Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
http://www.cyberstudio.si
http://www.olympus.si/site/en/c/cameras/om_d_system_cameras/om_d/e_m1x/index.html
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
http://www.foto-klik.si/
>

 

Šrilanka / FotoPOTEP po deželi izobilja

27.01.2017 10:54
Stran:

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

 

FotoPOTEP Šrilanka v video zapisu

S hitro povezavo si lahko video ogledate v HD ločljivosti 720 točk. Prestaviti ločljivost 360 ali 480 točk na 720HD.

 

Šrilanka FotoPOTEP


Modre pike prikazujejo mojo pot.

Ko iščem lokacije za FotoPOTEP, vedno pokukam po spletu, kam prijatelji in drugi radi potujejo. Preberem njihove odzive o samem potovanju in mnenja o ljudeh, nastanitvenih lokacijah in seveda, z največjim zanimanjem pogledam fotografije.
Obstajajo lokacije, ki popotnike vlečejo že leta. To so tiste, ki niso reklamirane muhe enodnevnice, ko vsi kar naenkrat želijo na predstavljeno destinacijo, po dveh, treh letih, pa o njej nihče več ne govori.
In Šrilanka je ena izmed tistih destinacij, na katero turisti hodijo že desetletja. No, spopadi s Tamilci so pred leti za kakšno leto ustavili turizem, prav tako tsunami (2004). Vendar takoj ko se umiri, je Šrilanka zopet turistično izredno zanimiva in resnično obiskana destinacija. Lonely Planet jo je leta 2013 ponovno uvrstil na najvišje mesto med atraktivnimi destinacijami za potovanja.
Ko je udeleženka tečajev in FotoPOTEPov prišla nazaj iz povsem turističnega potovanja po Šrilanki, sem se po njeni predstavitvi odločil, da moram tudi sam to destinacijo spoznati. In po videnem, doživetem, fotografiranem in posnetem v video vem, da je Šrilanka lahko odlična za obisk z našimi fotokamerami.
Pregledal sem razne turistične ponudbe, prebral nekaj člankov samostojnih popotnikov in si preko videnih fotografij na spletu začrtal pot.
Na turistični agenciji sem povprašal za samostojno potovanje po meni želeni poti s šoferjem/vodnikom in raziskovalni FotoPOTEP se je lahko začel.

O Šrilanki nisem vedel veliko. Še največ tisto iz mladih let o neuvrščenih, glavnem mestu Colombo in, da leži pod Indijo. Iz zgodovine še nekaj o angleški koloniji in čajevih poljih. Iz današnjih dni, da imajo raznoliko in bogato vegetacijo ter parke z divjimi živalmi.

Ko sem bral zapise in zapisano pot turističnih agencij, so popotniki skoraj vsak dan v nekem templju, saj je Šrilanka dežela templjev, ali med tistimi domačini, ki v trgovinah na poti nekaj prodajajo. Po ogledanih slikah sodeč je to tista meni in fotokameri priljubljena Azija. Prijazni ljudje, nekaj stare kulture ter zanimiva pokrajina in na Šrilanki še živali, vključno s kiti, sloni in leopardi.

Na koncu tudi pomembno! Šrilanka mi še vedno deluje, da ima v sebi nekaj Indije in poleg budizma še kanček hinduizma, podobnega tistemu na Baliju. Žal so kolonialisti, predvsem Angleži, uničili precej pristnega turizma. Saj, če potujete po Šrilanki z našo agencijo in našim vodnikom, boste spoznali veliko zanimivega in boste odmaknjeni od malih potegavščin. Z njimi se že v naprej ubada agencija in na poti vodnik sam. Če pa potujete sami, ste odvisni od lastne iznajdljivosti, kako se boste spopadli z domačim vodnikom ali tistimi, ki so vpeti v turizem. Odlično je, da so drugi ljudje, ki niso vpeti v turizem in jih srečate samo nekaj deset metrov od navidezno začrtanih turističnih poti, povsem preprosti in ostajajo dobesedno prisrčni.

 

Uvod

Februarja je odličen čas za obisk srednjega in južnega dela Šrilanke. Monsuni se preselijo na sever, temperature so še zmerne in vlaga ni pretirana.
Z letalom sem potoval preko Benetk v Dubai (5.40h) in nato do Colomba (4.15h). Šrilanka ni niti blizu niti daleč. Za tiste vajene bolj evropskih letov je pet ur v avionu kar lep zalogaj. Za vajene daljših letov, sta to dva hitra skoka in kratek postanek vmes je odličen za pretegnit noge.
V Colombo sem prišel ob 6.00 in po osnovnih mejnih formalnostih (vizo se lahko dobi in plača preko spleta že prej) sem bil že v letališki stavbi.
Prvi stik s Šrilanko mi je že dal vedeti, da je podobnost z Balijem velika. Sproščenost domačinov, še vedno prijetna klima z nekaj večjo vlažnostjo, veliko ljudi, stojnice ob cesti, templji, zastavice in dokaj solidne ceste.
Do popotnika z nahrbnikom in veščega javnega prevoza je Šrilanka prijazna in varna. Da se znajti tako z avtobusnimi povezavami, katerih je res veliko in časovno zelo zgoščene so, kot z natrpanimi vlaki. Avtobusi so hitri, res hitri. Velja nepisano pravilo prednosti večjega udeleženca v prometu. Vlakovnih linij ni veliko, so relativno počasne, vendar kot nalašč za ogled pokrajine in spoznavanje z domačini, ki ti zaradi zasedenosti vlakov dihajo dobesedno za ovratnik. V prvem razredu, ki je cenovno še vedno ugoden, je gneče manj.
Prenočišč je veliko. Lahko najamete poceni sobe, družinsko stanovanje ali se nastanite v enem izmed hotelov vseh mogočih kategorij in cenovnih razmerij.
Za klasičnega popotnika je najbolje, da se na Šrilanko poda z organizirano skupino. Udobni kombiji ali avtobusi vas z lokalnim in dobro podkovanim slovenskim vodnikom popeljejo od enega hotela do drugega, vmes pa obilo zanimivih krajev, zgradb, templjev in Budovih kipov, trgovinic in obrtniških delavnic. Hoteli so vseh mogočih zvezdic, vendar že tisti z oznako tri* nudijo dovolj udobja, čistoče in evropske prehrane.
Za popotnike z drugačnimi željami je na voljo samostojno raziskovanje s pomočjo lokalnega vodnika/šoferja v eni osebi. V naprej se dogovorite za želeno pot in kraje, kjer je nastanitev ter izberite kakovost hotela ali bungalova. Z avtomobilom srednjega razreda vas popelje kamor želite, le zvečer ste vezani na začrtano lokacijo/prenočišče.

Sam sem si izbral to zadnjo možnost. Samostojno popotništvo z lokalnim prevozom meni osebno nudi premalo za moj način potovanja, katerega imenujem FotoPOTEP (članek / FotoPOTEP - Moj način potovanja). Klasičen popotniški način s skupino in vodnikom nudi veliko udobja, organiziranega potovanja in spoznavanja dežele glede zgodovinskih in kulturnih znamenitosti. Tudi z raznoraznimi žavbami namazani domačini glede turistov se ni treba ukvarjati.  Za vse poskrbi agencija, vodnik. Žal sem sam s klasičnim turističnim načinom potovanja preveč omejen v želji po ustavljanju in fotografiranju, kjer vidim zanimivost za moj objektiv.
Glede na želje sem po videnem na spletu s pomočjo agencije določil lokacije prenočiš, koliko dni bom v okolici posameznih krajev in jih 10X opozoril, da zaradi želje po fotografiranju, ne želim klasične turistične ture. Predvsem bi rad voznika, ki naj že v naprej ve, da se bomo večkrat ustavili na poti in da si bolj kot ogledov templjev želim v vasi, med ljudi. Torej čim manj klasične turistične ponudbe in več prilagodljivosti mojim trenutnim željam. Kaj hitro se bo videlo, kaj se da dogovoriti v naprej za čim bolj uspešen FotoPOTEP.
 

FotoPOTEP na Šrilanko

Srečanje z vodnikom/šoferjem Malinom je bilo nadvse pozitivno. Čakal me je v letališki stavbi z listkom, na katerem je bil dokaj pravilno črkovan moj priimek. Na poti do avta nekaj vljudnostnih vprašanj in že me je čakalo prvo presenečenje; povsem nova Toyota Prius Hybrid. Velik, prostoren avto, predvsem pa tih. Mednarodno letališče v Colombu je 30km severno od glavnega mesta. Veliko sem prebral o mestu. Predvsem da je velika prometna gneča, veliko ljudi na ulicah in da je kaj videti le v samem centru ter na in ob železniški postaji. Zadnji dan, ko mi žilica videti tudi mesto ni dala miru, sem se v to sam prepričal.
Malin je rekel, da so mu povedali glede fotografiranja, ustavljanja, da lahko zavijeva še kam iz začrtane poti in da ve, kam bi me najprej odpeljal. Če grem v še meni neznano na raziskovalni FotoPOTEP, me nič ne moti, celo želim si, da vidim tudi kakšno povsem klasično turistično zanimivost. Tako lahko iz prve roke na predstavitvi FotoPOTEPa povem in pokažem, da fotografsko lokacija ni zanima, oziroma da je lokacija ena izmed tistih, katere če tudi samo za ogled ne smemo izpustiti.
Malin se mi je predstavil kot izkušen vodnik, da pozna lokalne zanimivosti ob poti in da večinoma vodi samo individualne potnike. Prepustil sem se njegovim izkušnjam. Čez dan, dva, bom že videl kako in kaj. Bil je zelo pozoren, ustrežljiv. Seveda, na koncu čaka napitnino, ki je v bistvu njegov glavni vir zaslužka. Od agencije, za katero dela, ne dobi veliko denarja. Za več, se mora potruditi z delom. Z nekaj že pridobljenimi izkušnjami vem, da mu povsem ne smeš zaupati, predvsem v postavljenih cenah. Lahko rečem, da je bil super vodnik, a kot vsi na Šrilanki glede turistov s svojimi muhami in vedoč, da se turistu reče za vse X-nekajkrat.

Najprej me je odpeljal na ribjo tržnico v Negombo. Negombo je postal povsem turistični kraj z mnogo hoteli in dolgo peščeno obalo. Na začetku mesta je laguna, polna ribiških čolnov - katamaranov in tržnica.
Ko odpreš vrata avta, zaradi vročine zaznaš močan vonj po morju, ribah. Tržnica je polna domačinov, prodajalcev, ribičev. Ribe so razstavljene po tleh, po kamnitih mizah, prodajajo tako moški kot ženske, ribe razkosavajo, čistijo. In predvsem ogromno čebljajo. Nosači iz obale, do koder pridejo ribiči, vseskozi prinašajo nove ribe.
Na robu tržnice prodajajo vse mogoče stvari, prevladuje pa sadje, zelenjava, plastika...

Nisem bil še navajen množice, glasnega govorjenja, niti stopiti nisem mogel kam, saj me je tok ljudi kar nosil. Posnel sem nekaj fotografij, videa in šel pogledat še na obalo, kjer ribe sušijo kar na tleh. V daljavi sem opazil katamarane – tradicionalne ribiške čolne. Promet ob tržnici je bil zelo živahen. Na Šrilanki vozijo po levi, uporabljajo prav vsa vozila (avti, avtobusi, tovornjaki, tuk-tuk, mopedi, kolesa), ob cesti pa polno pešcev.

Malin mi je rekel, da se mu zdi zanimiva še ena lokacija v bližini. Ustavila sva se na mostu preko lagune Negomba in res zanimivo je bilo fotografirati njihovo barvito in nevsakdanjo ribiško floto. Tradicionalni čolni katamarani imajo prostora za par ribičev, ki odpljujejo na ocean le za eno noč ali dan. Barkače in večje ladje pa tudi za več tednov.

Nadaljeval sem proti Pinaweli, kjer me čaka na poti po Šrilanki prvo srečanje s sloni in to v tisti znani slonji sirotišnici. Čeprav sem bil med sloni že nakajkrat tako v Aziji kot Afriki, sem si zaradi že zapisane želje, da lahko bodočim udeležencem povem kako zanimiva je ta lokacija, vseeno želel to turistično "znamenitost" ogledati. Še prej je Malin začel spoznavati moje čudne želje. Ustavili smo se ob izdelovalcu metel iz trdega dela listov kokosa.

Sledilo je ustavljanje pri prodajalcu pijače – nektar kraljevega kokosa. Vsej družini je čez dan stojnica drugo stanovanje in čakajo žejne vaščane ali popotnike. Turisti se na takih stojnicah ne ustavijo. Zato je bila družina zelo vesela, da so nam lahko ponudili pijačo. »King kokos« je rumeno-oranžne barve. Ko mu z mačeto odreže »kapo«, iz njega špricne nektar. Turistu dajo za pomoč pri pitju nektarja slamico. Najbrž kot nek higienski pripomoček, ki je pakiran po vsaj 100 slamic in tako bogve kolikrat pretipan. Tekočina ima bolj sladek, mehak okus. Na koncu kokos razsekajo na polovico in postrgajo notranjo belo plast mehkega mesa – dobijo belkasto, želatinasto snov, ki je zame brez posebnega okusa, za domačine pa velik posladek.

In tudi iz teh "odpadkov" kokosa še vedno izdelajo kaj zanimivega za ponudit turistu. Kokosove nitke pa zbirajo za polnjenje žimnic. Torej vse se izkoristi, da bi se le zaslužilo kakšno rupijo.

V Pinaweli sem najprej zamenjal denar (1 $ - 128 Rupij). Za kakšen procent bolje menjajo dolarje kot evre. Malin mi je že v naprej povedal, da bomo menjali pri domačinih na poti, ker imajo boljšo ponudbo. Čez nekaj dni sem menjal še v banki in neke bistvene razlike ni. Seveda te vodnik raje pelje menjat "na črno", nekaj provizije mu že pade v žep. Potem pa tista, vsakemu turistu znana slonja sirotišnica. Vstopnina je visoka (2.500 rupij - 20$ na osebo). Vidiš pa bore malo. Pogled na male slone, ki jih hranijo še z mlekom, je žalosten. Mali sloni so v ogradi vklenjeni z verigo, okoli ograde pa polno ljudi, ki želijo držat steklenico. Slone hranijo trikrat dnevno. Za en obrok slon dobi sedem literskih steklenic mleka. Verjamem, da je za tiste, ki še nikoli niso bili v bližini slona, vse skupaj jako zanimivo in jim daje nasmeh na obraz. Vendar meni ta turistični prikaz deluje prav žalostno. V sirotišnici je danes 94 slonov. Saj imajo v bistvu s sirotišnico plemenit namen, sprejmejo predvsem ranjene slone ali mladiče, ki so v naravi z malo možnosti preživetja in jim nudijo zavetišče. V naravi je na Šrilanki še 5000 slonov, ki delajo hudo škodo na poljih. S tem so ogroženi od poljedelcev in vaščanov, saj včasih zaidejo tudi v vasi. Vseeno meni izgleda sirotišnica za slone krepko slabše od vsakega živalskega vrta. Ker mi gneča in vklenjeni sloni niso bili všeč, sem se odpravil preko ceste do reke, kamor pripeljejo slone na kopanje. Na lepi razgledni točki sem si privoščil kosilo in čakal, da vidim tisti slikovit prizor s polno slonov v reki. Na že videnih slikah motiv izgleda lepo. Ko so slone pripeljali k reki, od daleč izgleda zanimivo. Naredil sem kar nekaj fotografij, videa in nato odšel še k bregu, k slonom. Po nekaj fotografijah sem prenehal s fotografiranjem, saj je bila velika večina slonov v verigah.

Na prihodnjih FotoPOTEPih si bomo ogledali sirotišnico samo, če bo komu želja prvič videti mladega slona od blizu prevelika. Drugače je bolje ta čas zapraviti ob cesti z domačini, si slone ogledati ob reki, denar od vstopnine pa zapraviti za druge zanimivosti.

Ob poti do avta mi je Malin predlagal, da si v eni izmed stavb (v večini so trgovinice s spominki in oblačili) ogledam še izdelavo ročnega papirja iz slonjega dreka. Kar malo alergičen sem na te ponudbe, ki se začno z besedo "samo poglej", na koncu te pa čaka vsiljevanje nakupa. Vendar, če že raziskujem, si moram ogledati tudi to, da vem kasneje argumentirano s fotografijami pokazati, je ali ni vredno ogleda. In zanimalo me je še toliko bolj, ker ročno izdelovanje papirja kot grafik (nekaj časa sem delal v poizkusni tiskarni v Papirnici Vevče), dobro poznam. Saj še danes obstaja na Vevčah mojstrska delavnica ročne izdelave papirja.

Slon se prehranjuje predvsem s travo, listjem, bambusom. Hrano samo delno prebavi in jo skoraj suho izloči. Vse skupaj dajo v vodo, da se vlaknine odlepijo, jih sperejo in zmeljejo v znanem "holandcu". Močnato zmes razredčijo s čisto vodo in s sitom dvignejo. Na površini sita ostane za mm debela mehka zmes vlaknin, katero dajo sušiti in ne povsem suho sprešajo, da oblikujejo trden tanjši list. Iz listov potem naredijo voščilnice, knjižice, razglednice, pisalne bloke... Presenečen sem bil nad lepo predstavitvijo, predvsem pa, da me na koncu nihče ni silil v nakup ali imel namen plačila predstavitve. Torej, ročno izdelavo papirja iz slonjega dreka se splača videti.

Nadaljeval sem proti hotelu v Sigiriyi. Vsi so mi že pred iskanjem lokacij na Šrilanki zagotavljali, da je izbira hotela s 3* več kot dovolj za prehodnega turista, ki skače iz kraja v kraj. V hotelu, bolj hišicah/bungalovih me je pričakalo prijazno osebje. Soba dovolj velika in povsem zadovoljiva. Več nisem pričakoval. Dan je bil vroč, predvsem v slonji sirotišnici in med kosilom. Po dolgi, celodnevni vožnji (230km), stalnem ustavljanju in slabo prespani noči na avionu, sem si privoščil še skok v bazen.
Večer je bil kar svež – dolg rokav ni bil odveč. Internet je lovil samo na recepciji, vendar imel sem ga. Super! Vtič za elektriko je nekako samosvoj in kupljen na letališču mi ni pomagal. Vendar imajo na recepciji adapterje.
Spalo se je dobro. Kot drugje v Aziji, v kuhinji delajo dolgo v noč in sliši se ropot loncev. Ponoči se lahko sliši kakšno molitev iz oddaljenosti in obvezni pasji lajež. Vajen sem tega, tako, da se da naspati.

Naslednji dan bo namenjen raziskovanju okolice. Grem kar v smeri turističnih lokacij, vendar za fotografa je lahko marsikaj zanimivega, obenem pa ni slabo, če si tudi malo klasičnega popotnika.

Stran:
 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com