Ocenjevati kamere, še sploh če gre za kompakte, kjer je ponudba ogromna in se modeli spreminjajo iz dneva v dan, je sila nehvaležno opravilo. Pisati o »megapikslih«, šumu in kvaliteti slike je za navadne smrtnike ali povprečne uporabnike (katerim je, roko na srce, takšna kamera namenjena) živ dolgčas. Zato  tokrat pustimo ob strani tehnično vrednost. Posvetimo se bolj »umetniškemu vtisu«, ki ga pusti neka kamera.

SONY DSC-T50 bi bil samo eden od povprečnih kompaktov, če... Da, vedno v življenju je nek »če«. In v primeru tega SONY-jevega malčka je to njegovo ohišje. Njegovo telo je oblikovano tako, da zlahka orosi marsikatero žensko (oko). Skladne linije in usklajenost detaljev so tisto, kar to kamero naredi privlačno. Ko je aparat zaprt (to pomeni, da je objektiv varno skrit za drsnim pokrovčkom), človek na prvi pogled ne ve ali gre za kamero, mobilni telefon ali pa za MP4 predvajalnik. Za drsnim pokrovčkom se čisto v kotu skriva majhen objektiv. Kjub temu, da ne »štrli« iz ohišja še vedno premore trojno optično povečavo (ali po domače trikratni zoom), za nameče pa je dodan še optični stabilizator slike. Elegantno in zmogljivo.

Za vklop kamere potisnemo navzdol drsna vratca.

Sedaj bo kdo porekel: »Aha, spet ena kamera, ki je samo za gledat.«. Zmota. Tale maneken(ček) nima samo izgleda, ima tudi kar precej pameti. Pamet v tem primeru pomeni, da je njegovo upravljanje in nastavljanje enostavno kot se le da in je fotografiranje z njim preprosto. Na zadnji strani se bohoti na dotik občutljiv LCD. Namenjen je tako predogledu slike pri fotografiranju (žal T50 nima optičnega iskala), kot ogledu posnetkov. A glej ga zlomka. Ob pritisku na gumb se taisti LCD prelevi v »komandno ploščo«. Na njem se pojavijo razni meniji in ikone, tako da človek nehote pomisli, da ima v roki kakšno novo različico dlančnika. A brez strahu. Vse skupaj je zelo razumljivo in enostavno. In tudi prav je tako. Ljudje radi fotografirajo, ne pa se izgubljajo v raznih »setup-ih«.

Objektiv kot celotna kamera so odlično zaščiteni proti udrgninam in udarcem.

Kaj pa slike narejene s tem malčkom? Kakšen »umetniški vtis« naredijo? Bodimo pošteni. Milijoni slik narejenih s kompaktnimi digitalnimi aparati se uporabijo samo za ogled na računalniških zaslonih, nekaj jih morda konča na papirju dimenzij 10x15cm. In za takšne potrebe in zahteve je tudi tale SONY več kot dovolj. Dovolj hitro izostri, dovolj natančno izmeri svetlobo in dovolj natančno oceni ravnovesje bele barve. In vse to že na »trotl-zihr« avtomatiki. Če pa aparatu še malo pomagamo z ročnimi nastavitvami, svoje delo opravi več kot solidno. A to čivkajo že vrabci na strehi. Fotografije delajo ljudje in ne aparati. S T50 pa se da narediti celo všečen video posnetek, kar se za kamero tega (cenovnega) ranga tudi spodobi.

Objektiv tudi po vklopu ali zumiranju ostaja v ohišju.

Ljudje, ki kupijo takšno kamero (naj to ne zveni kot podcenjevanje ali omalovaževanje) niso niti fotoreporteji niti umetniki. Kot nalašč je za mlade poslovneže, ki veliko dajo na svoj »image«. Prav tako bo SONY-jev malček našel pot v marsikatero žensko torbico, kjer je prostora le za kakšne diskretno tanke vložke in najnujnejšo kozmetiko. Prednost tega aparata je njegov izgled in njegova majhnost. Lahko bi se reklo, da je kot nalašč za »šminkirati«. Seveda pa se z njim da celo fotografirati.

Kamera ima ţe vgrajeno 56MB notranjega spomina. Za dodaten spomin uporablja Sony MemoryStick Duo, ProDuo. Za energijo pa skrbi Li-Ion baterija.

Ker nam kamera nudi zaslon občutljiv na dotik se vse nastavitve vršijo preko njega. Kamera je zato skoraj brez gumbov. Zaslon je velik kar 3 palce in visoke ločljivosti 320.000 točk.

P.S. Za konec še nekaj fotografij (s »tehničnimi« komentarji) za boljši občutek in lažje ovrednotenje aparata. Konec koncev... slika je vredna več kot 1000 besed.

Visoke vrednosti ISO (nad 200) so »zaznamovane« z opaznim šumom. Vendar se to očitno opazi šele pri velikih povečavah (primer je izrez 1:1 na sliki). A bodimo realni. Povprečen uporabnik niti ne dela velikih povečav, niti ni »občutljiv« na šum.

Z malo iznajdljivosti (in nekaj predznanja) se lahko naredi tudi kakšen »panning«. Čudežev ravno ne gre pričakovati, a aparat zaradi pomanjkanja nekaterih ročnih nastavitev ne sme biti izgovor za zamujene motive. Obvezno pa je potrebno izklopiti stabilizacijo slike.

Za »zamrznitev« akcije (naj si gre za šport ali razposajene otroke) bo ravno tako potrebno malo pobrskati po nastavitvah aparata. S kančkom sreče pa uspe celo »zeleni avtomatiki«.

Optična stabilizacija (v veliki večini primerov) odlično opravi svoje delo (primer na sliki je posnet s časom ˝ sekunde). Ravno ta stabilizacija je lahko odločilna, da ni potrebno posegati po višjih vrednostih ISO.

Optična povečava (trikratni »zoom«) je včasih koristna pri oddaljenih motivih. Zaradi te povečave ne trpijo niti barve niti ostrina, optična stabilizacija pa samo pripomore k »nestresenim« posnetkom.

Uravnavanje ravnovesja bele barve ni nezmotljivo. Za spreminjanje (ali popravljanje) takšnih nepravilnosti je potreben računalnik. Ampak to je ţe druga zgodba...