Z vsakim fotoaparatom, ki je sposoben slikati v RAW načinu, dobimo programček za konverzijo, vendar so ti ponavadi zelo nepriročni, pa tudi kvaliteta končne slike in paleta nastavitev večinoma nista zadovoljivi. Treba se je odločiti za nakup nečesa resnega. Na sliki okno z RAW konverterjem programa PhotoShop CS2.

Ljudje se radi prepiramo. Sploh Slovenci. To je dejstvo. Radi prevzamemo neko mentaliteto, neko prepričanje, ki ga potem na vse kriplje zagovarjamo in hočemo vsem dokazati, da imamo prav. Pa naj bo to glede politične stranke, religije, narodnosti, nogometnega kluba, fotoaparata ali načina fotografiranja.

Marsikatero od teh prepričanj izključuje ostale. Nekatera so pa taka, ki se lahko dopolnjujejo in imajo različne prednosti v različnih okoliščinah.

Vsak boljši fotoaparat omogoča slikanje v JPEG ali RAW načinu in vsak od njiju ima vrsto zagovornikov, ki ne dopuščajo možnosti, da bi bil lahko tudi drugi uporaben. Na kratko bom razložil razliko med njima in poskusil čimbolj objektivno razčleniti njune prednosti in slabosti.

Kakšna je sploh razlika?

Marsikdo je v dobrih svetlobnih pogojih naredil JPEG fotografijo v najboljši kvaliteti, istočasno naredil še RAW, ga konvertiral, videl da ni neke opazne razlike in začel po svetu razlagati, da je RAW samo izguba časa. Napake pri testiranju so lahko tri: prvič, JPEG je čisto ok v dobrih ali vsaj predvidljivih svetlobnih pogojih. Drugič, uporabljal je slab RAW konverter ali pa ga samo ni znal uporabljati. Tretjič, razlik med RAW in JPEG ne smemo iskati samo v posledicah JPEG kompresije in količini detajlov, ki jih uspejo ohraniti. Zadevo je treba pogledati (in razumeti) malo bolj natančno.

Detektorji svetlobe (pixli) v fotoaparatu ne zaznajo razlike med barvami. Vsak pixel ima nad seboj rdeč, zelen ali moder filter, potem pa se iz skupin različno obarvanih pik ustvari slika. To seveda pripomore k nižji ostrini slike (razen pri Foveon senzorjih, kjer so po trije pixli postavljeni eden nad drugim in vsi trije skupaj ustvarijo samo eno piko na končni sliki), zato jo je treba kljub najboljši optiki vedno softwarsko doostriti  z lokalnim povečanjem kontrasta. Da bi nam bila slika bolj všečna, se ji (predvsem v kompaktnih aparatih) povečata še globalni kontrast in saturacija, se ji zmanjša šum in se ustvari lepa in praktična JPEG datoteka, že pripravljena za ogled na računalniku in tisk. Pravzaprav se prej uporabi tudi določena stopnja kompresije, ki datoteko pomanjša (če se odločite zu TIF namesto JPEG, kompresija ne uničuje podatkov). Poti nazaj ni. Vse informacije, ki so se v tem procesu izgubile, so izgubljene za vedno. Kar je še huje, slika, ki pride iz senzorja, ima vsako barvo opisano z 4096 različnimi nivoji (pri nekaterih aparatih še več), po pretvorbi pa jih ima samo še 256. To je sicer še vedno dovolj, da ustvarimo 16 milijonov barv, kolikor naj bi jih zaznalo naše oko, vendar je pa lahko premalo, če hočemo sliko naprej obdelovati. Predstavljajte si, da bi radi samo temnemu delu povečali kontrast: kar kmalu se prej zelo podobni nivoji sivine začnejo dovolj razlikovati, da se na enakomernih ozadjih pojavijo lise. Profesionalni fotoaparati pri izdelavi JPEG fotografije ponavadi minimalno ostrijo, spreminjajo kontraste ali dodajajo saturacijo, ker od profesionalnega fotografa pričakujemo, da mu je ohranjanje informacij za nadaljno obdelavo na računalniku bolj pomembno od takojšnje všečnosti fotografije. V boljših aparatih lahko tudi sami določimo, v kolikšni meri naj procesirajo sliko. Ampak če se že odločimo, da bomo sliko naknadno obdelovali, zakaj potem ne bi slikali RAW? JPEG naj bo tako nastavljen, da bo slika všečna čim jo potegnemo iz aparata.

RAW datoteka pa se vsemu temu izogne in zapiše natanko to, kar pride iz senzorja. Je le kup modrih, zelenih in rdečih pikic različne intenzitete. Pri večini fotoaparatov so zapisane z 12 biti, torej ima tu vsak barvni kanal še vedno 4096 nivojev. Slabost tega zapisa je, da ni pripravljen za takojšen ogled na računalniku, ampak ga je treba odpreti v posebnih programih, namenjenih konverziji v običajne zapise. Torej programih, ki iz nje naredijo to, kar je pri direktnem JPEG zapisu naredil fotoaparat. Sedaj lahko vsaki sliki posebej spreminjate parametre kontrasta, ostrine, določate način ostrenja, sliko dodatno doosvetlite ali zatemnite in sproti vidite rezultate. Večina ljudi misli, da je to delo zelo zamudno, pa ni. Večina teh RAW konverterjev namreč omogoča t.i. batch processing: če imate skupino slik, ki potrebujejo enake nastavitve, jih lahko enostavno obdelate naenkrat. Večinoma ni treba vsake slike posebej odpirati, obdelati in zapirati, kot to običajno počnemo. Imamo serijo thumbnailov in ko na kakšnega kliknemo, se nam prikaže pripadajoča slika, ki ji  drsniki nastavimo parametre in ko smo z rezultatom zadovoljni jo pošljemo v obdelavo, ki se dogaja v ozadju. Mi pa se lahko takoj ukvarjamo z naslednjo sliko.

RAW konverterji ponavadi omogočajo nastavitev več parametrov, kot jih omogoča sam aparat. Poleg klasičnega kontrasta, ostrine in saturacije so tu tudi kontrola korekcije šuma, krivulj, vinjetiranja, geometričnih napak, itd.

Rezultate vidite vnaprej, preden gre slika v procesiranje. Vse nastavitve, ki jih določite, se shranijo v posebni datoteki, sama raw slika ostane vedno nedotaknjena, torej se lahko čez določen čas odličite, da bi jo radi še enkrat razvili s popolnoma različnimi parametri, ne da bi zaradi prve obdelave karkoli izgubili.

Za kaj se torej odločiti? RAW ali JPEG?

Če potrebujete boljšo sliko vsekakor RAW, sploh če so bili svetlobni pogoji nepredvidljivi. Raw datotekam zelo preprosto malo popravite ekspozicijo, belo barvo in podobno. Če pa morate fotografije čimprej oddati ali pa imate premalo spomina v aparatu (kartica ali buffer) se boste morali odločiti za JPEG. Če so svetlobni pogoji dovolj predvidljivi in se vam res mudi, lahko fotograf z dovolj izkušnjami itak v boljših aparatih vnaprej določi večino parametrov, ki bi jih sicer kasneje v RAW.

Prilagodite se situaciji, aparat vam omogoča oboje ravno zaradi tega.

Osebno delam skoraj vedno v RAW načinu, razen takrat, ko sumim, da mi bo zmanjkalo spomina na kartici. Navsezadnje, če vidim, da so bile vse slike že v osnovi dobro posnete, jih dam vse naenkrat v obdelavo brez korekcij. Računalnik bo sicer nekaj časa mlel, ampak to me ne moti, ker to dela v ozadju. Če bi pa nekdo nestrpno pričakoval moje slike, bi se seveda odločil za JPEG.

Pregled nekaterih pomembnejših RAW konverterjev

Z vsakim fotoaparatom, ki je sposoben slikati v RAW načinu, dobimo programček za konverzijo, vendar so ti ponavadi zelo nepriročni, pa tudi kvaliteta končne slike in paleta nastavitev večinoma nista zadovoljivi. Treba se je odločiti za nakup nečesa resnega.

Verjetno je najbolj znan Phase One Capture One, ki pa ga je po mojem mnenju konkurenca v zadnjem obdobju “povozila”. Že kar nekaj časa svojim izdelkom niso ponudili nič res novega, razen sprotnega dodajanja kompatibilnosti z novimi aparati. Omogoča batch processing, naredi zelo dobro sliko, ima nekaj osnovne kontrole šuma, je dovolj hiter, vendar pa ne morete slike niti poljubno zoomirati pred konverzijo, kot se to da v ostalih. V majhnem okencu lahko sicer vidite povečavo dela okoli kurzorja, to je pa vse. Če ne bodo spustili cene, ki je trenutno 500 evrov brez davka, ali spet pokazali kaj zelo inovativnega, jih bo konkurenca po mojem mnenju kmalu povozila.

Tudi Photoshop ima svoj RAW konverter. Je daleč najbolj sposoben od vseh, vendar tudi najmanj praktičen pri večji količini slik. Ko hočem iz zelo pomembne slike potegniti čimveč, jo konvertiram tukaj. Posebnost je odlična sposobnost odpravljanja kromatske aberacije. Kot sem že napisal, senzor ustvari barve tako, da kombinira pixle različnih barv. Zaradi kromatske aberacije se različne barve, izhajajoče iz iste točke, izostrijo na različnih točkah. Namesto da nek pixel modre barve kombiniramo z najbližnjim pixlom rdeče barve, ga kombiniramo s tistim bolj oddaljenim, ki dejansko ustreza isti točki v prostoru. Tako kromatsko aberacijo izničimo že na začteku. Ko se enkrat ustvari barvna slika to ni več mogoče. Obstajajo sicer programi, ki nekje dodajo malo modre in nekje malo rdeče, vendar je to že zvonjenje po toči. Žal pa sem to funkcijo med testiranimi programi opazil samo v Photoshopovem konverterju.

Bibble Pro je eden od tistih “one man band” projektov, ki so po mojem mnenju v marsikaterem pogledu premagali veliki Capture One. Omogoča malo morje nastavitev, posebno ponosni so na svoj “highlight recovery tool”, ki naj bi rešil marsikateri prežgani del fotografije. Žal pa to dostikrat na enakomernih področjih pusti čudno pobarvana področja, če je določen kanal prežgan bolj od ostalih. Navsezadnje pa se prežgane dele z lahkoto reši s spreminjanjem krivulje, čeprav z malo več truda. To, kar ga po mojem res dvigne nad kunkurenco, je plug-in BPT Lens, ki temelji na popularnem PTLensu in že pri RAW konverzijii popravi geometrične napake. Povedati mu morate samo, kateri objektiv uporabljate. Aparat in goriščnico bo sam prepoznal in sliko odlično popravil preko polinoma tretjega reda. Žal pa z njim sploh pri večji količini šuma nisem uspel ustvariti tako dobre slike, kot pri ostalih. Hitro so se začeli pojavljati čudni artifakti. Obstaja tudi internetni forum uporabnikov, kjer se da direktno komunicirati z avtorjem programa in izraziti svoje želje. Lahko se poslužite batch processinga, ali pa odpirate posamezne slike. Cena je 130$ + davek, obstaja pa v verziji za Windows, Linux in Mac.

Rawshooter Professional ima zelo praktičen (batch processing) workflow, ima sicer manj funkcij, vendar dovolj za normalno delo in dela odlične slike. Zelo dobro kontrolira šum, predvsem kromatičnega. Pridno prepozna in odstranjuje tudi vroče pixle, žal pa niti on ne omogoča, da bi jih registrirali. Poleg kontrole saturacije ima tudi funkcijo vibrance, ki prepozna, kje je saturacije najmanj in jo ravno tam dodaja. Tudi za ostrenje ima dva ločena drsnika. Detail extraction je enak normalnemu ostrenju, sharpening pa funkcionira bolj prefinjeno in pri ostrenju manj ojača šum. Kontrast lahko ločeno regulirate za temne in svetle dele, imate pa seveda popolno kontrolo nad krivuljo. Cena je 90 EUR + davek.

Kaj se torej odločiti?

Če ponavadi uporabljate JPEG in se RAW formata poslužite samo za najpomembnejše slike, potem bo dovolj Photoshop RAW konverter, ki omogoča najboljšo kontrolo in najboljše slike (včasih se le C1 malenkost bolje obnese pri ohranjanju najmanjših detajlov).

Če pa se, tako kot jaz, raw formata radi poslužujete v večjih količinah, morate obvezno imeti tudi program, ki omogoča hitrejši batch processing.Če imate hude težave z geometričnimi distorzijami bi svetoval Bibble (če recimo radi slikate arhitekturo), v nasprotnem primeru pa RSP.

Sicer pa si večino raw konverterjev za omejeno časovno obdobje lahko brezplačno snamete z interneta in tako osebno preizkusite, kateri vam je najbolj pisan na kožo. 

Jernej Filipčič