Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Reportaža Namibija 2010 / Eksotična fotodelavnica e-Fotografija

Avtor:Matjaž Intihar
22.06.2010 13:16


FotoPOTEP Namibija v VIDEO zapisu.

Kaj ko bi združila moči in poizkusila organizirati fotopotep na kateri od tvojih poti, sem pred letom dni dejal Zvonetu. Zvone Šeruga je napisal že kar nekaj zaniminih člankov s popotniško fotografsko vsebino za e-Fotografijo. Enega izmed člankov pa sem si še posebej zapolnil. Pisal je o Namibiji in podal naslov, Namibija - fotografski raj!

In ker sem začel razmišljati še o drugačnih fotografskih lokacijah kot samo o bližnji Toskani ali Dalmaciji, sem ga kar takoj pobaral ali bi šlo organizirati tako pot bolj fotografsko in manj popotniško po tej čudoviti afriški deželi, o kateri ima Zvone za povedati veliko toplih besed.
In na kratko. Sva se kar hitro dogovorila in letos maja smo se z našo fotografsko opremo za 19 dni preselili v Afriko. Bolj natančno v Namibijo.


Že prvi kilometri makedamskih cest zaposlijo naše fotokamere.

25 željnih fotopopotništva nas je šlo. Popoldan iz Brnika do Frankfurta in nočni 10 urni let do glavnega mesta Namibije, Windhoek. Z vso mogočo popotniško kramo od nahrbtnikov, šotorov, spalnih vreč do popotniške kuhinje in fotografske opreme. Napolnili smo pet terenski avtomobilov in naš fotopotep po Namibiji se je začel. Meseca maja se tam pričenja jesen. Zato so nas pričakale prijazne temperature okoli 25 stopinj, nizka vlaga in lepo vreme s čudovitim modrim nebom, saj se je deževno obdobje že končalo.


Linije, diagonale, barve, pokrajina, mir, kič nebeški na že malo pozabljeni stari cesti z oznako 707.

Najprej naj povem, da sama pot in organizacija žal ni mogla biti povsem po mojem okusu. Zvone je avanturist in na njegovih poteh ni pretiranega udobja. Šotori, kampi, večkrat kot ne brez tušev, tam nekje v gmajni se ustaviš in prespiš. Vendar to ni nič slabega. Z njim gre vsako leto na njegove potepe veliko avanturizma željnih popotnikov. Večina se kaj hitro navadi na neke drugačne, nižje standarde. Stare oznojene majice, spanje v šotorih, hrano za domače razmere pripravljeno in hranjeno v čudnih pogojih in pitje pijače iz čebrička, ki gre večkrat od ust do ust, da o toaletnih prostorih, ki so nekje za prvim kupom zemlje ali skalo niti ne govorim. Menim, da bi doma tako skupino avanturistov hitro izobčili v karanteno. Pa ni hudega, mogoče rahla driska pride kakšen dan, to pa je vse.


Vse je tako drugače.

Ker me iz otroških dni, sploh pa iz vojaških take »čudne« manire ne motijo in vržejo iz tira sem se že doma pripravil na ta standard in manjši civilizacijski »šok«. V bistvu je to za starega morisovca še vedno hotel. Vendar pa se mi je zaradi sedaj drugačnih časov in možnosti nemalokrat milo stožilo, ko smo se peljali mimo krasno urejenih bungalovov z bazenom, tuši, s svežo postlano posteljo, barom, mi pa samo nekaj kilometrov v gmajno! Še toliko bolj, ker sem samo 14 dni preden sem šel v Namibijo prispel iz eksotične foto delavnice na Baliju, kjer pa imamo na razpolago razkošje v vilah in bazen ko stopiš iz sobe. Ja tako je to, če se potuje z Zvonetom in ti paše eno malo bolj »normalen« način potovanja. Vendar je tak bolj avanturistični način popotniško gledano še kako zanimiv.


Odlična foto izkušnja. Fotografirati v puščavi v drobnem pesku.

Fotografsko pač manj, saj se požira kilometre in išče popotniške zanimivosti, vsak večer manjka tiste nekaj komoditete glede elektrike, prenosa in pregleda fotografij, analize, pa res hladnega piva ob pogovoru o fotografiji...
V vseh 19 dneh smo uspeli narediti samo štiri prikaze fotografij in še od teh sta bili dve projekciji moji, da smo vsaj malo pregledali kaj in kako smo posneli. Da bi se lahko šli kakšne organizirane fotodelavnice pa žal na tej poti ni šlo. Torej, ta način avanturističnega potovanja je namenjen predvsem popotnikom in nikakor fotografom, ki s seboj nosijo kar nekaj kg foto opreme, zraven še računalnik in dodatno opremo, oziroma tistim, ki bi se fotografije radi bolje naučili.


Ne samo pokrajina, že prevozna sredstva in potniki so zanimivi za fotografiranje.

Zato že vem. Za naslednje leto prav tako konec meseca aprila, moram vse skupaj organizirati eno malo bolj udobno, predvsem pa z manj voženj na kraje, ki so za popotnika lahko zanimivi, za fotografa pa krepko manj. Razdalje med foto zanimivimi kraji so zelo velike in za to si jemati čas s fotografsko manj pomembnimi kraji nikakor ni potrebno. Tako pa smo bili zaradi popotniških zanimivosti recimo v enkratni foto pokrajini Sossuvlei, z rdečimi sipinami in mrtvimi drevesi v dolini Deadvlei samo eno dopoldne. Fotograf bo na naslednji poti v njih vsaj tri krat, pa bo najbrž še kdo rekel, da je premalo. Popotniki tudi niso preveč uživali v drugem dnevu vožnje po znameniti stari cesti z oznako 707. Za njih je bila to samo dokaj enolična pokrajina, ki pelje bolj na jug. Vendar pa je prav tam fotografsko srce zelo trpelo, ko smo požirali kilometre po rdeči peščeni poti in puščali polno prahu izpod koles naših terencev. Gremo, gremo, do večera moramo priti do našega kampa na goli skali. Joj, kaj bi dal, da bi šel tja za dva, tri dni v enega od bungalovov in fotkal ter fotkal tisto enkratno pokrajino. Zlate trave, rdeče ceste, hribi, modro nebo in jutranja pa pozno popoldanska svetloba s čudovitimi dolgimi sencami ter sončni zahod za oddaljenimi hribi. Kič nebeški je tam. In če se v Toskani fotografi ustavljamo vsak kilometer, kaj bo šele v tisti že res kar kičasti pokrajini.


Prihod na farmo Namtib ob sončnem zahodu. Motivi kot iz filmov.

Vendar pa mi nikakor ni žal, da sem doživel Namibijo najprej na tak avanturističen, popotniški način. Zvone je neverjeten vodič. Vse ima pod kontrolo tako glede celotne skupine in njenih potreb kot same časovnice potovanja. Tokrat sem Namibijo doživel manj fotografsko in bolj popotniško, vendar prav na tak način, da jo zdaj lahko bolje ocenim in vem za lokacije za in proti. Nerodno je bilo samo to, da fotografi željni znanja in ocen fotografij niso mogli dobiti več. No že kaj hitro sem spoznal, da bo tako in sem vsem povedal, da kdor želi kaj zvedeti ali pokazati, da sem vedno na voljo. Pa je nekako šlo! Zaradi pridobljenih izkušenj bo e-Fotografija fotopotep v Namibijo 2011 začrtan drugače. Podrejeno bo več fotografiji in manj popotništvu, predvsem pa imeli več udobja v bungalovih ter s tem možnostjo pregleda, učenja, urejanja ter predstavitev fotografij, polnjenja baterij, prenosa podatkov...

 


 

In kaj sem spoznal na prvem fotopotepu po Namibiji?

Čudovito Namibijo, ki nudi motive, da ti lahko srce igra in igra ter duša joka. Fotograf bo zaradi enkratne zelo drugačne pokrajine tako navdušen, da so besede hitro odveč.


Posušena trava prikaže ob sončni svetlobi zlate odtenke.

Zlato rumene suhe trave, rdeča zemlja in makadamske ceste, modro nebo, sončni vzhodi in zahodi, mir brez avtomobilov in hrupa, slišiš samo piš vetra ter glas svojih stopinj. Obenem pa pokrajina, ki še vedno lahko nudi motiv brez električnih drogov in žic. Prava paša za oči in dušo.


V zgodnji jutranji svetlobi dobimo najlepše barve. Zemlja dobi rdeč ten, čisto nebo pa s pomočjo polarizacijskega filtra močno zasičenost.

Rdeče peščine Sossusvlei so v zgodnji jutranji svetlobi kraljica fotografske poti. Vstati je treba že ob 5h ali še preje, se podati na 60km dolgo pot, ko odprejo zapornice in dajo možnost vstopa v sam park. Avtomobili požirajo kilometre ravne, tokrat za čuda asfaltne poti z veliko hitrostjo in ob prvih sončnih žarkih smo že med sipinami. Prve želje po fotografiranju nam dajo že sipine same in njihova struktura, ki jo izoblikuje veter. Vzpon čez bližnjo sipino in pred nami se je odprla pokrajina, kjer ti resnično dih zastane. Ne, saj ne more biti res! Je sploh možna taka pokrajina? Te barve, dolge jutranje sence, ploskve, diagonale, linije, bela podlaga, temna mrtva drevesa in tišina, umirjenost ter prazen prostor, ki nudi neverjetne krajinske posnetke. To je kraj za več zvrsti fotografije. Prva je vsekakor pokrajina, nato mrtva ujeta drevesa na beli trdni podlagi, detajli, ekstremna modna fotografija bi bila že blizu vrhunca, a ta je rezerviran za akt. O joj, tu bo treba na naslednji fotopotep obvezno s seboj vzeti model. In seveda, v te sipine bomo šli vsaj tri krat.


Dolina med sipinami imenovana Deadvlei. Bela trda podlaga, kjer je nekdaj stala voda, mrtva drevesa, katerih debla so stara 600 let in vse naokoli rdeče sipine. Raj na zemlji za fotografa.

Pogled na dolino Deadvlei iz zraka. Žal je bilo rahlo oblačno in fotografirano tik po sončnem zahodu. Zaradi izredno visoke občutljivosti manjka barvitosti. No, naslednje leto letimo nad peščinami v zgodnjem dopoldanskem času.

Kot kamen trda podlaga na kateri se pesek ne prime in dolina že stoletja ostaja enaka.

Takoj ko se sonce pokaže iza obzorje smo že na vrhu bližnje sipine.

Zanimive strukture, ki jih ustavri veter in pot drobnega puščavskega peska.

Sam sem želel sipine in njihovo lepoto spoznati še drugače, zato sem jih preletel s helikopterjem. Močno priporočam fotografu, da si preko fotokamere ogleda sipine na ta način. Helikopter je brez vrat in prosto fotografiraš, imaš radijsko zvezo s pilotom, ki te pelje tako kot želiš. Edina napaka je bila, da je bil polet turistični, pozno popoldanski (dopoldan smo bili v sipinah), namenjen kot ogled sončnega zahoda preko sipin v Atlantski ocean. Svetlobe odbite od rdečih sipin je bilo tako malo, da sem že po 15 minutah poleta deloval z ISO 1600, kasneje še z več, saj sem se držal 1/800 sekunde ko pijanec plota. Vendar le tako sem lahko spoznal, da se da posneti krasne motive in da bo treba drugič fotografski polet opraviti dopoldan. Vedno je tako, da so potrebne izkušnje.


Pogled na sipine iz zraka. Med sipinami pa je vsake toliko časa opaziti trdno belo podlago, podobne strukture kot "petula" (podlaga) na naših solinah.

Naslednji zlata vreden del fotografiranja je mestece Opuwo in kakšna oddaljena vas plemena Himbe. V Opuwo vidiš pravo mešanico stare in nove namibijske kulture. Fotografiraš ljudi, zvečer lahko skupina priredi pravi žur za pol kraja in fotka, fotka.


Himbe. Ženske so še vedno tradicionalno oblečene in vsak dan se mažejo s kozjo mastjo in rdečim prahom. V malem kraju Opuwo jih vidite tako v lokalih kot v marketu. Ja nič nenavadnega, če hodijo v tem tradicionalnem oblačilu in z otrokom na hrbtu v pravi Spar.

Pri Himbah pa doživiš še nekaj tistega pristnega, pa čeprav si že v vasi, ki je spoznala, da se da tudi narediti predstavo za turiste. Vendar še vedno ni zaznati tiste biznis pokvarjenosti, »give me my money«, ali stalnega stegovanja rok. Kravji in kozji dreki so povsod, ni turistov in tam med res skromnimi kolibami ne hodi nič drugega kot oni. Tako se še vedno da dobiti fotografijo, ki ponazori in prikaže samo njih v nekem nam oddaljenem načinu življenja. Edini smo si bili, da bi morali biti po naših današnjih normah njihovi otroci kot starejši ljudje že zdavnaj pod rušo. Tako spoznaš, česa vse je človek zmožen in kako vse se lahko preživi, če le nisi že produkt marketinga in kapitala. Vse je lahko tako enostavno, če se ne komplicira!


Tudi Himbe se rade fotografirajo. Tudi to nomadsko pleme nam pri druženju pokaže, da so povsem normalni ljudje s svojo kulturo in navadami.

Mali, radovedni Himba.

Iskrene, radovedne oči.

Igra. Ne potrebujejo računalnika, že koza je dovolj za začetek zabave.

Že na začetku pogovorov o fotopotepu po Namibiji, sem dobil vprašanja kakšen tele objektiv bom vzel s seboj, 500 ali 600mm. Nekam čudno so me vsi gledali ko sem dejal, da bom vzel od ozkega kota samo 70-200mm. Seveda, vsi so imeli v mislih divje živali. Lev, slon, jaguar, nosorog, žirafe, antilope, noji..., vse to je v naših glavah, da teče pred fotokamero tam nekje v Afriki. Res smo šli tudi v nacionalni park Etoša. V revijah in turističnih katalogih vam v njem nudijo safari turizem. Vendar sem si že doma zadal eno izmed pravil za slikanje teh živali. Če nisi blizu, niti ne fotografiraj, razen če želiš imeti eksotično divjo žival tam nekje v malem delu sličice s pokrajino za družinski fotoalbum. In še kako sem imel prav. Vse kar sem fotografiral je prišlo »na dohvat ruke«, bi rekli naši južni sosedje. Vse kar sem videl od daleč, mi niti 1200mm objektiv ne bi zadovoljivo prilepil na tipalo. Najbolj pomembno zakaj se nisem odločil za močan teleobjektiv pa je vprašanje same velikosti objektiva in predvsem teže. Za tisti dan, dva kolikor smo imeli možnosti fotografirati živali enostavno ni opravičila za dodatnih 6kg.


Želite levjo družino na 10 ali 5m. Vse je možno. Je pa odvisno od kančka sreče, da ste ob pravem času na pravem mestu. Samo eno dopoldne sem se zapeljal v Etošo in "voila".

Če si v avtu, si za leva samo nenevarni objekt. Mislite, da se umakne, ko se pripelješ do njega. Avto malo naprej in nazaj, pa še v desno, da ga preko odprtega okna v miru fotografiraš. Ko pa se jim zdi, pa lepo počasi odhlačajo in ti sprostijo pot.

S sloni pa se ni varno bosti. Tako na ene 50m bo še dovolj varno, da z 200mm goriščnice dobite zanimive fotografije.

Pa se pelješ in pejšeš in bremza. Slon pred avtom.

Tudi žirafe so že vajene, da se jim približa avto.

Noj, en čuden tič. Ponavadi se kaj hitro obrne in slika ko je obrnjen k nam ni nekaj samo po sebi umevnega.

Na tisoče zeber nam da čudovite motive za izražanje linij, diagonal, kompozicije...

Miroljubni dvorogi nosorog je začel nekam čudno migati z glavo šele, ko sem se mu približal na manj kot 20m.

Zebra v jutranji svetlobi.

Sam sem kar malo v dilemi, koliko dni Etoše sploh ponuditi fotografu na naslednjem fotopotepu. Vse glavno se je tako ali tako odvijalo v bližini kampa, oziroma ob samem napajališču, ko so ob sončnem zahodu k vodi prišli sloni, levi, nosorogi, na stotine zeber in antilop. Mi smo jih pa lepo lovili v naše objektive kar sedeči na klopi oddaljeni 50m. Tam v divjini, ko smo se vozili ure in ure od napajališča do napajališča z avtom je bilo žal bolj malo videti.


Sloni na napajališču ob sončnem zahodu.

Črada zeber se je umaknila prihodu slonov in ustvarila čudovito prašno zaveso.

Kaj na zapišem za osnovni konec zgodbe o tej namibijski avanturi s pridihom besede foto. Fotografsko se v pokrajini nisem povsem izpel. Enostavno na naši hitri poti od kraja do kraja ni bilo časa. Možnost fotografiranja ljudi sem dodobra spoznal, manjka pa še marsikaj kar bi si želel. Sem pa prav zaradi Zvoneta spoznal več divje Namibije in predvsem njegov način popotništva ter 24 čudovitih sopotnic in sopotnikov. Verjemite, prav družba je tisto kar nas je držalo v odlični popotniški in fotografski kondiciji skupaj. Obenem pa so bile z mano v avtu tri krasne punce, katere sem lahko fotografsko odlično animiral. In na podlagi naših foto eksperimentov, je tudi ostala družba povsem drugače spontano delovala in dojemala fotografijo ter se z veseljem fotografirala. To bo zanimivih popotniških fotografij, fotoknjig in predstavitev!


Opozorilo, da se ni za hecati s prehitro vožnjo po lepo urejenih makadamskih cestah. Toda tudi tak motiv da fotografu navdih in možnosti za zanimiv posnetek. Fotografirano ob sončnem zahodu in doosvetljene osebe z bliskavico, ki je na prednjem delu školjke avtomobila.

Res odlično je bilo, pa čeprav ne povsem želeno fotografsko. No naslednje leto bo zaradi teh izkušenj iz moje strani drugače. Več programa za fotografijo, a manj za popotništvo. Avanturizma željni popotniki, ki pa vas fotografija niti ne zanima kaj več kot za spomin na samo potovanje zdaj veste kako iti. Zvone je pravi za to. Preizkušeno in tudi iz moje strani nad pohvaljeno. Če le niste bolj samotarske sorte, vam je skupinski duh vsaj malo blizu in popolna čistoča v divjini ni vaš glavni cilj, boste imeli res enkratno popotniško doživetje.

 


 

Namibija 2016 - Peta e-Fotografija eksotična fotodelavnica

Za fotografske popotniške navdušence, ki bolj kot zbiranje km, žigov v pasoš, štetje vasi skozi katere se vozijo in dolžino dni potovanja pa se ve. Motivi čakajo. In to motivi, za katere zdaj vem, da smo z vsakim dnem prikrajšani, če jih nimamo ujete na naše tipalo. Predvsem pa bomo imeli na našem e-Fotografija eksotičnem potovanju po Namibiji april/maj 2016 čas za fotografiranje, fotografske razprave, komentiranja in ocene ter čas, da na najboljših, že kar kičastih lokacijah delujemo tako kot si fotograf želi. Seveda bo tudi veliko popotništva, kilometrov, krajev in pogleda na samo črno celino. A to bo bolj želja po spoznanju spoznati ter zabeležiti vse to s pomočjo fotokamere.

Vsi, ki ste zainteresirani izvedeti kaj več o fotografski Namibiji, ali bi radi šli z nami na eksotično foto delavnico, se lahko že prijavite in prvič se vidimo na informativni predstavitvi meseca septembra. Število fotografskih duš, ki se bodo lahko šli fotoavanture po Namibiji bo omejeno na 12, saj je za večjo skupino težko dobiti prenočišča, v šotore pa vas kot fotografije želne popotnike ne bi dajal že iz mojih lastnih izkušenj. Če bo zaintersiranih več, bomo naredili dve skupini in nov potep organizirali konec meseca maja.

Več o FotoPOTEPu NAMIBIJA 2016...

 
Avtor: Matjaž Intihar

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com