avtor: Aljaž Marn

Sejemske prireditve ponujajo veliko raznovrstnih motivov in priložnosti za fotografiranje. Toda, ali znamo ponujene možnosti izkoristiti? Sam sem se odpravil na prireditvi Internautica (sejem plovil) ter Aviatica (razstava splošnega letalstva), ki sta se (prva od 11., druga od 13. pa do 16. maja) odvijali v Portoroški marini oziroma na Sečoveljskem letališču. Program je obetal veliko – od običajnih razstavljalskih aktivnosti, spremljevalnih prireditev, pa do »gala party-ja« za povabljene. Skratka, veliko raznovrstnih možnosti, katerim skupno pa je to, da se je za »resno« fotografiranje potrebno nanje vsaj malce pripraviti.

Običajen obisk tovrstnih prireditev ne zahteva kakšnih posebnih priprav ali razmišljanja. Pridemo, si ogledamo, doživimo ter čez nekaj ur zapustimo prizorišče s tisočakom ali dvema manj v žepu, ki smo ju odšteli za vstopnino. Morda smo mimogrede naredili še kakšno fotografijo za družinski album ali dokumentarni arhiv. Toda tokrat sem se odločil ubrati drugačen pristop. Prireditev kot priložnost za fotografiranje. Razstavljena plovila in letala ter spremljevalno dogajanje me je zanimalo izključno in zgolj z vidika možnosti ter motivov za fotografiranje.

Na samem začetku se je pojavila prva ovira: prisoten želim biti tudi na spremljevalnih aktivnostih, ki potekajo ves čas trajanja prireditve, vstopnica pa velja le za enkraten vstop na prireditveni prostor. Rešitev: novinarska akreditacija. Za novinarje, ki so člani Društva novinarjev Slovenije ali Mednarodne novinarske organizacije, je bil postopek pridobitve akreditacije nadvse preprost. Z uradno novinarsko izkaznico se je bilo potrebno zglasiti v novinarskem središču ter prevzeti akreditacijo. Za ostale, ki nismo člani katerega izmed omenjenih združenj, pa četudi se ukvarjamo s publicistiko, so vrata do novinarske akreditacije zelo ozko odprta. Potrebno se je bilo obrniti na organizatorja ter mu dostaviti t.i. akreditivno pismo, ki je pravzaprav prošnja in priporočilo s strani medija, v katerem bo prispevek objavljen. Organizator ima sicer popolno diskrecijsko pravico pri tem ali nam bo na podlagi akreditivnega pisma akreditacijo izdal ali ne.

e-Fotografija, oziroma podjetje Image DTP je pomagalo Aljažu k pridobitvi novinarske akreditacije. Ni težko, še toliko lažje, če e-Fotograf nato še drugim pokaže pot kako in kaj v tem delu delovati. Novinarska akreditacija odpira vsa vrata, toda hkrati prinaša tudi višjo stopnjo odgovornosti ter spoštovanje etičnih in drugih pravil vedenja in ravnanja, ki veljajo za predstavnike medijev.

Akreditacijo (v žargonu: Press pass), ki odpira vsa vrata – med drugim tudi na »gala party«, kamor je vstop sicer mogoč le z vabilom – sedaj imam. Kako naprej? Organizacija. Potrebno se je organizirati, sicer lahko begamo sem ter tja, ne da bi sploh naredili kakšno fotografijo. In ne pozabimo – če je naš glavni cilj fotografiranje, glejmo na dogajanje okoli nas z očmi fotografa! Najprej pregledamo program prireditve ter se odločimo, katere dogodke bomo obiskali. Zatem se sprehodimo po prireditvenih prostorih ter spoznamo posamezna prizorišča – tako bomo kasneje lažje izbrali primerno mesto, od koder bomo fotografirali in se izognili morebitnim motečim elementom. Slednjih je bilo na Internautici še posebej veliko. Jambori, zastave, vrvi, ograje,… Skorajda nemogoče je bilo narediti fotografijo brez motečega ozadja. Rešitvi sta tako bili uporaba čimbolj odprte zaslonke (za majhno globinsko ostrino) ali vključitev ozadja v fotografijo tako, da je ne kvari, temveč dopolnjuje. V prvem primeru smo omejeni z možnostmi naše opreme, v drugi pa s svojimi izkušnjami ter izurjenostjo »fotografskega očesa«. Čeravno z manj motivi je bila s tega vidika »prijaznejša« Aviatica. Mnogo manj motečih elementov ter manj obiskovalcev – slednje je prednost, po drugi strani pa je lahko tudi slabost, še zlasti če radi fotografiramo obraze.

Motečim elementom se lahko izognemo z uporabo čimbolj odprte zaslonke. Obrazi so sicer hvaležen motiv za fotografiranje, če imamo teleobjektiv.

Če je motečih elementov preveč, se lahko osredotočimo na posamezne detajle.

Naslednje vprašanje, ki se pojavi je, kaj in s kakšnim namenom fotografirati. Toliko zanimivih motivov na enem mestu, a le kaj naj slikam? Sam tokrat nisem bil omejen s kakšnim posebnim namenom ali vsebino fotografij, če izvzamem, da sem ob pritiskanju na sprožilec imel v mislih tudi pričujoči članek. Zaradi prej omenjenih številnih motečih elementov, sem se na Internautici osredotočil predvsem na detajle ter obraze prijaznih in prikupnih hostes, ki na splošno ne bežijo pred fotografskimi objektivi. Številne priložnosti so se ponujale tudi na spremljevalnih dogodkih, kjer se ponovno zastavi vprašanje – kaj in s kakšnim namenom? Fotograf, ki mora uredniku prinesti fotografije za objavo v dnevnem časopisu, bo ob slovesnem dvigu modre zastave (zastava za urejenost marine in čistost morja) fotografiral slavnostne govornike ter dvig zastave. Osebno sem se ob tem dogodku osredotočil na prisotne obiskovalce. Iskal sem zanimive obraze, poskušal na tipalo svoje kamere »ujeti« naveličanost nekaterih članov prisotnega godalnega orkestra ter iz množice oblik in barv izločiti kakšen zanimiv detajl. Nesmiselno je slediti večini oziroma fotografirati določen motiv zato, »ker ga pač vsi fotografirajo«. Pomislimo, ali nam ta motiv kaj pomeni, ali želimo oziroma potrebujemo fotografijo s tem motivom. Na ta način bo na spominski kartici ostalo dovolj prostora, domov pa bomo prinesli fotografije, ki nam bodo nekaj pomenile – bodisi z vidika izrazne, dokumentarne ali kakšne druge vrste fotografije.

Podnevi bi bilo težko narediti všečno fotografijo te jahte. Ponoči se nam motivi prikažejo v povsem drugi luči. Če je podnevi težko narediti všečno fotografijo določenega motiva, velja poskusiti ponoči.

Obiskovalci prireditev običajno niso pozorni na fotografske objektive in zato je njihovo »skakanje pred objektiv« dejstvo, ki ga moramo vzeti v zakup. Marsikateri neponovljivi trenutek izgubimo zaradi obiskovalca, ki se (nevede) postavi v vidno polje objektiva. Toliko bolj to velja tudi za zabavne dogodke, kot je bil tokratni »gala party«, za katerega vzdušje je skrbela živa glasba, do vrelišča pa je obiskovalce pripeljal »Playboy party« z obveznimi playboyevimi zajčicami ter zaključni ognjemet. Na »party-ju« je bilo prisotnih kar nekaj profesionalnih fotografov, katere so »izdajali« 1D-ji (opazil sem tudi 1D MkII) ter objektivi z rdečo črto. Sicer pa ni zgolj oprema tista, ki »naredi« profesionalnega fotografa, temveč predvsem njegovo znanje in izkušnje. Slednje se kažejo tudi v pristopu k delu in njegovi poklicni etiki. Nihče od njih ni niti enkrat stopil pred tuj objektiv, kljub srebrnemu 300D-ju, ki je »izdajal« moj status; kar nekaj jeze in splošnega neodobravanja pa je požel neki italijanski ljubiteljski fotograf, ki se je stoje postavil pred vse prisotne.

Nastop Monike Pučelj na »gala party-ju«. Objektiv EF 70-200/4 in njegov USM sta se ob energičnem nastopu pevke dobro izkazala.

Stativ je za fotografiranje ognjemeta nujen pripomoček, vendar z nekaj improvizacije tudi brez njega nismo obsojeni na popoln neuspeh. Z vso težo telesa sem se naslonil na navpični drog kovinske konstrukcije ter ob slednjega prislonil tudi kamero. ISO 400, zaslonka 3.5, čas 1/4.

Spremljevalno dogajanje na Aviatici je bilo poglavje zase. Oblikovali so ga nastopi letal (akrobatskih ter jugoslovanskega lovca Galeb), padalcev ter balonarjev. Če bi pri Internautici pogojno še zadostoval »kit« objektiv EF-S 18-55, tukaj z njim ne bi imeli kaj početi. Dvesto milimetrov goriščne razdalje je minimum za fotografiranje česarkoli v zraku. Poleg tega se je pri fotografiranju letal med izvajanjem akrobacij izkazalo hitro USM ostrenje objektiva EF 70-200/4 ter možnost nastavitve, da objektiv ostri šele od razdalje treh metrov naprej, kar pripomore k še hitrejšemu ostrenju oddaljenih objektov.

Akrobatsko letalo YAK55M med izvajanjem akrobacij v zraku. Teleobjektiv z vsaj dvesto milimetri goriščne razdalje je nujen.

Posnetek istega letala parkiranega na letališču. Fotografirano iz nizke perspektive s širokokotnim objektivom in polarizacijskim filtrom. Če bi bila fotografija posneta iz višine oči stoječega človeka, bi bila nezanimiva.

Vreme v času prireditev je bilo prirediteljem, obiskovalcem in fotografom zelo naklonjeno. Za fotografiranje ljudi v opoldanski svetlobi velja spomniti na uporabo bliskavice, saj se tako izognemo temnim predelom okoli oči, pa čeprav bomo zaradi uporabe bliskavice podnevi poželi številne začudene poglede. Sicer pa kot že rečeno – preden pritisnemo na sprožilec se vprašajmo, kaj in s kakšnim namenom želimo fotografirati. Tehnika je drugotnega pomena, če ne vemo, kaj bi z njeno pomočjo želeli doseči. Ob tem pa imejmo vedno v zavesti, da s svojim vedenjem in ravnanjem v veliki meri vplivamo na to, kako nas bodo dojemali drugi. Pozabiti pa tudi ne gre, da akreditacija (v kolikor jo imamo) ne prinaša le ugodnosti, temveč tudi obveznost do medija ter zahtevo po višji stopnji odgovornosti ter upoštevanju meril profesionalne etike.