Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Reportaža iz našega e-FotoPOTEPa po Maroku

Avtor:Matjaž Intihar
15.07.2008 14:59

Namen foto potepanja/potovanja/izleta kakorkoli ga že želimo imenovati niso turistično organizirani ogledi, ampak fotografsko druženje, skupinsko fotografiranje, izmenjava foto izkušenj in opreme in da pri tem kot skupina lažje in ceneje potujemo in bivamo.

 


 

e-Fotopotep po Maroku

Vedno imam probleme s prepričevanjem ljudi, da sta si Maroko in Slovenija zelo podobna. Pa je vendar res in največja podobnost je v različnosti. Tako, kot se pri nas pokrajina spreminja iz kilometra v kilometer, prav tako je v Maroku, le da pri tem upoštevamo drugačno mersko enoto - vsako uro potovanja se pokaže nov pokrajinski obraz.

Ker je bilo naše potovanje bolj fotografsko usmerjeno naj bo tudi moj opis dogajanja bolj slikoven in manj beseden.

 

Prva prava maroška foto postaja je bila v mestecu Chefchaouen. Zaradi belo in modro pobarvanih hiš zelo fotogenično mestece, kjer pa se ljudje nikakor ne pustijo fotografirati in nemalokrat se je zgodilo, da so na dvignjeni fotoaparat odgovorili z besednimi grožnjami in kamni pripravljenimi na met proti fotografu.

 

Že pogorje Rif je razbilo vse stereotipe o kakšni tipični afriški deželi in vožnja naprej proti jugu, med številnimi žitnimi polji, je bilo le še nadaljevanje čudenja sopotnikov, ki so bili prvič v Maroku. Kratek postanek je ponudil priložnost za nekaj posnetkov ljudi pri delu.

 

Pri nas seno spravljamo na kozolce. No, vsaj včasih je bilo tako, sedaj so bolj "popularne" z belim polivinilom ovite valjaste bale. Maročani pa iz kvadrastih bal delajo kar hiške - prijetno na pogled in učinkovito, ko pride dež.

 

V Fesu seveda ni šlo brez največje atrakcije - slovitih barvarn ovčjih kož. Zaradi velikega kontrasta med snežno belimi in temno rjavimi bazeni in zaradi močnih senc, ki jih dajejo okoliške hiše zahteven motiv za fotografiranje. Potrebno je bilo kar nekaj poskusov s prilagajanjem osvetlitve.

 

Ponavadi se vsa fotografiranja zaključijo na kateri izmed okoliških teras in le redko se fotografi napotijo tudi med same bazene in delavce. Razloga zato sta vsaj dva. Najprej ugotovite, da vsa okolica neizmerno smrdi, ker zaudarja po golobjih iztrebkih, ki jih uporabljajo v procesu strojenja in barvanja kož, potem pa vas na vse načine hočejo prepričati, da sprehod med bazeni sploh ni mogoč in dovoljen, oziroma je potrebno za to plačati vrtoglave vsote.
Poznavanje "običajev" (beri: na vsakem koraku te želijo prinesti naokrog, ti prodati meglo in zaračunati kar nekaj) in premagovanje težkih pogojev (beri: smradu) pa prinesejo fotke, ki niso povsem običajne in le malokrat videne.

 

Še bolj proti jugu. Saj ne more biti res. Cestna zapora v primeru snega. Ja, tudi sneg imajo v Maroku.

 

Ifrane - eno najbolj netipičnih mest v Maroku, med domačini pogosto imenovano tudi Mala Švica. Skoraj sterilno čiste ulice (tako nenavadno za celotno Afriko) in povsem alpska arhitektura hiš so res pravo nasprotje ostali deželi.

 

Presenečenj kar ne more biti konec - dober streljaj naprej je namreč smučišče.

Bo naslednji obisk Maroka pozimi?

 

Kilometri (hmm, ure) proti jugu - znaki za snežne cestne zapore počasi izginejo in pokrajina se začne približevati pričakovanjem.

 

Sredi peska in kamenja je oaza z datljevimi palmami in izvirom bistre vode. Nič čudnega, da si je že Tujska legija v Source bleue de Meskiju uredila počivališče z bazenom. Bazen že močno kaže svoja leta, vojake so nadomestili otroci iz okoliških vasi, pridih raja sredi puščave pa še vedno ostaja.

 

Dolina Ziz nam kaže pot še naprej proti jugu, v zraku pa je že čutiti močno vročino bližnje Sahare. Modrino neba počasi zamenjuje rjavkast vročinski val, ki dela nemalo problemov pri nastavitvi zaslonke in beline.

 

Vsi hribi, doline in oaze so za nami, pred nami pa le še pesek, pesek in pesek. Največje sipine v Maroku zaradi vročine izgledajo v daljavi bolj kot privid, kot pa resničnost.

 

Malo s kamelami in malo peš - Erg Chebi, več stometrske sipine.

 

Po vseh peščenih naporih pa te pričaka hotel z milijoni zvezdicami.

 

Verjetno eden izmed vrhuncev poti je bilo prebujanje sredi res prave puščave in jutranji sprehod po neskončnih sipinah v pričakovanju sončnega vzhoda.

 

S puščavskim taksijem nazaj v realnost.

 

Resnici na ljubo so bile tudi ure vožnje, ko se ni dogajo praktično nič in ko se tudi pokrajina kar ni hotela spremeniti. Mogoče pa so ta vrata Maročani postavili ravno za popestritev.

 

Prej nekaj ur brez spremembe, potem pa se začnejo dogajati vsakih par minut. Tinerhir - vstopno mesto v sotesko Todra.

 

Ozka soteska z več deset metri (menda na nekaterih mestih celo več kot sto) visokimi stenami. Sence sicer prijetno hladijo, hkrati pa nam povzročajo težave pri fotografiranju - kakorkoli usmeriš fotoaparat vedno je nevarnost, da bo nekaj prežganega ali kaj pretemnega.

 

Manj kot uro vožnje naprej že nova soteska - povsem drugačna, z razbrazdanimi stenami, ki iz minute v minuto spreminjajo svoje barve.

 

Manjši "treking" začnemo v suhi rečni strugi, kjer rastejo oleandri tako, kot pri nas plevel. Kljub široki strugi pa nam kamnite stene še vedno delajo preglavice zaradi padajočih senc na zaprti strani in močne, bleščeče svetlobe na odprti.

 

Struga se hitro oži in kar naenkrat se znajdemo v miniaturni Petri.

 

Zaključek soteske Dades z ovinkasto cesto je nadvse atraktiven.

 

Ne, fotka ni po pomoti zašla in ne, to ni Tibet. V okolici Ouarzazata je v zadnjih letih zraslo kar nekaj filmskih studijev in pripomoglo k bliskovitemu razvoju nekdaj prašne in neugledne obcestne vasi, ki se je sedaj spremenila v turistično mesto s številnimi hoteli, bankami in turističnimi agencijami.

Kulisa na fotografiji je ostanek s snemanja filma Kundun.

 

Mogoče je ravno ogled filmskega studija pripomogel k temu, da smo spremenili načrt poti in se zapeljali v Zagoro, ki je bila nekoč izhodišče za kamelje karavane preko Sahare. Naš namen ni bila pot naprej proti jugu in tudi 52 dni nismo nameravali potrošiti.

 

Nameravali smo po asfaltu, proti severozahodu in prvi kilometri so bili kljub neznosni vročini kar vzpodbudni. Kar nekajkrat smo se ustavili in hiteli s fotkanjem atraktivnih prizorov. Seveda pa smo enako hiteli nazaj, v zavetje klimatiziranega avta.

 


(avtor: Kim Petrič)

Nadaljevanje ni bilo prav nič spodbudno, pravzaprav se je spremenilo v malo nočno moro. Temperatura se je povzpela čez 50 stopinj C, hitrost pa nikakor ni presegla 20 km/h, večkrat je bilo celo potrebno razbremeniti avto, tako da so potniki v pešačenju dodobra okusili vso neprijaznost vročih puščavskih pist.

 

Kot da nam še ni bilo dovolj cestnih izzivov, smo si za naslednji dan izbrali najbolj zavito in najožjo cesto čez Atlas. No, resnici na ljubo pa je tudi najbolj fotogenična.

 

Marrakech je bil pravzaprav nagrada za ves vloženi trud. Mesto, ki ga je potrebno doživeti, saj je nemogoče opisati vse barve, okuse in vonjave, ki kar kipijo iz vseh strani.

 

Še en posnetek trga Djemaa el Fna - tokrat v poskusu ujeti magično modro svetlobo, ki nastane tik po sončnem zahodu. Oba posnetka sta narejena "iz roke" - torej brez uporabe stojala. V veliko pomoč mi je bil stabilizator slike na objektivu in balkonska ograja za naslon ;)

 

Fotografiranje na samem trgu je zelo težavno, saj vsi potencialni portretiranci zahtevajo plačilo za posnetke. Še najlažje je fotografirati s kake terase nad trgom, seveda z uporabo teleobjektiva. 400mm je bila ravno prava izbira.

 

Prav tako, kot je v Maroku različna pokrajina, pa so različne tudi navade - včasih celo znotraj iste družine.

 

Vročini, ki ni popustila niti v Marrakechu (živo srebro se je ustavilo pri številki 48) smo uspešno ubežali na atlantski obali, kjer so stalni in močni vetrovi poskrbeli za prijetno osvežitev. Dokler se nismo ustavili in zapustili avta, kar nismo verjeli številki na armaturi, ki je bila kar za 20 stopinj nižja, kot prej v notranjosti dežele.

 

Sidi Kaouki je raj za surfarje in kitearje (hmm, kakšni sta pravilni slovenski besedi?) in čez vse leto sem prihajajo adrenalinski navdušenci iz celotne Evrope. Sicer super tudi za fotografe, a kaj hitro ugotoviš, da močni vetrovi stalno nosijo tudi droban pesek, ki se zaje vsepovsod po fotoopremi.

 

Še najbolje je pospraviti opremo in se predati morskim užitkom.

 


 

 

 

Po Maroku smo se potepali člani Kluba e-Fotografija okrepljeni tudi z nečlani, prijatelji e-Fotografije.

Vabljeni vsi na naše naslednje foto avanture! Več na... KLIK

 

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com