Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Recept za dobro fotografijo? Izrazna fotografija II. del

23.04.2010 12:50

Verjetno najslavnejši mislec fotografije, Roland Barthes, nekje v svojem delu Camera obscura zapiše: fotografija je po svojem bistvu naključna. Kaj želi povedati s tem? Z razliko od ostalih umetnostni, ki temeljijo na iskanju in izumljanju nujnega reda stvari, fotografija išče naključnosti. Ideal slikarstva je skladnost: slikar, vešč svoje obrti, bo elemente svoje kompozicije naslikal v razmerju, ki bo dajalo vtis nujnosti. Lepote Zadnje večerje in Nočne straže – ali kateregakoli drugega klasičnega dela, ki postavlja več elementov v neko kompleksno razporeditev – je v tem, da si ju ne moremo predstavljati drugače. Popolna slika je tista, ki v množici nekih stvari in ljudi (dvanajstih apostolov, Jezusa, mize, hrane in drugih rekvizitov) odkrije idealno in nujno razmerje. Vsako veliko slikarsko delo lahko prevedemo v formulo: »drugače bi ne smelo biti«. To, kar prikazuje ta slika, je nujno razmerje med stvarmi; vsaka druga postavitev bi pomenila odmik od popolnosti.

Pri fotografiji pa je prav nasprotno. Medtem ko resnično slikarsko delo poskuša najti idealno in nujno razmerje, fotografija prikazuje ne le naključne dogodke, temveč dogodke, ki to naključnost tudi izpričujejo. Dobra, resnično dobra fotografija, nas očara ne zato, ker nam prikazuje ubrano razmerje med elementi kompozicije – razmerje, ki bi bilo nujno ali naravno –, temveč zato, ker izpričuje krhkost in naključnost tega razmerja. Iz izkušnje fotografiranja vemo, kaj je idealna fotografska situacija: na mestni ulici ali trgu (ni važno katerem mestu: lahko je Kranj, Kalkuta ali Bukarešta) srečamo štiri osamljene postave, ki se samo za par sekund postavijo, skupaj s kipom na sredi trga ali izložbo v ozadju, v neko nenavadno in nepričakovano konfigurafijo. Ti ljudje se niso poznali, še poti si niso delili: vse, kar je kadarkoli obstajalo med njimi, je povsem naključno dejstvo, da so se srečali na nekem trgu, ter da je bilo na njihovem srečanju nekaj estetskega; nam, fotografom, je uspelo to srečanje ujeti v objektiv. Ta idealna situacija fotografije nam razkrije prepad, ki jo v resnici ločuje od slikarstva: dobra fotografija ne prikazuje idealnih in nujnih razmerij med ljudmi ali stvarmi, temveč naključne in enkratne konfiguracije. Zato je fotografija toliko lepša, kolikor bolj izpričuje krhkost razmerij, ki jih upodablja. Najlepše fotografije dajejo vtis, da prikazujejo nek sistem ljudi in stvari v točki, ko še komajda lovi ravnovesje. Lahko si predstavljamo, kaj se zgodi trenutek po tem, ko smo posneli fotografijo štirih figur na mestnem trgu: v hipu so se razteple vsaka v svojo ulico, kakor hiša iz kart, ki se po tenkem trenutku ravnovesja nenadoma sesede. A nam, fotografom, je to ravnovesje uspelo prevesti v medij, ki bo ostal, v fotografijo …

A fotografija ne beleži le naključnih srečanj med ljudmi in stvarmi, temveč tudi sama vedno predstavlja neko srečanje. Fotografija sama je zabeležka dejstva, da je fotograf srečal nekaj ali nekoga. Tako kot poezija beleži srečanja med pesnikom in navdihom (Grki, Platon denimo, so pesniški navdih razumeli kot trenutek, ko se mimo pesnika sprehodi nevidno božanstvo), tako tudi fotografija – v manj religioznih, povsem posvetnih terminih – beleži trenutke srečevanja med umetnikom in rečmi in ljudmi sveta. Izmed vseh jezikov je slovenščina najbolj pomenljiva: v slovenščini ne rečemo preprosto, da na nekoga naletimo (to run in to someone) ali da se z nekom dobimo (jemanden treffen), temveč da imamo srečo, da nekoga srečamo. Izmed vseh ljudi smo prav fotografi najbolje seznanjeni z muhami tega tipa sreče. Dolge ure lahko brez sreče fotografiramo, ne da bi našli figuro z dovolj odločnim korakom, stikom dveh ljudi, ali preprosto dovolj samotno figuro, da bi bila vredna svoje lastne fotografije … Ko pa nam to vendarle uspe, ko uspemo srečati dovolj posrečeno figuro (šepajočo starko, moža v teku, otovorjeno žensko) in iz tega napraviti dobro fotografijo, se počutimo blizu starim pesnikom: mimo nas je šla figura, ki ji nismo uspeli prepoznati obraza, ki nam ostaja še naprej neprosojna in potopljena v neznano, a ki je naši fotografiji vendarle doprinesla delež lepote.

Pomembna veščina fotografske umetnosti (ki jo je tako mojstrsko obvladal že naš Pelikan) je v njeni abstraktnosti. Ko fotografiramo figuro v mestni krajini, moramo odmisliti (ali abstrahirati) vse tisto na tej figuri, kar jo dela za neko posebno, individualno človeško bitje. Vse, kar ta figura izpričuje, je golo dejstvo, da ni nič več kot figura. Tisti trenutek, ko svojo fotografsko pozornost obrnemo na obraz ali na specifično pojavo človeka, napravimo iz njega nekoga, ki ga je moč prepoznati. Na obrazu je nekaj domačega in intimnega; le čista figura, ali gola silhueta človeškega gibanja, pa more prikazati čisto naključnost srečanja. V najboljših pariških fotografijah Bressona lahko zasledimo to tendenco: njegovi liki ostajajo skrivnostni zato, ker jih je Bresson – ob pomanjkanju boljše besede – razobrazil. Zaman bi se spraševali, kaj so ti liki počeli na cesti, in ali so bili tam sploh s kakršnimkoli namenom. Ker v njih ne moremo prepoznati nikogar, ne moremo v njih prepoznati nobenega namena: preprosto tam so bili, in on, fotograf, jih je srečal.

Tako kot poznamo več vrst nujnosti (nujnost matematike, nujnost življenja, nujnost morale), tako poznamo tudi več tipov naključij. Tista, o kateri je govoril Roland Barthes, je naključnost srečanja: fotografija beleži ta naključja.

Jure Kravanja

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com