Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Po poteh »šverca« / FotoPOTEP - Reportaža

Avtor:Matjaž Intihar
22.05.2013 14:50

Po FotoPOTEPu v Istro (reportaža), sem iskal novo idejo kam popeljati fotografe, da bomo odkrili in fotografirali nekaj novega. Namen FotoPOTEPov je tudi v tem, da iščemo nove kraje, katere bodo naše fotokamere še kdaj obiskale.
Tokrat sem se odločil za bolj krajinsko tematiko in kraje, ki nam bodo obudili nekaj spominov, katere najbrž že dlje časa nismo obiskali. Prav v teh časih je pri nas toliko nostalgije po starih »dobrih« časih, da se je ideja porodila sama od sebe. Meje, šverc, ..., kaj ko bi šli še enkrat po poteh, kjer so se k nam pripeljala na tisoče fotokamer in drugega fotomateriala.
In pot je bila začrtana. Medvode, Preddvor, Jezersko, Železna kaplja, Celovec, Vrbsko jezero, Osojsko jezero, Ljubelj...


Pri kraju Britof na Gorenjskem.

Zbrali smo se ob 6 uri, ko je sonce ravno začelo božati naš avtobus. Ja sonce nas je spremljalo od jutra do večera, pa čeprav so vremenarji podajali vsak dan novo informacijo o možnem slabem vremenu. In ne malo se jih je ustrašilo slabega vremena in raje ostalo doma. Žal jim je lahko, :). Fotografi smo pridni, znamo vstati, ko je treba in zato smo že pred šesto odbrzeli po Celovški proti Celovcu. No, prvi ovinek je bil ujeti pokrajino v jutranji sončni svetlobi in polja med Medvodami ter Kranjem so kot nalašč za to. Če ne drugega smo ob pogledu na sonce, v še hladnem, vlažnem jutranjem zraku, pozabili na spanec in prvi posnetki so vsakogar zbudili. Naslednji prizor je vse popolnoma prebudil, nikogar ni pustil ravnodušnega. Še zeleno žitno klasje, mokro od jutranje rose in nizko sonce, so elemnti, ki so ustvarili čudovite odboje. Antony, ki je pred tednom prišel iz našega FotoPOTEPa v Toskani je dejal, »kakšna Toskana«, tu pri nas so čudoviti motivi.


Zlato polje ob prvi jutranji svetlobi.


Preddvor

Vsi prevzeti od prelepega jutranjega prizora in fotografiranja smo si že zaželeli nekaj počitka in jezero v Preddvoru je kot nalašč za to, če se bo le dalo dobiti kje kakšno kavico. Grega ne kličemo zaman Gorenc, predno je šel v zakonski stan je bil doma tu blizu in vedel je kam moramo iti, da bomo že ob tako zgodnji uri postreženi. Eni najprej na kavico, drugi na fotografiranje. Potem pa kot da imamo izmeno. Sonce nas je že prijetno grelo, ozračje je bilo povsem čisto, pokrajina še jutranja, tiha, le nekaj račk je rezalo gladino jezera. Užitek!

Kar nič se nam ni mudilo naprej. Uživali smo v čudovito osvetljeni naravi. Vendar vsaj čez mejo smo morali priti, če je že bil naslov »po poteh šverca«. Dolina proti Jezerskemu je bila še v meglici, sonce se je komaj prebijalo skozi njo. Začele so se prve serpentine, pogovor je hitro prešel na naše kolesarske podvige in seveda v čas, ko smo se spraševali kakšna kolona bo na meji in ali bodo kakšni problemi s cariniki. Prijaviti ali ne, že prej »prešvercano« fotoopremo? Seveda so te nočne more že dolga leta mimo.


Ob nizku svetlobi so bile barve enkratne.

Vas Jezersko se je kopala v soncu, kot naš naslednji motiv in foto postanek ob jezeru. Poleti je tu prepolno enodnevnih turistov, zdaj smo srečali samo ribiča ob obali. Jezero obsijano z jutranjo svetlobo je bilo prečudovito. Ob lepi svetlobi, smo poizkušali videne barve shraniti na naše kartice, a zasloni nam niso kazali doživetih barv. Voda v jezeru je bistra, ribič je že ujel prvo postrv. Služil nam je kot zanimiv motiv.


Voda je zelo čista in v njej je kar nekaj postrvi.

Še nekaj zadnjih serpentin in bili smo na meji. Nekdanj »žive« stavbe dajo vedeti, kako se je čez mejo hodilo včasih in po kaj smo hodili v države, ki nas bodo kot so propagirali, zdaj, zdaj napadle. Kot danes S. Korejci, pa še mahali so vsi z zastavicami ljubljenim vodjem. No, mi smo k sovražnikov, ki nam bodo odvzeli pridobljeni socializem, lahko vsaj hodili po osnovne potrebščine in fotoopremo, hehe.

Ker nas je prva kavica že zbudila in smo bili že dovolj dovzetni za motive, smo si Železno kapljo ogledali samo iz avtobusa. Vleklo nas je naprej v Celovec. Gottwald, Horst, ..., trgovine, ki so nam nudile prospekte, fotokamere, katerih pri nas ni bilo, ali pa so bile vsaj dva krat dražje.


Nekdaj moja priljubljena foto trgovina. Včasih je bil nad njo napis Foto in Optika Gottwald. Zdaj se je foto v njej močno skrčil in večina trgovine je namenjena optiki.

V Celovec smo prišli iz vzhodne strani in sprva sem bil kar malo zbegan. Vajen sem bil v njega priti iz smeri Ljubelja. Polno velikih trgovskih centrov je dalo vedeti, da smo blizu centra mesta. Le kakšno je zdaj, po okoli 30 letih mesto, ki mi je nudilo prospekte fotokamer in samo fotopremo. Ja, včasih sem ves vesel čakal na odhod avtobusa v Celovec, da bom mogoče dobil kakšen prospekt in videl na polici zanimivo fotokamero. Na glavnem trgu kjer kraljuje zmaj je ostalo še vse enako. Stavbe, imena trgovin, lokali. Vse nas je prevzela urejenost. Mesto je čudovito, urejeno v vsej detajlih in prav lepo se je bilo sprehoditi po nekdaj meni ljubljenih »foto« ulicah. Nekdaj bolj foto kot optične trgovine imajo sedaj opazno močnejšo ponudbo v optiki. V izložbi je nekaj kamer DSLR, kompaktov, še kakšen objektiv in to je to. Tudi pri njih je internetna ponudba naredila svoje.

Sprehod po mestu je obudil pogovor o naših nakupih 30 in več let nazaj in kar hitro je minil čas, ko smo šli iz arhitekture naprej v pokrajino. Vrbsko jezero je bilo od nekdaj zanimivo tudi za premožne Jugoslovane. Marsikateri lastnik fotolaboratorija ali privatni fotograf je obiskoval igralnico v Vrbi. Ker nam je služila svetloba, je bil tudi pogled na jezero in okolico čudovit. V treh letoviških krajih na severnem delu jezera se počutiš kot v bolj mondenih obmorskih letoviščih. Zanimivo pa, da je obala za »navadnega« sprehajalca zaprta. Hoteli imajo svoje zagrajene plaže, prav tako privatne hiše. Tu ni mesta za enodnevnega turista, kateremu lahko prodaš samo parking prostor, vse ostalo pa prinese s seboj, na koncu pa pusti smeti. Avstrijci vedo kako se naredi posel in čemu lahko rečeš mondeno. Grega se sicer s tem ni strinjal in je lepo povedal zakaj. Kaj naj bo tu mondenega in petičnega, če vozijo avtomobile brez streh, jejo plesniv sir in pijejo staro vino!


Vrbsko jezero je kljub hladni vodi že živo in polno jadrnic, surfarjev, kajtarjev...

Vrbsko jezero je dolgo 16km, široko tudi do 1,5km. Na njemu pa polno jadrnic, ladjica ima krožno pot in vsako uro pripelje na privez. Ko sem hodil po nakupih v Celovec, sem se vedno čudil, le kaj delajo poleti turisti v teh »mlakužah«. Hrvaška skala je bil edini moj domet in način razmišljanja. (Članek moj način potovanja)
Sonček, žeja, lep razgled so naredili svoje in kar nič se nam ni dalo vstati od mize, kjer smo se malo okrepčali in pripravljali za skok do naslednjega jezera.

Osojsko jezero je podobno Vrbskemu. Dolgo je 11km, ne tako široko kot Vrbsko, toda še vedno polno jadrnic, tudi tu vozi turistična ladjica. V nekaj manjših krajih ob jezeru je bilo opaziti kar nekaj slovenskih registracij. Še celo nekaj ponudbenih napisov na stavbah, plakatih, je bilo v slovenščini. Okolica jezera je tudi odličen kraj za kolesarjenje.


Osojsko jezero in okolica ni tako mondeno kot Vrbsko. Toda na njemu imate lahko prav tako vse aktivnosti in cesta okoli jezera je odlična za kolesarjenje.

Zelo hitro nam je minilo popoldne in čakala nas je še zanimiva vožnja proti domu, ob Dravi in preko znanega mejnega prehoda Ljubelj. Že prvi metri klanca v Podljubelju so nas spomnili, kako so se včasih počasi in za avtomobile naporno vile kolone nazaj proti sončni strani Alp. Avtobus je kar pošteno predel in zanimivo, nemalo avtomobilov smo srečali na poti. Očitno je Ljubelj še živ. Zadnji kilometri klanca so nas pripeljali mimo znane »zadnje« trgovine Mali. Zdaj je vse pusto in ni videti, da je to bila nekdaj točka, kjer smo zapravili še zadnje šilinge ali natočili bencin, ko ga pri nas ni bilo. Na avstrijski strani predora smo se še ustavili ob nekdanji mejni kontroli in se skozi predor vrnili na našo stran. Nič več strahu, iskanja še zadnjega pametnega prostora za »šverc«. Branko je dejal, mene so vedno dobili!

 
Še gasilska pred avstrijsko carinarnico in vstopov v tunel.

Ob sončnem zahodu smo se vrnili nazaj na štartno točko. Vreme nam je odlično služilo. Še bolje svetloba. Pokrajinski motivi, novi in stari kraji pa so nas napolnili z energijo. Počakamo še na naš izbor fotografij, pregled in lepo bomo zaključili naš enodnevni FotoPOTEP. Še bomo odkrivali nove foto lokacije in se predvsem fotografsko družili in izmenjevali izkušnje.

 


 

Še nekaj motivov:

 
Avtor: Matjaž Intihar

 

Komentarji

Firbec

05.06.2013 22:39

Za tole ruto bi si jaz vzel vsaj 3-4 dni. Eno urco do Vrbe, tam postaviš bazni tabor, 3-4 uživanja in eno urco za nazaj :-P
 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com