Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Nov e-FotoPotep v novo neznano

16.10.2012 14:12

V začetku poletja se je na strani e-Fotografija pojavilo vabilo na nov e-FotoPotep v neznano. In ker sem bila nad lanskim navdušena, tudi na letošnjem nisem smela manjkati!

Potem smo nekaj dni pred odhodom vsi prijavljeni dobili obvestilo z navodili za izlet. V njem nasveti, kakšne objektive, fleše stojala in kartice naj vzamem; zraven pa, naj imamo s seboj - čajno žličko. Kaj???? Ja kaj bodo pa delali z nami? Sliši se, kot da otroka na cepljenje pelješ.

No, ker cepljenja »z žličko« niti niso tako huda, smo očitno vsi premagali ta strah in se malo pred sedmo zjutraj začeli zbirati pred Atlantisom. Nekateri smo se že poznali med sabo; pa tudi tisti, ki so bili z e-Fotografijo prvič, so se hitro vklopili v družbo. Kot se vedno na teh izletih. Pa saj nas druži skupna ljubezen - fotografija.

Seveda so se začela že tudi prva ugibanja, kar gremo. Ker je bila druga postaja Celje, smo vsi razmišljali o Štajerski, Prekmurju, morda celo Posavju. Nekaj v vzhodni Sloveniji pač.

In ko smo v Celju pobrali še štajerski del potnikov, smo že začeli gledati, kam se vozimo. Najprej smerokaz za Maribor, smer preklicana, ker pri naslednji tabli Maribor nismo zavili na avtocesto, ampak ostali na cesti proti Vojniku. Šmartinsko jezero? Pohorje? Koroška? Pridno smo gledali ven, ugibali in potem v nekem rondoju zagledali tablo, po kateri nam je bilo vse jasno. Vitanje! V začetku septembra so namreč tam odprli Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) in ker ga je Yurko (ki je bil seveda tudi tokrat naš foto-vodič) že prej poslikal, smo vsi, ki spremljamo njegove fotografije vedeli, da se bo tam našlo kar nekaj zanimivih prizorov za naše fotoaparate.


KSEVT Vitanje

In že takoj po vstopu smo začeli ogrevati fotoaparate. V pritličju je namreč postavljena zvočno-kinetična inštalacijo Cycloid-E avtorjev Cod.Act iz Švice, ki so jim jo ti posodili za prvih nekaj tednov po otvoritvi. Inštalacija je prejela številne nagrade; in res je bilo zanimivo opazovati njeno gibanje in zvoke, ki so nastajali ob tem. Seveda ne samo gledati; vsi smo se tudi trudili tole čim bolje ujeti v naše objektiva.

 


Cycloid-E

Arhitekturna zasnova stavbe KSEVT izhaja iz načrta geostacionarne vesoljske postaje - bivalnega kolesa, ki ga je leta 1928 v svoji knjigi opisal Herman Potočnik Noordung. In tako je tudi prva stalna razstava v njem prav Sto monumentalnih vplivov Hermana Potočnika, ki je zasnovana po skicah iz njegove knjige. Ne samo razstava, zaposleni so poskrbeli tudi za vodenje po njej in zanimivo predavanje o Hermanu Potočniku, ki je bil takrat z idejami o potovanju po vesolju desetine let pred svojim časom.

 


Predavatelj predstavlja kraje, v katerih je živel in delal Herman Potočnik Nordung

e-FotoPotepini poslušamo predstavitev Potočnikovega dela

Predstavili so nam Potočnikovo delo, njegove knjige, njegove ideje in kdo vse je izhajal iz njih (ja, tudi Nasa). Ob poslušanju smo hkrati občudovali vse razstavljene predmete in projekcije skic iz njegove knjige. In notranjost stavbe. Ta je res neverjetna; vse je okroglo, kot da smo res nekje v vesoljski postaji.

 


Notranjost KSEVT

Ko smo si dodobra ogledali notranjost, so nas peljali še na streho.

 


KSEVT - Izhod na streho

In če verjamete ali ne - tudi tu je vse okroglo. In narejena je tako, da bo izhod nanjo vedno odprt za druženje, debato ali le oddih med delom. KSEVT bo namreč nudil tudi prostor mladim raziskovalcem, ki bodo tu lahko nekaj časa delali.

 


Na strehi

Nekateri bi še kar ostali v stavbi in iskali nove in nove prizore, ki bi jih poslikali - ampak ker je bilo dogovorjeno, kdaj pridemo na kosilo in nas je pred tem še kar nekaj stvari čakalo, smo morali hiteti naprej.

Ko smo videli, da vozimo proti Zrečam, nam je bilo že kar jasno, da gremo nekam proti Rogli. In ob prihodu tja so nam izdali naslednji cilj: Lovrenška jezera. Ker pa je pot tja precej dolga in tako še vsaj 3 ure ne bo kosila, so najprej poskrbeli za našo okrepitev. V prtljažniku avtobusa je čakala cela skladovnica napitkov, jogurtov in jogurtov z muslijem Activia. Ja; dobro so poskrbeli za nas, vsega je bilo toliko, da sploh nismo uspeli pojesti. In, a zdaj veste, zakaj smo morali imeti s seboj žličko?

Dobro podkrepljeni smo se tako raztepli (seveda vsak malo po svoje, ker je bilo vmes treba še kak prizor poslikati) po travniku v smeri proti Lovrenškim jezerom.

 


Na Rogli

In ker smo fotografi, nismo samo hodili, ampak vmes tudi kaj fotografirali. In potem nekje ob poti opaziš neko hudo gnečo pred nekim drevesom

 


Gneča pred drevesom

Saj ne rečem; čisto zanimivo drevo je bilo "ampak vseeno" tako obleganje? Le kaj je na njem? No, ko se prebiješ zraven, ugotoviš kaj...

 


Maja na drevesu

Seveda, tudi tokrat smo imeli s seboj profesionalni fotomodel ... fotomodelko (eh, ne bom spet o tem; če te zanima, beri reportažo z lanskega e-FotoPotepa).

In take priložnosti ni za zamuditi, zato smo jo pofotkali z vseh možnih strani. Yurko je pa zraven pridno dajal nasvete, kako nastaviti čas, zaslonko, kompenzacijo, ISO, flash, .... tako da je čisto vsak lahko naredil kak uspešen posnetek.

Po Majinem poziranju, igranju zmenka s čakajočim ljubljenim in malo žoganja smo se počasi odpravili naprej.

 


Maja z žogicama

Na poti nismo bili sami, kar nekaj ljudi se je tisti dan odločilo obiskati Lovrenška jezera. In verjetno smo bili kar zanimiv prizor - kup pohodnikov, do zob oboroženih z razno-raznimi fotoaparati. Eni skupini, ki smo jo srečali, je bilo celo žal, da se že vračajo, saj so zamudili priložnost, da bi še njih fotografirali ob jezerih.

Počasi smo le uspeli vso našo fotoopremo prinesti na vrh. Lovrenško barje je najvišje ležeče barje v Sloveniji. Na njem raste nizko rušje, med katerim leži od 11 do 22 jezer - odvisno od količine padavin, saj se napajajo le iz njih.

 


Eno od Lovrenških jezerc

Ker je tole barje, so tla precej mokra. Zato so povsod okrog jezer speljane sprehajalne poti. Še sreča, drugače bi nas verjetno ob odhodu iskali po celem barju. Tako pa smo se raztepli po teh brveh in ja, fotografirali seveda.

 


e-Fotografi v akciji

Seveda pa nam je tudi tu gor Maja veselo pozirala, plezala po brveh in klopcah, se igrala z vodo in občudovala lokvanje.

 


Maja med lokvanji

Žal je bilo tudi od tu treba počasi oditi, saj brez kosila res nismo hoteli ostati. Ampak toliko se nam pa vseeno ni mudilo, da ne bi ob poti izkoristili še kako priložnost za fotografiranje lepe narave, polepšane z našo Majo..

 


Maja v drevesu

Kosilo smo naročili že med potjo gor. Gobova juha z žganci ali divjačinski golaž ali pohorski lonec in zavitek. In vse troje je bilo zelo okusno (vsaj kot so pripovedovali tudi ostali - ker porcije so bile dovolj velike, da nihče niti pomisli, da bi po tem, ko je pospravil svojo, naročil še kaj drugega). In ne vem, ali smo bili preveč lačni ali preveč utrujeni ker mislim, da hrane ni uspel fotografirati nihče od nas.

Po nekaj vožnje, da se je kosilo med njo lepo poleglo, smo dobili nagradno uganko - kam gremo zdaj? In med odgovori je bil tudi pravilen: Žička kartuzija.

 


Kartuzijanski samostan Žiče

Žička kartuzija je začela nastajati okrog leta 1160, ustanovili pa so jo menihi iz francoske Velike kartuzije. V svoji zgodovini je bila nekaj časa celo metropola Kartuzijanskega reda. Razpustil jo je cesar Franc Jožef leta 1782 v duhu razsvetljenskih reform, ki se niso skladale s samostani kontemplativnih redov. Raztepli smo se po notranjosti in fotografirali stavbe, razvaline, detajle na stenah, rožice ... in seveda Majo.

Od daleč


e-Fotografi in Maja od daleč

In od blizu


Maja od blizu

Pa še med telovadbo. Ples, prevali, premeti, skoki, v vsem, kar smo ji predlagali, nam je ustregla.

 


Leteča Maja

Ker je kartuzija precej med hribi, mi pa smo ob bližajočem se večeru hoteli ujeti še sončni zahod, smo pohiteli naprej. V novi nagradni uganki smo našli tudi naslednji cilj - Celjski grad.

Vendar so po sončnem dopoldnevu očitno tudi vsi oblaki hoteli videti, kaj se tu spodaj dogaja; toliko se jih je nateplo nad nami, da so nam sonce čisto zakrili. In tako smo od sončnega zahoda na Celjskem gradu dobili le neko majhno rumenkasto liso na nebu, ki nam je dala le slutiti, kje naj bi sonce bilo.

 


»Sončni zahod« na Celjskem gradu

Ampak nič hudega; smo si pa vsaj ogledali notranjost gradu in fotografirali ter si zapomnili posamezne lokacije, da bomo naslednjič, ko pridemo s fotoaparati tja, že pripravljeni. In kljub pomanjkanju sonca uživali v razgledu na vse strani.

 


Pogled na večerno Celje

 


Pogled na Savinjsko dolino v smeri Laškega

 


Prizor iz grajskega dvorišča

Počasi je postajalo že tako temno, da so časi ekspozicije narasli v desetine sekund. In ker tako fotografiranje vzame precej časa, nas pa je čakala še najprej pot do Ljubljane, nato pa nekatere še na razne konce Slovenije, smo se počasi odločili, da gremo domov. In da na Celjski grad še kdaj pridemo.

Pot nazaj je med že kar dobrimi prijatelji hitro minila. Sploh še, ker so nam med potjo obljubili nov e-Fotopotep v decembru. Ja, še letos. Mi se ga že veselimo in spremljamo stran e-Fotografije, da ga ne zamudimo.

In da ne pozabim: e-Fotografija se je res potrudila pri iskanju sponzorjev; ne samo Activia, tudi Happypek z odlično potičko ter Canon z lepimi majčkami so prispevali k še boljšemu vzdušju.. Oblečeni v Canon majčke smo naredili tudi skupinsko fotografijo. Da se vidi, kako lepo smo se imeli skupaj.

avtor: Karmen Smolnikar

 

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com