Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Nevenka Papič - Tedenski komentar 3

17.02.2012 13:30

­­Pisati o nečem, kar rad počneš, načeloma ne bi smelo biti težko. A kako naj kot popoln laik po eni in fotografski navdušenec po drugi strani pišem o fotografiji po vseh fantastičnih komentarjih, ki smo jih prebirali v zadnjih dvajsetih tednih? Brez skrbi, nobenih tehničnih navodil ne bo, saj sem sama čisti zelenec na tem področju; tudi globokega filozofskega in psihološkega vpogleda v človeško dušo ne.
S preprostimi besedami bom poskušala opisati, kaj mi fotografija pomeni in kaj meni osebno tudi da. Seveda nimam v mislih materialne dobrobiti, saj vem, da bi moralo preteči še veliko vode, da bi znala kaj donosnega iztržiti z obrežja Rena... A kot sem že napisala v svojem članku s potepanja po ameriških nacionalnih parkih, ki smo jih pod Yurkotovim mentorstvom prekrižarili podolgem in počez, so se mi v trenutku, ko mi Tv,Av, ISO,WB & Co. nastavitve niso bile več noben bavbav, odprla popolnoma nova obzorja. In aparat v mojih rokah je čez noč postal čopič, s katerim sem zabeležila in domov ponesla vso nepopisno lepoto, za katero je tudi meni, verjeli ali ne, zmanjkalo besed...
Na fotografijo gledam kot na obliko neverbalne komunikacije. Z njo lahko nekomu preprosto poveš in pokažeš, da si nekje bil in marsikateri hobi fotograf je s tem popolnoma zadovoljen. Meni osebno t.i. razgledniška fotografija ne predstavlja (več) nobenega izziva, takih imam polne predale od prej. Ko danes pogledam fotografijo, mi mora duša zaigrati, tako kot ob poslušanju glasbe ali pa ob dobri sliki, skulpturi ali kakšni noro dobri zgradbi, pa naj bodo to razvaline gradu iz 7.stoletja, katedrala s svojimi barvitimi vitraži ali pa najmodernejša arhitektura sredi francoske prestolnice. Važna je kemija kdor je ne občuti, živi v precej klavrnem svetu.
Pa da ne bo pomote seveda sem vesela, če imam občutek, da mi je kak posnetek uspel, a takih trenutkov je kljub vsemu malo. Zato z velikim veseljem brskam po galeriji in se veselim kreativnosti svojih fotografskih kolegov, ki jih z redkimi izjemami razen pod psevdonimom sploh ne poznam, a čutim nekakšno stanovsko pripadnost, bi temu lahko rekla. Njihove fotografije berem kot svoje, iščem zgodbe, ki se velikokrat ponujajo kot na velikem pladnju, včasih pa so tako skrite, da rabim dan,dva, da se mi razkrijejo in sem sposobna o njih napisati nekaj besed...
Ko zadnje čase hodim po svetu, vsa oprtana s kopico fotografske opreme, me marsikdo čudno gleda, sploh prijatelji, ki me poznajo še od prej, ko mi je ena navadna »trotlca« zadostovala za cel dopust. Prepričujejo me, da nima smisla nositi vsega tega, saj pol stvari sploh ne vidim. Ja, kakor kdo...Sama menim, da s fotoaparatom v roki vidim več in bolj detajlno; sploh na svet gledam z drugimi očmi ali, kot je rekel Albert Einstein:

»Dobro si oglej naravo in potem boš vse lažje razumel

V prihodnjih nekaj tednih bom skušala z besedo opisati svoje občutke ob videnju fotografij, objavljenih na galeriji in ki se dotikajo tem, ki so mi blizu. Materiala je seveda ogromno, zato je selekcija izredno težka, če ne že skoraj nemogoča, saj sem omejena tako časovno, kot prostorsko. Upam samo, da ne bo zamere, ker bom nehote gotovo prezrla veliko izjemnih fotografij.

 

Vsa čarovnija tega sveta je skrita v vodi

Voda! Eden od štirih glavnih elementov, brez katerega ne bi bilo življenja na naši ljubi Zemlji. Opazujemo jo v potokih in rekah, ko bučno dere čez skale, se prebija skozi ozke kanjone ali pa se z neverjetno gracioznostjo, tiho kot kača, zvija po polju in polni jezera in morja. V različnih oblikah nam izkazuje svojo neizmerno moč in vsake toliko časa v obliki povodnji in ogromnih valov pokoplje našo samozavest in nam kot že tolikokrat prej dokaže svojo neukrotljivost...


 

Remss
NASPROTJE

S to fotografijo avtor odlično prikazuje ravno ta moment izginjanja in prelivanja...Voda namreč privlači in že od nekdaj buri človeško domišljijo. Lahko bi rekli, da ponazarja tok življenja, včasih miren, drugič buren; polna je energije, ki premika, ne samo gore, če karikiram, temveč že stoletja tudi nepregledne množice ljudi, ki ji sledijo kot nomadi, če je ni dovolj ali pa bežijo pred njo, če je je preveč...
Od nekdaj je predstavljala inspiracijo pesnikom (le kdo ne pozna Roberta Frosta, Williama Wordswortha, če se omejim samo na ta dva), slikarjem, kot je na primer Monet, ki se je dobesedno izživljal v svojem znanem vrtu v Giverny-ju... Vesela sem, ko vidim, da navdihuje tudi fotografe. Ko enkrat zagledaš tako fotografijo, kot je spodnja, ti je jasno, zakaj...

 

KarmenS
TEKOČE ZLATO

Voda je neverjeten medij, v katerega se ujame vsa lepota sveta, od božajočih sončnih žarkov poslavljajočega se dne, pa vse do jasnega jutra, ko se na gladki vodni površini kot nečimrne lepotice opazujejo gore in drevesa, kot tudi oblaki, ki visoko nad jezerom počasi drsijo čez sinje modro nebo...

 

3glav
Dobro jutro Slovenija No.5

Pa ni nujno, da svojo nečimrnost izkazujejo le reke, jezera in morja; svoj odsev v kapljicah jutranje rose, ki so nanizane v fantastično biserno ogrlico, velikokrat poišče tudi sončni žarek, ki se nehote zaplete v pajkovo mrežo...

 

sera
NAKIT JUTRANJE ROSE II

Naj za danes zaključim na meni svojstven način, kot ga pozna večina kolegov z galerije:

»If you truly love Nature, you will find beauty everywhere
(Vincent Van Gogh)­

In kot pričajo slike naših kolegov, nam za iskanje lepote ni treba daleč...


 

ZOIS30
PO NEVIHTI


 

Zima, zima bela...

Tokrat naj bo tema našega razmišljanja zima, tisto prava, s snegom, ledom in temperaturami krepko pod ničlo. Spoznali smo že, da fotografska oprema prenese marsikaj in če se držimo tistih osnovnih pravil zimskega fotkanja, ni nobene ovire več, da se ne bi podali ven , v zimo, raziskovat nove motive in nove izzive. Glede na veliko število odličnih posnetkov na Galeriji, sem prepričana, da nam idej še dolgo ne bo zmanjkalo!
Dolgočasna in skoraj brezbarvna poznojesenska pokrajina se pod debelo snežno odejo kaj hitro spremeni v čarobno valovit pravljični svet, kjer se kljub prevladujoči tišini ogromno dogaja (spodnja slika). Ker se v tem času sprehajalcev ravno ne tre, lahko v tej v samoti in miru ustvarjamo in poustvarjaš naravo, kot je ne vidi veliko ljudi.

Avtor: Sera
Naslov: V sončnem soju 

In tu nastopi težava! Le kdo med nami se še ni srečal z razočaranjem, ko je po dolgih urah v mrazu, vetru, ledenem dežju , snegu in še kaj bi se našlo, še ves premražen naložil posneti material na računalnik...in zagledal katastrofalne posnetke, temne, brezbarvne, z modrikastim pridihom, skratka, vse kaj drugega, kot je imel pred sabo, ko je pritisnil na sprožilec...no, če zdajle prikimavate, sem potolažena. Hvala Bogu, nisem edina!
Pravijo, da se pameten človek uči na napakah drugih, neumen pa na svojih. Če samo pomislim, koliko fotografij sem že izbrisala bom raje kar tiho. V vsakem priročniku lahko preberemo, da je fotografiranje v snegu pravzaprav čisto preprosta zadeva, če upoštevaš osnovno pravilo: "If it's bright, add light." Enostavno rečeno, zakomplicirano na terenu! Kajti v trenutku, ko na displayu zaznaš, da z nastavitvami ni vse tako, kot bi moralo biti, zastane vsa pamet in prične se že znani ciklus živčnega prestavljanja EV v +, pa v -, pa spet +..., potem pa na srečo zagledaš že nov motiv. In si rešen. Do naslednjič...

Zima je po vseh pravilih res bela, a vešče oko lahko tudi v bleščeči belini najde prekrasne barvne odtenke. Prepričana sem, da fotografija, kakršna je spodnja, marsikoga napolni z optimizmom in energijo. Ta na videz preprost posnetek suhega cveta, pokritega s srežem in ujetega v protisvetlobi, s svojimi barvami lepo ponazarja kontrast med rdečo in belo, med mrazom in vročino, snegom in ognjem. Brez velikih težav si lahko v misli prikličemo prasketajoč ogenj v kaminu, skodelico kakava v roki, toplo odejo...

 

Avtor: Misfits
Naslov: 630

Avtor: deniss
Naslov: Untitled

Izredno umirjen motiv kljub obema pticama prikazuje neverjetno spokojnost zimskega večera, ko se sonce počasi že poslavlja in na zemljo padata meglica in mrak, tišino pa zmoti le škripanje snega pod težkim korakom...
Motiv mi je v spomin priklical meni najljubšo sliko v Musee d'Orsay v Parizu, katere avtor je Charles-François Daubigny (1817-1878, naslov slike La neige ��" Sneg, iz leta 1873). Ne, noben kolešček mi ne manjka, ko ob vseh impresionističnih slikarjih izberem tega, za marsikoga do tega trenutka popolnoma neznanega umetnika... v resnici pa ga umetnostni kritiki velikokrat omenjajo kot predhodnika impresionizma.

 

Avtor: Freddo
Naslov: Summer immagination

Se spomnite drobne knjižice, ki je v 70-ih obnorela svet in katere naslov je bil Jonatan Livingston Galeb ( Richard Bach)? Jonatan je drugačen ptič, kot so ostali v njegovi jati. Ne zanima ga, kaj in kdaj bo jedel, zanima ga samo letenje. Ostali ga zaradi te drugačnosti kmalu izločijo iz svoje sredine in tako se naš junak poda odkrivat nov svet in resnico...

Tudi ta skoraj pravljični posnetek ponazorja svobodomiselnost duha, ki visoko na nebu z razprtimi krili kaže svoje neizmerno veselje do življenja... kot umetnik, ki se veseli možnosti in svobode ustvarjanja.

 

Avtor: Miranda
Naslov: Ujeto sonce 

Ko nastopi zima, se za marsikoga pričnejo dolgočasni, neskončno dolgi dnevi čakanja na prvo ptičje petje in na trenutek, ko bo izpod snežne odeje na prosojni strani pokukal prvi teloh. Ampak a ni škoda življenja? Vedno nekaj čakamo, namesto da bi se veselili prav vsakega dne, ki ga živimo! Tudi zima zna biti lepa. Skozi megleno kopreno prodira sonce, tako da obrisi drevja, ki je že pred časom izgubilo zadnji list, v sivini dne zasijejo v vsej svoji lepoti in veličastnosti.

 

Avtor: remss
Naslov: Nekega mrzlega jutra 

Tudi črno-bel posnetek je lahko čudovita zimska pravljica! Gladke in dolge linije kot rahel morski val drsijo po prelepi pokrajini, preko katere počasi drsi meglica, ki se počasi dviga iz gozda... neokrnjena narava, kjer vsaka v ivje ovita bilka, vejica na drevesu, ali pa vrh oddaljene smreke dobesedno žari v prvi jutranji svetlobi. Vseeno lahko občutimo neko napetost, ko v popolni tišini, ki veje iz fotografije, čakamo, da se bo nekaj zgodilo, oddaljeni pok puške ali pa srna, ki bo pretekla jaso...

 

Avtor: Jonca
Naslov: Da me burja ne odnese

Ob koncu današnjega komentarja kar ne morem mimo tega posnetka male taščice, ki kljubuje naravnim silam, ki so podirale drevesa, odkrivale strehe in ljudem okrog nas prinesle obilo gorja. Dokaz več, da moč ni samo v velikosti in mišicah, ampak v srčnosti. Prepričana sem, da pticam in ostalim živalim pomagamo, kolikor le lahko. Vse prevečkrat pa pozabimo, da pomoč potrebujejo tudi ljudje okrog nas, ki tega ne razglašajo naglas. Pregovor pravi, da v nesreči spoznaš prijatelja. Tako kot hodimo naokrog z odprtimi očmi in iščemo lep motiv, poglejmo še do soseda, prijatelja...

No matter who you are
No matter where you go in your life
In your time
At some point
You all need somebody
To stand by you...

http://playingforchange.com/


 

Vidim abstraktno

Kadarkoli zagledam abstraktno fotografijo, se vedno vprašam, kako lahko nekdo iz velikokrat popolnoma banalnega motiva napravi nekaj tako zanimivega in odličnega, da izstopa iz množice ostalih, le na videz podobnih del. Razlike so v barvi, teksturi, vzorcih, linijah, poleg tega pa se avtor nemalokrat požvižga še na vsa (ne)napisana pravila, ki veljajo na področju fotografije. Fotografijo vidim kot umetnost vizualizacije realnosti, kar je v bistvu še ena skupna točka s slikarstvom, zato upam, da ne bo zamere, če bom vlekla paralele med obema zvrstema.

Wassily Kandinsky je nekoč zapisal, da je abstraktno slikarstvo od vsega najtežje, saj moraš znati dobro slikati, imeti izostren občutek za kompozicijo in barve in imeti pesniško dušo. Prepričana sem, da bi isto lahko rekli tudi za naše področje ustvarjanja. Pravi abstraktni motiv je opazovalcu sprva skoraj nerazpoznaven, tako da fotografijo brez pesniške duše resnično težko prebereš. V svoji poenostavljeni obliki realnosti pa nudi prosto pot človeški domišljiji in različnim interpretacijam. Lep primer je spodnja fotografija, kjer preprost motiv in umirjene barve v kombinaciji z dobro izbranim naslovom gledalcu ponujajo lepo zgodbo.

 

miranars
GHOST QUARTET

V zgodovini zahodnoevropske umetnosti se je miselni preobrat, ki je slikarstvo popeljal daleč stran od ideala renesančne popolnosti, zgodil konec 19. in v začetku 20.stoletja, ko so se pojavili impresionizem, ki je dajal publiki, dotlej vajeni umetnin, izdelanih do najmanjšega detajla, vedno občutek, da je delo nekako nedokončano; fauvizem, ki je bil odgovor impresionizmu in pri katerem so se umetniki izživljali z divjimi, nerealističnimi barvami, in kasneje kubizem, ki si je zadal za nalogo, posamezen motiv prikazati iz več zornih kotov hkrati. Rezultat vseh treh struj je bila ideja, da je lahko barva, oblika ali pa tekstura sama sebi namen, oz. sama svoj motiv. Ob pogledu na abstraktno umetnino je bilo že takrat slišati komentarje, češ, da bi to lahko narisal vsak petletnik- lepo, da se časi vseeno ne spreminjajo, mar ne?

Ob spodnji sliki si zlahka predstavljam reakcijo obiskovalcev pariškega salona. Močne barve, sploščenost motiva, pa vendar zlahka razpoznavno oko, ki opominja na to, naj opazujemo svet okrog sebe in se iščemo v njem ��" močno poudarjene značilnosti fauvizma.

 

borko
IZ OČI V OČI

Kaj mora torej abstraktna fotografija ponuditi, da bo zanimiva še za koga drugega, kot za avtorja? Mogoče je slišati absurdno, a glavni motiv ne sme biti detajl, zato moramo spremeniti svoj način opazovanja okolice in enako pozornost posvetiti še barvi, obliki, linijam. V nasprotnem primeru srce ne bo nikomur zaigralo. V fotografijo moramo dati sebe, svoja občutja, svoja čustva .

Abstrakcija pomeni odmik od realnosti tako kot na spodnji sliki. Minimalizem v barvah, oblikah, linijah, z močnim pridihom čistosti, hladu in perfekcije.

 

Robert
RUNAWAY DROPS

Nekje sem prebrala, da je abstraktna fotografija umetnost instinkta, saj pritegne gledalca na emocionalni bazi, se pravi, da se dotakne kreativnega in čustvenega dela njegovih možganov (saj poznate tisto razlago o t.i. »right-brained people«, ki so kreativni, umetniško nadarjeni in »left-brained people«, ki na življenje gledajo izključno z matematično-analitičnega vidika).

Močna barva pritegne pozornost gledalca in vpliva na njegov način percepcije, tako da dolgo ne more odmakniti pogleda, saj ga dobesedno priklene nase. Lep primer je spodnja slika, ki v svojih enkratnih, prvinskih barvah v svoji nemosti kriče predstavlja pravo odo veselju do življenja. Izjemno dobro je prikazana neokrnjena, od grdih mislih nepokvarjena čistost senzualnega, ne mesenega poželenja.

 

 

umix
1:7

Eden najbolj priznanih ameriških slikarjev, Jackson Pollock, je ob neki priliki izjavil, da je abstraktna slika umetnost , ki jo bodisi razumeš, ali pa ne. Neki umetniški kritik ga je nekoč napadel, češ, da so njegove slike brez repa in glave kar pa se je Pollocku zdel strašanski kompliment, čeprav je bilo mišljeno ravno obratno!

Naslednji je zanimiv triptih, ki združuje vse tri zahtevane elemente: barvo, obliko, linijo. Zanimiv in izviren posnetek in dobro najden detajl.

 

tomaž1973
55-131-250mm

Zanimiv je tudi spodnji posnetek stare table, kot neme priče nekega minulega časa, mimo katere hitimo vsak dan, pa je (ne)hote niti ne opazimo, saj nas v tej tako hudirjevo skomercializirani, potrošniško usmerjeni družbi znanih modnih znamk, stare, »ofucane« stvari niti najmanj ne zanimajo. Fotografija z močno sporočilno noto, kjer lahko "speed limit" razumemo bolj kot "time limit", vse skupaj pa dojamemo kot opozorilo, da se tudi nas čas izteka. V angleškem jeziku za to poznajo krasen izraz: »Use it, or lose it.« Zato si velja zapomniti, da je čas veliko večja vrednota kot denar. Do slednjega se da (relativno lahko) priti, časa se pa ne da kupiti...
 


 

Strogozaupno
NO LIMITS

Nekaj tednov nazaj je bila objavljena spodnja fotografija. Preprosta v svojem motivu, enkratna v barvah, liniji in kompoziciji. Ne morem drugače, kot da si še enkrat izposodim citat W.Kandinskega:

"Barva, ki direktno nagovarja dušo, je kot tipkovnica na klavirju, oči so tipke, duša pa klavir z mnogo strunami. Umetnik je roka, ki drsi po tipkovnici in ko se s točno določenim namenom dotakne tipke, ti duša zaigra.«

 

Gujo
ZLATE REZINE

Prednost abstraktne fotografije je v tem, da nam ni treba daleč od doma, da najdemo motiv. Kreativnosti nam ne manjka, kar smo že dokazali. Še ščepec inspiracije...

»Give crayons. Adults are disturbingly impoverished of these magical dream sticks.«


 

Dekle, ljubica, žena , mati...

Pisati o nečem tako kompleksnem, kot je ženska, z vsemi njenimi (=našimi) muhami, je trd oreh za marsikaterega profesionalnega pisca, kaj šele zame. Pa bom vseeno poskusila na papir (ki po navadi prenese vse) stisniti teh nekaj vrstic in predstaviti nekaj fotografij, ki so tako ali drugače povezane z današnjo temo, ki sovpada, ali pa prav zaradi tega, z 8.marcem, Dnevom žena.

Še enkrat želim poudariti, da je izbira tako kompleksna, da je zaradi pomanjkanja časa izbor precej omejen, zaradi česar bo nehote prezrtih veliko izjemnih fotografij!

Znani LIFE-ov fotograf John Loengard je v svojem najbolj znanem delu o fotografiji »Pictures under discussion« med drugim zapisal:

»Svojim učencem velikokrat zadam nalogo, da poslikajo nekoga, ki ga imajo radi. Preprosto zato, da je njihov objekt oseba, do katere gojijo čustva in v njej ne vidijo samo modela, predmeta, oblike ali ideje. Na ta način lahko ocenjujejo fotografijo ne samo po tehnični plati, temveč lahko hitro ugotovijo, če odraža tudi njihova čustva... Šele takrat lahko uporabimo besedo »čarobno« , ko nam je v fotografijo uspelo ujeti in kot s tanko nitko vtkati naše občutke, pomešane z lepoto in kančkom skrivnostnosti.«

Ljubljena ženska je sinonim lepote, okrog katerega se v intimnem krogu dveh vrtijo misli in čustva. Ženska je ljubica, ki te obnori, da si brez nje življenja niti zamisliti ne moreš več. Predstavljam si, da si je prav to zamislil Loengard in da prav to vidi naš avtor, ko se zazre v Veronikin portret:

 

Avtor: transcend
Naslov: RED PASSION

Na naslednji fotografiji se soočita dve časovni obdobji ženske, mladost, ki s svoje pozicije v ospredju kaže na naš odnos do vsega obetavnega, lepega, živahnega in nekonvencionalnega ter starost, ki nekako potisnjena v ozadje ne spada ravno med priljubljeno tematiko in se razmišljanju in pogovoru o njej raje izogibamo, tako kot vsem ostalim neprijetnim stvarem v življenju... Resnično odličen posnetek, ki kaže, kako mladost sanjavo zre v prihodnost in hkrati negira vse (slabo), kar z leti pride... Dekle gleda mimo, pa nisem prepričana, da iz ne zavedanja, prej iz ignoriranja dejstva... Avtor nam kot na krožniku ponuja dobro zgodbo, ki za marsikoga izmed nas počasi postaja (kruta) realnost, kot vsak zase ugotavljamo zjutraj, ko se zazremo v svojo podobo v ogledalu...

Avtor: krokodil
Naslov: ...FUTURE...

Če je ženska trdno odločena, da bo nekaj speljala, bo to tudi storila! Ta njena samozavest izhaja iz njene notranje moči, ki ji pomaga, da se lahko prilagodi vsakršni življenjski krizi, ki iz nje v trenutku potegne tisto najboljše in ji omogoči popoln odklop od zunanjega sveta, za kar ji moški svet velikokrat zavida:

 

Avtor: Fiki
Naslov: DISCONNECTED

Življenje ženske je vedno polno sreče, veselja, odgovornosti, pa tudi misterioznosti, česar moškemu svetu (še) ni uspelo razvozlati. Svet pripada ženski in ženska ga naredi lepšega, kot je. Ob ženski je dan lepši, sonce lepše sije in moško srce hitreje bije...(dvomljivci lahko pogledate samo na število ogledov pod rubriko »akt«, pa bo vse jasno...) in, ne nazadnje, le žensko telo je sposobno podariti novo življenje...biti mama...(...da ne bo nesporazuma, tu govorim o biološkem dejstvu, ne o sposobnosti in daru posameznika za vzgojo otroka!)

Ženske se ne sme podcenjevati! Že od nekdaj jo umetniki prikazujejo kot izredno šibko bitje - spomnimo se samo vseh romanov, kjer dekleta ob pogledu na izbranca omedlevajo kot po tekočem traku. Ženska naj bi bila že po naravi krhka, pa lahko premika gore. Ženska je vsesplošna, saj je istočasno ljubeča mati in žena, skrbna gospodinja, dobra delavka, najboljša prijateljica, hvaležna hči...

 

Avtor: antonz
Naslov: CE 21052011 - otroci 3

Tako kot nam je zaradi svoje neizogibnosti neprijetna misel na starost, se radi izognemo tudi razmišljanju o bolezni, ki je za marsikoga tabu tema, velikokrat iz strahu pred dejstvom, da gre tu pravzaprav za »danes jaz, jutri ti«... Tudi sama sem bila pred kratkim v podobni situaciji, a sem ugotovila, da samo odločen in odkrit pogovor prizadetemu in vsej njegovi okolici omogoča mir in daje pogum in energijo za boj z boleznijo.

Zato mi je k srcu prirasel spodnji portret s temi neverjetnimi in lepo poudarjenimi očmi, polnimi iskrene zaupljivosti! Pravijo, da s pogledom in govorico telesa preneseš več kot 90% sporočila, medtem ko govor doseže le nekaj zanemarljivih procentov. Ta topel, samozavesten, direkten in odkrit pogled potrjuje naslov. Če si ponosen nase, si lep...

Zame je to pogled zmagovalke, ki ima najhujše že za sabo, in ne morem si kaj, da ne bi citirala še Aldousa Huxleya:

"Experience is not what happens to a man, it is what a man does with what happens to him."

 

 

Avtor: saxy
Naslov: PROUD TO BE ME

Videti žensko v pozni starosti, ki ji je na licu zarisano veselje do življenja, je včasih prava redkost. Znana ameriška pisateljica Harriet Beecher Stowe se je vprašala, zakaj vsi opevajo samo lepoto mladih deklet, nihče pa ne opazi lepote starih žena. Pa sem prepričana, da za srečo tudi v tem obdobju ne rabimo veliko, lepe spomine in domišljijo. Kot je zapisal veliki pravljičar Hans Christian Anderson: »Samo živeti ni dovolj! Potrebuješ še sonce, svobodo in kakšen cvet.«

Avtor: saxy
Naslov: NAVIHANKA

Zato velja, da se nehajmo ukvarjati s stvarmi, na katere ne moremo vplivati, saj ne vidimo majhnih radosti, ki nam popestrijo naš vsakdan.

Keep your face to the sunshine and you cannot see the shadow.
Helen Keller

Zemlja je naučila drevo, da se pogovarja z nebom (Pablo Neruda)

Drevo že od nekdaj spada med umetnikove najbolj hvaležne motive. Zanimivo je opazovati, v kakšnih oblikah, barvah in, ne nazadnje, zgodbah se pojavlja tudi na fotografijah, objavljenih na Galeriji. Nežno obarvani sončni vzhodi, barviti sončni zahodi, ciklično spreminjanje in prehajanje letnih časov, trenutek, ki ga ni več...misel na to, koliko generacij človeka je drevo preživelo in koliko jih še bo in kakšne skrivnosti bi nam lahko zaupalo...

Osamelci so samotni popotniki in so v mojih očeh prav poseben dar narave, ki me fascinira in pritegne vsakič, ko naletim na od starosti in bremen narave skrivenčeno, grčasto deblo, ki na tisti mali krpici zemlje, ki mu je bila namenjena, kljubuje času, dežju, soncu, vetru, mrazu in ječi pod bremenom sil, ki delujejo nanj in na vse okrog njega. V bogati krošnji je nekdaj gnezdila ptica, kar je danes samo še bled spomin... Sam Bog že tisočletja skrbi za ta drevesa in jim pomaga ��" in le on ve, kakšna usoda jih čaka, ko zanje poskrbi človek...

»Drevesa so pesmi, ki jih zemlja piše na nebo. Človek jih poseka in spremeni v papir, na katerega lahko zabeležimo naše prazne besede.« (Kahlil Gibran)

 

Avtor: alesfrelih Naslov: Sleme

»Če osamelec zraste, zraste v močno drevo.« (Winston Churchill)

Naš odnos do Narave kaže, da se še vse premalo zavedamo, da Zemlja ni darilo, ki smo ga prejeli od naših staršev, ampak nekaj, kar so nam v upravljanje za čas našega življenja zaupali naši otroci. Drevo, kot nekaj, kar pripada Zemlji, je starodaven simbol življenja in tako kot mi v življenju poznamo različne cikluse, ki od rojstva do smrti krojijo naš čas na Zemlji, tudi drevo pozna različne faze svoje rasti, pri kateri so mu v pomoč voda, sonce, zrak.

Pozno poletje je. Tla so še vedno prijetno topla in še nekaj dni nazaj popolnoma zelena krošnja počasi že prevzema bogat jesenski kolorit. Predstavljam si, da ležem na tla in se zazrem navzgor v visoko drevo, ki vse do neba steguje svoje dolge roke, da se vanje ujame veter in prečeše veličastno drevesno krošnjo.

 

Avtor: morigenes Naslov: Ko zašepetako krošnje

A v meglenem jutru, ko sonce nikakor ne more pregnati meglic in oblakov, si nečimrni lepotici namesto ptic in vetra najdeta svoj odsev v gladini bližnjega jezera.

 

 

Avtor: krokodil Naslov: Jutro

Potem sonce končno zmaga! Skozi gosto drevesno krošnjo počasi prodrejo razpršeni sončni žarki in s pomočjo jesensko obarvanih listov naravo oblečejo v prelepa zlata pramena. Kot bi avtor upošteval misel Edvarda Muncha: "To be a painter, one must work with rays of light."

 

Avtor: 3glav Naslov: Dober dan jesen 3

 

Pod naslovom »Cvetje v jeseni« se vsi spominjamo filma, posnetega po znanem romanu Ivana Tavčarja, zaradi katerega smo Slovenci pred dolgimi desetletji dobesedno drli v kinodvorane in se naslajali ob romanci ostarelega odvetnika in lepe Mete. Še najbolj pa so mi v spominu ostali fantastični jesenski posnetki z Blegoša, kjer sta se sprehajala po bukovem gozdu, medtem ko jima je pod nogami šelestelo barvito listje.

"Jesen je druga pomlad, ko vsak list postane cvet." je zapisal znani francoski eksistencialistični pisatelj Albert Camus. Ob tem prekrasnem jesenskem posnetku dreves, ki kar žarijo v svojih ognjenih barvah, se lahko s to mislijo vsekakor strinjamo.

 

Avtor: dare-t Naslov: Cvetje v jeseni II. ...

Na spodnji fotografiji je lepo prikazana trdoživost že skoraj propadlega drevesa, ki kljubuje tako zakonom narave kot naravnim silam, saj iz mrtvega debla že odganja novo, mlado drevo... Tako kot je veter nad njim pregnal črne oblake, so tudi zvoki glasbe razblinili črne misli; tudi črni vran, ki naj bo po tradiciji prinašal samo slabo, se je prelevil v pevca, ki so ga krila ponesla visoko v nebo...

 

 

Avtor: jnrfoto Naslov: Gitaristi

Izredno znan motiv iz namibijske puščave, ki v barvah deluje neverjetno pravljično, v črno-beli varianti pa ima hud apokaliptičen prizvok. Brez težav si lahko zamislim, da so tako nekako videti gozdovi v okolici Černobila; definitivno prizor iz filma v stilu »Dan potem...«.

 

Avtor: Matjaž Naslov: This is the end...

 


 

Na koncu si ne morem kaj, da ne bi v razmislek vsem, ki nam ni vseeno, napisala še fantastičen rek indijanskega plemena Cree, ki sem ga prvič prebrala na vhodu v singapurski živalski vrt:

» Šele ko bo posekano zadnje drevo
in ubita zadnja žival,
ko bo zastrupljena zadnja kaplja vode
in se onesnaženega zraka ne bo več dalo dihati,
šele takrat boste ugotovili,
da se denarja ne da jesti.«

 

Avtor pravi: This is the end... Srčno upam, da se moti...

Dobra fotografija pove več kot tisoč besed

 

Živimo v družbi, kjer vizualno počasi nadomešča pisano besedo. Včasih imam občutek, da smo krdelo hijen, ki se naslaja ob krvavih posnetkih še bolj krvavih dogodkov; pieteta postaja postranska stvar. Tako so vsi mediji, s tem mislim televizijo, časopise kot tudi splet, polni posnetkov, ki jih celo vsega hudega vajen želodec včasih težko prenese. Rumeni tisk postaja sveta vladar, saj nam ni nikoli dovolj. Ne bogato obloženih čokoladnih tortic po eni, kot tudi ne grozot po drugi strani. Seveda pod pogojem, da se vse dogaja daleč daleč stran in ne doseže našega praga... Postajamo otopeli, slepi za druge, sami sebi dovolj...

Naš »maršal« je že večkrat napisal, da ne mara fotografije na temo »tuga i jad«. Tudi marsikdo med nami ne. A dejstvo je, da sta tu in zdaj in da imamo srečo, da nam vsake toliko časa kdo odpre oči, da se zavemo, da se vse to v bistvu dogaja skoraj pred domačim pragom in da pred resnico ne moremo več bežati. Vedno več bo tega, kar pomeni, da bomo lahko miže hodili naokrog ��" ali pa kot fotografi s pomočjo objektiva kot s prstom kazali na krivice, ki se dogajajo ljudem in so večkrat kot ne očem skrite... skriti prijatelji, ki jim ni vseeno...

Dobra fotografska zgodba na gledalca naredi močan vtis in se mu zasidra globoko v srce. Tako globoko čuteči avtor kot pozoren gledalec se oba poistovetita z osebo v zgodbi. Ob tem sem se spomnila besed pisatelja Carlosa Ruiz Zafóna: »Knjige so kot ogledala: v njih vidiš samo tisto, kar nosiš v sebi.«

Isto velja za fotografijo, ki se dotika današnje tematike: če ob pogledu na vso to bedo človeka ne občutimo nobene empatije, lahko kar obrnemo list in gremo naprej...

Zgodbe današnjih dni se mnogokrat razlikujejo od zgodb preteklosti. Če je bila na primer revščina nekdaj rezultat naravnega pomanjkanja, je danes rezultat družbenih razmer, ko bogati diktirajo revnim. Žalostno je to, da teh revežev danes nihče ne pomiluje, temveč jih moderna družba sprejema kot nujno zlo z dna družbene lestvice.

 

Avtor: BO
Naslov: »S.M.E.T«

Dnevno se nam dogaja, da hodimo in ne opazimo iztegnjene roke, ki prosi vbogajme. Sram nas je, kot da smo krivi tega, da nam gre bolje kot njemu, ki nas ogovarja in zato raje gledamo vstran, na tla, samo da ga ne opazimo. Kot otrok, ki zamiži in svet okrog njega ne obstaja več.

Tudi spodnja fotografija podaja izredno močno zgodbo s hudo socialno noto in odnosom daj-dam. Nekaj na hitro vrženih kovancev ob beračevi glavi pove, da si je nekdo kar tako, mimogrede, že kupil »odpustek«...kruta realnost današnjih dni.

Avtor: lovro
Naslov: When you get a sleep

Na spodnji fotografiji gre za nadgradnjo zgodbe, ki poudarja, da svet ni eden, svetova sta dva, en bogat in en reven. Dotakne se te in začneš se spraševati... Fenomenalen posnetek, a hkrati grozljivo realen v svojem prikazu človeške bede, ko je človek tako na tleh, da še pred samim seboj skriva svoj obraz, mogoče v strahu, da v blatni luži ne zagleda svojega odseva... Avtentična situacija brezizhodnosti in obupa, v kateri so se znašle množice ljudi, ki nimajo niti za preživetje, kaj šele za enostavno reprodukcijo, kot se temu tudi reče... Tale berač je imel srečo; za nekaj posnetkov si je napolnil prazen želodec...kaj pa vsi tisti, mimo katerih MI hodimo z zaprtimi očmi in dvignjeno glavo, da nam jih ni treba videti?

Avtor: -ZaGoR-
Naslov: who cares

Človeško dno...prizor, kakršnih ne maramo videti, pa jih je in bo vsak dan več...ko se človek znajde na dnu, brez vsega, brez prijateljev in, kar je najhuje, brez dostojanstva...in ne upa dvigniti pogleda, da ne bi vse žalosti in brezupa razkril mimoidočim...huda fotka, huda zgodba z izredno pripovedno močjo! Vse skupaj me malo spominja na romane francoskega pisatelja Emile Zola-ja, ki sem jih v najstniških letih dobesedno goltala enega za drugim (pravkar sem pomislila, če ni bil ta tip romana s svojimi naturalističnimi opisi, ob katerih smo se vsi naslajali, morda celo nekakšen predhodnik rumenega tiska?). Če kdo še ni prebral romanov kot sta Nana in Germinal��" ne bo vam žal!

 

Avtor: DušanD
Naslov: na dnu

Premalo se zavedamo, da se prava drama velikokrat ne odvija na odru, ampak za zidovi domov in za masko ljudi, ki vsakodnevno molče in neopazno hitijo mimo nas, medtem ko se v njih bije bitka za »biti ali ne biti«, dokler se ne zlomijo. Ne iščejo pomoči, saj si ne priznajo, da jo potrebujejo ��" dokler ni prepozno. Tako kot dekle na spodnji sliki. S svojo majhno pojavo v ogromnem prostoru samo še dodatno poudarja majhnost človeka v primerjavi s problemi, ki ga tarejo in iz katerih ne najde izhoda...ali pač? Kot zunanji opazovalci se ne zavedamo resnosti situacije. Na vse skupaj gledamo podobno kot neki filozof, ki je postavil vprašanje: »Kdo je bolj trapast, otrok, ki se boji teme ali odrasel, ki se boji svetlobe?«

Avtor: flore91
Naslov: BREZ IZHODA

Zgodba nam da misliti. A so moje težave res nerešljive? Sem res v situaciji, ko je skok edini možni beg iz realnosti? Kaj pa ljudje okoli mene - kako hudi problemi tarejo njih?

Star perzijski pregovor pravi: "Jokal sem, ker nisem imel čevljev...dokler nisem zagledal moža, ki ni imel nog..."

Avtor: spelchika
Naslov: ...DOVOLJ IMAM VSEGA.

Dejstvo je, da ne izbiramo ne rojstva, ne staršev, niti se (razen redkih izjem) ne odločamo o času in kraju smrti. Imamo pa vso možnost, da izberemo, kako bomo živeli. Najsrečnejši niso nujno ljudje, ki imajo vsega dovolj ��" najsrečnejši so tisti, ki zmorejo najti srečo v vsaki situaciji.

Nobelova nagrajenka Mati Tereza je revščino opisala s svojimi besedami: »Prepričani smo, da biti reven pomeni, da si lačen, gol, brez doma. Kaj pa dejstvo, da si nezaželjen, da te nima nihče rad in da ni nikogar, ki bi skrbel zate? To je v mojih očeh veliko večja lakota, veliko večja revščina, s katero se moramo spopasti v lastnem domu.«

Upam, da bomo še dolgo z objektivi raziskovali svet in odpirali oči ljudem okrog sebe, kar je, vsaj v mojih očeh, tudi eden od načinov pomoči pomoči potrebnim. Naj za danes zaključim še z mislijo Sv.Avguština:

"Kaj je ljubezen? Roke ima, da pomaga drugim. Noge ima, da pohiti na pomoč ubogim in potrebnim. Oči ima, da vidi bedo in potrebo. Ušesa ima, da sliši stok brezupa. To je ljubezen."

Tema, ki da misliti...

Starost - jo sprejemamo ali bežimo...

Ste že kdaj pomislili na to, kakšno srečo pravzaprav imamo, da naša domovina leži na taki geografski širini in dolžini, ki nam omogoča, da lahko v štirih različnih letnih časih opazujemo spreminjanje narave okrog nas? V začetku marca, ko se dolga zima poslavlja, izpod snega že kukajo prvi znanilci pomladi, ki jih vedno toplejši sončni žarki prikličejo na plan. Z odprtimi očmi smo priča eksploziji barv, ko gola drevesa počasi ozelenijo in zacvetijo, svoje dodajo še hormoni in, voilá... iz trenutka v trenutek nam je lepše! Samo da se svet vrti okoli nas, na vse ostalo radi pozabimo.

Že v prejšnjem članku sem se dotaknila teme, ki marsikomu ni najbolj pri srcu, saj sem se razpisala o ljudeh, ki od življenja resnično nimajo nič; životarijo iz dneva v dan, s stegnjeno roko in povešenim pogledom čakajo, da jim v dlan pade kak kovanec, s katerim si bodo lahko vsaj za nekaj časa omilili lakoto. Strinjam se ��" velikokrat jih (ne)hote niti ne opazimo, zato se z njihovimi težavami ne ukvarjamo. Manjka nam empatije, to je sposobnosti, da se postavimo v čevlje nekoga drugega in tako poskušamo ugotoviti, kako ta oseba razmišlja, kaj čuti; da vidimo z njenimi očmi in slišimo to, kar sliši ona...

Dolgo časa sem bila prepričana, da empatijo občutimo lahko samo do tujcev, kar pa nikakor ne drži. Kolikor daleč nam segajo spomini, vedno bo v naših mislih nekdo, ki nam je v določenem trenutku ponudil varno zavetje, tolažbo, nam pomagal z nasveti, brisal solze in z nami delil bolečino ��" le kdo se iz tistega obdobja ne spomni babice, dedka, stare tete, pa še koga? Na žalost ponovno oživijo šele takrat, ko jih ni več med nami in nam preostanejo le še spomini. In potem leta minevajo in počasi se pričenjamo poslavljati tudi od lastnih staršev ��" zato danes ta članek. V tem času, ko vse dehti in brsti in kar poka od energije, si vzemimo čas in se posvetimo tudi njim, če imamo srečo in so še med nami...če bi mogla, bi sama čas zavrtela za nekaj mesecev nazaj, pa ne gre...

Generacije mladih in starih so med seboj lepo prepletene, kar lepo pokaže spodnja fotografija; če se tega zavedamo, lepšamo dan sebi, še bolj pa starejšim. Ljudje smo namreč socialna bitja in brez občutka pripadnosti nekomu lahko kljub izobilju materialnih dobrin ��" hiramo.

 

Avtor: Photographer Naslov: Žalost - tolažba

Poznam ljudi, ki jih strah pred starostjo dobesedno hromi in občutek imam, da so pred mojimi očmi vsak dan resnično bolj stari! Bojijo se vsega: odvisnosti od drugih, pomanjkanja denarja (le koga ni tega strah?), bolezni, samote, pa še česa, a za to niso pripravljeni ničesar storiti! Ne zavedajo se, pa tudi marsikateri med nami ne, da je starost lahko lepo obdobje našega življenja, v katerem smo lahko vitalni, produktivni, veseli, družabni, zdravi. Obupavati, kot je zapisal angleški pesnik Lord Byron v svoji pesmi »Childe Harold« , skoraj nima smisla: » Kaj je največje zlo starosti? Da so moje gube vsak dan bolj globoke? Ali mogoče dejstvo, da iz mojega življenja izginjajo ljubljene osebe in na Zemlji ostajam sam, tako kot zdaj?« (prost prevod)

 

Pobrskala sem med fotografijami na galeriji. Priznam, prav veliko slik na današnjo temo

nisem našla, a nekaj jih vsekakor je! To je tudi eden najbolj hvaležnih motivov, sploh če fotografiramo ljubljeno osebo. Iz lastnih izkušenj vem, da fotografskega materiala nikoli ni preveč, saj sem kljub ogromnemu številu posnetih fotografij le s težavo skupaj spravila spominsko knjigo. Zato vzemimo aparat v roke in se podajmo raziskovat brazde na licih, ki vedo tako veliko življenjskih resnic!

 

Že Ansel Adams je izjavil: »Fotografija ni drugega kot raziskovanje zunanjega in notranjega sveta... Že sam pogled izza objektiva zabeleži tudi tisto očem najbolj skrito, saj fotograf z empatijo vzpostavi povezavo med zunanjim in notranjim svetom.«

 

Posnetek zamišljene babice je lahko zgodba zase. Le kakšne misli ji rojijo po glavi? Se spominja svojih že davno minulih let mladosti, prve ljubezni, izgubljenih in zamujenih trenutkov, izginulih oseb? Prav vsaka zarisana gubica na obrazu skriva življenjsko zgodbo preproste, zgarane žene. Tudi tišina je ne moti. Pravzaprav ji dobro dene, saj se lahko potopi v svoje spomine in ostane z njimi v dobri družbi.

 

 

Avtor: -ZaGoR- Naslov: a hard life story

 

Tudi naslednji posnetek me je pritegnil, saj predstavlja tipični trenutek dveh ostarelih zakoncev. Ne glede na vse - vsaj skupaj sta, zatopljena vsak v svoje misli; vsaka beseda je odveč, saj se sporazumevata z gestami in pogledom... dolgčas? pas d'ennui!

 

 

Avtor: DušanD Naslov: s'ennuient à l'âge de

Zagledam se v odličen posnetek preproste ženske z ulice, ki so ji gube na obraz zarisale polno zgodb. Prav gotovo ima za sabo lepše čase; njena dokaj skromna oblačila so v nasprotju s prstani, ki si jih je nataknila na zgrbančene in od artritisa skrivenčene prste. Bistvo portreta se skriva v njenem pogledu, ki strmi v nas skozi ogromna roževinasta očala; žalosten pogled v brezupu vsakdana, ob katerem sem se spomnila besed neznanega avtorja »Ni je večje tragike, kot da se v brezupu današnjega dne spominjaš dni, ko si bil srečen.«

Avtor: Kretenoid Naslov: MAMKA EVROPA

Srep pogled, usmerjen nekam in v nekaj, česar mi ne vidimo; izraz na licu, ki bi ga lahko opisala kot "napeta spokojnost" - vem, totalno kontradiktorni besedi, ki pa odlično opisujeta stoično pričakovanje dokončnosti; močna svetloba kot kontrast teme, ki si jo mi predstavljamo na drugi strani - ni kaj, močno sporočilna fotka, sploh zame, ki mi v spomin prikliče tistih zadnjih nekaj ur... Pa diptih, ki tolaži z mislijo, da konec pravzaprav ni konec, ampak se nadaljuje v nov začetek...

 

Avtor: Robert Hutinski Naslov: PORTRET

 

Tudi na spodnji fotografiji je avtor predstavil realno življenjsko zgodbo, v vsej tragiki trenutka, ki se v visoki starosti in ob prisotnosti bolezni vedno večkrat ponavlja - čeprav, glede na tablo, s katere visi nešteto ostankov že potrganih mrliških listov, prav veliko listkov ni več pričakovati- vsaj s stališča obeh starčkov ne. Kdo bo naslednji -čisto realno in logično vprašanje, ki pa ga vseeno nihče ne upa zastaviti na glas.

Avtor: Mate Naslov: Kdo bo naslednji

A izkušnje nas učijo, da le ni vse tako črno, kot je videti! Tako sem našla tudi spodnji odlomek:

»Vzorec življenja rišejo prepletajoče se niti mladosti, zrele dobe in starosti. Nepopisna je lepota jutra in močne opoldanske svetlobe, a samo tepec je sposoben zagrniti zavese in prižgati luč v trenutku, ko sonce zahaja za obzorje. Tudi starost je lepa, čeprav tako drugačna od mladosti...« (prosto po W. Somerset Maugham-u)

Na svetu so ljudje, ki jim tudi vsakodnevni boj za preživetje, trdo garanje, pomanjkanje, bolezen, samota in, nenazadnje,starost, ne morejo do živega! Le kdo bi šel lahko mirno mimo spodnjega portreta, ki prikazuje zgarano, a dobrovoljno kmečko ženico, ki vstaja pred zoro in zaspi z mrakom, vmes pa z nasmeškom na ustnicah in prijaznim pogledom izraža zadovoljstvo nad življenjem, ki ga živi?

Avtor: Hawkins Naslov: Dora

Tudi zadnji dve fotografiji, ki sem ju izbrala za danes, sta svojevrstna bisera! Do skrajnosti nalezljiv nasmešek, ki odkriva radoživost in veselje do življenja. Kdor ob tem ostane hladen, se bojim, mu ni pomoči!

Avtor: Pufa Naslow: Two layers

Avtor:zdrauc Naslov: tetris

 

»MLAD SI V SVOJEM PREPRIČANJU,
STAR V DVOMU;
MLAD SI ZAMOZAVESTEN,
STAR V BOJAZNI;
MLADI SI, ČE SI UPAŠ,
STAR, KO OBUPAŠ.« (general MacArthur)

Grafiti - urbana kultura ali oblika vandalizma

Med priljubljene motive mnogih fotografov spadajo tudi stare, razpadajoče stavbe in če sem malo žleht, nam materiala ne bo zmanjkalo, saj kulturno zaščitene stavbe propadajo, razpadajo in se sesuvajo same vase (naj za primer navedem Plečnikov stadion, pa Riklijevo vilo na Bledu, katere razpad osebno dokumentiram že od leta 2005 in ob tem ugotavljam, da zob časa, namesto da bi z leti postal škrbast, melje z vedno večjo hitrostjo), ali pa jih, kar je morda še bolj banalno, Zavod NE uvrsti med zaščitene stavbe in jih lahko nek DARS mirno sesuje, kot se je zgodilo nekaj tednov nazaj v Čatežu. Žalostno, toda resnično! Če pustimo vso politično burlesko zadnjih nekaj let in mesecev ob strani, ki nam vsem dela sive lase, bi se morali enkrat končno zavedati, da se narodu, ki ne zaščiti lastne kulture, ki ne spoštuje lastnega jezika in se sramuje lastne zgodovine, slabo piše...vsi vemo, kdo je bil Napoleon, vsi vemo kako in kje je končal, a njegov grob je danes ena največjih, najlepših in najbolje obiskanih znamenitosti v Parizu...

Naše znamenitosti pa so velikokrat tik pred nosom ��" kot tale že skoraj odslužena železniška postaja, kjer se bije vsakodnevni boj za obstanek...

Avtor: 3glav Naslov: united colours of

In kot da nam podiranja in razpadanja še ni dovolj, nas napadejo še grafitarji ��" tako je splošno mnenje večine ljudi in s katerimi se osebno velikokrat in nehote strinjam. Kajti grafiti na temo »f*** off« res niso nekaj strašansko izvirnega in poetično navdihujočega, razen mogoče za tistega, ki s sprayem paca po zidovih! Dejstvo je, da na to zvrst slikarije po celem svetu gledajo kot na čisti vandalizem ��" a kaj ta pojem pravzaprav predstavlja?

Znani francoski realistični slikar Gustave Courbet (1819-1877), ki je bi tudi sam poznan po svojem vandalizmu, je ta pojav opisal kot »uničevanje spomenikov, posvečenih vojni in zmagam«. Na našo srečo se je ta pojav medtem deloma preselil s spomenikov na fasade. S tako vsebinsko simboliko je nabit tudi spodnji grafit, ki prikazuje spopad dveh ideologij in dveh vojaških velesil.

Avtor: Dino Naslov: Sovražniki povsod

Danes lahko grafite najdemo vsepovsod v urbanih okoljih in nanje lahko gledamo kot na revolt mladih, ki na ta način lahko izražajo svoje mnenje nad preveč ekonomsko usmerjeno družbo. Tako jih v Ljubljani lahko najdemo na Metelkovi, kjer so posneti tudi spodnji grafiti, združeni v enkraten kolaž z močno zgodbo. Big Brother is watching you... Čeprav so originalno v močnih barvah, tu črno-bela obdelava oko kljub obilici elementov um.

Avtor: krokodil Naslov: metelkova

Grafiti naj bi bili videni! To je ena glavnih idej avtorjev, zato jih tudi rišejo. A v današnji dobi, ko nas ogromni reklamni plakati čakajo na vseh vpadnicah v mesto, na vseh križiščih, ko zasedajo ogromno prostora v revijah, za katere zmečemo kar nekaj denarja, je učinek ravno nasproten! Niti opazimo jih ne več; radijsko postajo takoj premaknemo na drug kanal, čim nastopi t.i. čas za oglase, in kot kaže spodnja fotografija, se mirno vozimo mimo z grafiti poslikanih sten...

Avtor: radovednica Naslov: ena smer

A grafiti so pomembni tudi zaradi nečesa drugega: izražajo resnice, pred katerimi radi zatiskamo oči in nas s svojo relativno ilegalnostjo opominjajo, da pravice do svobode govora ni mogoče zatreti. Sčasoma jih dojemamo kot način umetniškega izražanja, ki upodablja določeno obdobje našega bivanja in na včasih šokanten način pošilja sporočila mimoidočim, ki si vzamejo čas, da si jih ogledajo.

Nekje sem naletela na tezo, da je grafit sam po sebi umetniško delo in da ga kot takega fotograf nima pravice objaviti. Seveda mi je to dalo misliti. Če bi bilo to čisto res, bi pomenilo, da ne smemo posneti nobenega umetniškega dela, nobenega kipa, spomenika, vodnjaka, ne nazadnje mostu, pa še česa, ker je vse avtorsko delo. Saj tega nobenemu umetniku noben fotograf ne oporeka! Menim, da fotografi v posnetek vnesemo toliko osebne kreativnosti in svojega pogleda, da na svoj način dokumentiramo neko obliko umetniškega dela. Grafit poskušamo osmisliti, ko vanj ujamemo delček dogajanja, kar je bil navsezadnje tudi namen. Tako kot na spodnjih dveh fotografijah, kjer sta fotografa v objektiv ujela bežen trenutek mimoidočega vlaka in otroške igre.

Avtor: -ZaGoR- Naslov: no smoking

 

Avtor: Hawkins Naslov: school's out

Grafitarji načeloma ne pustijo, da jih fotografiraš, kar je z ozirom na to, da jih na vseh koncih preganjajo, popolnoma razumljivo. Želijo pa, da se njihova umetnina, ki je barvita, lepih oblik in prinaša družbeno angažirana sporočila, opazi, pa čeprav je velikokrat popolnoma skrita očem v podhodih, v zakotnih ulicah, pod mostovi...velikokrat jih najdejo le ljudje, ki grafite prav iščejo ali pa umetniki sami. Čeprav so mnenja deljena, lahko mirno rečemo, da so grafiti kulturni fenomen, ki kliče po priznanju; zato lahko mirno primemo aparat v roke in jih ovekovečimo, še predno jih družba, ki ne sprejema in ne dojema kritičnega pogleda na stanje, v katerem se nahaja, za vedno odstrani, spere s sten ali pa jih prebarva.

Avtor: -ZaGoR- Naslov: galo vs. Pixelpancho

Avtor: -ZaGoR- Naslov: coffee to go

Na neki strani sem naletela na zanimive fotografske napotke: da poudarimo že tako živahne barve, lahko uporabimo polarizacijski ali pa kak barvni filter; lahko pa fotografijo preprosto pretvorimo v črno-belo. Že dolgo vemo, da so deževni dnevi lahko izredno fotogenični, saj lahko ob dobri svetlobi v lužah, ki se nabirajo na tleh, lovimo tudi odseve grafitov.

Izredno barvito mi deluje naslednji posnetek, kot nekakšna retro "flower power" scena - le kdo bi še privlekel fotelj in ga postavil sredi travnika? Odlična kompozicija, barve, lepo v okolje postavljen, simpatična punca, ki se drži, kot da je lenarjenje na fotelju sredi zelenih tratic nekaj povsem običajnega...

Avtor: rqss Naslov: Coffee on the roof

Tudi Amsterdam je mesto, v katerem lahko fotograf najde obilico zanimivih uličnih detajlov v obliki grafitov. Spodnja, izredno polna in barvita fotografija deluje precej napadalno, saj na fasadi lokala najdemo obilico zanimivih detajlov, ki lahko z malo domišljije prikazujejo to, kar se človeku po enem jointu mota po glavi...

Avtor: scamin Naslov: The Buldog No.90

Navdušil me je tudi spodnji utrinek z zapuščene ulice, ki mu življenje dajejo bitja drugačnih dimenzij. To je prekrasna mešanica grafitov, starih posterjev in prebarvanega ozadja, s katerega se siva barva že kar močno lušči...konglomerat detajlov, tako da je vseh koles, ki edina kažejo na nam vsem »znano« življenje, prisotnost človeka, mogoče že kar preveč. Več kot odlična in avtentična scena neke stranske ulice kakega umetniškega predela kot je na primer TriBeCa v New Yorku.

Avtor: scamin Naslov: ulična bitja

Dejstvo je, da lahko povsod, kamor nas zanese naš fotografski korak, pa naj bo to pred domačim pragom ali pa na drugem koncu sveta, najdemo fantastične in barvite grafite, saj so postali neločljivi del urbane kulture. Marsikdo nanje gleda kot na nekaj grdega, vandalskega in v njih ne najde nobene lepote, čeprav so nekateri lahko prave umetnine. A ker njihovi avtorji niso ravno Picassoji, Renoirji, Moneti ali Daliji, jih v muzejskih zbirkah nikoli ne bomo videli. Njihova življenjska doba je definitivno krajša, saj je njihova usoda znana že ob nastanku: bodisi, da jih bodo zbrisali z zidu, ograje, ali pa bodo stavbo kratko malo podrli...Zato sem mnenja, da je naloga fotografov, da dober grafit ujamemo v objektiv in ga na ta način ovekovečimo, saj je vprašanje, če bo jutri še tam...Mislim, da je v takem primeru vsaka debata o avtorstvu popolnoma brezpredmetna.

P.S. Pa še nasvet vsem popotnikom: če v google vtipkate »graffiti locations + ime kraja« dobite podatke skoraj za vsak kraj na svetu ��" sama bom to definitivno storila pred vsakim potovanjem!


Črta na črto...

ali »Vse se začne s piko.« (Wassily Kandinsky)

 

Čeprav v šoli nisem bila ne vem kako huda ljubiteljica geometrije, se v fotografiji tudi sama rada poigravam z iskanjem linij, povezav med njimi in vzorcev, ki jih sestavljajo. Velikokrat se spomnim svojega prvega obiska New Yorka, kjer sem se med sprehodom po 5.Aveniji z mlajšo hčerjo, takrat je bila stara 8 let, zazrla navzgor, visoko v nebo in opazovala oblake, ki so se z neverjetno hitrostjo podili od enega vogala fascinantnih nebotičnikov do drugega. Tudi mala je pogledala gor, a ona ni videla ne neba, ne oblakov, temveč je vsa zgrožena ugotovila: »Kakšne arhitekte pa imajo tukaj? Saj so vse hiše krive!«

Takrat sem dolge, krive linije opazila tudi sama in začutila njihovo gracilnost in moč obenem. In to lahko opazimo tudi v fotografskih izdelkih mnogih avtorjev, pa naj bodo v obliki dolgih, skrivenčenih vej čarobnih dreves ali pa posnetkih arhitekturnih presežkov.

Velikokrat se sprašujem, kako črte vplivajo na naše življenje. Tu ni anarhije, ampak vlada red, ki nekako določa smer osebnega razvoja. Postavijo nam vidno ali nevidno mejo, do koder lahko gremo in nam tako vlivajo občutek varnosti. Črte ne sestavljajo samo črk na papirju, temveč lahko oblikujejo tudi gracilno zaobljenost kitare, ki jo motijo samo napete strune, iz katerih lahko prsti virtuoza priključejo čarobno melodijo...

Avtor: Flore91 Naslov: Tadruga...(...ljubica)

Obstajajo cele teorije o pomenu posameznih črt. Vertikala naj bi ustvarjala občutek moči in ravnovesja v kompoziciji; debela črta agresivno strogost, medtem ko tanki črti pripisujejo gracilnost, krhkost in delikatnost. Vijugo povezujejo s harmonijo, taktom in gracioznostjo, medtem ko »cik-cak« in diagonalne črte vnašajo občutek energičnosti, eksplozivnosti, celo dramatičnosti. Moram reči, da mi je kar nekaj posnetkov uspelo »dešifrirati« z upoštevanjem tega védenja. Na umetniško delo, pa naj bo to slika, grafika, skulptura ali pa fotografija, dejansko pričneš gledati drugače in posledično drugače tudi vidiš. Sam ugotoviš, da so črte, ki so v bistvu prva stvar, ki nastane pod prstki vsakega malčka, izredno pomemben vizualni element vsake kompozicije in ko se jih naučimo brati, lahko veliko lažje razberemo oz. »prečitamo« samo fotografijo.

Omogočajo nam vsakodnevne igrarije, s katerimi lahko tako kot s kockami Lego sestavljamo zanimive stvaritve, kot na primer ta konglomerat črt v vseh možnih oblikah, debelinah in barvah, rezultat česar je enkratna barvna in ploskovna dinamika:

Avtor: agrabah Naslov: Zebra Impressions

Tudi na spodnji fotografiji igrajo diagonale pomembno vlogo, čeprav jim pozornost prevzema močna vertikalna linija, ki vse skupaj lepo umirja. Zanimiv posnetek, pri katerem se zunanji svet zrcali v steklu, mreža pa s svojim zrcalnim dvojnikom preprečuje pogled v notranjost.

Avtor: Mato7 Naslov: diagonEle

Diagonala daje občutek moči in neverjetne energije, poleg tega pa lepo vodi pogled skozi fotografijo, ki se ustavi na stičiščih posameznih linij, ki na posameznika lahko delujejo izredno dinamično.

Pa tudi v naravi jih najdemo skoraj na vsakem koraku: umirjene barve kot da so v nasprotju z dinamiko linije ��" še dobro, da mali kamenček na sredini drži kontrolo nad celotnim dogajanjem...

Avtor: Mato7 Naslov: Kamencek

Že od nekdaj se čudim, od kod ima lahko ena navadna črta, pa naj bo ravna ali v obliki krivulje, tako moč, da združuje in povezuje. Ko rečem "moč", imam v mislih sposobnost, da vodi pogled skozi fotografijo točno tja, kamor mora. Tako ima na primer neverjetno večjo moč krivulja, ki pelje v sliko in pogled na določeni točki zaustavi, kot tista, ki vodi iz nje.

V pokrajinski fotografiji so pogoste vodoravne, horizontalne linije in moram priznati, da me vedno neizmerno pomirjajo. Dejansko so povezane z idejo počitka, tišine, miru, stabilnosti. Ena najpogostejših, na katero naletimo v fotografiji, je prav gotovo horizont, ki sliko vedno nekako deli na dva dela.

Avtor: Pmedved Naslov: Enostavno

Vijuge oz. tako imenovane "S" linije, ki marsikoga spominjajo na obline ženskega telesa, v sebi združujejo določen šarm, vsekakor pa s prijetnim prelivanjem in zlivanjem ene v drugo napravijo fotografijo še zanimivejšo.

Velikokrat se, še zlasti pri pokrajinski fotografiji, ob linijah pojavijo sence, ki še dodatno ustvarijo občutek harmoničnosti - lep primer je fotografija riževih polj, kjer se igri svetlobe in sence priključi še skoraj mavrično prelivanje prekrasnih zelenih odtenkov.

Avtor: DeoreXT Naslov: Zelenica

Le koga ob pogledu na te vertikalno padajoče skale ne preveva občutek moči in veličastnosti? Lep primer simbioze človeka in mogočne narave, kar je dokaz, da za majhnega človeka pravzaprav ni ovir...

Avtor: Andyz Naslov: Plezalec

 

Včasih so razmerja med linijami in ploskvami že tako intrigantna, da človeka pripeljejo do absurda ��" da »neljubitelj« geometrije postane ljubitelj geometrijsko prepletenih vzorcev! Lep primer je spodnja fotografija, kjer lahko govorimo že skoraj o stiliziranih linijah, kar pa nam vseeno ne prepreči, da dojamemo bistvo posnetka.

Avtor: Fiki Naslov: And yet it moves

Narava je največji umetnik, čeprav se človek že skozi tisočletja trudi dokazati ravno nasprotno. In se ob tem na zaveda, da je taista narava pravzaprav največji vir njegove inspiracije! Mislim, da ga ni med nami, ki bi se ob pogledu na to črno-zeleno barvno in geometrijsko fantazijo s to trditvijo ne strinjal...

Avtor: BO Naslov: Tris nadpovprečnosti

Tudi enostavne, ponavljajoče se diagonalne linije v kombinaciji z navpičnimi in vodoravnimi črtami lahko sestavljajo zanimiv ponavljajoči se vzorec, ki zlahka postane dober fotografski motiv.

Avtor: E-500 Naslov: II. Cigo na cigo...... THE WALL

Slaba vodilna linija nas bo samo popeljala skozi sliko, če na njej ne bo točke, ob kateri bi se oko umirilo in ustavilo. Lep primer je zadnja fotografija iz današnjega izbora, kjer dominantno drevo prepreči, da bi nam pogled ušel v daljavo:

Avtor: dahlila Naslov: Please, move towards the tree

Kamorkoli pogledamo, lahko ugotovimo, da je naše življenje polno vzorcev, pa s tem ne mislim ravno vedenjskih, čeprav so velikokrat prevladujoči... Vsakodnevno hodimo mimo njih in ko nam nenadoma skočijo pred oči, nam je lahko samo žal, da se to ni zgodilo že veliko prej... Tako kot otrok z veseljem vleče pisane črte po belem papirju, se lahko sprosti tudi fotograf in na vsakem koraku išče vedno nove in nove motive. Kot bi risal z barvicami...

Zamislimo se nad besedami znanega španskega slikarja, Pabla Picassója, ki je s svojim videnjem sveta obrnil umetnost na glavo:

»Vsak otrok je umetnik. Problem je samo v tem, kako ostati umetnik, ko enkrat odrasteš.«

O iskanju lepega...

»Kdor je sposoben videti lepoto, se ne bo nikoli postaral.« (Franz Kafka)

Nekje sem prebrala, da človek, ki jo ljubi in v vsem išče, lepoto tudi povsod najde, kamorkoli ga bo zanesla pot. In če v sebi nosi glasbo, mu bo pela vsa narava. Lepota ima lahko strašansko veliko obrazov: najdemo jo v naravi, v posamezniku, v umetnosti, besedi...lahko jo vidimo, občutimo, ali pa gremo mimo nje in se nas ne dotakne. Le opaziti jo moramo, izluščiti iz bistva in jo predstaviti, bodisi kot abstrakt, naravo, pokrajino, portret, življenje na ulici...



Avtor: zdravc69 Naslov: Zvončki v sončnem zahodu

Tehnično gledano je fotografija umetnost risanja s svetlobo, ko v objektiv ujameš določen trenutek in ga ovekovečiš za spomin. S fotoaparatom v roki lahko ustvarjam pravljični svet, kot ga vidim samo jaz! Mnogokrat se spomnim citata neznanega avtorja: »Life is just about using the whole box of crayons.« (Življenje ni drugega, kot da v roki držiš polno škatlo barvic.)

Ob pregledu objavljenih fotografij sem naletela na nešteto prekrasnih posnetkov; ob marsikaterem bi se marsikdo namrdnil kot ob najbolj poceni kiču, a meni so se zdeli pravljično lepi. Ja, ne glede na življenjsko obdobje, v katerem smo, lahko sanjamo; za marsikoga (tudi zame, da ne bo pomote!) je preteklo že kar nekaj časa, odkar smo z veseljem goltali pravljice o vilah in podobnih bitjih. A sem prepričana- ga ni med nami, ki ne pozna Johna Lennona:

»Verjamem v vse, dokler ni dokazano nasprotno! Tako verjamem v vile, pravljice, zmaje. Vse to obstaja, pa čeprav samo v moji glavi. Je kdo, ki lahko zatrdi, da sanje in nočne more niso tako resnične kot tukaj in zdaj?"

Irska pisateljica Margaret Wolfe Hungerford je napisala: »Lepota je v očeh opazovalca.« Kot bi vedela, da bo nekega dne na južni strani Alp nastala naslednja fotografija...



Avtor: Tupatam Naslov: Noge v blatu, glave v zlatu

Osebno sem prepričana, da je vsaka fotografija edinstvena, saj nima para na celem svetu: fotograf nekaj vidi in zabeleži v točno določenem trenutku, na določenem kraju in na sebi svojstven način. Lahko pridobimo ista znanja, uporabljamo enake metode, enako opremo, a vseeno bo prav vsak izdelek samosvoja umetnina, ne glede na to, ali bo navdušila široke množice ali pa le avtorja samega.

Vsi smo krvavi pod kožo, kar pomeni, da so nam nekatere fotografije všeč, druge pa spet ne; nekatere nas nagovorijo in dajo krila naši domišljiji, druge se nam zdijo preveč banalne za kaj takega. A sama sem se nečesa naučila v zadnjem letu: ko gledam, študiram, berem komentarje drugih in izbiram besede za opis svojih občutenj in mnenj, rastem. In se učim. Spoznavam bistvo. In ugotavljam, da so moje fotografije boljše, kot so bile. V svoji objektivnosti se zavedam , da sem na hudirjevo tankem ledu, saj se najbrž večina njih zdi dobra samo meni, kar pa me ne moti preveč. Fotografiram zase, za svojo dušo, za svoj užitek. Prepričana sem, da je to tisti pravi pristop, ki vodi do uspeha.

Že ob prvem pogledu me je navdušil spodnji posnetek, čeprav mogoče z malce ponesrečenim naslovom. Tale svobodni ptič, ki leta visoko nad nami, mi deluje vse prej kot paranoično: elegantno leti po začrtani tirnici na nebu, torej ve kam in je suveren vladar svojega prostora.



Avtor: flore91 Naslov: Paranoja

Zakaj ne bi torej tudi mi postali suvereni gospodarji svojih misli in svojega časa? Kot družba smo se znašli v vrtincu, iz katerega skoraj ne vidimo izhoda. Pač ��" obstaja svetla lučka, ki nam lahko osvetli še tako turoben dan: naš fotoaparat! Ni pomembno, kaj držimo v roki: majhnega kompakta ali pa nekaj tisočakov vredno zverino. In ni važno, ali zunaj sije sonce ali pada dež! Podajmo se ven izven svojih (metaforično) utesnjujočih štirih sten, ki nas vse prevečkrat prikujejo pred televizijski ekran, od katerega se nam že skoraj kisajo možgani. Namesto daljinca z izrabljenimi tipkami pograbimo raje svoj fotoaparat in pojdimo raziskovat, če drugam ne, vsaj v svoj mali vrt.

»Hit the road before you hit the remote, indulge your wanderlust!« (T.S Elliot)

Nas muči nespečnost? Idealno! Posnetki porajajočega se dne spadajo med najlepše, kar lahko zabeleži naš objektiv! Seveda, ko zjutraj vstajaš iz tople postelje, se sprašuješ, če se ti vsi koleščki vrtijo v pravo smer. Pol petih?? Ob tem času normalni smrtniki spijo! A ti si pripravljen ure čemeti v temi in čakati na čudež, ki se mu reče sončni vzhod, ko žareča krogla nazdravi jutru in svoje zlate žarke razprši po gričkih in dolinah. In v takem trenutku se kot popek soncu odpremo temu nepopisno lepemu trenutku in srkamo. Srkamo lepoto narave, zavedajoč se, da je ta trenutek enkraten in neponovljiv. Jutri bo sicer nov sončni vzhod, a tudi drug dan... »Čudež porajanja novega dne lahko ceni samo tisti, ki je nanj čakal v temi.« Besede, ki lahko veljajo za marsikatero situacijo, v kateri se dandanes nehote znajdemo...



Avtor: Jony2 Naslov: Prebujanje

Seveda, tako kot jutro nas s svojo lepoto lahko navduši tudi zlata poznopopoldanska svetloba, »the golden light« in pa trenutek, ko se dan prevesi v noč. Naslednji posnetek nam pričara ta čarobni trenutek odhajajočega dne v lepih, prelivajočih se barvah in s čarobnimi meglicami, ki počasi prekrivajo pokrajino.



Avtor: umix Naslov: Ko se dan prevesi v noč

»Vsak človek potrebuje lepoto, tako kot kruh, kot prostor za igranje in molitev, kjer narava celi rane in daje moč duši in telesu. » (John Muir, ameriški naravoslovec škotskega porekla)

Narava nas vse navdušuje v vsej svoji lepoti in veličini. Veliko nam da misliti. Ko po eni strani vsemu človeštvu v grozo z vso silovitostjo, ki jo premore, v obliki potresov, cunamijev, povodnji, suše, zastrašujočih bolezni in s tem posledično lakote, vrača za že skoraj dve stoletji trajajoči mačehovski odnos do nje, nam po drugi strani v svoji ljubezni in spoštovanju do vsega živega nudi nenadkriljivo lepoto in nam v svoji subtilni krhkosti daje na znanje, kdo je močnejši. Pa tu ne gre za tekmovalnost, tudi ne za vprašanje korenčka in palice, gre preprosto za to, da v njej obstaja taka neverjetna moč obnavljanja, da si lahko privošči kreacije oaz miru in spokojnosti, ki jih potrebujemo.



Avtor: zdravc69 Naslov: My little kingdom

Življenje je lahko tako presneto lepo ��" če to opazimo! Pa naj bo to debel, zavaljen čmrlj, pod katerim se upogiba droban cvet ali pa majhen, razigran otrok s širokim nasmeškom na licu, kot ga vidimo na naslednji fotografiji.



Avtor: mihaaa Naslov: Watermirror

Nastavimo se soncu, vetru, dežnim kapljam; uživajmo življenje v polni meri in se borimo za svoje sanje. Kajti življenje ��" ne samo, da je lepo, je tudi presneto kratko! Zato mogoče ne bo odveč nasvet znanega indijskega predsednika Jawaharlal Nehru-ja:

»Živimo v čudovitem svetu, ki je poln čarobnih lepot in avantur. Vse to je lahko naše, če le hodimo naokrog z odprtimi očmi.«

Sami lahko dodamo še: ...in s fotoaparatom v rokah! S temi besedami zaključujem svoj deseti in hkrati zadnji tedenski komentar in se vam obenem zahvaljujem za čas, ki ste ga namenili branju le-teh.

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com