Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Namibija FotoPOTEP 2017

Avtor:Matjaž Intihar
08.09.2016 10:21

Foto: Marko Mulej / FotoPOTEP 2014

 

e-Fotografija FotoPOTEP Namibija 2017
Kdaj: 29. september do 15. oktober
Predvidena cena: 2850€

Vprašanja in druge informacije

 


 

Namibija – Raj za popotnikovo oko, dušo, fotokamero

Kdor ima vsaj malo popotniške žilice, rad raziskuje svet. Pridemo iz našega pravkar zaključenega potovanja in že načrtujemo nova. Polni lepih vtisov si večkrat rečemo, na to lokacijo se bom še vrnil. Vendar poznamo, le redko kdaj ponovimo že “odkljukano” potovanje.

Če želimo od potovanja več kot le videti ga, nam nekaj ne da miru. Sam sem že opisal moj način potovanj (članek: FotoPOTEP - Moj način potovanja).


Barve, barve in še enkrat barve. Namibija "kinč nebeški"!

 

Prvi e-Fotografija FotoPOTEP Namibija - maj 2010

Leta 2010 sem šel prvič na FotoPOTEP v Namibijo. Takoj me je očarala. Ne vem a je to tisto “mama Afrika”? Vendar, Namibije nisem poznal, pot nisem vodil sam, zato je bilo zame vse preveč popotniško (gremo, gremo v nove kilometre). Že takrat sem vedel, da je treba Namibijo uživati počasi, vdihniti in opazovati pokrajino, ljudi, živali in si za spomin še s fotokamero tem bolje zabeležil ta “barviti raj”. Kar sem videl, doživel, fotografiral in doma opisoval, mi dolgo ni dalo spati. Namibija je res nekaj posebnega in v njene motive sem se dobesedno zaljubil.


FotoPOTEP. Potovanje začinjeno s fotografijo. Kaj je lepšega kot doma pokazati "pravo" fotografijo iz afriškega potovanja. Ne potrebujemo 100 fotografij, ampak eno in tisto "dobro"! Vendar verjemite, uspelo jih bo več. Nastala bo odlična fotoknjiga.

 

Zato sem na koncu vtisov o prvem potovanju po Namibiji zapisal; “Kako naj zaključim konec zgodbe o tej namibijski avanturi s pridihom besede FotoPOTEP. Vse je šlo prehitro mimo mene. Uživaško v neverjetnih svetlobah in fotografsko sem izpustil preveč. Glavne predele Namibije sem videl, spoznal, občutil. Žal pa mi zaradi prekratkih postankov na čudovitih lokacijah in predolgih voženj, na fotografijah manjka še marsikaj kar bi si želel.

Res veliko je bilo za videti. Pravi raj za oko in dušo. Vendar jaz bi rad vse to užil, začutil in fotografiral, ne samo videl. In rekel sem si, naslednje potovanje po Namibiji bo zaradi pridobljenih izkušenj drugačno. Več časa za oko, dušo, fotokamero in še vedno dovolj za popotništvo, raziskovanje novega”.

In res, junija 2013 sem testne fotokamere ponovno usmeril proti jugu.


Klasično osnovno prevozno sredstvo domačinov.

 

Ne me narobe razumeti. Velik del Namibije ni nič drugačen kot kateri drug del Afrike. Celo neprijazen je. Pesek, skale, makadamske ceste, prah, sem ter tja kakšna vas. Še celo avtov srečaš za vzorec. Puščave so ogromne, niso pa največje, ljudi je zelo malo, živali ni toliko kot v Tanzaniji. Toda, ko prideš na »tiste« prave lokacije v jutranji ali pozni popoldanski svetlobi, ti duša zapoje in fotokamera se sama vklopi. Vsega je ravno prav dovolj in tako je posebno, da je že skoraj kičasto. Noči pa so tiste, ko mestni ljudje zopet spoznamo, da je na nebu na milione zvezd in, da nas ogenj ter pogovor popotnikov ob njem lahko pogreje.

Z Namibijo nikakor ne odkrivam tople vode. Slovencem je že desetletja odkrita, videna, popotniško dobro oblegana. A kot že rečeno. Na tistih »pravih« krajih se vsi ustavijo za premalo časa. Jaz bi rad drugače!


Na severnem delu Namibije živi nomadsko ljudstvo Himbi. So še eno zadnjih res tradicionalnih ljudstev. Predvsem ženske ohranjajo tradicijo v oblačenju.

 

FotoPOTEP - junij 2013

In uresničilo se je. Potovanje po Namibiji sem ponovil v lastni režiji. Čeprav je to tista prava Afrika, je Namibija toliko urejena, varna, da po njej lahko potuješ sam. Res se vidi, da je bila to nekdaj nemška kolonija. Povsod je dovolj urejeno in čisto. Skoraj popolno je v kampih in lodžih, ljudje so prijazni in ni tistega znanega afriškega »fehtanja« ter vsiljivosti. O trgovinah, hrani tudi ni kaj za pripomnit. Torej brez težav potujemo sami.


Samo glavna cesta od Angole do Južne Afrike je v celoti asfaltirana. Vse ostalo "soliden" makadam, ki nas popelje globoko v divjino.

 

Že poznano pot sem na meni »najboljših« lokacijah podaljšal, nepomembne skrajšal in dodal nekaj novih, katere sem raziskal preko knjig in spleta.

Poskrbel sem še, da sem se na tri, štiri dni srečal s čisto sobo, mehko in toplo posteljo ter toplim tušem. To zadnje lahko nekatere, ki še nikoli na pot niso šli avanturistično začudi. Saj agencije vseskozi nudijo sobe, oziroma nam so priskrbeli postelje. Ja seveda ni problema. Vendar so bile najboljše lokacije krepko oddaljene in zaradi dolgih voženj do njih videne samo za nekaj ur. Žal so na tistih »pravih« lokacijah lodgi tudi po 300 in več evro na noč. Tako, da je zaradi zmerne cene potovanja treba tudi kdaj v urejen kamp z elektriko in toplo vodo. Pri nomadskih Himbah pa tudi ni hotelov, oziroma ker se prespi pri njih nimajo drugega kot prašna tla za šotor. Za videti, spoznati več, imeti možnost v miru prenesti fotografije in narediti arhiv, je kombinacija šotor, lodgi, edina možna »pametna« rešitev.


Prostor za kampiranje. Elektrika, voda, žar, je že na samem prostoru. Tuši, restavracija, bar, bazen je v bližini. Prostor, ki ga rezerviraš je samo tvoj. Če tudi si sam z enim šotorom. Na nam znanih hrvaških kampih bi na tak prostor stisnili vsaj dvajstet šotorov. Tu pa je najbližji drug prostor za šotor umaknjen vsaj 50m. 

 


Vsake nekaj dni paše prava postelja in udobje lodgev. Žal pa to tudi nekaj stane. Vendar treba se je primerno spočiti ter prenesti fotografije iz spominskih kartic, napolniti baterije, kot umiriti svojega duha. Planota Grootberg.

 

FotoPOTEP - april/maj 2014

Tokrat je šlo zares. Napovedal sem FotoPOTEP in že decembra 2013 smo se zbrali kot dovolj velika skupina, da smo lahko kupili letalske karte. 14 popotnikov željnih videti Namibijo v pravi svetlobi in si ujeti kar najboljše motive za spomine ali še kaj več. Pot nas je nesla po že znanih lokacijah, zato smo bili vedno ob pravem času (svetlobi) na pravem mestu. Za piko na i, je poskrbela še domačinka Julia. Bila je naš fotomodel v puščavi in na poti do mesta Swakopmund.
Gepardi so nas lizali s svojimi hrapavimi jeziki. Himbe so nas sprejele v svojo vas in pri njih smo tudi prenočili. Slapovi Epupa na meji z Angolo so nas sprostili in pripravljeni smo bili na Etosho. Sloni, levi, leopard, žirafe, zebre in na stotine gazel nam je križalo pot.
Zdaj še več popotnikov ve, da je Namibija pravi "kinč nebeški"! Obenem pa smo bili na FotoPOTEPu, kar pomeni, da ima vsak udeleženec več novega fotografskega znanja in predvsem odlične fotografije za spomine.
Ker je Namibija res nekaj posebnega, saj popotniku in fotografu nudi skoraj vse. Enkratno pokrajino, ljudi kot živali. Zato vas vabim, da se nam pridružite na našem FotoPOTEPu maja 2017.


Letos je bila prvi del poti z nami Julia. Fotomodel iz Windhoeka.

Himba se je hitro navdušil nad fotokamero. :)

Prvo jutro v puščavi, ko smo lovili sončni vzhod.

Letos smo imeli srečo. Bili smo ob malih, dva tedna starih gepardih.

Sicer sem sam za kamero. Ampak tudi za leto 2016 bo skupina majhna, da lahko s fotokamero ujamemo glavne motive ob pravi svetlobi, ter tudi povsem popotniško uživamo.

 


 

e-Fotografija FotoPOTEP - 22. april do 6. maj 2017

Ker me Namibija ne izpusti in, ker sem mnoge že peljal na FotoPOTEP na Bali, Tajsko, Tenerife, Toskano, Bavarski gozd, Cinque Terre, Dubaj ..., menim, da tudi vam predstavim zame tisto najbolj fotogenično, Namibijo.

April/Maj 2017 v času njihove jeseni (smo le na južni polobli) prepotujemo ta fotogenični raj na zemlji. Z nami bodo čez dan prijetne dnevne temperature od 20 do 26 stopinj, večeri pa znajo biti hladni.


Zakaj sem že omenil, da je Namibija en sam "kinč nebeški". Jutranja in poznopopoldanska svetloba pričarata barve, da včasih celo odložiš fotokamero in uživaš. Dobesedno, prizori za dušo. Naravno jezerce ob gori Spitzkoppe.

 

Kaj je za oko, dušo in spomine?

Zakaj sem šel že štirikrat v Namibijo? Pokrajina, ljudje, živali, so me fotografsko zelo navdušili, ampak nekaj je v moji zbirki fotografij in videov manjkalo. Zato me v Namibijo še kar vleče, da bi na določenih lokacijah dobil tisti pravi fotografski material.

O FotoPOTEPu 2014 in letošnjem 2015 bom zapisal še dodatni članek. Na prvem srečanju se z vsemi zainteresiranimi dobimo konec leta. Zato tokrat več o Namibiji in kaj je videti ob fotografijah. Že na začetku naj povem, da je pot prijazna in nič kaj naporna. Hoje je dnevno za vzorec, tisti ki želite, pa se lahko za uro ali dve zagrizete v najvišjo sipino na svetu Big Daddy (visoko preko 300m), ali pa greste teči po enkratni podlagi doline Deadvlei. Namibija je celo tako prijazna, da je primerna za potovanje z otroci.
Fotografirate na potovanjih ali ne, ni pomembno. Tisti, ki že, boste uživali v motivih po fotografsko v pravi svetlobi in ob nasvetih spoznali še kaj novega. Tisti, ki še ne fotografirate veliko, ali ste samo sopotnik/sopotnica, boste spoznali kako se bolje ujame motiv z vašo kamero, oziroma kako se naredi svojo fotografijo za spomin v domačem fotoalbumu. In predvsem, da se spozna kako se uživa v enkratnih svetlobnih kulisah, pokrajini, ob ljudeh in divjih živalih, kar nudi Namibija.


Sončni zahod nekje za cesto 707.

 

Na našem e-Fotografija FotoPOTEPu bomo najprej spoznali glavno mesto Windhoek, prevzeli velike terenske Toyote, šli v trgovino »Spar« po prve zaloge in gas po levi strani ceste. Samo nekaj 10km asfalta, potem pa v divjino na prašni makadam. Najprej v kamp Sessriem in tri krat v puščavo Namib z jutranje/večernimi rdečimi sipanami ter tisto enkratno, s sipinami obkroženo področje blatno slanega predela Deadvlei, kjer skoraj 1000 let stara, izsušena drevesa stojijo točno za nas. Enkratno za naše oko in fotografijo naših spominov. Ne vem koliko časa bodo še pustili, da tisti redki turisti, ki ostanejo tu več ur lahko še hodijo okoli in se dotikajo teh povsem izsušenih debel.


Deadvlei. Barve, ki goljufajo naše oko. Ne pa naše razpoloženje in veselje ob gledanju te čudovite pokrajine. Pan (blatno slana) trdna površina je nastala v času, ko je tu bila še voda. Sipine so zaprle dostop vode in površina se je strdila. Drevesa so se posušila. Še po 1000 letih je pred nami dolina, ki jemlje dih. Ker je suho, se je obdržal tudi les, ki v to čudovito pokrajino daje dodano vrednost. Pravi fotografski raj!

 

Po treh dneh enkratnih sipin in spoznavanja okolice, ko bomo že videli orikse, noje, divje svinje, skokonoge gazele, kojota, se bomo odpravili proti Swakopmundu. Turističnemu mestecu, ki pa ima zaradi nemške kolonialne preteklosti povsem nemški pridih. Še preden pridemo do tega arhitekturno enkratnega mesteca, se bomo ustavili v zaselku Solitaire. »Apfel strudel« nam bo dobro del. Ja imajo pravo pekarno s svežimi štrudli, mafini, kruhom. Pred bencinsko črpalko in barom je nekaj starih ameriških avtomobilov, ki so čudovita fotografska kulisa.


Zadnji sončni žarki osvetljujejo pokrajino. Vedno se najde kakšen zanimiv fotografski motiv. Udeleženke našega 1. FotoPOTEPa pa "hajd" v avto in v "life".

 

V nadaljevanju se peljemo preko ozkih prelazov do granitne skale Vogelberg. Splezali bomo na njo in kasneje šli preko prašnih, kamnitih ravnic do nekdaj angleške enklave Walwis bay. Še 30km ob sipinah in smo v turističnem Swakopmundu. Hotel, postelja, tuš, restavracije, zabava, pregled fotografij, arhiviranje...

Nadaljujemo mimo skrb zbujajoče obale Sketeton coast. Na stotine ladij je spoznalo zakaj je to obala "njihovih" okostij. Po slani cesti se peljemo ob obali in proti meglicam iskali ladje, ki jih je ta peščena, stalno premikajoča obala vzela za vedno. Ob obali je veliko ribičev, ki marsikdaj ujamejo tudi morskega psa.

Po nekaj urah vožnje ravne, prašne ceste, se pred nas postavi pet špičastih gora. Granitne skale sredi ravnine se dvigujejo tudi do 1600m. Kar dva dni si bomo vzeli za še eno fotogenično, ma kar kičasto lokacijo rdečih skal in naravnega granitnega mostu, čez dan pa za raziskovanje treh mest Usakos, Karibib do Omaruruja.


Spitzkoppe. Ko 100km naokoli ni hribčka, kar naenkrat zraste pet vrhov. Najvišji je Spitzkoppe, visok preko 1600m. Pokrajina pa zopet tako kičasta, da marsikdo pozabi na fotokamero. Samo uživaš in poizkušiš vdihniti čar pokrajine.

 

Nadaljujemo v tisto pravo črno Afriko in kaj kmalu se pokažejo nam zanimivi prometni znaki. Na njih je narisan slon. Ob poti pa tudi že kakšna zebra in Velbičica, samo v teh krajih rastoča rastlina. Preživi lahko tudi 2000 let. V 19.stoletju jo je kot prvi odkril in opisal Slovenec, Velbič.

Na koncu dneva pa Palmwag in Grotberg, kjer je veterinarska kontrola in ravna planota z enkratnim razgledom v dolino, bazenom.


Planota Grootberg. Voda je pred tisoč letji izdovbla dolino. Na vrhu planote je težko dostopen lodge in ob njem povsem na robu prepada so kamnite hišice. Sediš na terasi, uživaš v bazenu, vino, slišiš samo piš vetra, mimo letijo orli, v dolini se pasejo zebre in sprehajajo sloni. Ne, ni mogoče opisat ta razgled.

 

Ob poti, kjer bodo naše oči že iskale slone, žirafe, opice in predvsem Himbe, pridemo do zadnjega mesta, kjer se še kupi prehrambene zaloge. Opuwo pomeni konec. Naprej so samo še nomadske vasi, skrite nekje med grmovjem in spoznali bomo Himbe. Nomadsko ljudstvo, ki živi še dokaj tradicionalno v ogradah in blatnih kolibah. Ženske so komaj kaj oblečene in kar je najbolj zanimivo, ne umivajo se. Nikoli v svojem življenju. Za »higieno« skrbijo tako, da se mažejo z mastjo in okro. Njihova rdeča polt je nekaj posebnega in kot pokrajina v jutranji, večerni svetlobi. Tudi k njim pa počasi že prihaja civilizacija, kar se lepo vidi na Himba ženskah v Opuwo. V mestu se oblačijo za oči turista v barvita kičasta krila in obeske. Vedo, da bo nevedni turist dal za posnetek tudi kakšen dolar. Ja tudi tu velja, da se realnosti življenja ne išče v mestih. Torej mi gremo v divjino.


Himbi so posebno ljudstvo, plemena. Gibljejo se med Angolo in Namibijo. V bistvu so pastirsko ljudstvo. Ženske ohranjajo tradicijo tudi v oblačilih. Da je civilizacija blizu pa priča GSM za pasom. V večini primerov je to bolj statusni simbol za razkazovanje kot potreba.

 

Iz Opuwo se bomo odpravili naprej proti Epupa falls (slapovom). Čudoviti slapovi na reki Kunene na meji z Angolo.
Potem pa zopet nazaj skozi Opuwo v Kamanjab in k gepardom, na poti pa nas lahko preseneti skupina žiraf, sloni. Na farmi lahko geparde celo božamo in se sprehajamo med njimi. V odprtih avtomobilih bomo šli še na hranjenje divjih gepardov.


Na farmi so našli prostor za geparde, kateri v divjini ne bi mogli preživeti, ali so jih preganjali drugi farmarji, ki redijo živino. Nekaj gepardov živi v hiši kot pri nas mucki. Pustijo se tudi božati. Tako da za družinski album vedno lahko naredimo zanimivo fotografijo.

Prijatelja. Mladi kuža se vseskozi igra z mačkami. Ampak dobro ve, kdo je glavni!

 

Nato pa Etosha. Nacionalni park, velik kot Slovenija je namenjen divjim živalim. Od levov, leopardov, gepardov, slonov, žiraf, kudujev, nosorogov..., vse se prosto giblje, mi pa se po parku sami vozimo s svojimi vozili, zvečer pa smo mi pred živalmi zaprti za ograjo kampa. V parku je več napajališč, kjer se v bližini zadržujejo živali. Zjutraj lahko vidimo leve po nočnem obroku, kako lenarijo v senci. Leopard ob pravkar ujeti gazeli bojazljivo pogleduje nazaj, da ni kje v bližini lev ali hijene. Žirafa na odprtem delu planote opazuje okolico, da se mladiča lahko paseta, sloni pa kot največji tanki hodijo po cesti direktno proti avtu. Včasih se malo stepejo in naredijo pravi zvočni in prašni kažin. Zeber, gazel, kudujev, nojev pa sploh ne moremo zgrešiti, saj so v velikih čredah in včasih lepo stojiš z avtom in čakah, da procesija živali prečka cesto.


V nacionalnem parku Etosha pa igre ni. Sami dobro vemo kdo je glavni. Park Etosha je velik kot Slovenija. Po njem se lahko v avtih prosto vozimo od sončnega vzhoda do zahoda. Po večernem ulovu so levi prave lenobe. Moraš čakati, da se ti končno umakne iz ceste. Prošnje ali vožnja proti njim, kaj šele, da bi stopil iz avta in pokazal pest ne zaleže nič!

Sonce je vzšlo. Vrata se odpro in odpravimo se v park. Samo kakšen kilometer od kampa nas leopard opozarja, da je na zajtrku.

Mislite, da potrebujete kakšne "dolge" objektive? Goriščnica 200mm je lahko tudi predolga, ko se pelješ mimo geparda.

Med čredo slonov.

Sončni zahod v Etoshi.

Mama žirafa nadzoruje teren, da se mladiča lahko paseta.

Šerif v Etoshi. Ko ga enkrat spoznaš na par metrov, veš zakaj se še avtobus umakne iz njegove poti.

 

V kampih pa bazen, restavracije, bari in na večer ob sončnem zahodu še obisk napajališča za zadnji ogled slonov, nosorogov, levov...
Treba bo počasi že nazaj v Windhoek. Prespimo, predamo avtomobile in nas zapeljejo na letališče ter polet domov.

 

Zahtevnost potovanja

Kot že omenjeno, samo potovanje ni fizično naporno. Kamorkoli gremo smo vedno v bližini avtomobila. Kdor pa želi, si lahko najde čas tudi za več fizične aktivnosti. Še najbolj obremenjujoča je lahko vožnja sama. Kakšen dan se vozimo tudi po pet ur, vendar z rednimi postanki predvsem ob lepih motivih za fotografiranje.

Pet krat spimo v hotelih, ostale lokacije so v urejenih kampih.


Fantje iz bližnje vasi imajo počitnice. V Namibiji je štiri letna osnovna šola obvezna. Doma nimajo računalnika, interneta, svoje sobe, da bi se zaprli v njo in preko FaceBook-a spremljali prijatelje. Raje gredo sami v svet in na obisk, igro. Še pomnite "tovariši" (to je tisto iz nekega drugega sveta, časa naše mladosti, ko smo se od jutra do večera podili naokoli).

 


 

Osnovni podatki o Namibiji

Namibija je samostojna država na jugozahodu Afriškega kontinenta. S svojimi  825.418 km2 je 34. največja država na svetu (40x večja od Slovenije). Po naseljenosti je druga najredkeje naseljena država na svetu, ima le slaba dva milijona prebivalcev. Njena zgodovina je pestra. Prvi so ozemlje Namibije naseljevali Bušmani, pridružili so se jim Bantuji. Leta 1878 so Britanci razglasili Walvis Bay kot svojo enklavo. Leta 1884 so Nemci prevzeli Lüderitz z okolico kot svoj protektorat. Kmalu je ozemlje Namibije postalo Nemška kolonija. Domače ljudstvo se je uprlo kolonialistom in v času od 1904 do 1907 je sledil krvavi genocid. Med prvo svetovno vojno je Južna Afrika ozemlje okupirala, ga upravljala kot mandatno ozemlje in ga po drugi svetovni vojni priključila svojemu ozemlju. Leta 1966 je vojaško krilo organizacije South-West Africa People's Organisation (SWAPO) začelo gverilsko vojno za neodvisnost, vendar se je Republika Južna Afrika šele leta 1988 odločila, da konča svoje upravljanje z Namibijo. Neodvisnost Namibije je bila razglašena 21.3.1990, zaliv Walvis pa je bil državi dodeljen leta 1994, po padcu apartheida v Republiki Južni Afriki.

Na zahodu ima Namibija 1.400 km obale z Atlantskim oceanom, severno meji na Angolo in Zambijo, vzhodno na Bocvano, južno na Republiko Južno Afriko. Geografsko je razdeljena na pet področij, vsako po svoje zanimivo tako glede rastlinskega kot živalskega sveta. Samo v namibijski puščavi raste Welwitschia mirabilis, v južni Afriki pa »quiver tree« oz. kokerboom. Na Namibijskem grbu in bankovcu za 100 NAD je upodobljena južnoafriška bajza (angl. gemsbok) – elegantna antilopa, sorodnica arabskega oriksa. Podnebje je suho z zelo malo padavin, za katere poskrbi hladen Bengalski tok ob Atlantski obali.

Uradni plačilni sredstvi sta tako namibijski dolar (NAD) kot južnoafriški rand (ZAR); menjava NAD:ZAR=1:1. Uradni jezik je angleščina, priznani sta tudi afrikanščina in nemščina. Glavno mesto Namibije je Windhoek s 325.000 prebivalci. Cestne povezave so relativno dobre, le res glavne ceste so asfaltirane, ostale so makadamske, ob Atlantski obali pa poteka t.i. slana cesta. Vozijo po levi strani ceste, prometni znaki za hitrost so označeni v km/h. Večja mesta posameznih regij povezuje tudi železnica.

 

e-Fotografija FotoPOTEP Namibija 2016
Kdaj: 29. september do 16. oktober
Št. udeležencev: Max. 12
Vodi: Matjaž Intihar
Predvidena cena po trenutni ceni letalskih kart: 2850€
Več informacij in informativne prijave...

 


 


Zjutraj pogledaš v nebo in spet en "kinč nebeški"!

 V sipine. Eni se sprehodijo samo do Deadvlei, drugi gredo na vrh sipin visokih tudi 300m. Razgledi so enkratni.

 Foto "šuting" v dolini Deadvlei. Debla so stara več kot 500let, okoli njih pa sipine, ki v jutranjem soncu žarijo rdeče.

 Enkratna fotokulisa. Da ti duša zapoje!

Južno afričani in Zambijci radi potujejo po Namibiji. Vseskozi pa po makadamu, prahu, divjini...

Donkey car. Zadnje dele terenskih avtomobilov uporabijo za prikolico. Osli pa so glavno gonilno sredstvo.

Če ti domačini že mahajo na poti, je to zaradi vode. Še kako so hvaležni, če dobijo požirek.

Velbičica. "Roža", ki kljubuje neprijaznim sušnim razmeram tudi do 2000 let. Odkril in opisal jo je v 18. stoletju, Slovenec, Velbič.

Prve Himbe na poti proti zadnjemu urejenemu mestu Opuwo. V bližini mest "punce" že vedo, da se da za nekaj fotografij tudi kaj zaslužiti.

V vaseh je drugače. Tradicija, plemenska skupnost, še nekaj velja.

Mali Himba in njegove radovedne oči.

Še ena ČB, za drugačen pogled na portret.

So v Afriki še divjaki? Fotografija pove vse.

Pastirji ob popravljanju ograde.

Mati plemenskega poglavarja. Nihče ne ve, koliko je stara.

Še ena afriška za domači fotoalbum.

Nakupovanje

Pogled na sipine.

Ob sončnem vzhodu so veliki kontrasti. Osvetljeni del peščine je rdeč, oranžen. Neosvetljen pa zaradi močnega kontrasta še temen.

Ob vstopu v dolino Deadvlei.

Slonček "Dumbo" iz Etoshe. Še malo so nerodni ti mladiči, a prav zato zanimivi.

Žirafe gredo k napajališču. Prav elegantne so v hoji.

Orix ali južno afriška bajza je celo v namibijskem grbu.

Pozer.

Žal ga nisem mogel prepričati, da bi se mi nastavil v sonce. Prav tako ne sopotnika, da bi šel ven in iz desne držal brezžično bliskavico ali odbojnik.

Herry bar v Opuwo. Prav lepo se domačini nastavijo pred kamero.

Večeri znajo biti hladni. Deka, ogenj in čaj pa odlično pogrejejo.

No po Namibiji bomo šli z nekoli boljšimi avti! Vendar vsako neumnost na poti izkoristimo tudi za fotografijo.
FotoPOTEP po Namibiji vas bo spremenil. Verjemite!

Vprašanja in druge informacije

Matjaž Intihar
 

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com