Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Koncertna fotografija - Polna doza adrenalina

02.06.2008 14:34


James Brown - ena zadnjih fotografij žal že pokojnega kralja Soula na koncertu v Zagrebu, mesec dni preden nas je zapustil. Fotografija mi je ljuba zaradi pogleda v objektiv in pozdrava s prstom. Meni osebno ena ljubših in bolj pomembnih fotografij.

Koncertna fotografija je s prihodom digitalne tehnologije v vsak dom dobila med fotografi še več privržencev. Kar je bilo nekdaj namenjeno samo tistim, ki od fotografije živimo, predvsem zaradi možnosti uporabe dražje opreme, ki je tehnično omogočala slikanje v slabših svetlobnih pogojih, je zdaj na voljo širšim množicam. Ob tem se zaradi specifičnosti dela v tej zvrsti pojavlja precej vprašanj, nastalo pa je tudi kar nekaj podzvrsti in načinov dela, ki so jih razvili posamezni fotografi.

 

Nekdo je nekoč zapisal, da velja fotografiranje koncertov za nekaj težjega. Sam ne vem, ali bi se s tem strinjal ali ne, dejstvo pa je, da tako, kot vsaka zvrst tudi tukaj naletimo na specifike. Začne se že pri sami organizaciji fotografiranja. Koncerti večjih imen ponavadi pomenijo veliko dela v t.i. administrativni fazi, saj je potrebno pridobiti ustrezno akreditacijo, podpisati pogodbo in sprejeti pogoje za delo.
Le ti, so v zadnjem času vedno bolj omejujoči, še vedno pa na srečo največkrat velja zlato pravilo fotografiranja koncertov, da je delo dovoljeno v prostoru med gledalci in odrom, prve tri pesmi, običajno brez uporabe bliskavice. In prav to je čar koncertne fotografije. V kratkem času, ki ti ga odmerijo, narediti čimveč uporabnih fotografij.


Zoran Predin - čaranje v Križankah

 

Torej, smo pred odrom, do koncerta je še pet minut, poleg nas je prisotnih še 10-15 drugih fotografov, v dvorani se ugasne luč in prične se akcija. Prvo vprašanje, na katerega pa si moramo odgovor pripraviti že davno pred koncertom je, kdo je na odru. Ali gre za skupino, v kateri so poleg pevca izpostavljeni še drugi člani, gre za posameznika, solista. Vse to namreč vpliva na to, kaj in kako bomo fotografirali. Včasih za potrebe članka potrebujemo fotografijo samo pevca, nekateri želijo širši kot, kjer se vidi ambient, luč, gledalci itd. Posebno specifiko predstavljajo kitaristi. Sam se ponavadi pozanimam, kje stojijo, kakšno je njihovo gibanje po odru. Vse to vpliva na odločitev, kam se bom poizkusil postaviti, da bom dobil “pravi” posnetek. Ob tem velja omeniti še eno stvar. Zapomnimo si, da pod odrom nismo sami. Okoli nas je veliko drugih fotografov, ki ravnotako potrebujejo svoj posnetek, zato bodimo pazljivi in pred nenadnimi gibi in premiki poglejmo okoli sebe in pazimo, da komu ne pokvarimo posnetka.


Keith Richards - legendarni kitarist The Rolling Stones v Beogradu - opazni detajli držanja kitare, trzalice in tehnike igranja

Kako je z nastavitvami aparata za samo fotografiranje. Žal ni univerzalnega recepta. Lahko pa se držimo nekaj enostavnih pravil, ki pa se malce razlikujejo od koncerta do koncerta, predvsem gre za razlike med večjimi koncertnimi prizorišči, dvoranami, štadioni in manjšimi klubi. Razlike so ogromne. Prva stvar je nastavitev beline. Če se le da, jo opravimo ročno, lahko pa si pomagamo tudi z uporabo RAW formata in vse skupaj kasneje tudi popravimo. Največja težave koncertne fotografije je pravgotovo hitrost premikanja akterjev po odru. To pomeni, da moramo uporabiti čase, ki so dovolj kratki, da bo objekt še vedno oster. Če je svetlobe dovolj je to enostavno, če svetlobe ni, pa si najprej pomagamo z zviševanjem ISO občutljivosti . Pri večjem ISO je tudi šuma v slabši svetlobi več, zato pazljivo. Drugo težavo predstavlja hitro spreminjajoča se luč, utripanje, megla in drugi vizuelni učinki, ki gledalcem, za katere je show na odru sicer namenjen, povzroča prave užitke. Za fotografe pa je to lahko precejšnja muka. V primeru hitro menjajoče svetlobe sam uporabljam polavtomatično nastavitev, sam vplivam na čas, aparat pa prilagaja zaslonko. Ko je svetloba konstantna, pa je veliko lažje vse skupaj nastaviti ročno, kar še posebej velja za fotografiranje v manjših klubih, kjer lahko (pa tudi moramo) uporabljati dodatno osvetljevanje z bliskavico.


Brian May - kitarist skupine Queen - za igranje kitare ne uporablja trzalice temveč kovanec za šest angleških penijev (ki ga sicer več ni v obtoku)

Da pa bomo lahko uspešno naredili dobro koncertno fotografijo je potrebna tudi oprema. S kompaktnim aparatom, bomo morda lahko na koncertu od daleč naredili dobro fotografijo odra, kaj več pa težko. V standardno opremo poleg DSLR aparata ustrezne kakovosti, sam uporabljam Canon 1D MK II N, sodijo še klasični koncertni objektiv 70-200 2,8 in kateri izmed objektivov s širokim kotom in močno svetlobno vrednostjo. Dobro alternative sicer dragim 2,8 objektivom predstavlja fiksni 50mm 1,8 objektiv, ki ga lahko odlično uporabimo v primerih, ko je svetlobe res malo.

Še nekaj o etiki in obnašanju fotografa pod odrom. S tem je ravno zaradi velikega števila fotografov pod odrom včasih velik problem. Potrebno se je zavedati, da je koncert dogodek za katerega so ljudje kupili vstopnico. Ob tem ne želijo opazovati fotografa in njegove opreme pred obrazom pevca na odru. Delo na večjih koncertih, kjer publika stoji za varovalno ograjo je samo po sebi precej nemoteče, a vendar, bodimo pazljivi in se po opravljenem delu umaknimo na stran. Večji problem predstavljajo koncerti tišje glasbe, v akustičnih dvoranah, npr. V Cankarjevemu domu. Tam je vsak naš gib opažen, sliši pa se tudi vsak klik aparata, saj vemo, da so le ti lahko precej glasni. Če fotografiramo več posnetkov naenkrat storimo to v trenutku ko je glasba glasnejša, in manj, ko je na vrsti tišji del. Tudi naše gibanje pod odrom naj bo prilagojeno, včasih se je potrebno spraviti na kolena, ali pa se usesti kar na tla, tudi oblačilča temnejše barve pomagajo, da smo manj vidni, kot pa nekaj kričečih barv. Ne pozabimo ugasniti mobilnega telefona, saj se ponavadi sproži ravno, ko je na vrsti najtišji del. Pred leti sem od znanca, ki je spremljal koncert iz drugega balkona omenjene dvorane slišal komentar, da se je moje proženje slišalo vse do tja. To vsekakor ni bil kompliment, a včasih je potrebno posnetek narediti tudi v tem primeru.


Chuck Berry - človek brez katerega ne bi bilo rock 'n' roll glasbe , kot jo poznamo danes . Pred leti v Zagrebu. Znan je po tem, da po koncertu sam zapelje avto do bližnje restavracije.

Kako se torej lotiti koncertne fotografije. Vsem začetnikom priporočam, da kilometrino nabirajo na manjših dogodkih, klubskih koncertih, v poletnem času je na prostem ogromno koncertov in podobnih dogodkov, kjer lahko brez omejitev in posebnik akreditacij fotografiramo cel koncert, če le ne motimo izvajalcev in gledalcev. Ob tem se bo nabralo veliko izkušenj, čas pa imamo tudi eksperimentirati z različnimi nastavitvami aparata, merjenja svetlobe in drugega. Če ob tem naletimo na drugega fotografa, morda nekoga, ki ima boljšo opremo, ga brez težav vprašajte za nasvet, ali pa si za posnetek ali dva od njega sposodite tudi kakšnega izmed objektivov, ki jih uporablja.


Eric Sardinas - malce manj znani blues kitarist, ki za igranje uporablja marsikat, tudi flašo piva iz katere kaplja. Opazen tudi detajl, kapljica potu na koncu klobuka.

Za konec pa še komentar na zmotno prepričanje, da se fotografi koncertov družimo z glasbeniki. Pri nas , kjer pač zaradi naše majhnosti kaj hitro spoznamo lokalne glasbenike, morda, v večjih produkcijah tujih skupin pa temu (žal) ni tako. V dvorano nas pospremijo tik pred začetkom koncerta, in po dodeljenem času skupaj z opremo pospremijo iz dvorane. Dober organizator nam v večini primerov omogoči tudi varovano shranjevanje opreme, da si lahko v miru ogledamo tudi koncert in po končanem delu spijemo kakšno pivo.


Kaiser Chiefs - predstavniki mlajše generacije zelo uspešnih skupin, ki poleg odličnega igranja na odru zganjajo še marsikaj.


Lou Reed - glasbenik, ki velja za zadržanega in resnega. Ob objavi te fotografije sem dobil kar nekaj komentarjev, da je to ena izmed redkih fotografij, kjer se malenkostno smeji.


Muse - skupina, ki je dvakrat razprodala štadion v Londonu in povzročila pravo evforijo - Na fotografiji pevec in kitarist Matthew Bellamy in učinek, ko kontra luč lahko uporabiš tudi za dober efekt na fotografiji.


Robbie Williams - koncert pred 60.000 oboževalci v Budimpešti in resnično bližnji posnetek pačenja.


Steve Vai


Tomi Meglič - Siddharta - odziv publike in užitek glasbenika

Možnost za stik z zvezdami tako ostaja le preko intervjujev za medij s katerim sodelujemo in t.i. meet and greet srečanja, kjer se oboževalci skupine lahko na kratko vidijo z nastopajočimi, z njimi naredijo fotografijo, dobijo avtogram, potem pa jih počasi odslovijo. Glasba je velik posel, in to se pozna tudi pri fotografskem delu.

Miro Majcen
blog naslov: http://fotorocker.blogspot.com

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com