Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Kompozicija slike

27.10.2004 17:46

avtor: Oskar Karel Dolenc

V prejšnjih nadaljevanjih smo spoznali nekaj tehničnih lastnosti kamer in ob tem tudi že nekaj prijemov za boljšo sliko. Vemo že, kako goriščnica vpliva na vsebino slike, saj se z različnimi goriščnimi razdaljami (različnimi slikovnimi koti), lahko odločimo za širok plan ali detajl. Da bi lahko vse to obvladali , smo v prejšnji številki spoznali še lastnosti iskal, s katerimi določamo izrez slike. Tako vemo že kar precej o dejavnikih, ki vplivajo na zgradbo dobre slike. Verjetno ste že slišali, da dobra fotografija govori sama za sebe in ne potrebuje dodatne razlage. Ker pa mora, na primer, pisatelj, če hoče napisati zgodbo, poznati abecedo in osnove slovnice, mora tudi fotograf, če hoče napraviti dobro fotografijo, poznati osnovna pravila kompozicije, ki mu bodo pomagala to sliko zgraditi.

Da bomo razumeli ta pravila, moramo spoznati, kako dojemamo svet okoli sebe. Človek je vizualno bitje in zaznava okolico pretežno z vidom. Vendar gledanje ni samo optično dojemanje. Poleg vida dojemamo okolico še s sluhom, dotikom,vonjem in okusom. Vse to skupaj nam s spominom omogoča primerjanje in končno urejanje vtisov.

Ta izredno zamotani fiziološko-psihološki proces nam omogoča našo okolico spoznavati, razumeti in oceniti. Po Ruth Schwanzerju se naše dojemanje sestoji iz: 78 odstotkov vida, 13 odstotkov sluha, treh odstotkov otipa, treh odstotkov vonja  in treh odstotkov okusa. V naših možganih ostane 40 odstotkov videnega in 20 odstotkov slišanega.

Ta spoznanja so zelo pomembna za našo sliko, ker moramo razen vidnega vsa ostala čutila nadomestiti s spominom. Zamotano? Niti ne tako, kot se sliši. Če si predstavljamo lepo fotografijo ali sliko skodelice prave kave, iz katere se prijetno vije rahel dim, kar vonjamo in okušamo njeno vsebino, pri čemer nam seveda pomaga spomin. Na ta način tudi uspejo reklamni plakati. Enako se nam dogaja, ko gledamo posnetek čudovitega večera na morju, kjer kar vonjamo morsko vodo in slišimo škržate. Seveda nam to pričara dobra fotografija, ki zna to razpoloženje tudi prikazati.

Vprašali boste, kako? O tem se bomo pogovorili v tem prispevku. Vedeti moramo, s katerimi elementi snemanja in kompozicije lahko poudarimo dogajanje na sliki tako, da bo tudi drugim povedala to, kar smo mi videli in doživeli. Zato ne smemo biti prehitro zadovoljni s svojim izdelkom. Mi se namreč spominjamo, kaj in kako smo doživljali to, kar je na sliki, ostali, ki niso bili z nami, pa ne. Zato se velikokrat zgodi, da nekdo kaže slike in navdušeno pripoveduje, gledalci pa ostanejo neprizadeti, ker tega , o čemer govori, ne vidijo.

Zdaj pa si končno oglejmo ta pravila ali bolje rečeno napotke. Kajti pravila so tudi zato, da jih kršimo. Kršimo pa jih, če imamo zato vzrok, ali če hočemo kaj poudariti v negativnem smislu. S katerimi elementi lahko vplivamo na kompozicijo pri tehniki snemanja? To so:

-          razdalja do objekta;

-          izrez slike- vodoravno ali navpično;

-          slikovni kot kamere;

-          osvetlitev-položaj sonca;

-          režija in manipulacija na objektu;

-          izbira trenutka osvetlitve;

-          osvetlitveni čas;

-          zaslonka in z njo globinska ostrina -določanje ostrega območja slike;

-          izbira materiala za snemanje-analogno ali digitalno, barvno ali črno-belo;

-          gibanje kamere med snemanjem;

-          gibanje objekta;

 

Na zgradbo slike pa vplivajo še nekateri kompozicijski elementi, kot so:

-          osnovna postavitev-figura;

-          kontrast;

-          informativna vrednost;

-          podobnost;

-          perspektiva-žabja, ptičja;

-          prednji plan, sredina, zadnji plan;

-          stopnja teksture-teksturni gradient;

-          silhueta;

-          zračna perspektiva;

-          ploskovnost;

-          vodenje linij;

-          horizontala;

-          diagonala;

-          vertikala;

-          nasprotna diagonala;

-          pravi kot;

-          krog;

-          simetrija;

-          zlati rez

 

Ker pa danes vse več ali skoraj izključno fotografiramo v barvni tehniki, moramo pri kompoziciji upoštevati tudi vpliv barv. Tu izrabljamo barvni kontrast nasprotnih barv, kontrast toplo-hladno in svetlo-temno, kakor tudi kvantitativni, količinski kontrast.

Sedaj smo se pa že kar malo preveč spustili v teorijo. Ponovno poudarjam, da so to samo smernice in pomagala, ki nam pomagajo pri zgradbi slike. Lahko jih uporabljamo načrtno pri študijski fotografiji, za kar so dobra šola tihožitja. V naravi pa koristimo dane možnosti in le redkokdaj umetno ustvarjamo razpoloženja, čeprav tudi to ni prepovedano. Ko se boste že dalj časa ukvarjali s fotografijo, boste te elemente vse bolj uporabljali spontano, glede na vaše želje  in razpoloženje. Zato vam vseh teh elementov ne bom posebej razlagal, ampak samo nekaj od njih, ostale pa bomo spoznali sproti s primeri na posameznih področjih fotografije, kot so: pokrajina, portret, šport, itd.

Pri pokrajini je najosnovnejše pravilo postavitev linije horizonta. Če je le mogoče, se izogibamo horizonta na sredini slike. Z njegovo postavitvijo poudarimo ali nebo (slika 1) ali pokrajino (slika 2).

 

 

Slika 1

 

 

Slika 2

 

Običajno naj bo to v razmerju 2:5, ali v spodnjo tretino slike, kadar poudarjamo nebo, če pa nebo izpolnjuje samo zgornjo tretino, naj bo razmerje 5:2, vendar moramo pri tem paziti, da pokrajino poživimo z raznimi elementi. Pri tem ravne linije ne smejo potekati vodoravno, vzporedno z robom slike, temveč diagonalno, kar nam še poudari globino slike.

Linije, ki usmerjajo naš pogled, so lahko dejanske namišljene ali psihološke.

Dejanske linije so razne ograje, zaporedje telegrafskih drogov, železniške tračnice itd.

Namišljene  linije so nam vsiljene z gibanjem ali s samo obliko objekta, na primer smer gibanja nekega vozila, zvonik ali TV stolp, ki se dviga, stremi proti nebu.

Psihološke linije so tudi namišljene, vendar na drugačen način. To so črte, s katerimi v mislih povežemo sorodne objekte, na primer pogled med dvema psebama, ki se pogovarjata.

V sliki je zelo važna točka glavnega objekta ali center zanimanja. Ravno prej omenjene linije naj bi vodile pogled h glavnemu centru zanimanja slike . Če je le mogoče, se izogibajmo močnih linij, ki bi vodile k manj važnim objektom slike . V tem primeru bi bila slika razbita  in bi naš pogled begal po njej. Te namišljene centre, imenovane tudi dominante, dobimo, če razdelimo sliko na devet enakih delov. Presečišča tako dobljene mreže so naše točke ali centri zanimanja (slika 3).

 

 

Slika 3

 

V nadaljevanju si na še nekaj primerih poglejmo osnove kompozicije.

 

 

Slika 4

 

(Slika 4) Silhueta je lahko zelo močna sporočilna oblika nekega dogajanja. V tem primeru prikazuje resnobno vzdušje plezalcev pred vstopov v steno. Centralna kompozicija.

 

 

Slika 5

 

(Slika 5) Pri portretu ptice je zelo pomembno mirno ozadje, kar dosežemo z veliko goriščnico in odprto zaslonko. Glavni poudarek ostrine pa je na očesu.

 

 

Slika 6

 

(Slika 6) Za prikaz elegance viadukta Črni Kal sem uporabil ptičjo perspektivo in nežno svetlobo poznega popoldanskega sonca.

 

 

Slika 7

 

(Slika 7) Ptičja perspektiva pa včasih ne prikaže strmine n.pr. v steni. To lahko občutimo samo v perspektivični pomanjšavi plezalcev in nakazani diagonali, ki je v tem primeru dejanska-zaporedje figur, in miselna-vsebinska povezava-plezanje.

 

 

Slika 8

 

(Slika 8) Za prikaz težavnosti in dejanskega naklona stene pa izkoristimo priliko, ko lahko soplezalca posnamemo s strani. Oba posnetka sta iz ferrate Der Jochan v Dachsteinu.

 

Vse fotografije posnete digitalno.

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com