Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Kaj in kako izbrati v široki ponudbi fotokamer?

Avtor:Matjaž Intihar
16.08.2007 19:13

Vse več ljubiteljev fotografije, ki še niso vstopili v digitalni zajem slike, se v letošnjem letu odloča za nakup prve digitalne kamere. In teh novih kupcev ni malo. Če pogledamo sicer dobre prodajne rezultate zadnjih let, hitro ugotovimo, da približno polovica gospodinjstev še ni vstopila med uporabnike digitalne tehnike zajema slike. Analogna kompaktna kamera je (bila) prisotna v vsakem domu. Želja zajeti posnetek, dva ali več ob domačih dogodkih, na dopustu ali potovanju in s tem ohraniti spomin, je bila pri vseh velika in kompaktna kamera na film (je še) za to zelo primerna. Seveda vedno ni bilo tako. Lahko rečem, da so šele sredi 90. trend prodaje cenejših analognih kompaktnih kamer, razširjenost fotolaboratorijev in njihova kakovostna ponudba, prispevali k res množičnejši uporabi fotokamere.

Danes gre trend zamenjave analognih kamer za digitalne veliko hitreje naprej kot pred to tehniko vstop fotografov med uporabnike filma. V lanskem letu so bile najcenejše digitalne kamere še cenovnega razreda nad 200 evrov. Za večino družinskih fotografov tak strošek še ni bil opravičljiv. Drugi so se zaradi nepoznavanja digitalne tehnike in predvsem bojazni pred njo še močno držali stran od zamenjave kamere. Nemalokrat je bilo slišati odgovore, da jim kamera na film še vedno odlično služi. Danes se cene krepko nižajo, predvsem pa je digitalna fototehnika vse preprostejša. Zato se v letošnjem letu opaža trend nakupa cenejših digitalnih kompaktnih kamer celo v megamarketih. Cene dobrih kompaktnih digitalnih kamer za družinsko fotografiranje, ki so celo naprednejše od lanskih, iz že malo višjega razreda, so se že spustile pod 150 evrov. Ponudba digitalnih kompaktnih kamer v trgovinah, ki jih obiskujemo večkrat, in njihova cenovna dostopnost nam v letošnjem letu prinašata njihov hiter vstop med družinske fotografe.

 

In kako kakovostne ter uporabniško prijazne so danes kamere v različnih cenovnih in uporabniških razredih?

Prav o teh vprašanjih sem že večkrat pisal. Vendar se zaradi vse nižjih cen kamer iz leta v leto opaža, da gredo prav zaradi že primernih cen tako uporabniško kot glede kakovosti izpisa vse bolj k manj zahtevnim uporabnikom. Po številkah, obliki in tehničnih podatkih je sicer videti, kot da nam kompaktne kamere nudijo vse več. Vendar so v resnici zaradi vse večjega nižanja cen glede kakovosti zapisa vse bolj oddaljene od kamer izpred dveh ali treh let. Seveda pa današnji trend ni samo posledica potrebe po vse nižji ceni kamer, ampak predvsem tega, da današnji kupci ne potrebujejo visoke uporabniške vrednosti in kakovosti, pač pa dobro ceno, da sploh vstopijo v digitalno tehniko. Zahtevnejši družinski, poslovni ali popotniški fotografi, ki so že v njej, pa zaradi nižanja cen kamer iz višjih razredov, kot jih imajo zdaj, že razmišljajo o zamenjavi. Oziroma, zahtevnejši fotograf ali resen ljubitelj fotografije, ki je vstopil med fotografe šele s prihodom digitalne tehnike, danes že ve, da brez prestopa med uporabnike zrcalno-refleksnih kamer (SLR) ne gre.

 

Razredi kompaktnih kamer

Najprej predstavimo različne razrede digitalnih kamer, predvsem to, komu so namenjene in kateri uporabniški ali cenovni razred že zadovolji določeno skupino uporabnikov.

Razredi digitalnih kamer

 

- nižji kompaktni razred (cena od 100 do 200 evrov, 2 - 3X-ni zoom, programska avto­matika, plastično ohišje). Kamere so namenjene fotografu, ki ne išče tehničnih prednosti ampak s cenejšo kamero samo želi zajeti posnetek zanimivega motiva.

 

 

 

 

 

 

- višji kompaktni razred (cena od 200 do 500 evrov, 3 - 5X-ni zoom, pro­gramska in sli­kovna avtoma­tika, pol avto­matske funkcije nastavitve časa, zaslonke, ročne nastavitve, možnost korekture osvetlitve in množica nastavitev, plastično ali aluminij ohišje).

 

 

 

 

 

 

- mini kompaktne kamere s čvrstim ohišjem (cena od 250 do 500 evrov, zelo majhne, 3 - 4X-ni zoom, programska avtomatika, slikovna avtomatika, nekatere tudi z možnostjo pol avtomatskih nastavitev, ohišje iz aluminija). Prednost, majhnost in robustnost.

 

 

 

 

 

 

- kompaktne kamere z 10 do 18X-nim zoom-om (cena od 250 do 500 evrov, 8 - 12X-ni zoom, programska in slikovna avtomatika, pol avtomatske funkcije nastavitve časa, zaslonke, ročne nastavitve, možnost korekture osvetlitve in množica nastavitev, plastično ohišje).

 

 

 

 

 

 

- kompaktne kamere z možnostjo uporabe dodatnih priključkov (cena od 350 do 500 evrov, 3 - 6X-ni zoom, programska in slikovna avtomatika, pol avtomatske funkcije nastavitve časa, zaslonke, ročne nastavitve, možnost korekture osvetlitve in množica nastavitev, ohišje iz aluminija ali magnezija, možnost uporabe dodatne bliskavice).

 

 

 

 

 

 

 

- hibridne kompaktne kamere (cena od 600 do 1000 evrov, 5 do 16X-ni zoom, programska in slikovna avtomatika, pol avtomatske funkcije nastavitve časa, zaslonke, ročne nastavitve, možnost korekture osvetlitve in mno­žica nastavitev, ohišje iz aluminija ali magnezija, mo­ž­nost uporabe do­datne bliskavice).

 

 

 

 

 

 

 

 

- SLR (zrcalno refleksne kamere) (cena od 650 do 5000 evrov, programska in slikovna avtomatika, pol avtomatske funkcije nastavitve časa, zaslonke, povsem ročne nastavitve, možnost korekture osvetlitve in množica nastavitev, ohišje iz plastike ali magnezija, možnost uporabe dodatne bliskavice in objektivov).

 

 

 

 

Iz katerega razreda si boste sami izbrali kamero je odvisno predvsem, zakaj in v kakšnih primerih največkrat kamero potrebujete. Ni vsaka kamera primerna za vsakogar in za vsak namen fotografiranja. O kakovosti slike iz kamer pa se je treba zavedati, da tudi ta gre po stopnicah in najboljša je le v najvišjem razredu DSLR. (predstavitev trenutne ponudbe kamer DSLR)

 

Današnja kakovost in uporabniška vrednost digitalnih fotokamer

Digitalne kompaktne kamere izpred sedmih ali šestih let so bile primerne predvsem za računalničarje in nove fotografe, ki sem jih takrat poimenoval poslovni fotografi. Ti so potrebovali fotografije zgolj za ogled na zaslonih, le redki pa so jih izpisovali na papir. Tudi fotografi, ki smo takrat še vedno snemali večinoma s kamerami na film, smo digitalne kamere izkoriščali predvsem takrat, ko še ni bila potrebna visoka kakovost posnetka, ampak predvsem hitrost. V grafičnih studiih so nam digitalne kamere prišle še kako prav.

Vendar pa so bile kolikor toliko solidne kompaktne kamere cenovnega razreda krepko nad 1000 evri. Ločljivost je bila samo pribl. 3 mio. točk. Za današnje poznavanje kakovosti digitalnih kamer so imele slabo kakovost zapisa in so bile izjemno počasne, kar je bilo za uporabnike zelo moteče. Vendar nam je vsako leto prineslo veliko izboljšav.

V dveh ali treh letih smo pri kompaktnih kamerah pridobili podvojeno število točk, višjo kakovost slike in tudi boljšo časovno odzivnost kamere. Trend vse višje kakovosti in uporabniške vrednosti kompaktnih kamer je bil razumljiv in seveda tudi začasen. Zakaj začasen? Vse višjo kakovost kompaktnih kamer, slike in hitrost so si želeli fotografi, ki so fotografsko tehniko začeli spoznavati šele prek digitalne tehnike fotografiranja. Imenujem jih novodobni fotografi. Začeli so s preprostimi nizkocenovnimi digitalnimi kamerami, nato pa iskali kompaktno kamero, ki bi kljub visoki ceni izpolnila do tedaj njim vsem znane zahteve. In proizvajalci so našli nove možnosti za dobiček. Fotografom, ki so iskali višji razred kompaktne kamere, za vstop med zrcalno-refleksne pa zaradi nepoznavanja sistema in njihove cene še niso bili pripravljeni, so ponudili tako imenovane kompaktne hibridne kamere. Nudile so funkcije iz krepko dražjih kamer DSLR, solidno odzivno hitrost, še celo višje število točk kot kamere DSLR in močan zum objektiv s širokim kotom 28 mm (ekv. 35 mm) vse tja do 200 mm (ekv. 35 mm). Preprosto povedano, to so bile odlične kamere za hitro učenje fotografije in predpriprava za vstop med uporabnike kamer SLR.


Konica Minolta A2 iz leta 2004, je bila vrhunec tehnike hibridnih kamer. Velika večina novodobnih fotografov je takrat govorila, da kaj več kot to kamero ne potrebujejo saj nudi vse. Seveda, niso še poznali SLR prednosti. Tipalo z 8M točk, pa je bilo večje od današnjih 10M točk, recimo v Canon G7 ali Nikon P5000.


Olympus nam je že leta 2001 nudil kakovostno hibridno kamero E-20. Prav tako kot Konica Minolta A2 je imela E-20 tipalo velikosti 8,8x6,6mm. Na njemu pa samo 5M točk. So pa bile te kamere namenjene predvsem profesionalnim uporabnikom.

Veselje nad temi kamerami pa med uporabniki, predvsem novodobnimi fotografi, ni trajalo dolgo. Pred dvema letoma so spoznali, da so za pravo delo primerne le kamere SLR, ki so tudi v digitalnih izvedbah postale cenovno vse dostopnejše, predvsem pa so v kakovosti slike krepko prekašale hibridne kompaktne kamere. In ko so zahtevni novodobni fotografi začeli prehajati na kamere D (digitalne) SLR, se je industrija med kompaktnimi obrnila na novo prihajajoče kupce iz vrst družinskih, poslovnih in manj zahtevnih popotniških fotografov. Oboji so v letu 2005 množično začeli vstopati v digitalni fotografski svet. Ker pa niso bili zahtevni glede najvišje kakovosti slike, so kamere začele pridobivati predvsem glede visokega števila točk. In zaradi vse bolj na gosto postavljenih točk na tipalih CCD je kakovost slike v primerjavi s tistimi s 5 ali 6 mio. točk začela vidno padati (glej primer v nadaljevanju). Toda današnjih kupcev to niti ne zanima, saj je njihov pogled na fotografijo povsem drugačen. Ne iščejo napak v detajlih, ampak predvsem kamero, ki jim nudi zajem posnetka in s tem ohranitev spominov.

Tako je današnji trend iz pogleda proizvajalcev pri kompaktnih kamerah naslednji. Kamera mora ohraniti predvsem kompaktnost. Kakovost fotografije ter odzivnost kamere v ostrenju in proženju pa ne smeta dosegati kamer DSLR. S prodajnih polic so že odšle še zadnje hibridne kamere (Olympus 8080, Samsung pro816, Sony R-1), ki so po velikosti prekašale marsikatero kamero DSLR. Danes med nami od malo večjih kompaktnih kamer ostajajo samo še te, ki nam nudijo večji razpon med goriščnicami (tudi že 18-krat), a kljub temu še vedno ohranjajo solidno kompaktnost (mere in težo). To omogočajo manjša tipala, ki pa zaradi izjemne gostote točk na njem nudijo posledično zelo povprečno kakovost slike (glej primer 2, na naslednji strani).

Tudi manjše kompaktne kamere iz različnih razredov nudijo vse bolj nerazumljivo število točk in cenejšo tehniko ter materiale. Pridobivajo pa nove, za družinske fotografe zelo uporabne lastnosti - korekcijo rdečih oči, razpoznavanje obrazov, programsko povečan dinamični razpon, stabilizacijo tresenja itd.

V kompaktne kamere že prihajajo 12-milijonska tipala. V teoriji to pomeni, da iz njih lahko sliko povečate v prave plakatne velikosti. To ločljivost med kamerami DSLR za zdaj dosegajo le tri kamere. In ne samo to. Tipala v kamerah DSLR so občutno večja kot tista v kompaktnih, in če bi v kamero DSLR s tipalom polne velikosti formata 35 mm dodali tipalo s tako gostoto točk, kot jo imajo današnje 12-milijonske kompaktne kamere, bi kamera DSLR nudila že več kot 100 mio. točk. Tu tudi laik brez razlage lahko ugotovi, da je pri visoki kakovosti slike zelo pomembna tudi velikost točke na tipalu. Še enkrat več lahko vidimo, da je za kupca številka pomembnejša od končnega rezultata. Sam zato med kompaktnimi kamerami niti ne poudarjam več toliko kakovosti slike. Ta je pri večini današnjih kompaktnih kamer slabša kot pri mnogih izpred treh let. Vendar se dobro zavedam, da višje kakovosti, kot jo nudijo kompaktne kamere danes, množica fotografov niti ne potrebuje (glej primer v nadaljevanju).

Uporabniki kamer DSLR pa iščemo kot dodatno kamero, zmogljivo, hitro in v kakovosti nadpovprečno kompaktno kamero. Take smo v analogni dobi poznali in uporabljali. Seveda, nudile so samo boljše ohišje in objektiv. Uporabljali pa smo enake filme kot pri kamerah SLR. Danes nam edino Sigma prikazuje (še ni v prodaji) kompaktno kamero z boljšim objektivom in s tipalom prenesenega iz njihove kamere DSLR, model SD14. Očitno pa danes v digitalnem svetu še ni tiste kritične mase zahtevnih uporabnikov kamer DSLR, ki bi proizvajalcu nudili povrnitev razvojnih stroškov in še del dobička za dodatni razvoj. Zato bomo na zmogljive in v sliki primerljive kompaktne kamere od znanih SLR-proizvajalcev Canona in Nikona dobili šele v nekaj naslednjih letih.

Prej opisano je bolj iz domene "bilo je nekoč". V današnjih razredih kompaktnih kamer je brezpredmetno iskati kakovost slike za najzahtevnejše. Preprosto bomo morali na take kompaktne kamere še čakati, predvsem pa bo njihova cena vsaj dva- ali trikratna glede na današnje najdražje kompaktne kamere. Kot sem že omenil, pa večina današnjih kupcev v kompaktnih kamerah potrebuje povsem druge lastnosti kot visoko kakovost zapisa in posledično končne fotografije. Rabi se predvsem preprostost in še toliko zadovoljivo kakovost za to, da lahko prijateljem in prijateljicam pokažete fotografije po TV, na računalniškem zaslonu, s projektorjem ali kot fotografije na papirju. In vse to nam kompaktne kamere, ki so danes na trgovskih policah, tudi omogočajo.

 


 

Kompaktne kamere iz leta 2004 in 2005, so imele sliko višje kakovosti kot današnje!


Primer 1. Nikon Coolpix 5200, test iz leta 2004. Pri ISO 400 je za današnje kamere slika kakovosti, kot bi bila posneta s kamero DSLR. (levo, oko izrez 1:1)


Nikon Coolpix 5900 (5M točk) ISO400 test iz leta 2005.


Nikon Coolpix P5000 (10M točk) ISO400 test iz leta 2007 (junij).

Sicer sem v testih zadnjih dveh let vedno poudarjal, da kakovost fotografije z novejšimi komapktnimi kamerami pada. Marsikdo tega ne bo verjel niti po tem ogledu zgornjih dveh posnetkov posnetih pri ISO 400.

 


 

Tehnični inženirji in programerji, ki so danes v proizvodnji kamere vse pomembnejši, se trudijo, da družinskemu fotografu omogočijo preprost zajem slike in njegovo kakovost, kot jo ti fotografi potrebujejo. Tudi če kot družinski fotograf uporabljate samo "zeleno" popolno avtomatiko, bo kamera v svetlobno običajnih pogojih poskrbela, da boste s posnetkom zadovoljni. Za mlajše fotografe proizvajalci nudijo še več. Večina jih je prek računalnika s celotno digitalno tehnologijo že domača in se ne boji vstopiti v dodatne nastavitve. Slikovni programi so programirani tako, da nam kar najbolje služijo v točno določenih pogojih in že sami upoštevajo vse napake, ki se v teh primerih pojavljajo. Izberemo slikovni program za šport, kamera pa sama začne izbirati kratke čase osvetlitve, način samodejnega ostrenja in več posnetkov v sekundi. Pri uporabi programa za fotografiranje portreta sodobna kamera sama poišče obraz ali več obrazov, izostri na njem in prilagodi osvetlitev. Pri izbiri programa za fotografiranje ob morju ali na snegu kamera upošteva korekcijo osvetlitve, saj zaradi odbite svetlobe delujemo v njeni izraziti moči in s tem v slepljenju tipala za merjenje svetlobe. Poseben program za fotografiranje dokumentov, besedila, prilagodi močnejši kontrast. Pri podvodnem slikovnem programu se prilagodi korektura bele barve. Še in še je danes v kameri programov, ki nam vse bolj pomagajo kakovostno zajeti motiv, seveda, če si dodatno izbiro sploh želimo. In zakaj naj si teh dodatnih nastavitev prek programskih slikovnih izbir kdo ne bi želel? Omenil sem že, da mlajši fotografi radi uporabljajo različne nastavitve, ki jih kamera omogoča. Zavedati se je treba, da vsaka nova tehnologija prispeva tudi k temu, da nekoga prisili v njeno uporabo. Kamer na film ne izdelujejo več in tudi starejši fotografi, ki so brez računalniškega predznanja, vstopajo v digitalni fotografski svet. In prav današnja večina kupcev prihaja iz teh vrst. Zanje je spoznavanje množice nastavitev in menija velika težava. Tudi ob navodilih jim je težko razumeti vse nove besede, ki jih v analogni fotografiji nismo poznali. Marsikateri dolgoletni poklicni fotograf s kamero na film ne razume, kaj mu tehnika omogoča, dokler mu nekdo v njemu razumljivem "film" jeziku ne razloži funkcije delovanja. Besede, kot nasveti fotografu, ki se slišijo danes, "unsharpaj", "bluraj" sliko, poglej in preveri kakovost prek histograma, fotografiraj v RAW itd. pa so množicam novih uporabnikov kamer še povsem nerazumljive. Dobro se spomnim začetkov sodelovanja novodobnih in "film" fotografov v spletni fotografski galeriji. Večina "film" fotografov novega digitalnega jezika ni razumela. In mnogi film uporabniki, če so si le upali vprašati, so si želeli dodatne razlage novih besed. Danes je v domeni družinske fotografije in današnje večinske generacije kupcev povsem brezpredmetno, koliko dodatnih programov in nastavitev ima kamera. Pomembno je, da ima kamera gumb za vklop ali izklop, iskalo ali zaslon, samodejno merjenje ostrine, svetlobe, program za na­stavitev parametrov za osvetlitev in prožilec. Vse druge nastavitve in programi pa lahko fotografom z več tehnične žilice dodatno omogočajo prenastav­ljati kamero in jim s tem vzbuditi občutek, da bo kamera bolj kakovostno zajela motiv. Še vedno velja, da najboljše ka­mere za vse ni. Vsaka je nare­jena za svoj namen in ceno. Zato se pred nakupom vedno vpra­šajte, za kateri način fotogra­firanja boste kamero potre­bovali. In ker je danes največja potreba samo zajeti družinski dogodek, oziroma v digitalni svet vstopajo predvsem dru­žinski fotografi, je povsem razumljivo, da je nji­hova izbira nakupa vse večja v razredu najcenejših kamer. In verja­mem, da so te kamere za njihove potrebe povsem zado­voljive. Seveda je izbira med proizvajalci in ponudniki kom­paktnih kamer zelo široka.

Vendar pa v uporabniški vrednosti in kakovosti slike razlike med njimi niso velike. Zato so danes pri nakupu odločilnega pomena prepozna­vnost proizvajalca in modela, nasveti kolegov, zapisani preizkusi in prodajalčeva izkušenost. S prihodom še zadnje generacije kupcev (srednje in starejše populacije, mnogi prehajajo iz sveta "film" kamer) pa se kompaktni razred že približuje povsem običajnim in že znanim trendom. Kompaktna digitalna kamera je danes že potreba, kupci niso več zahtevni glede tehnike in kakovosti, ampak za denar, ki ga lahko dajo za kamero, iščejo predvsem priročnost, preprostost uporabe in, kar je najpomembnejše, zajem fotografije. Njena kakovost, kakršna koli že danes v povprečju je, je za večino povsem ustrezna. Kdor želi več preide v svet kamer DSLR razreda.

 


 

Primer 2.


Sony H9 (10M točk) ISO100 test iz leta 2007 (junij).


Sony H9 (10M točk) ISO400 test iz leta 2007 (junij).


Sony H9 (10M točk) ISO3200 test iz leta 2007 (junij).

Vedite, da tudi pri današnjih kamerah drugih proizvajalcev ni nič drugače. Nudijo vam številke, pada kakovost fotografije. Zgornji preizkus pa naj vas ne spravi v slabo voljo. Za fotografije gledane na TV, računalniškem zaslonu ali izpisano na papir v velikosti 13x18cm bo kakovost za vaš družinski foto album povsem zadovoljiva. Proizvajalci so se lepo odločili. Za kakovostne kompaktne kamere bi bilo treba odšteti veliko evrov. Zato nas raje “prisilijo”, da posežemo v razred SLR kamer.

Torej zdaj veste, zakaj v preizkusih ne iščem več kakovosti v kompaktnih kamerah!

 


 

 

Čeprav se je marsikdo zamislil, nad kakovostjo slike današnjih kompaktnih fotokamer iz prejšnje strani, pa vedite, da so tisti izrezi kot, da bi sliko povečali na 30x45cm. Le redkokdo potrebuje sliko takega formata. Tisti, ki jo pa dobro vedo, da brez kamere DSLR ne bo šlo. Ta slika je posneta s Sony H9 pri ISO100. Kakovost povsem zadovoljiva za družinski fotoalbum. Tega se proizvajalci dobro zavedajo!

 

 


 

Primer iz leta 2006, Panasonic FZ7. Članek Kompaktne digitalne kamere so našle svojo pot


Tudi kompaktne kamere z daljšimi goriščnimi razdaljami nam dobro služijo. Ne pričakujmo pa od njih preveč.


Če bi vam v preizkusu najnovejše kompaktne kamere pri 400ISO pokazal slike samo v izrezu 1:1 zgoraj (velikost slike 24x32cm), potem bi si bili lahko vsi enotni, da je to zelo slaba kamera. Toda vedite, da večina današnjih kompaktnih kamer v maksimalnih povečavah iz visokega števila točk 6, 7, 8, 10 milijonov pri 400ISO ne prikažejo nič boljše slike. Če pa iz te iste datoteke sliko pogledamo na TV ali računalniškem zaslonu v normalni velikosti ali jo izpišemo na papir v formatu 13x18cm (večina slik je v formatih 10x15cm) kot spodnja tretja slika pa teh napak ne opazimo več. Torej, najti napako v zapisu kompaktnih kamer je zelo enostavno. Samo močno povečajte sliko. Vendar za družinsko uporabo že povsem brezpredmetno. Le redki uporabljajo višjo občutljivost oziroma izdelujejo fotografije večjih formatov. V naslednji reviji bom posvetil članek prav dilemi napačnega gledanja (enormnega povečevanja) slik in iskanja napak, ki jih nato pri normalnih povečavah ni opaziti.


20x25cm


Takole bi izgledala fotografija v povečavi na papirju v velikosti 13x18cm. Mnogi delate napako, da si za ocenjevanje kakovosti fotografije le to preveč povečate na računalniškem zaslonu. Efekt prevelike povečave je viden na zgornjih dveh fotografijah.


Vsi, katerim pa je fotografija zgolj užitek in kamera namenjena predvsem lovljenju družinskih in popotniških motivov za družinski digitalni ali foto album vedite, da je velika večina novih kompaktnih kamer že tako dobrih, da je v skoraj katerih koli pogojih slika na TV ali računalniškem zaslonu ali na povečavi na papirju v velikosti 13x18cm odlične kakovosti.

 


 

Zaključek o trendu današnjih kompaktnih kamer

Pri današnjem nakupu kompaktnih kamer si ne jemljite preveč časa za iskanje malenkosti in detajlov na sliki, če ti za vas niso izjemno pomembni. Zelo malo kamer ima nekaj zanimivejših lastnosti, pa še te so lahko za marsikoga samo delno ali po sploh nič odločujoče. Če je vaš prvi pogoj najnižja cena, kamera s čim manj funkcijami ali z dodatnim optičnim iskalom, potem sploh ni diskusije. Le malo kamer eno izmed teh lastnosti sploh omogoča. Če se zanimate za točno določeno znamko, spet ni veliko izbire, saj je v vsakem uporabniškem in cenovnem razredu le malo medsebojno konkurenčnih. Če pa že veste, da potrebujete majhno kamero za v žep, tako z večjim razpo­nom med goriščnicami ali tisto s širokim kotom zajema, pa le poglejte, ali konkurenčna mogoče ne omogoča še optične (ne elektronske, ko vam kame­ra samo viša občutljivost ISO) stabilizacije slike, večji razmik goriščnic za enako ceno, mogoče hitrost in natančnost delovanja, in na koncu, kakšna je kakovost slike v slabših svetlobnih pogojih, saj v lepem sončnem vremenu velika večina kamer naredi več kot dobre slike za fotoalbum. Vendar dilema, kaj v tej množični ponudbi izbrati, vedno obstaja. V forumu e-Fotografija imate možnost postaviti vprašanje, lahko se nam pridružite na predavanjih e-Fotografije.

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com