Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Iztok Snoj / Tedenski komentar 11

31.03.2014 21:13

Ko sem pred več kot desetimi leti začel pisati za portal Gore-ljudje.net, sem za ilustracijo zgodbic skušal posneti ustrezne fotografije. Nekaj drugačnega napisati o gorah je lahko, težje pa je to prikazati. Tudi komentarje bom stavil na zgodbo, opis tehnik je za strokovnjake. Besede amater, diletant in ljubitelj imajo v slovenščini tri različne pomene, v treh izvornih jezikih pa pomenijo eno in isto, zato mi je vseeno, katero oznaka vam bo ljubša. Koliko je strokovna presoja umetniških del še blizu širokemu krogu ljudi? Ali običajen človek še zmore dojeti fotografijo, ki jo je strokovnjak ocenil za dovršeno in označil za napredek v fotografiji? Moji pogledi na zgodbo v fotografiji ne bodo nujno resnični, bodo pa resnično tako doživeti, in le eni od možnih.

Na spletu je objavljenih veliko posnetkov. Boljši kot so, več možnosti je, da jih nekdo komentira. Običajno vidim samo hvalo, iz katere se žal ne morem ničesar naučiti. V nekaterih primerih lahko samo verjamem (ali pa tudi ne), da so naloženi posnetki resnično dobri. Tudi takrat, ko mi posnetek ni všeč na prvi pogled, lahko sproži neka razmišljanja, skozi katera se nekaj naučim. Pravzaprav mi je lažje ugotavljati, kaj na fotografiji ni v redu, kot videti, zakaj je pri odličnem posnetku vse tako idealno. Možnosti za učenje dajejo tako dobri kot malo manj dobri posnetki, in to ne samo o fotografiji.


Opisani komentarji ne predstavljajo izboljšav, gre samo za moj način dojemanja. Vsak si naj izoblikuje svojega. Velikokrat berem nasvete poznavalcev, kako naj avtor svojo fotografijo tehnično obdela, kje in kaj naj odreže, a večkrat dobim vtis, da predlagan poseg na fotografiji spremeni sporočilo, ki nam ga je želel posredovati avtor. Upanje in vera se med ogledovanjem teh fotografij večkrat pojavljata v mislih, upanje na boljši jutri. Če naš ljubi svet ni najboljši, moramo gledati, kaj nas moti na njem, kaj moramo spremeniti. In imeti vero v boljši svet.

Iztok Snoj


 

Na koncu, ki je istočasno začetek - odvisno je od tega, ali pri branju dajemo prednost času (objave si sledijo od spodaj navzgor) ali zaslonki (gledamo jih od zgoraj navzdol) - naj pojasnim, da gre pri izbiri avtorjev in posnetkov bolj za sledenje občutkom kot za dolgotrajno in skrbno selekcijo najboljših posnetkov.

 

Naziv: The Deer Hunter
Avtor: Robert Hutinski

Fotograf je v prvi vrsti opazovalec in lovec na posnetke. Če ima na aparatu nataknjen močan teleobjektiv, še ne pomeni, da je istočasno tudi zalezovalec, določene motive želi gledalcu samo približati. Robertove fotografske zgodbe mi v zadnjem času niso pri srcu. To ne pomeni, da fotografije niso kvalitetne, le njihova energija mi ne ustreza, zato sem izbral enega njegovih manj značilnih posnetkov. Ton je še vedno povsem njegov, v to sem gotov. Kaj je to osebna nota, je ta povezana z melodijo, z vibracijo, ki jo avtor oddaja? Način obdelave je pri tem avtorju eden izmed značilnih delov osebne note. Avtor v svoje fotografije vključuje tako široko znanje kot poznavanje, neke vrste energije je v njih vedno možno čutiti. Namenoma sem izbral posnetek, ki prikazuje nekoliko drugačnega Roberta. Vsak človek je večplasten, od njega samega je odvisno, kateri del sebe bo razvijal in mu dajal prednost. Ali se fotografi zavedajo, kaj od sebe oddajajo, je to nekaj pozitivnega? V čem tiči napredek? Toni so tu dobri in prijetni. Naj ponazorim: učinek se da doseči tako s prisrčnim poljubom na lice kot krepkim sunkom pod rebra. Ko gre za portret, je na fotografiji tudi vibracija posnete osebe. Vtis: pozitivni občutek in prijetni barvni toni. Dekle z dobro vibracijo. Sporočilo: Iluzije si ustvarjamo sami. Čeprav so še tako lepe, niso resnične. Lovec pa lahko tudi sam postane plen (žrtev).

 

Naziv: Reflection
Avtor: CrazyGirL

Ko gre za osebno noto, predstavlja fotografija naše ogledalo in posnetek je lahko  nadomestek za fotografovo oko. V tem primeru, kako avtorica zaznava samo sebe. Kako se bo ta serija Anjinih vsakodnevnih posnetkov končala, z lepimi in prisrčnimi fotografijami? Ker gre za tipičen prikaz, je v posnetku tudi avtoričina osebna nota. Deluje mi kot zahtevna, natančna, vztrajna, zavedajoča, vendar iščoča. Velikokrat sem iskal svojo identiteto v naravi, a sem šele pred kratkim spoznal, da se v vnanjosti človek nikakor ne more najti, pogled mora obrniti navznoter, to pa nam omogoči tudi meditacija. Narava nam daje naravne možnosti meditacije, da se lažje sprostimo in se lažje začutimo. Podobne možnosti nam daje tudi fotografiranje, če smo istočasno pozorni nase, na lastne odzive, na našo notranjost, ne samo na motiv kot del zunanjosti. Ker Anja v tej seriji fotografira sebe, je njena naloga nekoliko težja, zato v svoje izdelke vlaga še več truda. Vtis: nekoliko zahtevna in težja energija posnetka v srednjem delu, ki od pasu navzdol lahkotno steče po obleki in postelji. Sporočilo: močna osredotočenost nase (ogledalo je usmerjeno na gornji del telesa) lahko deluje ločevalno od pozitivnega učinka okolja (ki ga ponazarja postelja).

 

Naziv: OoZ
Avtor: rnr72

Gre pri razgibani fotografiji za skupek podrobnosti ali so posamezni detajli le kamenčki v mozaiku, ki dajejo celostno podobo? Tu ne gre ne za prvo ne za drugo. Osebno noto tega avtorja vidim povezano z geometrijskimi vzorci, posameznimi liki, največkrat z ravnimi črtami v diagonalah. Pri posnetku gre za najenostavnejši motiv, za povsem navadno luč, ki pa jo vidim pod neobičajnim kotom. Naj pri maksimalni abstrakciji te podobe razmišljam o abstrakciji svojega življenja? Poleg geometrije in abstraktnostjo njegovo osebno noto povezujem tudi z natančnostjo, opazovanjem, z nevpadljivo, a dobro obdelavo. Vtis: Nevtralna vsebina posnetka s pozitivnimi toni. Pomanjkanje globine in razgibanosti ter stroga geometrija kažejo na to, da duhovna komponenta v posnetku ni predvidena. Sporočilo: Tudi najenostavnejše stvari so lahko lepe. Včasih mora človek vzeti za oporno točko tisto, kar mu je edino na voljo.

 

Naziv: Alone
Avtor: elfot

Ko vidim na poseben način obdelan posnetek konja ali ime Elfot, odprem čisto vsako njegovo fotografijo, teh belih lipicancev se nikoli ne naveličam gledati. To je podobno kot z drevesom - če bom videl lepo brezo, mi nikoli ne bo prišlo na misel, da brez mi pa ni več treba gledati, ker sem eno že videl, vsaka je s plapolanjem drobnih vejic v vetru lepa po svoje. Podobno je s temi fotografijami: v vsaki je nekoliko drugačna energija, morda različno počutje avtorja, tu med njimi ne gre iskati najboljše. Tu ne čutim samo ljubezni do konj, ampka tudi do okolja, po katerem se gibljejo. Seveda zna Elfot kvalitetno posneti tudi kaj drugega, gre za dobrega fotografa s širokim znanjem obdelovanja fotografij. Vtis: Nežna in pozitivna energija, skrbnost, znanje, obvladanost, navidezno neravnotežje, rahla otožnost, kompleksna osebnost. Sporočilo: Svet je istočasno gibanje (nihanje) in materija, mesto moči pa je le v sedanjem trenutku.

Mogoče si bodo ti pogledi na fotografije nekomu zdeli manj običajni. A le za koga bi bili potemtakem zanimivi opisi, ki so večini že znani?

 


 

Katere fotografije imajo umetniški predznak, kateri avtorji se trudijo v tej smeri? O umetnosti ne vem nič. Enkrat sem se vpričo mojega bivšega strička Viktorja Snoja, manj znanega akademskega slikarja in bolj znanega restavratorja, kritično izrazil o nekem likovnem delu. Premeril me je od nog do glave in rekel: "Ti nimaš strokovnega znanja, da bi lahko podal oceno." Ne bom pisal o umetniškem vtisu, ampak le o vtisu.

 

Naziv: Too young to join the gang...
Avtor: Mikroorganizm

Naravo doživljam kot umetnino, v meni vzbudi pozitivne občutke, v njej najdem navdih, zmore me očistiti miselne navlake. V naravi se nobena stvar ne ponovi, vse je enkratno. Življenja brez narave si niti ne predstavljam. Čeprav jo rad fotografiram, ni na teh posnetkih nič umetniškega. Pri opazovanju motiva imam določene notranje vtise, občutke, ki jih aparat ne more registrirati. Meni lastni posnetek tiste občutke sicer obudi, ne more pa jih zbuditi v drugemu opazovalcu. Za kaj takega je potrebna naknadna obdelava. Ne bom se spuščal v podrobnosti, gre le za vtise: Kakor zgoraj, tako spodaj. Nejasnost ozadja dogajanja. Drevesa ne klonijo. Osamljeni, a vztrajni. Zmešnjava v zraku. Tudi slabo vreme je lahko dobro. Kaj vse nas še čaka? Nebo in zemlja, vse je pomešano. Kje je tu človek? Zakaj? Ta živost snežink. Prihod zime. Zapuščenost. Teža zraka. Še dobro, da nimamo strokovnjakov, ki na bi razlagali, kako naj doživljamo naravo, da to zmore še vsak sam.

 

Naziv: Childhoods End...
Avtor: Mikroorganizm

Občutki in vtisi se vrtijo okoli primerjave sedanjega življenja z otroštvom. Podoba otroka me pelje v zgodnja najstniška leta, risba z baloni na zidu seže v času še globlje. Skozi čas se je ustvarjala tudi podoba ometa, kakršen je. Le vtičnica me ohranja v sedanjem trenutku. Enotna obdelava fotografije je sliko na steni zlila v homogeno pripoved. Na sredi ometa se vidijo packe, ki si jih lahko v domišljiji predstavljam kot srčke. V levem zgornjem kotu se zdi, kot bi stanoval duhec. Čeprav je sedanji čas videti dotrajan, je otroštvo bilo videti srečno, kljub ostrini dobim vtis topline. Otroci se zelo zgodaj srečajo z umetnostjo, bolje rečeno z ustvarjalnostjo. Kajti umetnost trka na našo notranjost. V notranjosti so spravljena tudi vsa naša otroška leta. Raje vidim, da fotografija zbuja prijetne občutke kot neprijetne, in ta mi vsekakor jih.

 

Naziv: Soft
Avtor: inaya

Ali gre za odlično obdelavo ometa, za naravno umetniško fresko, dolgotrajno delo ozračja in časa, ali je posnetek le tako imenitno obdelala avtorica? Podoba deluje kot privid. Z iztegnjenim kazalcem. Se je dekle med opazovanje podobe nad seboj zamislilo? Hrbtna vretenca so fantastične pike na i. Ali levo uho posluša naša mnenja? Bolj, ko gledam dekle, bolj mi je všeč namišljena starka z navidezno rožo v laseh. Lepi barvni odtenki. Kako dobra usklajenost, fantastična je ta fotografija. Kot bi šlo za spogledovanje z umetnostjo. Zakaj me verižica ne moti, daje dekletu poudarek na stvarnosti? Kakorkoli, na navadnem posnetku ne omet ne dekle ne bi delovala prepričljivo, tu pa je vse zamišljeno z občutkom. Brez obdelave name ne bi tako odlično učinkovala. Skrbno in posvečeno delo nekoga, ki se spozna, naključja so izključena. Hm, čeprav je umetnost akademska stvar, naj bi vendarle nagovarjala notranjost vsakega človeka, ne samo strokovnjakovega. Koliko tega znamo še občutiti?

 

Naziv: Two
Avtor: Nešo

Ustvarjanja si ne predstavljam kot koncentracijo razumskega dela, ampak osredotočenosti na lastne vzgibe. Brez dobrega obvladanja tehnike in znanja ne gre, vendar sta to samo orodji za dosego končnega cilja. Ne predstavljam si, da bi nekdo brez tega dvojega lahko naredil umetniški akvarel ali naslikal celo portret. Večplastni portret. Gre za eno in isto osebo ali sta sestri dvojčici? Dvoje različnih izrazov, dvoje čustev. Iz dveh istih polovic obraza je nastalo celostna podoba dekleta. Mižeče oči usmerjajo energijo pogleda na opazovalca. Dih. Tudi skozi dihanje lahko nekdo opazuje samega sebe. Meditativnost. Med meditacijo z opazovanjem dihanja lažje izklopimo razum in se bolje osredotočimo na našo notranjost. Odprte in zaprte oči: vsak človek ima dve podobi, zunanjo in notranjo. Ti dve na fotografiji sta si blizu. Kako usklajeni pa sta moji, tista, ki jo kažem navzven in tista, ki jo čutim sam o sebi?

Verjamem, da boste imeli vi nekoliko ali pa povsem drugačne vtise, saj smo si različni, kajne. Pomembno se mi zdi, da nekaj občutite sami.

 


 

Fotografija nudi veliko različnih možnosti, pomaga nam porabiti prosti čas, nekaterim je vir zaslužka, lahko je način za uveljavljanje, za ustvarjanje in še kaj. Ponuja pa nam še eno možnost, poimenoval jo bom fototerapija. Ko opazujemo naravo, posamezne podrobnosti, ljudi in svet, lahko izklopimo razum in se posvetimo opazovanju okolice, kako le-ta učinkuje na nas, med fotografiranjem se lahko odklopimo od vsakdanjika. Z aparatom v roki lažje doživimo nekaj prijetnega, vidimo nekaj lepega, skratka se dobro imamo.  Ste rekonvalescent po bolezni in športnik po duši, a se morate izogibati telesnemu naporu? Na izlet vzemite fotoaparat, zaradi opazovanja bližnje in širše okolice boste za isto pot porabili trikrat več časa. Za fototerapijo ne potrebujemo drage opreme, vsaka je dobra, ki ni slaba. Tako kot za pripravo okusne jedi ni najvažnejša draga kuhinjska oprema, prav tako ne bomo uporabljali najcenejše posode, tako kot za okusno rižoto ne potrebujemo sedem loncev, nam bo večinoma zadoščal en sam primeren objektiv.

 

Naziv: Prebujanje rdečelistnega javorja
Avtor: CKL

Eden od možnih pristopov je opazovanje najbližje okolice, opazovanje podrobnosti. Ali še znamo majhnim otrokom pokazati hroščka in lep cvet, jih motivirati, da z nami prisluhnejo melodiji ptičjega petja? Pravzaprav, ali to sami še znamo? Ne gre za iskanje otroka v nas, ampak za pristen način, kako se vživimo v okolico, ko le opazujemo, iščemo lepe odtenke in skladnost posameznih barv. Ko zagledamo nekaj, kar nam je všeč, gremo v podrobnejše opazovanje motiva. Rutiniran fotograf ima posnetek narejen tik tak, nam pa daje priložnost podrobnejšega opazovanja. Ponavadi tisto, kar je pritegnilo našo pozornost, tiči sredi nečesa, kar ni najlepše. S katere strani bomo zajeli motiv, kje bo ostrina, kaj vse nas v njegovi bližini moti? Digitalna fotografija nam daje možnost takojšnjega vpogleda, s preverjanjem posnetkov se v motiv lažje vživimo, spreminjamo položaj, osvetlitev in zaslonko. Opazujemo, kaj nam ni všeč, kako priti do boljšega rezultata. Tudi če fotografija ne bo mojstrovina, nam daje veselje, ko se igramo z aparatom v roki. Še bolj kot fotografirati se naučimo opazovati. Ko gremo na sprehod po dobro znani nam poti in opazimo novo zanimivo podrobnost, nas bo to razveselilo. Ali pa opazujemo, kako se podrobnosti v naravi spreminjajo skozi letne čase, kakšne so ob različnem vremenu. Mislim, da na tak način zlahka odmislimo vsakdanje skrbi in si naredimo nekaj veselja. Celo rože na domačem vrtu so hvaležen motiv in kdor preboleva virozo ali gripo, se lahko igra s sobnimi rožami. Makro fotografija je nekaj drugega, ta zahteva večje priprave in obvladanje tehnike, znanje, skratka resnejši pristop.

 

Naziv: Hura jesen!
Avtor: BaGSi

Predstavljajte si družinski izlet v živalski vrt, kjer očka želi svojega malčka slikati s slonom v ozadju. Sinčka postavi k ograji in hitro stopi stran, fantič pa ni nič manj zbegan, ko mu ati kliče "Glej sem! Glej sem! Alen, poglej sem!" Dokumentiranje izleta je resna zadeva ... dokumentiranje odraščanja otroka prav tako. Lahko pa je tudi drugače. Ko gremo na izlet zaradi veselja in doživetja. Ali se kdo sploh še spomni, kakšen je svet videti skozi otroške oči? Kako otroka posneti, da bodo fotografije kar se da pristne in da bo z njih sevalo dobro razpoloženje? Tako, da tudi mi fotografiranje vzamemo za igro. Igramo se z aparatom, naše razpoloženje se prenaša na otroka, v igri postanemo njim enakovredni, sproščeni bodo, zagotovo bomo naredili nekaj prisrčnih posnetkov iskrivih trenutkov. Napotek "Postavi se v tak položaj, poglej sem, sedaj skoči ..." dobi skozi igro dober odziv. Naša in otrokova igra se zbližata, skozi objektiv se začuti povezanost, ki se jo da kasneje opaziti na posnetku. Izkoristimo priložnost - v rokah imamo fotoaparat in nameravamo narediti kar najboljši posnetek - tudi sami se povaljajmo po tleh. Pa kaj potem, če bodo hlače na kolenih umazane. Itak to velja za vsakovrstno fototerapijo. Na enak način se lahko lotimo hišnih ljubljencev. Problemov, ki smo jih iz službe prinesli domov, se bomo zlahka znebili in po tistem se ne bodo zlahka vrnili. Verjetno fotografija ne bo za objavo na fotografskem portalu, nam pa bo vedno, ko si jo bomo ogledali, iz spomina vrnila nekaj prijetnih trenutkov.

 

Naziv: ...
Avtor: Bliznetsov

Za profesionalce je portretiranje naporno, posebej za fotomodel. Veliko priprav, vztrajanje v nenavadnih položajih, natančno sledenje navodilom, premišljen scenarij in še kaj. Mi pa se lahko lotimo portretiranja na drugačen način. Profesionalci vedo, da posnetek ne more biti vrhunski, če se med fotografom in modelom ne vzpostavi odnos, tega se na posnetkih sicer ne vidi, se ga pa čuti. Lažje je fotografirati nekoga, ki ga dobro poznamo, smo z njim v nekem odnosu, intimnem ali prijateljskem ... da le nismo v sovražnem, ker bo potem fotografiranje stresno. Predstavljajmo si fotografiranje kot vrsto dialoga. Najenostavneje je, če se z osebo, ki jo želimo fotografirati, najprej pogovarjamo, vmes naredimo posamezen posnetek, sproščenosti verjetno še ne bo, vendar se še kar naprej pogovarjamo o prijetnih stvareh. Sčasoma bo naše škljocanje postalo samoumeven del razgovora in ne bo več pritegovalo pozornosti, pristen odnos bomo nadaljevali na igriv način, aparat imamo enkrat na nosu, nekajkrat na prsih naredimo posnetke na slepo, lahko vadimo Vinetujev strel ob kolenu ... kmalu vse skupaj postane samoumevno. Bistveno je, da fotografiranje za nas ne bo resno opravilo, ampak način komunikacije, lahko tudi zbliževanja, in prepričan sem, da vsakdanji problemi ne bodo več zdržali pri nas in se bodo oddaljili. Fototerapija lahko deluje tudi na portretiranca, mimogrede mu izboljša razpoloženje. Če se lotite portretiranja neznank, potem vam svetujem, da prej pokleknete na eno koleno, podeželanka vam bo podarila nasmešek, Ljubljančanka pa - te se večinoma nerade slikajo - vam bo polovico že odpustila. Ne, ne gre za način osvajanja deklet, gre za igrivost, to razliko v vzgibih nekateri ljudje zaznajo. Ali pa vam bo na izletu v naravo v zadovoljstvo, ker boste z dobrimi posnetki razveselili neznane ljudi, če jih le bodo želeli prejeti po e-pošti. No, če boste pristni in se dobro vživeli, se jim bo to zdelo samoumevno.

 

Naziv: Jesenske meglice
Avtor: Raff

Posnetki narave so lahko nekaj dolgočasnega, predvsem za tiste opazovalce, ki posnetega še niso videli. Petdeset fotografij z izleta jim bo lahko enako ali podobno nezanimivo. Ne, v mislih nisem imel dokumentiranje izleta, v naravo se odpravimo opazovat in fotoaparat nam pri tem pomaga. Cerkniško polje ali celo povsem navadno polje znata biti veliko primernejša od Triglava, kjer smo omejeni na eno in edino pot, z vedno povsem enakimi zornimi koti, tako za nas kot za vse potencialne fotografe. V naravi lahko opazujemo igro svetlobe, barve, oblike, skratka veliko imamo za opazovati in to skušati zabeležiti v digitalni obliki. Vedno lahko živimo le sedanji trenutek in ob lepem vremenu je ta trenutek dolg borno tisočinko sekunde. Sčasoma znamo naravo opazovati vse bolje, vse lažje prepoznamo dobre motive, kot znamo zaznati tudi naše odzive. Izurjen fotograf bo hitro našel primeren kraj, kjer bo postavil stojalo, kakšen zajem bo naredil, kakšne naj bodo nastavitve, ampak v našem primeru gre za raziskovanje, poizkušanje, potepanje, spoznavanje. Da v celoti doživimo in iz različnih zornih kotov posnamemo eno samo drevo, ki raste sredi razgibanega travnika, lahko med vandranjem po njegovi okolici in nenehnim prestavljanjem stojala mine kar ena cela ura. Bistvo je v fotografiranju samem, zato ne bomo slabe volje, kadar posnetki ne bodo vrhunski, kajti nekatere terapije so dolgotrajnejše, uspeh ni viden takoj ... Z opazovanjem se bomo v naravo zatopili in bolj, ko se prepustimo, bolj bodo iz naših glav izginevale misli. Stanje, ko smo brez misli, pa je že podobno meditaciji. Mimogrede: če bo budno fotografsko oko zaznalo, da ima vaš posnetek meglic veliko šuma, se boste samo nasmehnili, kajti veste, da so meglice en sam velik šum vode v zraku.

Sedaj znate - ko srečate znanca ali prijatelja v ne najboljšem razpoloženju, s seboj pa imate fotoaparat, mu mimogrede in igrivo predlagajte: "Narediva eno fototerapijo."

 


 

Naziv:  Lep si!
Avtor:  zois30

Prve asociacije: Ugajanje, igra, spogledovanje, primerjava.

Nič ni tako, kot je videti na prvi pogled. Konj ne gleda sličice ampak fotografa, žival sledi človekovi pozornosti in ne elektroniki. Dekle se pretvarja, da konju kaže posnetek, a v resnici fotografu namenja nasmešek. Bel aparat je katalizator fotografove pozornosti, ki je namenjena dekletu. Dve svetli grivi in ena temna. Konj bi bil brez dekleta še vedno lep in dekle bi bilo brez torbice še vedno elegantno. Zakaj potem tako velika torbica? Konj mi je všeč in dekle to lepoto poudari, torbica pa dodaja nekaj dramatičnosti. Razmerje med konjem in dekletom mi pove, da je dekle druga in enako pomembna točka pozornosti. Če je nad sličico navdušeno dekle, kdo se navdušuje nad dekletom? Tiste temne vejice prav ljubko pokrivajo sceno na soncu. Le zakaj se fotografi ne trudijo takih posnetkov delati z dedki namesto z dekleti ... Plot in drevo čez motiv naredita križ, ta pa je znak za .... Močnejše sence gredo odlično s kontrastnimi oblačili dekleta. Drugi, sklonjen konj kaže: če bi v torbi imela oves, bi mu bila bolj zanimiva. Lepota konja je dobro prikazana, temu služi vse na fotografiji. No ja, v tem četverčku komentarjev ne bom predlagal nobenih posegov, ki bi fotografijo poslabševali. (Izboljšave so tako ali tako bile vedno redke, kajne).

 

Naziv:  Voda in sneg
Avtor:  KarmenS

Prve asociacije: Zaznava, lepota, razpoloženje.

Karmen me je že lani navduševala s prefinjenimi odtenki, pa ne samo iz Toskane, tudi s Cerkniškega jezera in Planinskega polja. Na tem posnetku ima vse svoj odmev: sneg ima ponovitev v temnejših oblakih, zadnji hrib v prednji senci, voda se spogleduje s svetlejšim pasom oblakov, osvetljena drevesa s temno vrsto drevoreda. Levo drevo motiv učvrsti, istočasno mi pomaga poiskati manjšega, pozornosti vrednega drevesa, ki v vodi stoji na robu svetlobe. Meja med obema niansama oblakov poteka v podobnih oblikah kot meja med snegom in travo. Tudi zeleni pasovi imajo svoje ponovitve. Najmočnejši odtenki so tako rekoč na robu, a so učinkoviti pri obračanju pozornosti v drugo smer. Sicer pa je v naravi težko najti neke likovno zelo pravilne motive, kot na primer na železniških tirih ... hecam se! Čudoviti odtenki barv prikličejo dobro razpoloženje. V tej pokrajini mi manjka samo nekaj: ni me bilo tam. Zato pa imamo Karmen, kajne. V skoraj ravni pokrajini razgibanost daje svetloba. To so še vedno barve narave. Ko smo že pri barvah: fotografi, ste opazili, da je bila trava letos močneje zelena, da je listje hudo in hitro porjavelo, da so bile vse barve v naravi močnejših odtenkov? Lahko pa da se je spremenila le moja zaznava. Lepota je stvar dojemanja, zaznave.

 

Naziv:  Princeska
Avtor:  Focus333

Prve asociacije: Zavedanje, duša, čistost, sij.

Njeno izostreno oko mi pripoveduje, da je pogled človeka je tisti, ki vas lahko pogreje ali pa vam vzbudi nelagodje. Navadno otroške oči človeka le razveseljujejo. Kdaj se potem naučimo gledati drugače, kdo in kako nas uči gledati grdo? Če jo očka imenuje princeska, ali svojo ženo tudi imenuje kraljica? Ali se obnašamo do vseh članov družine kraljevsko, so samo deklice princeske, ali so tudi sinovi princi? Ne verjamem, da bi si današnji fantje želeli preizkušenj, kot so jih nekoč imeli vitezi. V kontrastih je moč nasprotij, tu pa je izražena milina mehkih in izenačenih tonov, prijetno usklajenih. Na licih prihaja do odboja padajoče svetlobe in sijočega lica, daje vtis, da svetloba prihaja iz deklice. Kodrčki in laski, vse to laska deklici. Trdna podoba za negotovo prihodnost. Kajne, odrasla dekleta, da so naravne ali vsaj ne pretanke obrvi lepe? Njen pogled kaže, da ima še čisto dušo. (Ponovno se vprašam, kdaj nam ta čistost izgine z obraza?) Zavest je v tem, da ne moremo ravnati v skladu s tistim, kar smo, če se tega ne zavedamo. Očetje princesk, se počutite kraljevsko? Ta teden ni predlogov za spremembo fotografij, naj bodo spremembe v opazovanju …

 

Naziv:  Should I Stay or Should I Go
Avtor:  reisenadler

Prve asociacije: Red, jasnost, univerzum.

Še četrta fotografija, mimo katere v tistem tednu nikakor nisem mogel. Barve so izklopljene in lažje se posvetim obliki. Če bi bilo gibanje na levi v resničnem nasprotju z mirovanjem lesenih pragov, bi ne čutil neke skladnosti. V čem je ta skladnost? Takole se spomnim fizikalne razlage: svet je istočasno materija in energija, le da lahko opazujemo samo eno od tega dvojega. Na fotografiji je red, ki mi je blizu. Obstaja red, univerzalni red, to je red univerzuma. Kar je usklajeno s tem redom, živi in preživi. Če smo usklajeni s tem redom, je za nas dobro, sicer ni in ne bo. Za tak posnetek je potrebno tako znanje kot navdih, da v človeku vzbudi občutke in nejasne zaznave. Veliko fotografov skuša vzbuditi občutke, le da je veliko lažje vzbujati nižje kot višje. Prvi vtis - nič ni narobe. Drugi vtis - karkoli bi odvzel, bi ne bilo več popolno. Posnetek pokaže: veliko majhnih kamenčkov je treba za popolnost, ne zadoščajo samo velik kamen in krepak tir. Popolnost obsega tudi tisto, česar ne vidimo, ampak samo slutimo. Hitrost ustvarja mirujoči del, tir. Plošča daje stabilnost tako materialno kot oblikovno in povezuje oba dela posnetka. Leva stran kaže na to, da je potrebna kilometrina, desna stavi na opazovanje. Avtor je perfekcionist, red je tudi v linijah, kotih, odmikih tirov. Celo kamen ne bi učinkoval tako zelo dobro, če ob levi tirnici bi ne bilo tiste zagozde. In trije kamenčki na enem od pragov? Od tisoč, ki jih je na fotografiji, nam nekaj pa le pora pritegniti pozornost, navdušiti se moram tudi nad nečim, kar prihaja iz povprečja.

 


 

Naziv:  Ples s senco
Avtor:  Titoss

Prve asociacije: Zavest, simbol, zavedanje, potencial.

Kaj, ko bi se dekle s konicami prstov dotikalo gornjega roba fotografije in bi podplat čeveljca stal na spodnjem robu? Desna roka je v nekoliko nerodnem položaju in kvari videz trebušnega dela. Modrček gre bolje k lasem in slabo k hlačkam. Še rez pod konico desnega čevlja bi mi bil zanimiv, vendar bi spremenil telesu simbolni, a neberljivi pomen. Namenoma sem najprej opisal tisto, kar me bode v oči, kajti večina nas najprej opazi slabe lastnosti, za ugotavljanje dobrih lastnosti (človeka) pa nam zmanjka časa in volje. Pri tem posnetku me je pritegnilo nekaj pozitivnega. Razen njega nisem med objavami tistega časa videl nobene črno bele fotografije, ki bi me posebej navdušila. Gre za drugačen pogled, deluje vedro ... deluje kot simbol. Ko telo človeka pri jogi zavzame natančno določen položaj, izoblikuje simbol. Ideja se mi zdi dobra, v dobre ideje pa je treba vlagati, tudi komentarje. Ko gre za simbolni pomen telesa, je povsem na mestu obraz brez prepoznavnih potez in po tem obrazu sodeč je prijetno dekle. Le da težko razložim, kako se to vidi. Simbolika postavitve mi razkriva, da jaz in moja senca nista eno in isto, je pa dobro, da sva si skladna. Gre za lastno predstavo o sebi, ki  je drugačna od podobe, ki jo posredujem okolici. Človek je celovit, ko sta si ti dve podobi dovolj blizu ali sta vsaj skladni. Vtis, ki ga puščam v okolici, je lahko zelo drugačen od moje predstave o sebi. Kadar je razlika med čutenjem samega sebe in tistega, kar kažem ljudem, prevelika, izgubljam svoje identiteto, natančneje: izgubljam sebe.

 

Naziv:  myhometown II
Avtor:  3glav

Prve asociacije: Domotožje, sočutje, obžalovanje, sožitje, zemlja.

Fotografija skriva v sebi čar, ki še ni žar. Ideja, da rodno mesto vključuje tudi nebo, mi je všeč, ponazarja večdimenzionalnost slovenskega prostora, ta pa ni omejeno samo na prostor in čas. Ko vidim tiste neostre vejice v neposredni bližini, si mislim, da bi sam naredil kontrolni posnetek: aparat bi za nekaj stopinj obrnil proti nebu in doma v miru večera pogledal, kaj mi deluje bolje. Na posnetku je zvonik postavljen na odlični višini. Spominja me na vero: "Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal." V tem primeru lahko to pomeni: "Brez vere vase mi še tako močna vera v Boga ne pomaga." Cerkvica je dobro poudarjena (podčrtana) z vrsto dreves. Za svoj domači kraj se je vedno vredno potruditi, vajo ponoviti, iztisniti še več iz motiva. Naslov: besede hometown moj Veliki angleško-slovenski slovar iz leta 1978 nima. Mogoče gre za home-made izraz. Kako naj svetu predstavim edinstvenost naše dežele, da nam neustrezen način ne bi jemal identitete? Motiv kaže, da Slovenija ni v najboljšem ravnotežju, tale košček dežele po malem visi proti desnemu gornjemu kotu, a nekaj ravnovesja drži oblaček v levem spodnjem kotu. A kaj hudega so nam pred dneva naredili oblaki, to je bilo hudo iz ravnovesja! Bomo to pomanjkanje ravnovesja že popravili v red, kajne. Kaj pomeni izraz domotožje, vem, sedaj spoznavam, kaj je to domobol. Žalosten sem zaradi naše domovine, kaj se ji je zgodilo, kajti zgodilo se je nam vsem.

 

Naziv:  po dežju...
Avtor:  romansever

Prve asociacije: Domačnost, rodovitnost, počitek.

Pri vodoravnih linijah dobim vtis stabilnosti in pri poševnih vtis gibanja, še posebej, če so linije valovite. Tu je gibanja linij manj, poteg tega pa se zemeljski del zaključi z dokaj ravno in vodoravno linijo, ki daje motivu dodatno stabilnost, gibanje spremeni v togost. Zanimive barve zemlje in lepe lise senc obstanejo, ko se pogled ustavi na horizontu. Glavni del motiva je na spodnjih dveh tretjinah fotografije, mene pa vleče v horizont. Najlažje bi mi bilo nebo preprosto odrezati, a bi izgubil duh dežele, kot ga je želel prikazati avtor, ta duh je pa izražen z nebom. Na grebenu, na stiku neba in zemlje, bi rad videl kakšno zanimivo podrobnost. Ker pa te ni, bi pozornost s horizonta premaknil proti sredi motiva: odpovedal bi se približno eni tretjini neba. S tem bi se sončni breg nasproti postavil v osrednji položaj, na moči bi pridobil prednji pas lepo osvetljene in obarvane zemlje. Istočasno bi oblaki izgubili na intenziteti, kajti barvno mi ne delujejo skladno z zemljo. A taki so zadnje čase oblaki - ne preveč skladni z barvami naše rjave zemljice in zelene travice. Narava sama ne pozna neskladja, s posegi ga ustvarja le človek. Ko pokrajino primerjam z ono na prejšnjem posnetku, gre le za navidezne razlike med Toskano in Slovenijo. Naša dežela premore vse, kar imajo velike države, le da je pri nas miniaturno, tako kot pri bonsaj drevesu opazimo vse tisto, kar ima veliko drevo. To pa je že stvar zavesti, tudi o naši lepi deželi.

 

Naziv:  Baloni
Avtor:  inaya

Prve asociacije: Duša, skladnost, krepost, jaz.

Na koncu še fotografija, ki mi je bila tisti teden objav najljubša. Premore prefinjenost in je blizu ideala, kot ga pričakuje moje oko. Ali ji tesna bližina levega roba posnetka lep obrazni oval nekoliko splošči? Pri tej utesnjenosti gre po mojem okusu za milimetre, za širino enega pramena las. Močnejše rumeno ličilo okoli oči se dobro dopolnjuje z osvetljenim ozadjem, zelenkasta lisa pa me niti najmanj ne moti. Morda je fotografija na levi prav zaradi tega odbleska močneje prirezana. Posnetek lahko ponazarja večplastnost človeka, izpostavi fizično telo in ločeno prikaže še dušo. Zato balon, ki mi predstavlja njeno dušo, povečuje lepoto telesa in poudarja skladnost obraza. Rezultat tega ujemanja je novonastali žarek ... Na izrazito nežni fotografiji ime deluje kot puščica. Lahko bi poudarilo, da gre za dušo, lahko da se je avtorici zdelo, da je balon preveč prazen. Ali pa me želi prepričati, da sta 'duša' in 'jaz' eno in isto, vendar je moj čut na tem mestu drugačen. Dušo, ki jo predstavlja balon, bi pustil prazno, ime pa bi v barvi las napisal na levo nadlaket. Tudi ta fotografija ima zame simbolni pomen. Z vsemi simboli upravlja človek. Ker pa upravlja tudi sebe in celotno družbo, bi rekel, da je človek največji simbol vseh simbolov, le da vsak posameznik simbolizira nekaj drugega. Kaj pa, če obstaja tudi načrt te duše, s svojim edinstvenim simbolnim pomenom?

 


 

Naziv:  Osamljeno
Avtor:  zois30

Prve asociacije: Pritisk, zastoj, pokončnost, nadvlada.

Silhueta drevesa je prevzela pobudo nad vodo Bohinjskega jezera in zavzela podobo v celoti. Ne vem, če mi je to všeč. Moje trenutno počutje zna vplivati na doživljanje. Ob prvem gledanju sem bil nekoliko napet in kot takšno sem fotografijo tudi ocenil. Tisti trenutek bi si želel videti: ali umirjeno drevo sredi zimskega spanja ali pa bi motivu namenil svetlejšo prihodnost in mu okrepil veje. V kontrastih je moč nasprotij. Ker pa se drevo kar ni hotelo nagniti ne na eno, ne na drugo stran mojih občutkov, sem si fotografijo ogledal ob boljšem razpoloženju. Pritisk oblakov na svetlobo, ki se razliva po gladini jezera, je nekoliko popustil. Posamezni pasovi svetlobe bi lahko imeli obliko cvetnih listov. Čeprav je težišče svetlobe nizko, je uravnano s širino svetlejšega ozadja krošnje. Z vinjetiranjem je motiv zaokrožen, a hkrati nekoliko zaprt, tako da energija svetlobe deluje ujeto, notranje kroženje pa preprečuje vejevje. Taka je trenutna situacija tega slovenskega drevesa. Po osvetlitvenem času 1/664 sekunde ni videti, da je posnetek nastal na stojalu, a sem prepričan v to. Avtor je v motiv verjetno vgradil nekaj miru, če ga je občutil ob premišljevanju, kako naj naravna vejevje. Verjamem, da je prav zaradi krošnje naredil še kakšno drobno spremembo s prirezom. Ne, naboj fotografije ne določa samo moje razpoloženje, tu vpliva tudi fotografov odnos do motiva. Svetloba za sedaj prihaja še z napačne strani, a vtis imam, da se je že začela krepiti na nebu. Odpiranje svetlobe navzgor je fotografsko zahtevno, ker nam pogled zlahka uide čez rob fotografije. Na nek način vpliva na moja čustva. Teh ne morem pojasniti z razumom, lahko pa jih ozavestim. Drevo vpliva na srce, prikazuje nam, da je slovensko srce široko. To drevo ne kaže krize, le trenutno mu čas ni naklonjen.

 

Naziv:  Ovčar
Avtor:  Clavus

Prve asociacije:  Planet ovac, zavedanje osamljenih, zadovoljstvo.

Ne, ne gre za kakšno postarano varianto, novejše spremembe v ozračju so zelo dobro izpričane. V spominu imam, da je bila megla nedolgo tega le v sivih odtenkih in oblaki so se gibali le med belino in nevihtno črnino. Fizikalni zakoni loma svetlobe se niso spremenili, drugačna je lahko samo sestava tega, kar dihamo. Belih ovčic, ki so nekoč napovedale poslabšanje vremena, na nebu ni več, izumrli so jih s chemtraili. Motiv v celoti deluje dovolj skladno: trop ovac je kot vzorec in motiv v celoti je skupek podobnih si vzorcev. Gledam, za katerem grmom tiči zajec, in opazim, da bi bila meja travnika brez vzorčaste črte dreves preveč gladka. Ovce se sicer zavedajo stalnega nadzora ovčarja, vendar so tega navajene. Ali nas z globalnim in celovitim nadzorom spreminjajo v planet ovc? Malo me je zaneslo z makadama na desni strani motiva ... Zanima me energija te fotografije. Ne preslepijo me ne nenavadni barvni odtenki in ne brezbrižnost ovac, posnetek oddaja nekaj pozitivnega in občutek imam, da bo na koncu še vse dobro. Ni naključje, da se je avtor izognil močnejšim kontrastom in da je motiv osvetljen. Razmerje med velikostjo neba in zemlje mi ustreza, čeprav pojma nimam, zakaj. (Ker mi je všeč.) Mislim, da je avtor posnetek delal in obdelal z zadovoljstvom, to veje s te fotografije. Jasno, razveseliti je hotel svojega prijatelja. Tako malo je še vložil, da nas je veselih še veliko več.

 

Naziv:  Odtenki dvojčkov
Avtor:  Dino

Prve asociacije: Kroženje, neskončno, umirjeno, skladno, milina.

Kaj prinaša dobre občutke ob gledanju te, sicer temnejše fotografije, so to zidovi, je svetloba v ozadju ali ljudje v miru večera? Iščem po fotografiji, a ne najdem, to le občutim. Nekateri posnetki so po sporočilu zelo močni, pa vendar njihove energije ne čutim kot dobre. Te ne uvrščam med slednje. Čeprav je fotografija glede svetlobe dokaj zaprta, energija kroži od enega dvojčka do drugega, pri tem ji pomagata oba polkrožna loka, pokončni stebri ji dodajajo stabilnost, energijo pa dovajajo tudi ljudje, ki so s pozitivno naravnanostjo opazovali fotografove priprave na posnetek. Je tisto barvito na tleh igrača? Podrobnost dobro povezuje pozornost do obeh stanovanj, v paru z odtočno luknjo deluje sinhrono. Podobe ljudi so sorazmerno majhne, vendar dajejo pozitiven naboj, primerljivega s pastelnimi odtenki zidov. Kombinacija različnih nians prevladujoče rjavih zidov daje motivu potrebno ravnovesje, da so občutki lahko tako dobri. Posamezni predmeti, ki jih ni videti v enem stanovanju, se razkrivajo v drugem, in obratno. Umetniške slike iz notranjosti dodajajo kvaliteto, celo vtis pristnosti. Enotnost ni enakost, zato se dvojčka dopolnjujeta v različnosti. Tega mi ni povedal fotograf, pokazal mi je frizer: vsak človek je nekoliko asimetričen glede na levo in desno polovico telesa, da je videti popoln. Fotografija zbuja dobro voljo in ustvarja prijetno razpoloženje.

 

Naziv:  perspektiva in diskontinuiteta
Avtor:  strogozaupno

Prve asociacije: Jasnost, čistost, skladnost, enostavnost.

Najprej nisem vedel, zakaj sem izbral ta posnetek, saj ne prikazuje nič posebnega. Ne, ni bil to grafičen vtis fotografije, niso v sivini najdene mnogotere podrobnosti, ni bilo avtorjevo dobro izkazano znanje. Jasnost je ena od odlik tega motiva. Ko potuje oko od leve proti desni, iz svetlega dela v sivino, je prehod stvaren. A ko želim iz sivine priti v svetlobo, se tema poveča. V stvarnosti nas tovrstni prehod zlahka zavede, da ne vztrajamo do konca pri iskanju dobre rešitve. Intenzivnost svetlobe deluje tako, da sta oba dela, kljub različni širini, povsem enakovredna. Niansiranje dveh oblikovno zaključenih delov povezuje razpoka. Prijetna zrnatost celote omili ostrine te krive črte. Fotografija me je pritegnila s svojo lastno energijo, moja se je aktivirala šele z ogledovanjem. Rekel bi, da motiv izrazne moči nima velike, je pa zato čist, skratka gre za kvaliteto in ne kvantiteto energije, ki jo oddaja. Svetli, manjši del stene se nikakor ni mogel zliti z večjim, temnejšim delom zida, dokler ni prišlo do razpoke, neke vidne napake. Stroga delitev na dobro in slabo zna počiti, ustvaril se bo enotnejši način dojemanja stvarnosti sveta. Ko gre za navidezno, razpoka odpravlja pomanjkljivost v motivu, brez nje oba dela ne bi bila energetsko povezana.

Gre za zavedanje, ozaveščanje, da je lahko v neki fotografiji tudi negativni naboj, slaba energija. Brez vedenja največkrat zaznamo le moč posnetka, njegova kvaliteta pa je večkrat vprašljiva. Prepričan sem, da vse fotografije na nas ne vplivajo samo dobro. Fotografija lahko v nas nekaj okrepi ali pa oslabi. Res pa je, da lahko vpliva samo na tisto, kar imamo v sebi. Za komentarje skušam izbrati le fotografije, ki po mojem mnenju oddajajo več ali manj pozitivno energijo. Pisanje vsekakor vzemite kot plod moje domišljije. Ampak - kaj, če je vse to res?

 


 

Naziv:  Sea Tales '14
Avtor:  markopa

Prve asociacije: motnja, grožnja, boj, ostrina

Pri tovrstnih fotografijah imam vedno dilemo: ali naj bodo nežne in morebiti manj prepoznavne ali naj z močjo barv postanejo vpadljivejše in pri tem izgubijo nekaj naravne nedolžnosti? Večkrat imam občutek, da fotografije na spletu z večjim zunanjim nabojem izgubijo notranjega. Kako bi fotografijo raznežil, ne da bi zmanjšal atraktivnost posnetka? Barve bi nekoliko omilil, jih s tem približal naravnim zaznavam, jambori pa bi še naprej ostajali tisti trnek, na katerega bi se lovili ogledovalci. Kaj, če bi ji nežnost dodal z odvzemom šilastih jamborov, da bi motiv na fotografiji pridobil na nežnosti kljub poudarjenim barvam? Močna barva mahu v ospredju bi se uravnotežila z mirom morja v ozadju. Za avtorja bi fotografija izgubila svoj smisel, v kolikor se je pripeljal z eno izmed teh bark. Marko ni imel v mislih, naj bom nežen z motivom, doživel jo bom natanko tako, kot jo je prikazal. Za prevlado nad mojo pozornostjo se borijo štrleči jambori in barvno močnejše mahovje, vendar ni videti, da bi kdo zmagovito odnesel končni pogled. Ne morem se odločiti, kaj me bolj vleče, zato tudi ne občutim pravega ravnotežja. Moja končna prispodoba te fotografije: naš tehnološki razvoj ni v skladu z zakoni narave, zato skladnosti ni. Na fotografiji ima mah večjo moč. Ali ima še kdo drug vtis, da nam narava vse bolj kaže zelene zobe, mi pa ob tem čutimo nemoč? Z digitalcem v roki bi bilo smešno predlagati, naj se znebimo vse te tehnologije, bi pa jo bilo nujno potrebno narediti z naravo skladnejšo.

 

Naziv:  Ko vse počasi umrje
Avtor:  Ambicionist

Prve asociacije: osamljenost, depresija, zapuščenost

Iz prejšnjega širšega ogleda narave sem se pozornost zožal, jo osredotočil na tole povabilo vsakdanjim sprehajalcem, naj znajo opaziti vsakršne majhne, a lepe podrobnosti ob sprehajalnih poteh. Fotografija mi je ob prvem ogledu delovala povsem brez življenja, tako kot je obetal naslov. Včasih je lažje nekaj 'odklonirati' pred fotografiranjem kot za računalnikom. Sam bi stavil izključno na listje in bi tisti košček lesa neopazno odstranil, me pa nikakor ne moti. Mokrota zna mrtvo listje krepko poživiti, zmočene barve krepko pridobijo na moči, vendar na fotografiji tega ne občutim. Mrenje bi me moralo pritegniti, gre za proces in ne stanje. Temnejša varianta mi omogoča drugačno dojemanje, zato bi tak vtis želel na vsak način ohraniti. Večji poseg v fotografijo se mi zdi nujen v tistih primerih, ko aparat ne zmore zabeležiti motiva narave v enaki meri, kot ga občutim, občutke je v takem primeru potrebno izvabiti z obdelavo. Rad bi videl komentar strokovnjaka v obdelavi fotografije, kaj vse spremeniti in kakšen bi bil končni rezultat. Na tem področju nisem napredni začetnik, ampak začetni, zato sem se poigral le z osnovnimi nastavitvami in opazoval rezultat. Dodal dobršno mero kontrasta in game. Seveda sem posnetek močno skvaril: iz umiranja sem naredil rojstvo. Siv list je oživel, osrednji krog rjavega listja se je še močneje ločil od temnejšega pasu, vinjetiranje se je okrepilo in trodelnost v kontrastih je postala izrazitejša. Motiv je postal osredotočen na sijočo sivino. Sporočala mi je, da naj v prihodnosti bolj zaupamo modrosti sivolasih ljudi. Osrednji list se je prelevil v luč upanja. S tem malim popravkom mi je fotografija sicer postala zelo všeč, vendar to ni izboljšava, ampak predelava, je le moj pogled. Morda pa bo kakemu drugemu začetniku, razen meni, tak pogled le koristil.

 

Naziv:  I Love Cakes Too
Avtor:  Nešo

Prve asociacije: efekt, parodija, perfekcionizem, ljubkost, zavajanje, skladnost, sodelovanje

Ko sem si ogledoval vzorčke, me je pri tej fotografiji najprej pritegnilo ime Nešo. Ni je njegove fotografije, ki si je ne bi želel videti. Pri njem sem bil vajen prefinjenih podob čutnih deklet, zato me je z novo stvaritvijo stvarno presenetil. Je prebral kakšno astrološko napoved, da moramo v Saturnovem letu 2014 pridobiti resnost, doslednost in natančnost? Neša vidim kot perfekcionista v vseh elementih, tako scenariju, režiji in v obdelavi. Vse je izpilil do kraja, nič ne štrli, na kar bi obesil opazko. Pri tej fotografiji so se misli odklopile, zato nisem imel pojma, kaj naj napišem. Moral sem se poigrati z motivom, s čim vse se je avtor poigral z nami. Kaj sporoča nasprotje človeško prijaznega nasmeha psa in pasje oblikovanih ženskih ust? Ena od slamic mi je dajala vtis repka, ko sem že pri pasjem nasmešku. Pri Nešu ni nič prepuščeno slučaju, niti en sam košček pohištva. Zanimiva kombinacija kuhinjskih gumbkov v obliki bradavičk in dva velika gumba - bunki, na kateri pritiskajo moške oči. Peka keksov? Rdeče barve ognja me pogrejejo v pravšnji meri. Kot da bi se pes v popolnosti vsega zavedal, kuharica pa ne ve povsem zase. Ni je podrobnosti, ki bi med fotografiranjem ušla nadzoru in ki bi ne bila skrajno domišljena. Avtor je estet do popolnosti, zato motiv ne deluje bizarno. Joj, pes je videti normalno človeški in žena normalno 'živalska'. Ne gre za blondinko, nasproti črno belemu psu je postavil črnolasko z belim predpasnikom. Odnehal sem, ta fotografija je namenjena gledanju, gledanju in uživanju, kot vse avtorjeve fotografije, čeprav so močneje delovale na nežnejše čute. Ko gre za kekse: tudi jaz imam rad Nešove fotografije.

 

Naziv:  Heaven?
Avtor:  remss

Prve asociacije: vera, praznina, nezavedno, optimizem, peta dimenzija, sprejemanje.

Kaj naj napišem o fotografiji, ki ima tako malo detajlov? Pobrskati sem moral po učinkih v notranjosti. Zakaj me prazna bela sredina ne moti ne vznemirja? Cerkvica na obrobju deluje kot bilka, za katero se lahko primem v današnjih časih brez vere. Če je vera ena od dimenzij človeka, ali smo v sodobnem svetu brez vere kaj izgubili na kvaliteti življenja? Zastavlja se mi vprašanje, kakšno podobo ima vera in kako bi jo upodobil. Da, ljubši bi mi bil naslov Vera, vendar so nebesa sprejemljivejša, tudi za neverujoče. Nekateri pravijo, da pri meditaciji (tudi molitev se šteje zanjo) ne gre za videti, ampak gre za zaznavo, čutenje s srcem. Po krščanski veroizpovedi so nebesa najvišje, kar človeška duša lahko doseže, vzhodne tradicije pa poznajo še višjo stopnjo, nirvano. Posneti motiv, ki bi ponazarjal popolno spokojnost, to je lahko izziv za fotografe. A najprej bi morali nekaj vedeti o tem, kar bi želeli pokazati ljudem. Zadovoljen sem, pozicija cerkvice na samem obrobju in kot njen del je odlična. Celo pri veri ni bistvo v cerkvi, pa tudi vera nam je le v pomoč in ne cilj.

 


 

Naziv:  Nov dan - drugič
Avtor:  DIDA

Prve asociacije: dalj, ločenost, dom, slovo, tišina, slutnja

Kar nekaj večerov sem ždel nekje nad pokrajino, da me naslov ni povsem prepričal. Potem sem podvomil vase in pogledal tehnične podatke fotografije. Iz njih sem razbral, da naj bi se posnetek le zgodil nekega majskega večera. Všeč mi je bila ta pokrajina slovenskega kraja. Cerkvica je pritegnila pogled in nebo ga je odtegoval, tako da se je navsezadnje zataknil za zgornjo črto oblakov. Nebo je zame eden najbolj kočljivih elementov na fotografijah pokrajine. Kadar ga je preveč, lahko fotografija deluje prazno, če ga je premalo, daje videz utesnjenosti. Ne, z nebom ne bom zlahka opravil, pa tudi pravila tu niso povsem jasna. Celostno je motiv po elementih videti enakovreden in enakomeren, le po mojem okusu ni. Sam bi ga odprl navzgor, nad oblaki bi podvojil višino jasnine. Pogled bi svobodno izbiral med svobodo odprtosti neba ter našo ujetost na zemlji, in oko bi se dokončno ujelo na cerkveni podobi. Vse je odvisno od tega, koliko je komu pomembno nebo. Namesto te, optimistične variante bi motiv lahko preuredil tudi po svojih pokrajinskih zgodbah. Zaprl bi ga, tako da bi se odrekel jasnemu nebu (kot tudi gornjemu, osvetljenemu robu oblakov). Pokrajina bi se ujela med dva temna pasova, na pozornosti bi pridobila cerkev. V odprtini jasnine nad njo bi se svetil kanček upanja. Kot velja vedno, to je le moja zgodba, avtor je pokrajino opazoval na svoj način in jo prikazal, kot jo je sam doživel. Gre pa za 'krajinarja', katerega izdelke si vedno rad ogledujem.

 

Naziv:  Začetek samostojnosti
Avtor:  chuchubi

Prve asociacije: bližina, stik, temelj, živost, neznanka

Slovenija je majhna dežela, naša obala zato ne more biti velika. Njena lepota je v drobnih posebnostih. Koliko časa potrebuje narava, da izdela tak vzorec? Vtis sem imel, da je v svoj 'izdelek' vložila veliko časa. Veliko časa in s tem truda je videti vloženega tudi v opazovanje narave, zatem v izbiro motiva, na koncu v ... v obdelavo je vloženega toliko, da pametovanje okoli nje ne bi imelo nikakršnega smisla, tudi če bi to hotel ali celo znal. Potreboval sem več časa za opazovanje, kaj se dogaja v skali, ki ni več del živega (saj se tako reče?) skalovja. Temnejši toni niso povsem po mojem okusu, a mi na tem motivu ustrezajo, njihov učinek pa je po malem skrivnosten. Večkrat sem hodil po tem delu obale, vendar podrobnosti nisem znal temu primerno zaznati, kaj šele prikazati. Ko sem si fotografijo predstavljal natisnjeno v širino vsaj enega metra, je delovala mogočno. Skala, ki naj bi mrtva ležala na tleh, je pridobila na moči. Zanjo se hitra preobrazba z močjo morskih valov se šele začenja. Zakaj beton s starostjo le grdo razpada, skale pa z leti dobivajo vse lepšo obliko? Stik z naravo sem doživel skozi to fotografijo drugače, kot sem ga vajen, a je avtorsko prepoznaven. Vrednost sem videl v najdrobnejših podrobnostih in naslednjič bom na tem koščku obale opazoval skrbneje. A kaj, ko bo ta del naše ljube obale še nekaj časa v mrzli senci zimskega sonca, počakati bom moral na pomlad, da si najdem podoben motiv, da grem preverit, koliko sem se iz tega posnetka naučil.

 

Naziv:  We are family
Avtor:  reisenadler

Prve asociacije: vrnitev, usoda, tujost, sodobnost, zapuščenost

Prva misel, ki se mi je utrnila: takega motiva si ne bi znal niti zamisliti, kaj šele izpeljati. Natančna v postavitvi, z vnaprej predvideni efekti, uravnotežena v izvedbi, tako v kompoziciji kot v svetlobi. Ne gre za motiv, ki bi me motiviral, a me je zaradi zasnove pritegnil v opazovanje. Kakšni so moji vzorci razmišljanja, v katere smeri me vodijo, na podlagi česa se je ženska na fotografiji odločila za navadne stopnice in ne za tekoče? Se je z otrokom v naročju na njih počutila varneje? Da, izbrala je starejši in varnejši način gibanja. Zelo prazno in mrtvo bi delovala fotografija brez duha po človeku. Zakaj otrok kljub praznini vzbuja nekoliko optimizma? Kot da bi avtor skozi svetlejše nastavitve izražal zadovoljstvo. Podoba človeka ni povsem ostra in jasna. Smo ljudje v zabetoniranem svetu postali le sence starogrških junakov, smo na križišču praznih poti, ki morda ne vodijo nikamor? Bo treba oživeti nekaj navidezno zastarelega in že pozabljenega? Zadnja asociacija: rešitev moramo iskati v že znanih, a pozabljenih znanjih.

 

Naziv:  Izgubljeno otroštvo
Avtor:  fotomb

Opis:  Sirski deček v neuradnem begunskem kampu ob libanonsko-sirski meji.

Prve asociacije: priložnost, prihodnost, zanos, skromnost, življenje, optimizem

Postavitev in osvetlitev sta me prepričali v opazovanje te fotografije. Dobri zgodbi se prileže dober naslov. Jasno je, da ima otrok po naših in vsakršnih merilih izgubljeno otroštvo, a me fotografija prepričuje, kako se otrok, tako majhen kot je, sploh ni predal obupu. On ne živi v svetu pravilnih linij, prevladujoč v prejšnjem motivu, njemu je matematično urejen svet tuj. Kljub izgubljenosti in življenju v begunstvu deluje srečnejše od marsikaterega otroka, ki ima na voljo vse, kar si, največkrat pa si niti ne zaželi. "Največ, kar lahko izgubite je, da izgubite sebe," pravi Sandi, dobri moj znanec. Ta otrok je izgubil čisto vse, le sebe ni izgubil. Koliko izmed nas ima vse, sebe pa smo izgubili? Manjši format fotografije krepi občutek majhnosti, vendar ne deluje utesnjeno. Malčku ne vladajo lepe, vzporedne, a neskončno dolgočasne ravne linije, v njegovem svetu prevladujejo simboli, in kot otrok jih zna občutiti, se zna z njimi izraziti. Svet simbolov vlada tudi nam, odraslim, le da se tega ne zavedamo več. Z manjšim formatom se je fotografiji povečala simbolna moč.

Strokovnjak bi iz fotografij znal razbrati nekaj o osebnostnih značilnosti avtorjev, jaz pa sem skušal iz njih izvedeti nekaj o sebi. Vsaka fotografija ima svojo zgodbo, tudi če nima opisa. Naslov ni tisti, ki me potegne v opazovanje, ampak me pri opazovanju lahko pravilno usmeri. Pravzaprav gre pri teh komentarjih za zgodbe o fotografiji. Razlogi in motivi, zakaj so me pritegnile izbrane fotografije, so različni, vedno pa sem skoznje želel kaj doživeti.

 


 

Naziv: Turoben zimski dan
Avtor: senka

Prve asociacije: zapuščenost, samota, dolgčas, pomanjkanje, omrtvelost.

Si predstavljate, da bi slikar devet od svojih desetih akvarelov vrgel stran, od preostalih pa bil kupcem zanimivih le nekaj ostalih? Hočem reči: povsem se zavedam, da nisem fotograf. Strokovni prijemi niso moje področje, tu sem opazovalec. Posnetki so zato, da si jih ogledujem, nekaj mora biti pogledu magnet, a me temna kočica ne prepriča. Zakaj jo je postavil v prvi plan, je želel s tem okrepiti turobnost? Prej se mi dozdeva, da jo mrtví. Megla mi ne spremeni samo zaznave okolice, ampak zmore spremeniti tudi počutje. Turobnost opredeljujem s spremembo notranjega občutka. Večkrat sem želel pokazati motiv, ki se mi je zaradi doživetega zdel zanimiv, nepristranskega opazovalca pa ni pritegnila. Nasveti naprednega začetnika: svoje fotografije pogledam s časovne distance, da se ne ujamem v lastna čustva; doma si ogledujem posnetek in skušam ugotoviti, kaj me na njem moti, česa na njem ni, kaj je odveč, po analiziranju pa grem ponovit vajo. Kajti megle nam za tovrstno vajo zadnje čase ne primanjkuje. Vzamem si čas za opazovanje, po malem spreminjam pozicijo in gledam, kako se spreminja zorni kot. V megli zlahka zamenjam objekt prve pozornosti, saj se širša okolica, ki bi v lepem vremenu morda motila, skrije v megli. Pri meglenih fotografijah skušam doma vložiti več napora v tehnične prilagoditve, se poigrati s kontrasti in podobnim. Motive v megli mi redkokdaj uspe zajeti tako, da sem z izdelkom zadovoljen. Tako jaz, strokovnjaki pa vam bodo svetovali strokovno. In še nekaj: turobnost mora na fotografiji zaživeti, predstavljam si jo kot energijo čustev, zato bi fotografija na vsak način morala nekaj izžarevati, tudi privlačnost, da nas vanjo potegne. V lepem vremenu je lahko narediti lepe posnetke, a nekaj privlačnega posneti v slabem vremenu, to je zame pravi fotografski izziv. V tej fotografiji čutim vložen trud, ki se na dolgi rok vedno izplača, splača se nadaljevati z opazovanjem in poskušanjem.

 

Naziv: zmaga...
Avtor: tomosavs

Prve asociacije: narava, vesolje, uspeh, sinteza.

Intenzivneje sem začel pritiskati na sprožilec v gorah, zato me dobra gorniška fotografija še vedno pritegne. "Na spletu bi bili vsi radi učitelji, nihče pa noče biti učenec," je enkrat rekel moj dobri znanec Sandi. Meril je na drugo področje, a se lahko posploši na poljubno dejavnost. S to serijo komentarjev se želim naučiti bolje opazovati in razumeti svoje odzive. Avtor me je pritegnil s podobo človeka sredi narave. Prvi hip sem mislil, da postava stoji na vrhu, a sem zaradi dogajanja v ozračju desno zgoraj podvomil v to. Upal sem, da mi bodo pri tej dilemi pomagale sence, a so dvomi ostali. Fotografija me lahko v hipu navduši, vendar jo lahko tudi v hipu umaknem za ogledovanje naslednje. Pri tej sem se mudil nekoliko dlje. Nekaj tako robatega, kot je gora, doživim z mehkobo, prevladujoč element je tu voda. Hribovci so pozimi v znak zmage vajeni dvigniti cepin visoko v zrak, tako kot je srednjeveški zmagovalec po boju dvignil svoj meč. Avtorjev podpis se kot značka s črto oblakov desno zgoraj nekako dopolnjuje, so pa na dobrih posnetkih odveč, vsaj v tej velikosti. Bolj bi mi ustrezal droben in skrbno oblikovan. Tisti 'photography' je povsem nepotreben. Če se malo pošalim: saj vemo, da pri fotografiji ne gre za dejavnost krovstva. Pri izbrani vsebini, če se ne zmenim za podpis, ne zaznam pomanjkljivosti, slika mi je všeč. A ker sem pri nekoliko daljšem ogledovanju, se poigram z vsebino. Isti motiv bi z dvema malima spremembama doživel drugače, tako kot ena sama spremenjena črka v besedi povsem spremeni njen smisel. Najprej cepin. Človek s praznimi iztegnjenimi rokami: »Poglejte, del vesolja sem in se tega zavedam.« Pojma nimam, koliko ljudi hodi v gore prav zaradi zavedanja. Hkrati bi ne dodal podpisa, ki nekoliko poudarja ego človeka, in odpovedal bi se tisti črti oblakov na robu motiva. S tem bi ga videl čistejšega v razmerju 'človek' - 'vesolje snega in oblakov', poenostavitev bi mu dala nekaj simbolne moči. A kot sem napisal, gre za vsebino, ta je vedno v domeni avtorja, jaz se tu samo malo učim, igram in motiviram z motivi.

 

Avtor: martinb
Skupina: Ostalo

Prve asociacije: razum, ideja, namišljenost, prikrito veselje.

Sta me pritegnili rdeča barva in dekle? Zakaj je bil moj prvi vtis, da je sicer dobra, ne pa odlična? Postavil sem si jo na svetlo sivo podlago in začel opazovati. Ko gre za misli, mislim, da se moram fotografije lotiti razumsko. Naslov me napeljuje, naj uganem, kaj je mislil mož, imenoval ga bom Vlado. Jaz sem jaz in se raje ukvarjam s tem, o čem je razmišljal avtor. Kot nestrokovnjaku se mi je zdelo, da s kompozicijo nekaj ni povsem v redu. Bolj ko sem se trudil, slabši je bil moj rezultat. Iz vesele in privlačne fotografije sem dobival neko srednjo žalost. Še vedno se ničesar ustreznega nisem domislil. Iztok, napni misli! Postavitev mi je delovala povezujoče. Kakšno povezavo med posterjem in Vladom je imel avtor v mislih? Zamislil sem si Vlada zgolj z glavo kot centrom mišljenja, brez ramen, proporcionalno sem žrtvoval nekaj rdeče stene na desni in - katastrofa! Gola glava pod črno obrobljenim posterjem je učinkovala mrliško hladno, fotografija je izgubila homogenost in pozitivno naravnanost. Končno sem mislil, da sem se domislil nekaj pametnega: naslov bi spremenil v Sanje. Nekoč je nekdo ob neki priložnosti rekel: "Danes so sanje dovoljene, jutri ..." ampak povem vam, da so nam sanje dovoljene prav vsako noč. Zadovoljen pa s tem nisem postal. Naslednji dan me je na nekem obisku prešinilo, da ni pomembno, kaj je imel v mislih avtor, ampak kaj mi sporoča fotografija. Ta mi pripoveduje: obdani smo z mislimi, te so za nas vedno nevidne (tudi Vlado ne vidi posterja, se pa zaveda njegovega obstoja), misli se nam vsiljujejo oziroma nam jih vsiljujejo na različne načine, ne da bi to zaznaval (še najbolj opazim reklame). Ali se tega zavdam? Koliko misli je pravzaprav mojih, kako naj povečam samostojnost mišljenja, bi to šlo s rastjo zavesti? Če je to res, da je čedalje manj misli nam lastnih, da so nam vsiljene, bi to pomenilo, da postajamo vse manj zavestni. Naslov Misel je dobil svoj smisel, povsem sem zadovoljen, zato mi je fotografija postala všeč. Drugo ni več važno. Drugim pa fotografija sporoča kaj drugega.

 

Naziv:  The Bubble Fairy
Avtor: immortal

Prve asociacije: duh, sanje, princeska, komaj zaznavno, navidezno, pravljičnost.

Lahko se jo vidi kot fotografijo za otroke, zame je lepa pravljica za odrasle. Premalo fotografskega očesa imam, da bi bil v hipu gotov, ali gre za živo deklico, ostala mi je senca dvoma. Dokler se nisem zagledal v dekličin izraz; ni mogoče, da bi lutka lahko delovala tako pristno. Tako kot sem se že pred časom odločil, da je v pravljicah veliko resničnega, tako sem se tu odločil, da je deklica živa, čeprav mi je delovala kot angelček. Zakaj ne bi verjel, da angeli obstajajo, samo zato, ker jih nisem še videl? Tudi vetra še nihče ni videl, pa vsi vemo, da obstaja. Kar nisem se mogel odtrgati od obrazka, ki izžareva močno zavedanje vloge. Je avtor s črno belo izvedbo želel posebej poudariti, da je to pravljica za odrasle? Fotografija je skrbno zasnovana in domišljena. Pri črno beli izvedbi sem pričakoval nekoliko več kontrastov, tu pa sem videl homogeno sivino. Z nekoliko več kontrasta bi mi dekle delovalo izraziteje angelsko, podoba privlačnejša, celo sipanje svetlobe od zgoraj bi bolj prišlo do izraza. A istočasno sem bil prepričan, da fotografija taka, kot je, omogoča daljše in poglobljeno zrenje, med katerim sem se zamislil nad seboj in svojim odnosom do otrok. Včasih si mislim, da nimam časa za opazovanje, da moram na hitro pogledati še veliko drugih posnetkov. Pri tej fotografiji sem moral začutiti, da je vredna natančnejšega ogleda, tega mi prva stotinka pogleda ni omogočila. Zrl sem v posnetek in čutil, kako dolgo je vanj gledal avtor, ko se je ukvarjal s posameznimi podrobnostmi, zaznaval sem duh deklice, ki se je tako čudovito vživela v vlogo. Ja, tole pa je bilo nekaj za mojo dušo.

 


 

Naslov: Obnova fasade
Avtor:  Tupatam

Prve asociacije: razum, red, dovršenost, skladnost, pod krinko.

Pri avtorju, ki se rad posveča podrobnostim, mi tudi ta motiv deluje premišljen do potankosti. Še tako lepa fotografija me mora najprej z nečim pritegniti, v tem primeru je bila to umirjena uravnoteženost lepih barvnih odtenkov. Le dve temni luknji na dnu se mi nekako nista ujeli. Kaj je avtor želel pokazati in kaj sam razberem iz te slikovne zgodbe? Takoj mi je padlo v oči, da vse podrobnosti nastopajo v parih. Para ljudi sta dva in peta oseba ima par v ulični svetilki. Vsa okna so v parih, levo zgornje si ga številčno najde v skrajno levem v srednji liniji. Dva oboka, dva križa, celo pokončni profili nosilnega ogrodja odra so v parih. V paru je tudi resnični in navidezni del fasade, parnosti pa bi lahko še našteval. Kaj občutim ob tej fotografiji, je to urejenost do skrajnosti, ali manjše pomanjkanje uravnoteženosti v kompoziciji? Z dvema temnima obokoma mi deluje močno stabilno in tej ubrani urbanosti dodaja kanček zaokroženosti motiva. Fotograf opazuje odlično. Vprašanje, ki se mi ob tem postavlja, je: ali fotografi v splošnem znajo opaziti, kaj se dogaja z nami, civilizacijo?

 

Naslov: Dark Skies
Avtor:  CrazyGirL

Skupina:  Ostalo
Čas objave:  dne 23.12.2013 ob 10:55

Prve asociacije: čustva, teža življenja, bolečina, upanje na poti uničenja.

Različni so razlogi, zakaj si začnem neko fotografijo ogledovati podrobneje. Ta me je v nasprotju s prejšnjo pritegnila skozi čustva in moč barv jim je bila krepko v pomoč. Poudarjena roka mi je služila kot magnet prve pozornosti, izhodišče za potovanje oči po motivu. Svetloba na sredi sicer temnega motiva fotografije ne deli na dva dela, ampak jo doživljam kot upanje. Kako lahko tisto upanje močno načeto naravo poveže z grdimi oblaki neba, v nekaj boljšega? Vsak lahko po svoje dojema ton, med pesimističnim koncem in kančkom optimizma za prihajajočo prihodnost sem izbral slednje. Natančna je podoba človeka, ki si pred ozadjem degradirane pokrajine skriva obraz, in poudarjena človeška roka je tista, ki lahko to ponovno popravi. Dodatno raziskovanje razkrije, da gre za fotografijo 204/365 Anjinega celoletnega projekta, po en dnevni avtoportret. Veliko opazovanja, dojemanja, občutenja, zaznav, obdelav je potrebno ob tem. Ko veliko radi poizvedujemo o drugih, pozabljamo nase, vsakdo bi se moral bolje poznati. Pri tej seriji ne gre za samovšečnost. Kaj sem in zakaj sem na tem svetu, je vprašanje, ki ga lahko sproži opazovanje te slike in serije.

 

Naslov: ... prehod ...
Avtor:  krokodil

Skupina:  Narava
Čas objave:  dne 16.12.2013 ob 21:22

Prve asociacije: moč narave, mistika, dih, zamaknjenost.

Motiv me je pritegnil zaradi neobičajne postavitve svetlobe in zaradi navdiha, ki veje iz narave. Ogledujem si drevo in sem navdušen, vendar me fotografija ne zna potegniti vase v celoti. Ali se moje prepričanje ne sklada s svetlobo spodnjega dela fotografije? Kot bi svetloba spodnjega dela ubijala mistični, gornji del. Kako bi sam to magičnost narave poudaril? Spodnji, svetlo rumeni del sem si na ekranu prekril, sliko po dolgem skoraj prepolovil, in glej, kako je svetla meglica na gladini oživela, začutil sem jo kot sapo drevesa. Kako drugačna je narava na tej fotografiji v primerjavi s prejšnjo, in vendar si s tem rezom postaneta podobni v navdihu. Postavitev in s tem določanje vsebine je stvar avtorja, naravo verjetno čuti drugače od mene, vendar zaradi velike količine svetlobe v spodnjem delu fotografije ravnotežja ne občutim. Črno bela varianta zna del neuravnoteženosti ubiti, vendar bi še vedno delovala kot narobe obrnjen svet. Naj opozorim, da gre lahko tudi za moje nerazumevanje, kdo drug bo morda isti motiv doživel povsem drugače. Vprašanje, ki si mi zastavi, je: ali so se stvari v svetu stvarno postavile na glavo in tega še ne znam opaziti?

 

Naslov: bass
Avtor:  -ZaGoR-

Skupina:  Koncerti
Čas objave:  dne 17.12.2013 ob 10:04

Prve asociacije: duh radosti, optimizem svetlobe, mehkoba vode, vibracija veselja.

Mojster in specialist koncertnih posnetkov mi je v črno beli tehniki pričaral več dopolnjujočih se nasprotij, belo in črno nista edini: kot bi bil kitarist težko metalne skupine obdan z mehkobo odseva svetlobe na vodi, kot bi si človek zakril obraz, ker težak komad igra z optimizmom, kot da so mehke linije zmagale nad glasbo, ki jo igra. Zakrit obraz bi lahko bilo napotilo, da naj v fotografiji najdem uganko. Gre za prispodobo duha v človeku? Čeprav o kompoziciji ne vem veliko, mi močno izrazna fotografija deluje zelo uravnoteženo in brez kančka pomanjkljivosti. Ne, ničesar ne vem ne o skupini, ne o kitaristu, ne o glasbi, ki jo igra, nič o tem ne znam razbrati iz fotografije, iz katere slišim zvok življenja, radosti in veselja. Ker zapletenost motiva ni velika, se v meni zlahka zgane teh nekaj osnovnih čustev. Vprašanje, kaj dejansko je doživljal sam avtor, pa mi ostaja.

Motivi so izbrani slučajno, zato motivi kot po naključju ponazarjajo, kako človek živi tudi v razumskih, čustvenih in duhovnih dimenzijah (svetovih), za svoj obstoj pa potrebuje naravo.

avtor: Iztok Snoj

Vsi tedenski komentarji

 

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com