Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Izdelajmo si fotografije! III.del

Avtor:Matjaž Intihar
29.04.2005 12:34

Kakovost fotografij iz fotolaboratorijev in tiskalnikov!

 

V 15. in 16. številki revije sem vam v članku z naslovom “Izdelajte si fotografije”, podal glavni poudarek predvsem na dveh zelo pomembnih dejstvih. “Ne izgubite svojih spominov” in “fotografije si izdelajte na obstojen material, to je (foto) papir”!

Zapisal sem tudi, da je ta nasvet namenjen predvsem družinskim fotografom, ki si čez 10 in več let še želijo videti svoje spomine, zajete z digitalno kamero.

 

Večina vas je razumela kaj sem z zapisanim želel razložiti. Prejel pa sem tudi nekaj vaših dopisov, da so zapisi na CD/DVD enote povsem zadovoljivi, da je arhiviranje na pomnilne diske v računalniku povsem dovolj, da je možno zapisovati in slike hraniti na dveh med seboj ločenih diskih itd. Nekatere prav čudi, da se v reviji piše o digitalni tehniki, a se tako ignorira shranjevanje digitalno zajetih fotografij z digitalno tehniko.

Nikogar ne prepričujem, da mora izdelati svoje fotografije na papir. Iz lastnih dolgoletnih izkušenj pa opozarjam, da zapisi na različne enote, ki shranjujejo digitalni zapis, za domačo uporabo niso uporabni in dovolj varni, da bi naše spomine čez 10 in več let še lahko videli.  Drugače povedano - prebrati in razmisliti je treba o celotnem zapisu v članku in ne samo o tistem, kar se ne sklada z našimi trenutnimi izkušnjami ali željami.

 

 

Sony je za letošnje leto že napovedal “blu-ray” tehnologijo zapisa. Na plošček bomo sedaj lahko zapisovali kar 50GB podatkov. Vendar nam ta zapis še vedno ne bo rešil dolgoročnega arhiviranja datotek.

 

 

Predvsem pa je treba vedeti, da za družinsko uporabo postajajo digitalne kompaktne kamere vse prijaznejše do uporabnika in da jih je vse manj treba povezovati z računalnikom. V vse to industrijo silijo današnji kupci digitalnih kamer, ki z računalnikom nimajo ali pa ne želijo imeti stika. Industrija je pred samo nekaj leti povsem samostojno in predvsem načrtno po skupnem dogovoru zamenjala film za tipalo. Digitalne kamere in njihov zapis danes niso tu zaradi želja kupcev, ampak zaradi potrebe industrije po dobičku. In tudi mnogim že poznana potreba po izpisu fotografij na papir bo prav zaradi pritiska industrije vse bolj predstavljana, enostavna in ugodna. Prvi znanilci teh novih ugotovitev in potreb so že tu.

 

 

Digitalna tehnologija nam vse bolj približuje samo izdelavo fotografij. Tudi fotografska podjetja so to že spoznala. V letu 2004 je bilo z digitalnimi kamerami v zahodni Evropi posneto 6.0 milijard fotografij.

 

Fujifilm intenzivno dela na novih programskih rešitvah, da bodo fotografije iz digitalnih kamer prav tako hitro tonsko korigirane kot tiste iz filma, predvsem pa dovolj kakovostne za uporabnika njihovih hitro produkcijskih laboratorijskih strojev.

 

 

Tehnologija kapljičnega izpisa je že vrhunska. Samo še cena izpisa je tista težava, da niso tiskalniki še bolj razširjeni med naprednejšimi fotografi. Ta tehnologija izpisa pa se počasi že seli tudi v fotolaboratorije.

 

Canon, ta največji ponudnik foto kamer, je močno pritisnil na trgovce, da so v ponudbo uvrstili njihove male sublimacijske in kapljične tiskalnike.

 

Olympus že tudi pri nas predstavlja “foto kioske”, ki vam v nekaj minutah izpišejo fotografije iz digitalnih datotek.

 

 

Na novinarski konferenci Canon Concerto v Budimpešti, so predstavniki tega podjetja napovedali, da želijo v letu 2006 postati vodilni ponudnik tiskalnikov za domačo uporabo. Predvsem pa se zavedajo, da je treba ljudem svetovati naj si izdelajo svoje fotografije. Torej, nikakor nisem osamljen v svetovanju “ohranimo si naše spomine”.

 

Tu so še Kodak, Agfa, Noritsu, HP, Epson, Mitsubishi in še mnogo drugih. Ko se bo zaradi potrebe industrije vsepovsod govorilo o izdelavi fotografij v foto­laboratorijih ali z domačimi tiskalniki, bo izpis naših najpomembnejših spominov na papir za arhiv nekaj povsem samoumevnega. V revijah, spletu in v reklamah bo vse več člankov in ugotovitev, da nam digitalni zapis zaenkrat še ne nudi dolgoročne obstojnosti in zaradi tega kako­vostnega hranjenja naših spominov!

 

Kje si izdelati fotografije?

 

Vemo že, da imamo dve možnosti, kje in kako izdelati fotografije. To sta ana­lo­gnemu fotografu že poznani fotolaboratorij in mnogim še nepoznani tiskalnik! Ali obratno. Novemu digitalnemu fotografu nepoznani fotolaboratorij in že dobro poznani tiskalnik. Med obema tehnologijama izpisa pa je veliko razlik in novih možnosti, kako izpisati fotografijo. Za tiskalnik je dokaj enostavno podati osnovne razlike, saj te obstajajo že v tehnološkem in uporabniškem smislu.

 

 

Prijaznost digitalne tehnologije. Si zamišljate, da bi v analogni fotografiji tudi otroci lahko brezskrbno fotografirali.Pred njimi so se kamere na film vedno skrivale.Danes brez težav uporabljajo digitalno tehniko. HP že ponuja široko paleto foto kamer, tiskalnikov, predvsem pa 50 vrst foto papirja.

 

Sublimacijski tiskalniki so bili med prvimi, ki so nam že na začetku 90-tih nudili vrhunske fotografije, po kakovosti povsem primerljive s kakovostjo fotolaboratorijev. Uporabljali smo jih v grafični tehnologiji predvsem kot izpis računalniško pripravljenih datotek za nadaljnji pregled in kot primerjalni izpis za tisk. Kljub odlični kakovosti njihovega izpisa pa se predvsem zaradi cene samih tiskalnikov in končnega izpisa niso uporabljali za namen izpisovanja domačih fotografij.

 

 

Fotolaboratoriji nam bodo še dolgo nudili kakovosten izpis, hitrost izdelave in dobro ceno. Vse bolj pa se uveljavlja internetna ponudba izdelave fotografij. V letu 2004 je internetna ponudba v razvitem svetu, že odvzela klasični ponudbi 7 odstotkov tržnega deleža.

 

Danes pa nam že ponujajo poceni in kakovostne sublimacijske tiskalnike za izpis fotografij velikosti 10 x 15 cm, ki so vse bolj so prisotni kot dodatni nakup pri nakupu same digitalne foto kamere. Ta način izpisa fotografij se uporablja tudi v večini foto kioskov.

 

 

FujiFilm je že začel zelo intenzivno predstavljati nove načine naročanja in izdelave fotografij. Digitalna tehnologija prinaša novosti in velike spremembe.

 

Tehnologija kapljičnih tiskalnikov je mnogim že dobro znana iz pisarniških tiskalnikov in faksirnih naprav, ta tehnologija izpisa pa je vse bolj prisotna tudi v izpisovanju fotografij. Ni daleč čas, ko bo ta način izpisa prisoten tudi v fotolaboratorijih namesto klasičnega kemičnega postopka.

 

 

Termo sublimacijski tiskalnik smo za vrhunske izpise digitalnih fotografij, že uporabljali pred 15 leti.

 

Zaenkrat pa nam v fotolaboratorijih še vedno nudijo dobro poznani in preizkušeni način izdelovanja fotografij z na svetlobo občutljivim papirjem in kemikalijami. Zaenkrat nam je ta način izdelave fotografij najbolj dosegljiv, naj­kakovostnejši in predvsem najcenejši.

 

In kakšna je kakovost današnjih fotolaboratorijev?

 

Tako med družinskimi kot tudi med profesionalnimi fotografi poteka večna razprava, kje izdelajo najboljše barvne fotografije. Eni hvalijo foto laboratorije, v katere sami nosijo izdelovati fotografije, drugi svoje spletne ponudnike izdelovanja fotografij, tretji pa nikoli in nikjer niso zadovoljni s kakovostjo izdelave slik. V svoji ne tako kratki dobi fotografiranja sem preizkusil že vse mogoče. Od časov, ko smo fotografije pošiljali v tujino po pošti zaradi hitrejšega časa izdelave, cene in kakovosti, preko samostojnega razvijanja s pove­čevalnikom z barvno glavo, analizatorjem barv in procesnega stroja za razvijanje barvnih fotografij, do raznih foto­laboratorijev in seveda subli­macijskih tiskalnikov izpred 15 let ter današnjih sodobnih kapljičnih tiskalnikov. Z izkušnjami pa gremo lahko iskati kakovost!

 

 

Je ta fotografija kakovostna? Jo bomo izmerili po vseh merilih pravilnih tonskih vrednosti? Ni potrebe, v digitalni fotografiji ima posebno mesto in njena kakovost sploh ni pomembna. Važen je dogodek. Na fotografiji sta pionirja digitalnega prenosa video zapisa g.Boyle in g. Smith, ki sta že leta 1970 s pomočjo CCD tipala prenesla gibljivo sliko na TV zaslon.

 

Čas dopustov in s tem povezanega množičnega fotografiranja je mimo. Po izdelavi fotografij v foto laboratorijih ste nekateri fotografi v dvomih. Poslali ste mi nekaj fotografij v pogled in oceno, glede kakovosti izdelave. Oziroma, že večkrat ste me prosili za nasvet v katerem laboratoriju izdelovati fotografije?

Odgovor na ta vprašanja je težak! V prvem članku bom poskušal pokazati večje napake pri izdelavi slike, za naslednji članek pa bom obiskal nekaj laboratorijev in preizkusil njihovo kakovost.”

 

 

Če smo dobro razpoloženi in gledamo nam všečne fotografije, potem je naše merilo kakovosti hitro zadovoljivo.Marsikdo je že zadovoljen s pregledom fotografij na TV zaslonu. Spet drugi si takega pregleda fotografij niti zamisliti ne morejo. Za njih je fotografija na TV zaslonu enostavno preslabe kakovosti.

 

Tako sem leta 2000 zapisal v 46. reviji MOJ HOBI. Tako kot takrat, bom tudi sedaj opisal samo nekaj možnih napak izdelave fotografij v foto­laboratorijih. Tisti drugi napovedan članek pa še do danes ni napisan, pa tudi nikoli ga ne bo, vsaj ne izpod mojih prstov. Kot ne obstaja najboljša foto kamera, tako tudi najboljšega foto­laboratorija ni, in ga nikoli ne bo!

 

 

Katera izmed teh dveh fotografij je boljša? Leva nam pričara jasen dan s hladno modro odbito svetlobo neba v sencah in njenim tonom na celotni sliki. V senčni steni gore je pridih hladne barve vedno izražen. Tako fotografijo je zajela foto kamera pod ročnimi nastavitvami korekture bele barve. Desna fotografija pa je tonsko popravljena in narejena po želji stranke. Naj stranko še tako prepričujemo, da je leva slika original in približek tistemu kar je bilo v resnici posneto, ni besed, da bi ga prepričali v vaš prav. Če želi tople barve na svojih fotografijah, dajte mu jih. Oziroma, ste prepričani, da njegove oči in njegovo poznavanje tonskih vrednosti res vidi take barve kot vi. O psihološkem dojemanju barv, pa sem že večkrat pisal v reviji.

 

Vedno poudarjam, da je videnje kakovosti slike povsem stvar osebnega okusa gledalca. Nekomu so všeč tople barve, drugi si želi bolj kontrastno sliko, tretji pa  večji poudarek na pravilni reprodukciji kožnih tonov. Osebni okus je še toliko bolj pomemben, če si fotograf želi na fotografiji videti nekaj, kar v resnici niti ne obstaja, oziroma niti fotografiral ni. Ve pa, oziroma želi si, da bi bil na fotografiji  motiv predstavljen tako, kot si sam želi. Bolje rečeno tako, kot si je zamislil v svoji glavi. Naj bo nek fotolaboratorij še tako kakovosten, še tako hvaljen, z vrhunsko opremo, stalnim preverjanjem kakovosti izpisa in tako dalje - če ne prisluhne osebnim željam fotografa, s kakovostjo ne bo nič. Dojemanje kakovosti fotografije je podrejeno našemu psihološkemu dojemanju časa, prostora, barv in na koncu merila zahtevnosti. In prav ta štiri merila nam dajejo občutek, da lahko sami ocenimo, ali je fotografija dobra ali ni. Če v večini tehnologij izpisa obstajajo eksaktna merila, ki nam povedo vse o kakovosti izpisa, pa je ocena končne fotografije podrejena merilom gledalca. Ni merila, ki bi dajal garancijo, da je za nas neka fotografija kakovostno izdelana. Zakaj?

 

Recimo, da vam želim pokazati redko fotografijo iz nekega zelo oddaljenega obdobja (časa) odkrivanja piramid izpred 100 let. Za strokovnjake s tega področja in poznavalce tistega časa bo fotografija nekaj posebnega in - če bo dobro ohranjena - tudi “kakovostna”!

Da je ta ČB fotografija kakovostna tako v fotografskem, tehničnem, predvsem pa zgodovinskem smislu, se lahko laiku še tako trudimo dopovedovati, pa ne bo nič zaleglo, če mu ČB tonirane fotografije niso všeč, tehnike fotografiranja in izdelave fotografij tistega časa ne pozna, predvsem pa se ne vidi v tistem obdobju (času), zato kakovosti v tej fotografiji ne bo videl.

 

 

Ogled fotografij na TV zaslonih se vse bolj uveljavlja. HP nam nudi zelo poenostavljen način ogleda slik.

 

Kaj pa če vam pokažem fotografijo, posneto v Sahari. Pesek, pesek, nič drugega kot pesek, in samo enolične tople barve z nekaj sencami na sipinah. Lahko je še tako odlična kompozicija, lepi prehodi tonskih vrednosti, predvsem pa je izpis fotografije narejen po vseh pravilih, s kakovostjo fotografije za vas ne bo nič, če se vi ne znate z mislijo preseliti v fotografirani prostor in doživeti občutkov fotografa pri fotografiranju.

 

 

Za izpis večjih fotografij so vse bolj v uporabi kapljični tiskalniki večjih formatov. Fotografi vajeni klasičnega foto papirja, izpisov iz tiskalnikov sprva niso sprejeli za enakovredne. Danes je že drugače. Vedo, da so lahko ti izpisi povsem enakovredni, oziroma v mnogih detaljih še celo boljši od klasičnega. O možni izbiri različnih vrst papirjev, pa sploh ni treba govoriti.

 

 

Z digitalno tehnologijo se da vse izmeriti. V grafični tehniki že dolgo veljajo merila, katere barve so “prave”. Vendar se v grafiki glede “pravih” barv lahko pogovarjamo samo tehnično. Fotografija mi mora biti všečna, ne matematično pravilna!

 

 

So vse barve v manjših kvadratkih primerljive med sabo? Če jih izmerimo s spektrometrom, so. Če pa jih gledamo po našem dojemanju barv, pa ima okolica različnih barv velik vpliv na naše videnje le teh.

 

Človek je še najbolj dojemljiv na barve. V psihološkem smislu nas barve vodijo tako k dobremu kot k slabemu razpoloženju. In prav tako je lahko ob pogledu na barvno fotografijo. Hladne barve večino gledalcev odbijajo. In če jim kažete svoje, za vas odlične, fotografije iz hribov, kjer ste fotografirali predvsem mogočne gore s senčne strani, gledalcev ne boste prepričali, da so fotografije dobre. Hladna modra svetloba, odbita od kamnitih sten, mnoge odbija in fotografija bo za njih slabe kakovosti. Še pomembnejše je dejstvo, da ljudje barve drugače vidimo, oziroma jih psihološko drugače dojemamo in ocenjujemo. Ni za vsakega gledalca določen ton enak kot za drugega. Že v pojmovanju osnovne sive je lahko veliko dilem. Lahko jo izmerimo in prikažemo “pravo” sivo, torej enako mešanico vseh treh osnovnih barv. Toda naše pojmovanje barv se najbrž ne bo strinjalo s tisto “tehnično sivo”.

 

Merilo kakovosti našega pogleda na fotografijo deluje drugače. Saj že vemo, da se naše pojmovanje barv dogaja v glavi. In čeprav je odbita svetloba snega izmerjeno precej modrikasta zaradi odboja neba v kristalih vode, naše “oko” oziroma zaznavanje barv tega efekta ne opazi. Za nas je sneg bel (če vemo, da je sneg), pa če ga gledamo še pod tako obarvano svetlobo. Torej se glede barv v fotografiji ne moremo zanesti na tehniko, ki le te meri, ampak smo glede kakovosti odvisni povsem od svojega pojmovanja barv. Ljudje imamo nam dobro poznane predmete zapisane v spominu in jih vidimo vedno v nam znanih barvah. Zato je vaše prepričevanje avtorja fotografije, da njegova siva ali rdeča ni prava siva ali rdeča, povsem brezpredmetno.

 

Nekateri pa se tudi v fotografiji naslanjajo na tehniko. To že desetletja zelo dobro poznamo v grafiki. V tej industrijski veji se vse izmeri. Tako pripravo fotografije za tisk kot samo tiskovino. Odstopanj za dobro končno tiskovino ne sme biti. Toda to velja samo v tehničnem smislu. Predvsem avtorji fotografij pa so zaradi takega tehničnega, vendar potrebnega načina dela, nad videnimi tiskovinami večinoma razočarani. Tehnični pogled na barve, to se pravi s spektrometri, nam poda podatke o točnosti barve. Toda to je samo tehnična točnost, ki pa fotografa zavaja. Zavaja njegov emocionalni pogled na njemu poznane in všečne barve. Za kakovostno fotografijo ne potrebujemo tehnične zakonitosti, temveč všečnost. Tako všečnost motiva, kot všečnost zapisanih tonskih vrednosti.

 

 

MODRA SVETLOBA NEBA - Barva neba se spreminja od bledo modre v času meglenih dni do temno modre v tropskih krajih ali na večjih višinah. Zaradi neposredne naravne sončne svetlobe dobijo samo proti soncu obrnjeni motivi sestavljeno sončno svetlobo in svetlobo neba, motivi v senci pa samo svetlobo neba. Če je ta svetloba modra, kot v večini primerov, bodo imele površine motivov, ki so v senci, izrazito modro prevlado. Učinek največkrat opazimo na snežnih motivih, kajti bel sneg odbija modro barvo neba. Zaradi našega osebnega gledanja barv se oko na to navadi in sneg v senci še vedno vidimo belo. Vendar pa nam na fotografijah kar nekaj manjka, če ni izražene modre barve. Takih fotografij smo vajeni, so všečne, pa čeprav motiva nismo videli v takih barvah. Nihče me ne bo prepričal, da je nevtralna siva barva tista “tehnično prava”. Jaz si želim fotografijo po svojem videnju njene všečnosti. Zakaj je nebo modro? - Zrak je plinasto stanje. Če posvetimo z belo svetlobo skozi plin, se najbolj razprši modra svetloba, plin je videti modrikast. Svetloba s krajšo valovno dolžino se razprši bolj kot z daljšo. Z nebom se dogaja enako. Modra barva neba je v zraku (molekulah) razpršena sončna svetloba.

 

 

Katera slika vam je všečnejša, boljša? Leva s pridihom modre odbite barve neba, katere pa naši možgani ne zaznajo, ali pa siva, kot jo vidimo z našim pojmovanjem barv v naravi. Naj si mi izdelovalec fotografij še toliko trudi objasnjevati, da je desna slika tista “prava”, tehnično tonsko dodelana, zame je leva fotografija z močnim modrim tonom v za naše poznavanje vedno belem snegu všečnejša. Možnih kombinacij barvnih korektur pa je mnogo. Vsak ima svoj pogled na kakovost in svoje všečne barvne vrednosti. Zato velja in tudi bo v fotografiji vedno veljalo, da je “všečnost” slike edino pravo merilo za njeno kakovost. Vsake oči pa imajo svojega slikarja.

 

Naše osebno merilo kakovosti videne fotografije pa je glavni dejavnik, ki nam pove, ali je fotografija kakovostna ali ne. Tudi v tem elementu deluje pojem “všečnost”. Če je motiv tako časovno, kot prostorsko in barvno gledalcu všečen, potem je merilo kakovosti povsem drugačno kot v nasprotnem primeru. Več elementov je gledalcu všečnih, nižji je prag “merila kakovosti”.

 

Za digitalne kamere že vemo, da število točk na tipalu nima veliko vpliva na kakovost fotografije, kakor tudi nima veliko vpliva na samo povečavo le-te. Nekaj so teoretične številke, ki nam govorijo, koliko točk potrebujemo za kakovosten zapis, drugo pa je naš osebni pogled na fotografijo oziroma naše “merilo kakovosti” v določenem trenutku. Lahko dobimo fotografijo nam zanimivega dogodka posneto z mobilnim telefonom, pa bo za nas kakovostna tako na računalniškem zaslonu kot izpisana na papir. Vsak drug gledalec, ki pri tem dogodku predvsem čustveno ni bil udeležen, s tako “nekakovostno” fotografijo nikakor ne bi bil zadovoljen. V vseh letih samostojne obdelave in izdelave fotografij ter rednega obiska fotolaboratorijev lahko rečem, da je velika večina fotografov zelo hitro zadovoljna z izdelanimi fotografijami. Predvsem tisti, ki svoje fotografije izdelujejo za svoj družinski album imajo “merilo kakovosti” postavljeno zelo nizko. Ti fotografi ponavadi naročijo v izdelavo fotografije v velikosti 10 x 14 (15) cm ali po novem, 13 x 17,5 (19) cm. Zanje je pomembno, da je fotografija kontrastna, zasičena z barvami, brez prevladujočega tona in da imajo tako posneti portreti njim zadovoljivo barvo kože.

 

Fotografi, ki si dajo izdelati večje povečave, pa imajo v večini primerov “merilo kakovosti” in s tem zahtevnosti mnogo više. Niso redki primeri, ko marsikatero fotografijo zavrnejo v ponovno izdelavo. Pri izdelavi fotografij iz filma je bilo dokaj enostavno. Fotolaborant je pogledal sliko na filmu in zaradi izkušenj znal hitro oceniti, ali bo z dodatnimi korekturami lahko zadovoljil stranko. In dober laboratorij je tisti, ki bo ugodil stranki - torej strankini želji po kakovostni fotografiji. Ali bo ta res boljša od prejšnje, pa zopet ocenjuje samo stranka.

 

Pri novejših digitalnih datotekah je to že težje. Težave so pri formatih izdelanih fotografij in s tem možnimi porezavami dela zajete fotografije, pri nepravilnih korekturah fotografa pri obdelavi fotografije ali pa pri tem, da je laborant slabo pripravil datoteke pred izpisom.

In tako pridemo do naslednje ugotovitve. Kakovostno izpisana fotografija je le tista, ki zadovolji stranko. Zato ni najboljše kamere, ni (pravilnih) najboljših barv in tonskih vrednosti, ni najboljšega izpisa in tako tudi ni najboljšega fotolaboratorija. Poleg našega “merila kakovosti” in všečnosti izdelane fotografije je izrednega pomena še odnos laboranta do nas in našega dela, torej naših fotografij. Družinskemu fotografu je lahko za bolj pozitiven pogled na fotografijo dovolj že nasmešek laboranta ali pa kakovostna dostava preko spleta naročenih fotografij. Zahtevnejšemu fotografu pa predvsem občutek, da se v “njegovem” laboratoriju znajo potruditi izdelati fotografije po njegovih “merilih kakovosti”.

 

Izkušnje z laboratoriji!

 

Pred 25 leti še ni bilo mini laboratorijskih strojev za razvijanje slik. Foto studii so barvne fotografije izdelovali ročno preko povečevalnikov. V tistih časih večina negativnih filmov še ni imela posebnega rumeno oranžnega sloja za izravnavo vseh mogočih napak filma (maske). Fotografiralo se je s kamerami, ki so bile v celoti mehanske (Smena, Exakta, Zorki, Praktica). Fotografi smo sami napenjali film, nastavljali ostrino, zaslonko in čas osvetlitve. Ročni svetlomeri so bili redkost. Glede na to, da nas je večina fotografov najmanj polovico filma osvetlila z napačno osvetlitvijo, so bile izdelane fotografije na zavidljivem kakovostnem nivoju.

 

 

Pri izdelavi slike je prišlo do napake. V svetlih tonih je desna fotografija preosvetljena. Mnogi niti ne opazijo, da njihova fotografija ni kakovostno izdelana.

 

Seveda so bili v foto studiih zaposleni izšolani fotografi, ki so veliko vedeli o mešanju barv in laboratorijski tehniki. Zato je bila tudi kakovost fotografij za tisti čas in za takratna “merila kakovosti” odlična.

 

Na koncu 80ih let so se pričeli pojavljati avto­matski stroji za izdelavo fotografij. Na začetku so bili to še veliki nezanesljivi laboratorijski stroji, v začetku 90ih let pa so bili stroji že kakovostni, predvsem hitrost izdelave ter s tem pogojena nižja cena fotografij pa je pripomogla k še bolj množi­čnej­šemu fotografiranju.

 

Fotografski studii, ki se takrat niso pravočasno odločili za drago in­vesticijo v novo tehnologijo in so še vedno prisegali na kakovost ročne izdelave, so kmalu izgubili delo. Danes smo na enaki prelomnici. Hitrost izdelave barvnih fotografij je premagala kakovost. Ljudje, ki so imeli denar in poslovno žilico, so hitro zaslutili dobiček in pričela se je doba foto laboratorijev na vsakem koraku, s tem pa tudi velika možnost slabše izdelave fotografij.

 

Še v 70ih letih so proizvajalci filmov za kakovostno fotografijo zahtevali samo svoj postopek obdelave. Danes so sodobni postopki tako poenostavljeni, da ni odstopanj med različnimi procesi obdelave. Kodak je pred več kot 25 leti razvil proces razvijanja C-41 za negativne filme, ki je še danes v veljavi in ki so ga prevzeli tudi ostali proizvajalci kemikalij. Razlike so samo pri načinu razvijanja (temperatura, čas). Kodak pri svojih kemikalijah priporoča odstopanje temperature pri razvijanju filma samo 1/4 stopinje Celzija. To pa so že pogoji, ki zahtevajo odličen razvijalni stroj z zelo natančnimi senzorji in grelci, kar pa z današnjo tehnologijo ni problem.

Dokler nisem našel laboratorija, ki je prisluhnil mojim željam, sem poslušal mnoge strokovne razlage zaposlenih v njih, kako slabo sem fotografiral, sam osvetlil film, da na njem ni fotografij itd.

 

 

Tehnična pravilnost in všečnost pa izgubita svoj pomen, kadar potrebujemo fotografijo za prikaz določenih tehničnih postopkov. Da tehnična pravilnost izpisa v fotografiji ne velja spoznamo, ko izdelamo fotografijo za povsem tehnično usmerjenega gledalca slike. Naj se še tako trudimo izdelati fotografijo za tehnični časopis gradbenega podjetja po vseh standardnih merilih, pravi kontrast, tonske vrednosti, zasičenost barv itd., fotografija ne bo dobra, če na novo položeni asfalt ne bo dejansko izgledal kot nov. Ni pomembna preveč močna črna v prednjem delu slike, premalo čiste barve delovnih strojev itd. Pomemben je samo vtis za tehnični pogled na polaganje novega asfalta. Naj se izdelovalec fotografij še tako trudi iz slike potegniti čimveč risbe, ostrino, zasičene tonske vrednosti itd., če asfalt na sliki za naročnika ne bo pravilno tonsko obdelan, ga ne boste prepričali, da je fotografija kakovostna. Njegov pogled in misel sta usmerjena samo na novo položeni asfalt.Zgornji fotografiji sta lep primer, da je najboljši izdelovalec fotografij tisti, ki zadovolji naše želje, oziroma se zna prilagoditi našim zahtevam. Primer (na drugih fotografijah) nam je na foto delavnici že razložil poklicni fotograf in mojster fotografije Oskar Dolenc. V fotolaboratoriju kjer mu vedno izdelujejo slike, je bil laborant nepozoren kdo je naročnik in slike iz polaganja asfalta naredil povsem komercialno. Pravilni kožni toni delavcev, ki so polagali asfalt, lepa zelena barva listov dreves in trave v okolici, lepo jasno modro nebo, asfalt pa povsem siv. Povsem korektne fotografije, vendar jih je kot naročnik zavrnil. Zato poudarjam, povejte vašemu izdelovalcu fotografij vaše zahteve, dobili boste dobre fotografije in postal bo vaš najboljši izdelovalec fotografij. Napake pa so vedno možne iz ene ali druge strani. Toda, lepa beseda vedno lepo mesto najde in dobremu naročniku se vedno ugodi.

 

V dobrih laboratorijih skrbijo za strokovnost laborantov, redno servisiranje in nastavitev strojev, itd. Poleg kakovostnega foto papirja in kemikalij vse to vpliva na končni rezultat. In še eden dejavnik je zelo pomemben: trenutno razpoloženje laboranta. Lahko, da ima ravno pri vaših fotografijah slab trenutek, in verjemite, s fotografijami ne boste zadovoljni.

Zato še enkrat poudarjam.  Za vse fotografe najboljšega fotolaboratorija ni! Oziroma ne moremo nikoli izbrati za večino najboljšega. Lahko pa je določen najboljši za nas osebno. Pa mogoče ne po kakovosti izpisa ali po najnižji ceni. Lahko, da je najboljši glede prijaznosti zaposlenih in korektnega upoštevanja naših želja.

 

S prihodom digitalne tehnike, tako foto kamer kot foto laboratorijskih strojev, pa prihajajo drugačni časi. Trg je s fotolaboratoriji zasičen. Konkurenca je velika, filmov je vse manj in prave ponudbe laboratorijev glede izdelave fotografij iz digitalnih datotek malo. Zaenkrat je še največja ponudba izdelava fotografij preko spleta. Toda v tem načinu izdelave nismo odvisni od lokalnega izdelovalca fotografij, zato je v tem primeru pomembna marketinška plat ponudbe in nizka cena. In če smo s kakovostjo izdelave in pošiljanja ter načina plačila zadovoljni, potem bo tudi osebno povsem neznani izdelovalec fotografij še dolgo naš “najboljši” fotolaborant.

Seveda pa je še vedno v uporabi že dolgo znana možnost. Obisk našega lokalnega izdelovalca fotografij. Ker nas poznajo, vedo za naše zahteve in naše muhe, je kakovost lahko že vnaprej zadovoljiva. Edina težava večine lokalnih izdelovalcev fotografij pa je, da se še niso sprijaznili z dejstvom, da zaradi množičnega oglaševanja poceni fotografij le-teh ne smejo več ponujati za več kot 50SIT. To bo treba spoznati še toliko hitreje, ker ponudniki malih tiskalnikov že napovedujejo cene 11 centov za 10x15cm.

 

 

Ko sem še fotografiral na film in redno obiskoval foto laboratorij, sem kar nekaj let poleg novega naročila oddal v izdelavo negativ z že večkrat narejeno fotografijo. Vsakič je bila za odtenek drugače narejena. Zgoraj so največja odstopanja izmed skoraj 100 ponovitev v daljšem obdobju in v istem foto laboratoriju. (Za revijo MOJ HOBI sem preizkusil tudi v večih različnih laboratorijh. Rezultati so bili podobni). Vendar ni to nič nenavadnega. Foto laboratorijski stroji so namenjeni hitremu izdelovanju fotografij in ne popolni kakovosti ter ponovljivosti fotografije. Namenjeni so za izdelavo predvsem družinskih fotografij. So se pa fotolaboranti že naučili trika, ki smo ga v grafiki že desetletja vajeni uporabiti. Pri izdelavi fotografij za zahtevnejšo stranko mora le ta pri prvih izdelkih aktivno sodelovati. In glej ga čudež! Zaradi sodelovanja stranke pri izdelavi, korekturah in predvsem njenega pogleda na fotografijo so le te zelo hitro zadovoljive kakovosti. Če tudi, bi lahko bile še boljše. Kasneje pa stranka že povsem zaupa v fotolaborantu in mu kot strokovnjaku prepusti v samostojno izdelavo še tako zahtevne projekte. Ko se enkrat v naši glavi ustvari pojem kakovosti za določene produkte, potem v to tudi verjamemo. V primeru, da pa nam laborant fotografije naredi po drugačnem postopku, čeprav lahko tudi boljšem, pa bomo hitro nezadovoljni in želeli ponovitve. In zopet velja staro pravilo. Dobro stranko se ne prepričuje, da nima prav. Enostavno se ji fotografije ponovi. In za nas bo ta laborant vedno najboljši!

 

V vsakem laboratoriju se zaradi višje sile lahko zgodi, da pride do slabše kakovosti fotografij, vendar pa mora laborant take odstraniti in ponoviti postopek. Nekateri fotografi se že zavedajo, da slab izdelek lahko reklamirajo in zahtevajo “zanje” popolno kakovost svojih fotografij. Današnje kamere nam omogočajo posneti dobre fotografije tudi v tehničnem smislu. Le to pa je osnova za dobro izdelano fotografijo.

Če tega ne zmore vaš laboratorij, poizkusite v sosednjem. V množici foto laboratorijev boste vedno našli takega, kjer ste kot stranka kralj, samo da tega še ne veste. Povejte zakaj ste prišli k njim, potrudili se bodo. Po drugi strani pa je treba tudi vedeti, da kot stranka marsikdaj tudi nimate prav. Še vedno velja. Lepa beseda lepo mesto najde!

 

Možne težave pri izdelavi fotografij, katere bom opisal v sledečih revijah.

 

Ločljivost

Formati fotografij

Tonske korekture

Prenos datotek

Všečnost fotografije

Reklamacije...

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com