avtor: Veljko Jukič

Canon EOS 10D, EF 400mm f/2,8, 1,4X konverter

Ko gledamo na realne zmogljivosti sodobnih vrhunskih digitalnih fotoaparatov  smo lahko vedno znova navdušeni, kajti očitno človeška kretivnost in konstruktorska genialnost nima meja! Še pred 3-4 leti  si sploh nismo mogli predstavljati zmogljivosti sodobnih digitalnih kamer v katerem koli razredu, saj so le-te v rekordno kratkem času tako narastle, da da se dostikrat lahko le vprašamo kje se bo vse to ustavilo.

Na eni strani imamo amaterski razred, ki mu tujci pravijo »consumer« – potrošniški, ali razred namenjen širokem krogu potrošnikov. Tu je konkurenca največja, hkrati pa so tudi količine tako velike, da postajajo cene neverjetno konkurenčne, privlačne in čedalje bolj dostopne. Zgornji razred pa je praviloma namenjen profesionalcem, zato so serije manjše, cene pa neproprocionalno višje. Seveda so tudi standardi zasnove, izdelave in kvaliteta materialov toliko višji, da lahko profi aparati zdržijo zelo pogosto ali celo vsakodnevno uporabo pod pogoji trdih preizkušenj celo v težjih vremenskih pogojih. Vse te zahteve pa naredijo profi razred neprimerno dražji, kljub temu, da morda nima tako preseneltljivo visokega števila pikslov, kot bi po ceni nemara pričakovali: najboljši primer za to sta nemara stari Canon EOS-1D ali Nikon D-2H.

Canon EOS 1Ds, EF 14mm f/2,8. S to kamero imam na razpolago ekstremno široke kote.

Canon EOS 1Ds, EF 14mm f/2,8.

Toda  vse ostale kvalitete   so neprimerno pomembnješe od lova na visoke stopnje ločljivosti digitalnih tipal, saj ne smemo pozabiti, da je pogosto pri potrošniških-amaterskih  aparatih ena od najšibkejih točk objektiv. Tipala v teh aparatih imajo morda celo 5-6 milijonov točk, toda optika ne sledi zmogljivostim elektronike ali pa je na skrajni meji sprejemljivosti. Nekateri digitalci iz zgornjega profesionalnega razreda imajo ravno na tem področji neverjetno prednost – prvoklasne klasične objektive, ki so zasnovani pa izredno strogih kriterijih optičnega dizajna in imajo ne le visoko ceno, pač pa tudi neprimerno višjo optično kvaliteto, ločljivost in kontrasten zapis. Zaradi vsega tega imajo digitalni zrcalno refleksni aparati, ki so z upadom cen iz nekoč ekskluzivno profesionalnega razreda  postopno postali dostopni celo srednjem fotografskem razredu: naprednim amaterijem in zahtevnim ljubiteljem.

Canon EOS 10D, EF 400mm f/2,8, 1,4X konverter

Canon EOS 10D, EF 400mm f/2,8.

Ko upoštevamo vse te dejavnike in dejstvo, da je pred petimi leti najboljši profesionalni digitalni fotoaparat na trgu EOS-1 DCS-6000, ki je zmogel 6M pikslov bogate zapise, stal še okroglih 60.000 DEM in da je zapisoval podatke izključno v formatu TIFF, da je lahko naredil dva posnetka zapored, nato pa je rabil kakih 10  sekund, da je preselil zapis iz medpomnilnika na spominsko kartico, ob tem pa da je imel težek in velik akumulator in omejen rok delovanja, si komaj lahko predstavljamo kakšen izreden  tehnološki skok je naredila digitalna industrija v svojem razvoju. Že če primerjamo denimo EOS D60 ali celo D10 (ki je ob predstavitvi na slovenskem tržišču stal 500 tisočakov) saj gre za model, ki  je star komaj leto dni  (ali celo mlajšega canona EOS-300D, ki je naprodaj za polovice tega denarja) – sta hkrati oba sicer manj robustna, a zato digitalno neprimerno boljša in zmogljiva od pet let starega EOS-1 D-6000, ki je bil vsaj 15-krat, če ne celo 30-krat dražji!

Prag 5 milijonov pikslov pa so kamere dosegle in presegle že pred časom. Za bolj zahtevno fotografijo je ta meja – ob kvalitetni optiki, nepirmerno boljši interni elektroniki v vezjih ter konstrukcijsko in mehansko  dosti bolje zasnovanih ohišjih – že dovolj velika garancija za vrhunsko kvaliteto fotografije v 70-80 % primerov fotografske uporabe. Višjo kvaliteto potrebujejo le izredno zahtevni ljubitelji in predvsem najbolj zahtevni profesionalci, ki se tako ali tako vedno ravnajo po zahtevah svojega trga, ali enostavno po pravilu da je le najboljše komaj dovolj dobro.

Canon EOS 1Ds, EF 70 - 200mm f/2,8 IS. Za detalje v boksih največkrat uporabim ta objektiv.

Canon EOS 1Ds, EF 70 - 200mm f/2,8 IS.

V razvoju digitalne tehnologije pa so razvojni inžinerji že trčili na zgornje meje zmogljivosti obstoječih formatov. Predvsem to velja  za super-digitalce iz najvišjega razreda kot so EOS-1-Ds z 11 milijoni točk ali Kodakov DCS-14 s 14 milijoni. Pri teh aparatih je ločljivost digitalnega tipala že tako dobra in tako natančna, da se sedaj podobno kot pri kompaktnih amaterskih modelih čedalje bolj postavlja v ospredje vprašanje absolutne optične kvalitete objektivov. Na zahodnih trgih tako že nekaj časa testirajo vse objektive po dodatnih kriterijih – njihovi kvaliteti in ločljivosti ob digitalni uporabi. Izkazalo se je, da so vrhunske meje optične tehnologije, dosežene med razvojem snemanja na film in posebej na najbolj občutljive in zahtevne dia filme z nizko občutljivostjo že na skrajni meji. To pomeni, da se bo industrija v bodoče morala posvetiti najprej razvoju nove optike, ki bo sploh zmogla odslikavati zmogljivosti ostrega izrisa novih generacijh super zmogljivih tipal. Korak v to smer so že pred časom naredili nekateri proizvajalci kot so Nikon, ki je prvi predstavil objektive (npr.zum 12-24 mm) namenjene le digitalni uporabi, sledila pa je Sigma s serijo DG, klasneje pa tudi Canon z objektivom EF-S, vendar je vse to bil le kratkoročen odmik oziroma prilagoditev za 1,5-1,6-krat zmanjšanem formatu tipala. Prej ali slej bo sledil nov razvojni korak, ko bodo vodilne fotografske firme začele razvijati, proizvajati in prodajati objektive za novo hiper-digitalno serijo fotoaparatov, ki bodo na svetovnem vrhu nasledili EOS1-Ds ali DCS-14, le ti pa bodo zlahka presegli mejo 20 milijonov pikslov ločljivosti – takšne ločljivosti pa trenutno ne zmorejo niti najboljši klasični objektivi za zrcalno refleksne kamere.

Canon EOS 10D, EF 70 - 200mm f/2,8 IS, 1,4X konverter

Canon EOS 10D, EF 16 - 35mm f/2,8.

Canon EOS 1Ds, EF 16 - 35mm f/2,8 IS.