Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Iskalo, svetlomer, AF

01.10.2004 16:49

Oskar Karel Dolenc

Vsa tehnika snemanja in različni objektivi nam nič ne pomagajo, če ne vemo, ali ne vidimo, kaj bo na sliki. Rekli boste, da je to enostavno. Pogledam v okence ali na LCD zaslon in vidim. No, pa smo tam. Vidite pač neko sliko, za katero mislite, da je ravno pravšnja. Ko pa dobite slike ali diapozitive iz razvijanja, ste nemalokrat razočarani. Na sliki ni tistega, kar ste videli v iskalu, ampak nekaj več ali celo nekaj manj. Seveda je pri digitalnih fotoaparatih stvar nekoliko drugačna, ker lahko sliko kontroliramo na zaslonu. Vendar nastopi vse polno situacij, ko je gledanje na zaslon otežkočeno ali skoraj neizvedljivo. Ne nazaddnje LCD zaslon troši tudi veliko energije. Pri splošnih pokrajinskih posnetkih ponavadi ne opazite kakšne posebne razlike. Eno drevo več ali manj, ena rožica več ali manj, kdo bo gledal na to. Ko pa na sliki ugotovite, da ste pri skupini prijateljev enega do polovice odrezali, drugega pa skoraj ni, je to že hujši primer. Temu so krive napake iskal. Te so pri različnih iskalih različne; vse je odvisno od tipa kamere, pa naj bo to analogna ali digitalna.

 

Pri klasičnih in kompaktnih kamerah imamo tako imenovano optično iskalo z ali brez daljinomera. Digitalni fotografi se že nadaleč prepoznajo, ko slikajo z iztegnjenimi rokami in lovijo motiv. Tu so iznašli tudi ne ravno zanemarljiv pripomoček - zaslon, ki omogoča boljšo sliko na LCD-ju, še posebno v naravi pri sončnem vremenu. Zato so tudi bolj iskane kompaktne digitalne kamere z vrtljivim LCD zaslonom. Danes kot daljinomer v glavnem služi avtofokus. Pri ročnem ostrenju pa na digitalnih kompaktnih kamerah lahko že nastopijo problemi, kar na boljših kamerah rešujejo z možnostjo povečave posameznih polj na sliki, da lahko točno nastavimo ostrino.

 

 

Imamo še velikoformatne kamere, pri katerih ostrimo na medlico, ki je na mestu, kamor kasneje vložimo film. Gledamo naravnost skozi objektiv. To iskalo nima napak in dobimo na film točno toliko, kolikor vidimo na medlici, kar lahko danes primerjamo z sodobnim LCD zaslonom pri digitalnih kamerah.

 

 

LCD zasloni so zaščitni znak digitalnih kamer. Klasično iskalo je pri kompaktnih kamerah skoraj izgubilo svojo lastnost, da preko njega spremljamo motiv. Digitalne refleksne kamere (spodaj) pa nam LCD zaslon ponujajo samo za pregled fotografij. Tudi če bi nam omogočale pogled na motiv preko LCD zaslona, bi bilo fotografiranje z njim zelo težko in največkrat neizvedljivo. Pri SLR kamerah nam bo klasično iskalo še dolgo služilo za pogled na motiv.

 

 

 

Enooke refleksne kamere pa so ponovno odvisne od vrste iskal. Če imamo iskalo na jašek, vidimo na medlici točno toliko, kolikor bo kasneje na sliki. Pri iskalu s prizmo pa, razen pri redkih profesionalnih kamerah, kjer dobimo na sliki to kar vidimo v iskalu, torej 1:1(Canon EOS 1V, NIKON F5, Canon EOS 1D, EOS 1Ds,...),pa vidimo manj, kot dobimo na sliki. To je v prospektih označeno v odstotkih. Rekli boste, važno je le, da česa ne manjka na sliki. To je samo delno res. Če slikamo na negativ ali na tipalo, bomo pri povečavi vse, kar nas moti, odrezali. Vendar je to že povezano s posebno obdelavo, kar nam bodo fotoservisu posebej zaračunali.Če pa slikamo na diafilm, pa so taki nezaželeni dodatki lahko prav moteči. Torej moramo biti pri fotografiranju bolj pazljivi, koliko bomo vzeli v izrez slike. Zato moramo vedeti, koliko nam iskalo skriva. Jasno je, da to velja le za motive, kjer je kompozicija zelo pomembna, na primer za portret, makrofotografijo itd. Pri zrcalno-refleksnih digitalnih kamerah to lahko takoj kontrolirami na LCD zaslonu potem, ko smo napravili posnetek, in če nam ni všeč, ga lahko zbrišemo in napravimo novega, kar pa pri analognih ni slucaj in vseskupaj ugotavljamo šele po razvijanju filma.

 

Hkrati, ko izbiramo izrez, tudi ostrimo sliko. V pomoč pri ostrenju so različne vrste medlic, ki jih nudi proizvajalec za različne vrste fotografije kot tudi za različne objektive. Še vedno govorimo o enookih refleksnih kamerah z menjalno optiko. Prerez takega iskala si za lažje razumevanje oglejte na tej sliki.

 

 

 

Sodobno iskalo nam ob svojem robu prikaže še važne podatke, kot so zaslonka, čas, pripravljenost bliskavice itd., če je kamera AF, pa tudi kdaj je slika izostrena:

 

 

 

Dvooke refleksne kamere so ponavadi opremljene z jaškom, zato glede velikosti slike ni težav. Na film dobimo toliko, kot vidimo v iskalu. Nastopi pa druga, zelo važna napaka, to je PARALAKSA. Na razdaljah do objekta, ki so bliže od enega metra in pol, zaradi medosne razdalje:

 

 

 

zgornji objektiv vidi nekoliko drugačno sliko kot spodnji. V nekaterih iskalih je to označeno s posebno rdečo črto, ali pa ima kamera vgrajen poseben kazalec, ki pri ostrenju pokaže, koliko je treba popraviti izrez slike po višini, da bomo dobili na sliki to, kar želimo.

 

Najbolj razširjene kompaktne kamere imajo optično iskalo, skozi katerega vidimo nekoliko več, kot kasneje dobimo na sliki, kar velja tudi za digitalne kompaktne kamere. Nekatere kompaktne digitalke pa imajo zelo približno optično iskalo, ker proizvajalec računa na uporabo LCD zaslona.Ta pa nas pri športnih posnetkih kaj lahko izda, ker nimamo pravega kontakta z motivom. Tu bi lahko naštel kopico problemov iz lastnih izkušenj, zato pa sem kar nekaj časa iskal kompaktnega digitalca s točnim iskalom, ker n.pr. pri plezanju v steni ni možnosti, da bi uporabljal LCD zaslon.  Poleg tega imajo, kakor tudi dvooke refleksne kamere, napako paralakse s to razliko, da je le-ta lahko vertikalna ali diagonalna glede na pozicijo iskala proti objektivu. V iskalu imamo s posebnim okvirjem označen izrez slike, ki bo na filmu ali tipalu, in korekturo paralakse pri bližnjih posnetkih.No za take posnetke pa je LCD zaslon kot nalašč. Pazljivo preberite navodila za kamero, da ne bo kasneje neljubih presenečenj. Ravno pri iskalih teh kamer lahko mimogrede koga ali kaj odrežemo

 

 

 

pri digitalkah pa dobimo kaj preveč, in spet smo pri naknadni obdelavi slike v PC-ju. Bodite pozorni tudi na držanje kamere, da ne bi z rokami prekrili kakega važnega okenca za AF, da o objektivu niti ne govorimo. Pravilno držanje in proženje kamere je zelo pomembno za dobro fotografijo. Vsak tip kamere zahteva svoj način. Ker bi prikazovanje takega rokovanja zavzelo preveč prostora, bomo to prakticirali na kakšni fotodelavnici v bodoče.Kako uporabljamo avtofokus, piše v navodilih za vsak posamezen tip kamere. Važno je, da vemo, kakšen sistem imamo in katero okence ali oznaka (lahko tudi križ) nam označuje polje AF. V večini primerov je to polje isto, kot za točko merjenja svetlobe. Takšno merjenje ima že vse več  kompaktih kamer in nam omogoča merjenje osvetlitve samo tistega dela motiva, ki je za nas najvažnejši, npr. obraz neke osebe pri portretu v naravi. Skoraj odveč je omeniti, da sodobne zrcalnorefleksne kamere analognega ali digitalnega tipa uporabljajo AF točke tudi kot točke merjenja svetlobe integralno ali pa selektivno.

 

 

Merjenje svetlobe

In že smo pri merjenju svetlobe in svetlomerih. O svetlomerih na splošno ne bom govoril, ker si teorijo lahko preberete v vsaki boljši knjigi o fotografiji. Povejmo samo to, da imamo dva načina merjenja svetlobe : merjenje odbite svetlobe ali merjenje objekta in merjenje vpadne svetlobe ali merjenje svetlobe.

 

Slednjo v glavnem uporabljajo profesionalci, ker za vpadno merjenje svetlobe potrebujemo ročni svetlomer. Ta je še posebej priljubljen v ateljejih pri delu z lučmi. Ker pa so te vrstice predvsem namenjene amaterjem, bomo govorili o merjenju odbite svetlobe. Tudi to seveda lahko merimo z ročnim svetlomerom, vendar so zdaj že redke kamere brez vgrajenega svetlomera. Vedeti moramo, da je vsako merjenje svetlobe  s svetlomerom, ki je vdelan v sistem kamere, v bistvu merjenje odbite svetlobe.

 

 

Letno obarvan je oranžnorjave barve, ki je zelo prodorna in ima veliko valovno dolžino. Zato ga svetlomer vidi svetlega v primerjavi z zelenim gozdom, ki ga svetlomer vidi temnega. Ker je srnjak precej manjši od površine gozda, je njegov vpliv na osvetlitev zanemarljiv. Svetlomer vidi vse temno in zato da ukaz avtomatiki po močnejši osvetlitvi. Tako dobimo lepo osvetljen gozd, žal pa je srnjak močno preosvetljen in z motivom ni nič. Torej moramo osvetljevati na srnjaka, se pravi uporabiti točkovno (spot) merjenje, ali sliko enostavno za eno stopnjo podosvetliti, da dobimo dober posnetek.

 

Ni važno, kakšen sistem imamo in kakšno merilno celico. Ločimo več vrst merjenja: integralno, centralno, večconsko in selektivno ali točkovno. Vsa ta merjenja so povezana z elektroniko v kameri in preko nje z zaslonko in zaklopom. Tako pri novejših modelih kamer izbiramo  med programsko osvetlitvijo P, avtomatiko zaslonke Tv in avtomatiko časov Av, kar v prevodu pomeni, da se pri programu P kamera sama odloči za najboljšo kombinacijo časa in zaslonke. Pri nastavitvi na Tv izbiramo čas in avtomatika izbira zaslonko, pri Av pa izbiramo zaslonko in avtomatika določi čas. Imamo še ročno (manualno) nastavitev M, kjer z vgrajenim svetlomerom sami izbiramo kombinacije časov in zaslonk.

 

In že smo pri popravkih. Ravno nastavitev M nam omogoča, da po lastni želji in Izkušnjah določimo, ali bomo posnetek osvetlili točno po svetlomeru, ali ga bomo podosvetlili ali preosvetlili. To je odvisno od motiva in kompozicije slike. Vsak fotograf ima svoj način slikanja, ali, kot pravi ljudski pregovor, vsake oči imajo svojega malarja. To še posebej velja za diapozitive, kjer naknadni popravki niso možni. So pa motivi, kjer vsa avtomatika odpove in so popravki nujni.

 

 

Pravilno držanje kamere nam lažje zagotovi nepremaknjen posnetek. Foto: Sandi Pelko

 

To še posebej velja pri slikanju kontrastnih posnetkov, sončnih zahodov ali na splošno motivov, kjer prevladuje ena močnejša barva. Da bi to razumeli, moramo vedeti sledeče: svetlomer vidi črnobelo in pretvarja barvne ploskve v ustrezne sive ploskve v odtenkih od bele do črne. Vedeti moramo tudi, da so nekateri žarki, barve bolj prodorni od drugih in moramo to upoštevati pri osvetlitvi. Vse to velja tudi za digitalno tehniko, kjer pa si lahko popravke privoščimo naknadno v obdelavi enega od programov. Seveda, če je slika močno »prežgana« ali pretemna, da je skoraj ni, potem tudi računalnik bolj malo pomaga. Če drugega ne, se nam maščuje z močnim šumom.

 

 

Prav zanimiv fotografski motiv so novi digitalni fotografi. Le redko kdo zna pravilno prijeti kamero in jo držati tako, da ob pritisku na prožilec kamere tudi ne bo premaknil. In prav premik kamere ob proženju je največkrat vzrok neostrega, premaknjenega posnetka. Kamero je treba v rokah držati čvrsto, pritisnjeno k čelu in ne z močjo na hitro pritisniti na prožilec.
 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com