Sony 828 sem že preizkusil. Kamera je potrdila moje domneve o ne/primerljivosti teh kamer z DSLR kamero z manjšim številom točk.

 

V kompaktnem razredu dosega lovljenje večjega števila točk svoje meje. Napovedal sem že, da se bodo kompaktne kamere počasi začele vračati k uporabnikom predvsem iz pogleda uporabnosti in zahtevane kakovosti. Toda industrija tehnologijo ima, kupci pa so še vedno pripravljeni odšteti nekaj več denarja samo zaradi večjega števila točk. Za industrijo željno dobička vsekakor dobra novica. In Sony kot vodilni po količini v izdelavi CCD tipal je svoj velik razvojni potencial izkoristil in na majhno tipalo veliko vsega 2/3 inča (8.8 x 6.6 mm) postavil nič manj kot 8MP (3264 x 2448 točk).

Kupci digitalnih kamer se močno razlikujejo od tistih iz časov analognih kamer. Današnji digitalni kupec gleda predvsem tehnološke rešitve. Te pa nam marketing zelo lepo zavije v celofan in z nekaj aranžerske in marketinške pomoči jih dobimo kot močno napihnjene novice servirane še tople v časopisih in na spletu. Analogni kupec je včasih v prvi vrsti pogledal na potrebo po foto kameri, nato po ceni in se šele nato odločal za nakup. Digitalni kupec pa je s pomočjo vseh mogočih serviranih »digitalnih sladic« v nakup prepričan še preden je kamera sploh dosegljiva na trgovskih policah.

Od prvih cenovno dosegljiv kamer z za današnje razmere skromno kakovostjo je minilo že 10 let. Leta 1996 je Kodak DC 50 z digitalno barvno kamero, s ceno 1000$ postavil censki mejnik, ki so si ga nekateri že lahko privoščili. In danes po 10 letih možnosti nakupa prvih cenovno in kakovostno zadovoljivih kamer smo še vedno na tem censkem mejniku. Le s to razliko, da za to ceno dobimo že kamero, ki uporabniku nudi zelo veliko. Za večino uporabnikov še celo preveč. Kajti tehnika je zaradi svojih velikih številk in lastnosti zelo radodarna s 1000 in 1 lastnostjo in tudi požrešna z energijo kot potrebo po velikem prostoru za shranjevanje podatkov.

 

Kodak DC 50. Ena prvih kamer z barvnim zapisom za ceno 1000$.

 

Komu so namenjene?

Vsaka kamera je namenjena kupcu z določenimi zahtevami. »Hibridne« kamere pa prepričajo tiste fotografe, ki potrebujejo kakovost, zmogljivost, predvsem pa enostavnost kamere brez potrebe po menjavi objektivov. Zato imajo tudi goriščno zmogljiv zoom objektiv. Tem kameram sem vedno dejal tudi »kamera za popotnike«. Kajti prav ti uporabniki potrebujejo tudi take zmogljivost kamere. Zraven pa še kompaktnost in nizko težo.

Med analognimi kamerami razen Olympus-a teh kamer ni ponujal nihče. Canon je leta 1990 poizkusil s kamero Epoca. Vendar jo fotografi niso sprejeli. Leta 1992 je poizkusil še z novim modelom Epoca 135 in jo kmalu tudi prenehal izdelovati. Olympus je leta 1986 razvil lastni avto fokus sistem v SLR razredu. Kmalu pa se je zavestno odločil končati razvoj SLR kamer. Ker pa je s serijo mju že imel eno izmed najvidnejših prodajnih vlog med kompaktnimi kamerami se je odločil ponuditi svojo tehnologijo v kamerah serije IS. V malo večjem kompaktnem ohišju je ponudil zmogljiv zoom objektiv z mnogo boljšo svetlobno močjo kot so jo ponujali klasični mali kompakti. Zraven pa še pravo SLR tehnologijo, refleksno zrcalo, prizmo in zavesni zaklop. Torej pravi hibrid med malo kompaktno in SLR kamero. Kamero iz serije IS so fotografi z veseljem vzeli tako v hribe kot na daljša potovanja. Tudi kakovost slike, za zahtevnejše hobi fotografe nikoli ni bila vprašljiva. Že fotografiranje na film preko zmogljive optike nam je zagotavljalo dober končni rezultat, to je tehnično dobro osvetljeno fotografijo.

 

Canon Epoca 135. Zanimiva rešitev kompaktne kamere, ki pa se v 90-tih ni prijela med fotografi.

 

Film kamera Olympus IS-1000.

V digitalnem fotografskem svetu, pa so se »hibridne« kamere hitreje in bolje prijele. Predvsem cena pravih DSLR kamer in velika tehnična zmogljivost »hibridnih« je pred petimi leti marsikoga prepričala v nakup teh kamer. Med prvimi ponudniki je bil leta 1998 Olympus z modelom D-500L. Nato 1999 Sony s kamero DSC-F500. Za njim Minolta z modelom DiMAGE 5 in 7. Canon, s kamero  PRO 90is. Olympus pa ni imel DSLR kamer in je za zahtevnejše fotografe svoje znanje iz filmskih kamer prenesel v digitalno tehniko. Tako sta nastali dve kameri Camedia 10 in 20. Zelo dobro so ju sprejeli profesionalnimi fotografi, ki povprečnih zelo dragih DSLR kamer še niso hoteli oziroma mogli kupiti. Kmalu pa je prišel nov zagon tehnike in njena pocenitev. Sony je leta 2001 z modelom kamere 707 nakazal, da je trg pripravljen na »hibridne kamere«. Kmalu sta svoji kameri dala na trg še Nikon, model 5700 in Minolta, kamero A1. V analogni fotografiji naprednejši fotografi, »hibridov« nikoli niso sprejeli za svoje. V digitalni pa je drugače. Nekaj doprinese cenovna dostopnost glede kakovosti, še več pa množica novih tako imenovanih »računalniških« fotografov, ki do sedaj foto kamer niti poznali niso. Šele s prihodom digitalne kamere odkrivajo fotografijo in tehniko samo. In ker nam te digitalne kamere ponujajo zelo veliko, kupci pa so pripravljeni dati denar za te zmogljive kamere, se je v tem letu močno razširil prav ta »hibridni« razred kamer.

 

 

Ohišje Sony 707.

 

Olympus E-10, predvsem pa model E-20 sta bila zaradi pristopne cene naproti pravim DSLR kameram v rokah mnogih profesionalnih fotografov.

Večina ljubiteljev digitalne fotografije je vse do prihoda »hibridnih« zmogljivih kamer verjela, da število točk pomembno vpliva na končno kakovost fotografije. In milijoni točk so se iz leta v leto povečevali. Večina uporabnikov digitalnih kamer pa si svoje fotografije ogleduje na računalniških zaslonih, tiska z domačimi tiskalniki ali izdeluje fotografije v fotolaboratorijih velikosti 10 X 15 cm.  Za to velikost fotografije pa ne potrebujemo več kot tri milijone točk. Vendar so nam predvsem trgovci in posredno vsi, ki nam prepisujejo navodila uporabe in tehnične zapise, vztrajno prikazovala pomembnost točk. Z višjim številom, so bile lahko zelo logično tudi višje cene kamer. Še nekaj let nazaj je število točk v kompaktnem razredu rastlo počasi. Cca. pol milijona na leto. Na koncu lanskega leta pa je na trg že prišlo tipalo, ki je naredilo velik preskok v številu točk. Poudarjam v številu. Na kakovosti fotografije z večjim številom nismo pridobili nič. Tako zahtevna tehnologija tipala pa za seboj potegne tudi spremembo mnogih elementov v kameri. S tem pa tudi visoko ceno. Vse je medsebojno povezano. Tipalo tako visoke ločljivosti potrebuje hitre algoritme in procesorje za računanje in prenos podatkov, zmogljiv notranji spomin in spominsko enoto in kar je najbolj pomembno odličen objektiv. Točke na tipalo so zelo majhne 2.5 µm in tako ločljivost doseže samo najkakovostnejša leča in dobro izračunana pozicija leč in njihova postavitev v skupine. Ne čudi, da vsi proizvajalci poudarjajo prav kakovost objektivov na teh zmogljivih kamerah. DSLR kamere imajo velikost posamezne točke na tipalu cca. 7.5 µm. In ker je celotna tehnika v kameri zelo zmogljiva, nam zraven v tej ceni ponudijo še vse mogoče programske rešitve, ki so nam danes znane v fotografiji.

In zakaj tudi v digitalnem »hibridnem« svetu?

Te digitalne kompaktne kamere nam ponujajo vse. Od zmogljivega tipala, vseh mogočih fotografskih nastavitev, ki jih poznamo tako med kompaktnimi kot DSLR kamerami, do kakovostnega video zapisa in na koncu z zmogljivim zoom objektivom z velikim razponom goriščne razdalje. Zato tem kameram tudi naziv "hibridne". Lahko jih tudi poimenujemo kamere "All in one", vse v eni. Vsako podjetje pa daje poudarek na njemu prepoznavne lastnosti in lastne inovacije. In prav v teh se kamere same tudi razlikujejo ena od druge. Pa si jih pobliže poglejmo.

 

Nove »hibridne« kamere

 

Zanimiva oblika in nova uporabnost kamere. Foto podjetja te inovativnosti nimajo.

Sony CyberShot 828 je bila prva kamera, ki nam je v kompaktnem razredu ponudila tako veliko število točk. Odziv potencialnih kupcev je bil neverjeten. Vsi so govorili samo o tej kameri. To je tudi edina kamera hibridnega razreda osmih milijonov katero sem že preizkusil. Sam preizkus pa še enkrat več potrjuje moje razmišljanje o hibridnih kamerah. 828 je dobra. Ponuja toliko dobrih in zanimivih lastnosti, da je ljubiteljski fotograf z njimi lahko več kot zadovoljen. Seveda, pa s temi kamerami ne pričakujte popolne zamenjave za DSLR kamere.

Tudi druga podjetja niso držala križem rok. Od podjetja Sony so zakupila določen del proizvodnje tipala in sama pričela na trgu ponujati kamere v tem hibridnem razredu.

 

Ni kaj. Še vedno je to kamera. Nikon zna zadovoljiti fotografovo oko.

 

Nikon je svoj prejšnji model 5700 oblikovno samo malo predelal. Za mnoge je to povsem dovolj.

Drugi, ki je prikazal kamero s tako zmogljivim tipalom je Nikon. Če je imel Sony izkušnje glede izdelave ohišja v kamerah 707 in 717, je Nikon že imel model kamere 5700. In tudi v novi kameri Nikon CoolPix 8700 je združil spoznanja od predhodnice in nove tehnološke rešitve vključno z 8MP tipalo. Nikon pa je ubral svojo smer pri objektivu. Za objektiv so izbrali malo bolj tele področje. Sony nam nudi goriščnice 28 - 200mm (ekv. 35mm). Nikon pa od 35 - 280mm. Tako imata ti dve kameri že na začetku veliko razliko o kateri fotograf lahko razmišlja.

Druga večja razlika je v nastavitvi občutljivosti. Sony nam omogoča nastavitev 800ISO, kar pa se je pri kritikih izkazalo za prvi večji problem. Nikon se je odločil za manj radikalno rešitev in omogoča samo 400ISO, s tem pa se je rešil govora o prevelikem šumu tipala.

Tretja večja razlika je v ergonomiji ohišja. Sony je kot izdelovalec foto kamer brez prave tradicije. Zato je smelo začrtal svojo pot tako oblike kot načina uporabe kamere. Močno izbočeni objektiv je v bistvu glava kamere, ki nosi ohišje. Le to pa se premika po vertikalni smeri. Ko se enkrat navadiš takega načina fotografiranja se ti zdi da je tak način držanja in upravljanja kamere zelo dober in priročen.

Nikon, kot fotografsko podjetje s slavno tradicijo, pa je naredil ohišje za katerega lahko takoj rečemo to je to. Foto kamera. Torej brez iskanja nekih futurističnih oblikovnih in uporabniških rešitev. Kamero lahko zelo prijazno naslonimo očesu. Res, da v hibridnih kamerah ni pravega pogleda skozi iskalo kot ga poznamo v zrcalno refleksnem razredu, toda marsikateri fotograf je še vedno vajen iskati motiv skozi iskalo. Tudi pri daljših goriščnih razdaljah je iskanje motiva preko TFT zaslona na hrbtu kamere zelo oteženo. Mnogo hitrege poiščemo motiv skozi iskalo. Tudi zaradi tega je Nikon naredil kamero, ki je ergonomsko dobro prilagojena takemu načinu pogleda na motiv. Če lahko Sony 828 premikamo po vertikali in s tem spreminjamo naklon objektiva in TFT zaslona, pa ima Nikon 8700 odlično rešitev, ki jo poznamo tudi pri nekaterih drugih kompaktnih kamerah, to je vrtljivi zaslon. Z njegovo pomočjo lahko fotografiramo in kontroliramo posnetek v mnogih situacijah.

In to so glavne razlike med kamerama Sony 828 in Nikon 8700. Omenim lahko še svetlobno moč objektiva. Sony jo ima 2.0, Nikon 2,8 in pa dodatne leče. Tu je Nikon naredil velik korak naprej in razširil ponudbo predleč do ekstremno širokih kotov. O kakovosti slike in drugih lastnostih bom več pisal v preizkusih kamer. Sony je že na naših policah. Sicer jih prihaja močno premajhno število glede na želje kupcev, toda kakšno za pravi preizkus bom že dobil. Nikon 8700 se še ni začel prodajati. Zato bo treba na preizkus še počakati nekaj časa.

 

Nikon za pogled na motiv uporablja vrteče se TFT iskalo.

Kaj pa ostala konkurenca?

Na sejmu PMA v Las Vegasu so še Canon (PowerShot PRO1), Minolta (DiMAGE A2) in Olympus (Camedia 8080) predstavili kamere z osem milijonskim tipalom. Kamere bodo na trgu šele meseca marca. Zato o njih lahko zapišem samo kot pregled tehničnih podatkov in nekaterih lastnosti, ki so preneseni  iz do sedaj znanih kamer.

 

Canon se je zaradi hitrejšega in lažjega ostrenja odločil še za aktivni AF. Dve piki levo od objektiva.

Canon je predstavil kamero PowerShot PRO1. To je sedaj najzmogljivejša kamera te zelo uspešne serije. Po kameri PowerShot PRO 90is, Canon ni več izdelal kamere »hibridnega« razreda. Sedaj pa se je očitno pokazalo, da bodo kamere tega razreda prevzele kar pomemben del trga digitalnih foto kamer. Že pri kompaktni kameri G5, se je opažalo, da objektiv komaj še zmore zadovoljiti fotografa po tehnično kakovostni sliki. Objektiv je bil konstruiran za manjše ločljivosti. Ima preslabo ločljivost za majhne točke na tipalu. Ker so se dobro zavedali tega problema so pri kameri PRO1 uporabili njihovo najboljšo tehnologijo izdelave leč. V objektiv so vgradili tehnologijo njihove najvišje serije objektivov. Tako ima tudi ta mala kamera na objektivu črko L (Luxury). Poleg kakovostnih leč, pa so v objektiv vgradili še tehnologijo hitrega ostrenja USM. O ostalih lastnostih te kamere pa ni treba izgubljati besed. Pristaši serije PowerShot njihove dobre lastnosti in prednosti že poznajo.

 

Minolta je malenkostno prenovila obliko uspešne predhodnice DiMAGE A1.

Minolta Dimage A2, naslednico odličnega modela Minolta Dimage A1. Za mene osebno je bila kamera Dimage A1 najboljša predstavnica hibridnega razreda do sedaj. Predvsem iz moje uporabniške želje, da lahko na kameri sami preko gumbov nastavljamo večino lastnosti. Minolta A2 s seboj prinaša tudi že iz kamere A1 znani sistem za stabilizacijo slike, AS (AntiShake). Le ta nam pomaga delovati z daljšimi časi osvetlitve. S tem se izognemo posegu v višji ISO in s tem večjim šumom.

A2 pa im še eno novost. Elektronsko iskalo v kameri (EVF) ima izredno ločljivost 922.000 točk. Koliko laže se sedaj ročno ostri preko iskala s tako ločljivostjo bom spoznal šele po preizkusu kamere. Vendar nam Minolta A2 že kaže, da gre razvoj EVF iskal hitro naprej. A2 ohranja ohišje in možnost nastavitev na njemu  enako kot pri predhodnici A1.

 

8080 ima goriščno razdalja samo do 140mm. Za več morate uporabiti konverter. Zakaj taka odličitev bomo videli kmalu, ko bodo vse kamere na preizkusu. Tipalo z 8MP zahteva vrhunski objektiv. Ali so se zaradi tega odločili za svojo pot?

Tudi Olympus do sedaj ni imel kamere v tem hibridnem razredu. Če so si kamere Canon PRO1, Minolta A2 in Sony 828, podobni po goriščni razdalji zoom objektiva, pa se je tudi Olympus tako kot Nikon odločil za drugačno pot. Zoom objektiv na kameri Olympus Camedia 8080 ima goriščni razpon od 28 do 140 mm. Zakaj pri Olympusu niso ponudili 7X-ni zoom bodo pokazali preizkusi. Že z modelom kompaktne kamere C-5060 pa so pokazali, da znajo narediti kamero z izredno kratkim odzivnim časom delovanja in zajema slike. Ti podatki, pa so postali v zadnjem času zelo pomembni za kar nekaj fotografov.

 

 

Novi canonov najvišji model serije PowerShot. Zaradi potrebe po visoki ločljivosti leč so uporabili svojo najvišjo tehnologijo leč, serijo L. TFT zaslon, je gibljiv.

Katera je najboljša?

Večkrat sem že zapisal, da najboljše kamere ni. Vsaka kamera ima tako prednosti kot slabosti. Za drugačen namen fotografiranja pa se lahko prednost spremeni v slabost. In zato tudi pri teh »hibridnih« kamerah nikoli ne bomo našli najboljše. Že po pregledu tehničnih podatkov lahko opazimo, da ima vsaka kamera nekaj lastnosti, ki že dajejo osnovo za hvaljenje. In kupci si ponavadi na podlagi zapisov in predvsem poznavanja imen hitro izberejo favorita.

Canon PRO1 ima magnet za vse tiste, ki poznajo rdečo črto pri robu objektiva in USM lastnost hitrega načina ostrenja.

Minolta A2 prepričuje z visoko ločljivim EVF iskalom in AS sistemom proti tresenju.

Nikon 8700 je že zaradi goriščnice 280 mm drugačen od tekmecev.

Olympus 8080 stavi na hitrost zajema posnetka.

Sony 828 pa ima že v osnovi drugačen segment kupcev. Napis, Carl Zeiss, nočni način fotografiranja... »It is Sony«.

 

Pri vsaki od naštetih kamer pa se ob preizkusu, da najti njene prednosti. O kakovosti slike ne gre zgubljati besed. Velike razlike v tem pogledu med kamerami ne bo. Od teh kamer tudi ne pričakujemo, da bodo zamenjava za DSLR kamero. Razlika v uporabnosti in kakovosti bo še dolgo velika. Nam pa »hibridne« kamere nudijo zelo široko uporabnost. In tu je njihova glavna prednost »All in One«.

 

 

Tudi "največji" se je odločil vstopiti v "klub 8 milijonov". Očitno se pričakuje, da bodo te kamere pomembno vplivale na "image" celotnega kompaktnega razreda.

 

Tudi Minolta je ohranila obliko in nastavitve na mestih kot jih je imela predhodnica A1.

 

Sony si je za objektiv sposodil ime Carl Zeiss.

 

Olympus Camedia 8080. Pravijo, da je po odzivnosti najhitrejši v svojem razredu.

Prednosti proti slabostim!

»Hibridne« kamere so vmesni člen med kompaktnimi in DSLR kamerami. Lahko bi rekel, da je izpeljanka iz majhnih kompaktnih in DSLR kamer. Imajo povsem svoj namen uporabe in so tudi namenjene določenemu segmentu kupcev. Ne moremo jih proglasiti za kompaktne, saj so hibridne večje, niti to niso DSLR kamere saj ne uporabljajo zrcala niti nimajo zmožnosti menjave objektivov.

In ker sem že poudaril, da je lahko prednost tudi slabost je skoraj nemogoče zapisati dva ločena sklopa, prednost, slabost. Če je za lastnika DSLR kamere zaradi kratkih goriščnih razdalj slabost »hibridov« nezmožnost kontroliranja globinske ostrine, je prav to lahko za drugega fotografa velika prednost. Če imajo hibridne kamere za nekoga prednost v dolgi goriščni razdalji, je lahko za drugega fotografa to povsem nepomembno. Zmogljivost kamere je zelo visoka, objektivi morajo biti zaradi kakovosti večji, s tem pa so za marsikoga te kamere prevelike. Tretji pa v teh hibridnih kamerah vidijo odlično zamenjavo za DSLR razred kamer. Ponujajo jim zadovoljivo kakovost slike, objektiv, ki ima univerzalne goriščnice, snemanje filma in še vedno majhnost in majhno težo.

Opozarjam pa tako privržence kot nasprotnike teh zmogljivih kamer na že znana dejstva. »Hibridne« kamere nam nudijo res zelo veliko. Vendar od njih ne pričakujte, da vam lahko zamenjajo zmožnosti in uporabnosti DSLR kamer. Predvsem, če ste že uporabljali SLR kamero na film, potem vas »hibrid« ne bo dolgo zadovoljeval. Oziroma, te kamere lahko v popolnosti zadovoljijo družinske, popotniške, poslovne, itd. fotografe. Še vedno velja. Pred nakupom se vprašajte za »namen fotografiranja«. In če ne potrebujete kamere za v žep ali pa kamere z izmenljivimi objektivi ter najboljšo kakovostjo slike, potem so v tem članku predstavljene kamere dobra izbira za vas. Katero izmed njih si boste izbrali pa je povsem vaša lastna izbira. Najboljša izbira za vse, tudi če kamere še toliko preizkušamo, ne obstaja!