Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
http://www.foto-klik.si/
http://www.olympus.si/site/en/c/cameras/om_d_system_cameras/om_d/e_m1x/index.html
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
http://www.cyberstudio.si
>

Herman Pivk - Noč na oknu

Avtor:Matjaž Intihar
10.06.2013 07:54

Herman Pivk je uveljavljen ustvarjalec s področja fotografije. Po začetnih "čistih" fotografijah se je sredi osemdesetih let posvetil fotografiji, ki jo z različnimi ustvarjalnimi postopki obdeluje v procesu razvijanja. To ga odmika od klasično pojmovane fotografije in približuje subjektivnosti in unikatnosti slikarskega medija. Z nenavadnim podajanjem resničnosti in izvirno osebnim jezikom vnaša nov pogled na fotografski medij ter v tem smislu zaseda posebno mesto med sodobnimi slovenskimi fotografi. Na prvi samostojni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor bo Herman Pivk predstavil cikla, ki zajemata čas od 2004 do 2013. Naslov Noč na oknu vsebinsko povezuje cikla HO-VRT in HOTEL BA-BO. HOTEL BA-BO pod svojo streho združuje to, kar prebiva znotraj hotela in torej simbolično znotraj posameznika, HO-VRT pa se skozi okno zazira navzven. V skupno zgodbo ju povezuje umetnikova interpretacija, ki realne podobe transformira v zagonetne notranje vizije. Herman Pivk v svojih fotografijah nenehno odstira plašč realnosti, razgaljeno pa povzdigne v nekaj presežnega. Pri tem sam postopek transformacije fotografske podobe prinaša tudi drugačno doživljanje fotografije. Fotografska podoba v postopku umetniške obdelave prestopi prag, ki ji ga določa njen lasten medij. Umetnikovi posegi v pozitiv fotografije na zgodnejših delih (cikla Skozi zrcalo in Spoznavanje narave) razkrivajo težnjo po uporabi več različnih postopkov, dopolnjujejo jih odtisi rok in podobno. Energični posegi vpeljejo nedoumljivo in pogosto srhljivo naglašeno mističnost, ki izgublja stik s tuzemskim in se približuje sanjavim blodnjam. V zadnjih ciklih (HOTEL BA-BO, HO-VRT in H6) pa umetnik v posnetek posega bolj premišljeno in z zrelo zadržanostjo. V nekaterih delih pride do pravega notranjega žarenja, ki objekt subtilno napolni s presežnim. Pivk v zadnjih delih iz leta 2012 stori še odločilnejši korak stran od otipljive snovnosti, ki ponekod ni več prepoznavna. V delih, kjer je fotografija kot izhodišče ohranjena, pa se zgodi čista transformacija v smeri prosojne metafizične preobrazbe, kar na vsebinski ravni podpirajo lebdeči in padajoči objekti oz. objekti, postavljeni iz običajnega ravnotežja. Kljub nekaterim zadnjim odmikom ostaja stalnica v ustvarjanju Hermana Pivka z lučjo presvetljen pogled v odstrte svetove realnega. S podobami tega sveta nagovarja globino človekove duše, razkrije njeno samotno in bolečo plat, presvetljene podobe pa v privzdignjeni lepoti pokaže svetu. Njegov pogled je pogled samohodca, ki se z enako pozornostjo ustavlja ob človeški groteski, pogledu živalskih oči ali lesku vode. Na razstavi Noč na oknu se pripoved vije med podobami živali, ljudi, izgubljenih ali pozabljenih predmetov, med prividi bivališč, flashbacki in spominom. Gledalca iz ravni konkretnega sveta prestavi na simbolično raven vizije. V tej viziji je sporočilnost živalskih podob drugačna od tiste, ki jo posredujejo podobe ljudi. V živalskih likih je prepoznati več preprostega "biti", več čiste in prizemljene prisotnosti. Živalski liki (z nekaterimi izjemami) niso iztrgani iz svojega sveta in čeprav ranljivost v tem svetu obstaja, je vpeta v samo bivanje in zato ne zareže tako tragično kot pri podobah ljudi. V ciklu HO-VRT je človeška prisotnost povsem v ozadju, pojavlja se kvečjemu kot slutnja. Vrt (sveta) brez človeške prisotnosti diha pravzaprav veliko bolj svobodno. Kot nasprotje pa je v ciklu HOTEL BA-BO močno naglašena druga plat: absurdnost, iztrganost iz celote (stvarstva) in izguba smisla. Človeški liki s svojo držo, postavitvijo v prostor, nesmiselnostjo opravkov in absurdnostjo prizorišč naglašujejo brezizhodnost, izolacijo ali vsaj slepo ulico. Iz te situacije skušajo posamezniki mukoma ali (redkeje) z zamaknjenjem seči onkraj. Razpon obeh ciklov bi torej lahko povzeli takole: svet zunaj je še vedno na svojem mestu, prava drama se ne dogaja zunaj, temveč znotraj (nas). Vsebinsko je jezik Pivkovih podob sodoben, hkrati pa nekoliko arhaičen, torej starodaven. Umetnik z njegovo pomočjo izpričuje globoke in starodavne vizije. Teme osamljenosti, izoliranosti in odtujenosti v njegovih delih niso le odraz časa, temveč nosijo odmev vsesplošnega bivanjskega občutja človeške vrste. Utesnjenost, preizpraševanje smisla, dvom v posameznikovo vlogo v družbi in svetu, teža krivde in zmote so teme, ki napajajo človeštvo vse od antike, in mi smo njihovi dediči. V Pivkovih osebah odmeva vsa tragičnost antičnih junakov: brezup kralja Leara, izdajstvo Jazona, norost Medeje, tavanje Odiseja … V njih začutimo težo oseb, ki nosijo zavedanje o razponu teme in svetlobe v sebi. Prav iz te podlage črpajo njegovi izjemni in neponovljivi portreti slovenskih likovnih, literarnih in dramskih umetnikov. Herman Pivk tudi svoja dela predstavlja in razstavlja na svojstven način. Gledalca ne vodi z logiko pripovedovalca zgodbe, temveč z nizanjem podob ustvarja določene zaznave in občutke. Pred gledalcem se utrinjajo drobci podob in izstopajo iz teme noči. Njihova hipna, a z lučjo osvetljena prisotnost, je enako krhka kakor naša lastna in v tem so nam bliže, kot se zdi na prvi pogled.

 

Andreja Borin, kustosinja UGM

Več o avtorju in njegovih delih na spletni strani: www.hermanpivk-foto.si

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com