Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Fotografski tečaj e-Fotografija in evolucija moje fotokamere

30.09.2011 08:04

 

Saj pravzaprav sploh ne vem, kje naj začnem. No, takole... Vsi članki raznih udeležencev, ki sem jih prebrala na e-Fotografiji, so bili potopisi in »fotopisi« nekega potepa (Toskana 2011, ZDA, Bali, Namibija, Istra, Benetke - Burano). Nisem pa zasledila nobenega o doživljanju tečaja fotografije. Iz tega razloga in ker mi je vsa zadeva še sveža, bom opisala, kaj sem doživljala v 16 urah tečaja.

Če koga odvrne količina čtiva, naj na tej točki odneha. Enostavno vsega ne morem opisati v nekaj povedih. Že tako ne bom šla v vse podrobnosti, ker bi nastal roman.

 

Preden začnem, moram še omeniti, da sem zgolj po naključju dobila v roke 54. izvod brezplačne revije e-Fotografija. Odprla sem jo ravno na strani, kjer je izjemna fotografija otroka in pitona z naslovom »Ujemite pravi trenutek«, pod njo pa so navedena planirana izobraževanja, potepi ... Ker verjamem, da se v življenju vsaka stvar zgodi z razlogom, sem kaj kmalu ugotovila, da se je tudi ta. Oklevala sem le minuto in naslednji dan oddala prijavo za osnovni tečaj pod vodstvom Matjaža Intiharja in potem je bilo potrebno samo še počakati »dan D«. Že v začetku mi je bilo jasno, da je tečaj namenjen digitalni fotografiji. Ker pa imam TRENUTNO ŠE klasično fotokamero s filmi, ki se pripravlja za upokojitev, sem vedela, da bom hendikepirana. Pa kaj zato! No, zdaj veste, zakaj je naslov takšen, kot je.

 

Končno je napočil tudi ta dan. Navodila, kje se dobimo, so bila zelo jasna. Nekaj »sotrpinov« je že bilo tam. In ker človek dobi pravi vtis v prvih nekaj minutah, mi je bilo jasno, da se bomo lepo razumeli. Takoj smo vzpostavili kontakt. Druščina je bila zelo pisana. Tako po letih, spolu kot po znanju. Za nekatere sem se spraševala, če morda niso zgrešili tečaj in bi morali biti že v nadaljevalnem.
Prepričana pa sem, da smo se tisti, ki Matjaža še nismo srečali osebno, spraševali, kako bo vse to potekalo.
Pogumno, čeprav z dobro mero strahu in spoštovanja do osebe s takšnim renomejem, sem vstopila v predavalnico. In ni trajalo dolgo, ko sem doumela kakšna je pravzaprav oseba, ki nam predava - zabavna, sproščena, dostopna, preprosta, odprta, potrpežljiva, dosledna, da o strokovnosti sploh ne izgubljam besed. In kaj si lahko začetnik sploh še želi?
Iz minute v minuto so se mi odpirali novi svetovi. Razlage, kje, kako, kdaj in zakaj uporabiti določene funkcije, so bile jasne, poučne in razumljive za nas »telebane«, ki o fotografiranju skorajda nimamo pojma. Nisem vedela, ali naj gledam na ekran ali naj zapisujem, kar slišim. Oči so zahtevale svoje, razum pa svoje in ob tako zanimivem in prijetnem predavanju so 3 ure minile kot bi trenil. Tako, da sem z navdušenjem čakala nadaljevanje, ki je bilo prav tako intenzivno in je še hitreje minilo. Matjaž pa je bil nemalo presenečen, ko sem končno povedala, da imam še klasično kamero. Verjetno se je spraševal, iz katerega veka sem pobegnila - jaz se zagotovo bi na njegovem mestu. Ampak je, kar je. Tega sem se še kako dobro zavedala, preden sem se sploh prijavila na tečaj.

 

Sobota je bila namenjena praktičnemu delu. Gospod Oskar Dolenc, Matjaž in še dva fotografa so nas zasipali z navodili in informacijami. Človek je kar malo zbegan ob taki množici podatkov. Vsrkavaš informacije in jih nato poskušaš prenesti v prakso. Praksa in teorija pa sta dva različna pojma.
Vsi so preverjali posnetke, nastale po določenih nastavitvah. In jaz?? Ja, jaz pa sem samo opazovala in poslušala komentarje, ta je pretemna, ta presvetla, ta odlična, tukaj ni dobra ostrina, to ste pa ujeli, tam spet nekaj drugega ... Jasno mi je bilo, da je res skrajni čas, da zamenjam fotokamero. Nato pa me je Matjaž spravil v smeh, ko je stopil do mene in mi rekel: »A bova midva pogledala kakšen posnetek?«
»Ja, seveda ga bova, vendar ko bo film razvit. Čez objektiv ne gre ... (he, he).«

 

Ljubljano dokaj dobro poznam, čeprav sem doma precej daleč od nje. To soboto pa sem jo spoznala tudi skozi objektiv in videno me je resnično prijetno presenetilo. Koliko stvari je, ki jih niti ne opaziš, če letiš samo po opravkih.


avtorica: Nika Osredkar

Seveda smo bili kot skupina fotografov tudi mi zanimivi za okolico. Eni so se držali mrko, drugi spet nasmejano, tretji presenečeno. Skratka, pisana množica občutkov se je zrcalila na obrazih mimoidočih. Nekaterim je uspelo ujeti te izraze in jih shraniti v večnost. Zatikalo pa se nam je pri kipih, ki so bili videti kot ostanki levje večerje (tako sem jih vsaj jaz doživela). Kam se postaviti, kako osvetliti, kakšna globina je bolj primerna in še in še vprašanj se mi je podilo po glavi. Kar nekaj časa sem plesala okoli kipa in iskala primeren prostor. Pa sem ga našla? Ne bi rekla.

Navdušeni smo bili nad ključavnicami. Nikamor niso bežale, lahko si jih poljubno premikal, iskal pravi kot, pravo svetlobo, skratka, potrpežljivi modeli. Izredno živahno je bilo tudi na tržnici. Dobili smo navodila mentorjev, vprašanje pa je bilo, kako jim slediti, ko pa je bilo toliko motečih elementov. Vsak se je znašel po svoje in nastali so zelo zanimivi posnetki.

Prav zabavno je bilo na fotografiranju hitro premikajočih predmetov, v našem primeru prevoznih sredstev na cesti. Vozniki so v večini vsi komunicirali z nami tako ali drugače.


avtorica: Nika Osredkar

In ob koncu srečanja smo se ustavili še v lokalu, pa ne samo z namenom pogasiti žejo, temveč preizkusiti slikanje v slabih svetlobnih pogojih. Bilo je zelo težavno ali celo nemogoče, če imaš kamero iz »ledene dobe«. Po štirih urah našega potepanja in nesebične delitve znanja in izkušenj naših mentorjev smo se poslovili polni lepih vtisov, novega znanja in navdiha. To pa še ni bil konec. Naslednji teden smo se dobili še zadnjič. Do takrat smo dobili nalogo, izbrati 10 fotografij za predstavitev. Pa se je zataknilo. Zame je bilo to zahtevno in ko sem se pogovarjala z drugimi, sem ugotovila, da so imeli isti problem. Na videz preprosta naloga v resnici pa ravno obratno.


avtor: Jože Cesar

 

Sama sem bila še toliko bolj nemirna, ker nisem vedela, kaj bom dobila v roke, ko mi razvijejo filme. In nikoli ne bom pozabila presenečenega obraza osebe v fotoateljeju, ko sem mu naročila, da ne smejo delati nobenih korekcij. Verjetno si je mislil, da z menoj ni vse v redu, saj me je kar nekajkrat vprašal, če sem prepričana. In ko sem mu povedala, kdo mi je dal navodila, je odnehal s prepričevanjem. Po tem dogodku sem bila še bolj skeptična. Tudi to je eden od razlogov, zakaj menjati kamero, ceno za izdelane fotografije da niti ne omenjam.

Odločitev je padla in torek je bil tu. Vsi smo živahno komunicirali in Matjaž je opazil spremembo. Kaj bi šele bilo, če bi tečaj trajal dlje. Na njegove komentarje smo čakali z mešanimi občutki. Vsak je pri sebi delal analizo in ko je začel, je v predavalnici nastala groba tišina. No tu in tam smo prišli tudi do zabavnih posnetkov, ki so nas nasmejali. Še zlasti komentarji ob njih. Izdal nam je tudi nekatere skrivnosti nastajanja in obdelave fotografij. Še kako presenečeni smo bili. Zakaj, boste pa morali sami preveriti. Čisto na koncu pa nam je pokazal primerjavo različnih predstavitev. Samo fotografije, fotografije in video, podlaga z glasbo...
Ob gledanju tega pa sem se čisto brez težav prestavila v drugo dimenzijo in se znašla na krajih, ki so bili na predstavljenih fotografijah. Občutek sem imela, da me »zastrupljajo«. In nisem se zmotila. Od takrat povsod hodim z digitalnim »malčkom«, pri katerem sem odkrila neverjetne sposobnosti. Prav kmalu bo dobil velikega brata.

Tako, dobili smo dobro osnovo, kako naprej, pa je odvisno od nas samih. Jaz zase vem! Iz že omenjenih razlogov pa, žal, ne morem s fotografijami podpreti napisanega. So pa dodane fotografije drugih »digitalnih« tečajnikov.


avtor: Sandi Breznik



avtorica: Karmen Gorišek Močnik

avtorica: Janja Benčina

avtor: Miran Svetlin

avtorica: Katarina Vengust

avtorica: Katarina Vengust

avtorica: Žana Zorko

avtorica: Špela Fabjan

avtorica: Janja Opravž

avtor: Jože Cesar

avtor: Jure Šuštar

Matjažu pa bi se zahvalila za vse nasvete, pomoč in dejstvo, da z nami nesebično deli »male skrivnosti velikih mojstrov«.

avtor: Martina Žvab

 

 

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com