Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Fotografska razstava - Milan Malovrh

16.05.2018 14:28

Fotografska razstava - Milan Malovrh

Otvoritev razstave bo v četrtek 17. maja ob 17 uri.
Trgovina Foto Beseničar, Dunajska 57.
Fotografije je natisnilo podjetje CEWE.

Otvoritev in predstavitev tehnike

Avtor ima poseben pristop k zajemu motiva. Uporablja dve kameri, ki sta istočasno proženi. Ena proži s kartkim časom, druga z daljšim. Združena posnetka predstavita zanimivo fotografijo gibanja. Več o tehniki bo avtor predstavil na otvoritvi.

 

O avtorju

Milan Malovrh je bil rojen v Tržiču leta 1951, kjer je po osnovni šoli postal član tamkajšnjega fotokluba. Fotografija ga je spremljala skozi srednjo šolo vse do danes, ko se s tem medijem ukvarja profesionalno. Gibanje je tista snov, ki je ga v fotografiji privlačila že od začetka, zaradi česar je posegal tudi po športni fotografiji. Sodeloval je na večih medklubskih razstavah v Jugoslaviji. V času analogne fotografije se je javnosti predstavil s petimi samostojnimi razstavami. Zadnja leta ga
je snov zanesla k upodabljanju konj, z začetki v Lipici. Po dveh letih fotografiranja lipicancev, je leta 2007 postavil razstavo s petintridesetimi deli v staji Velbanca. Samo leto kasneje je ob počastitvi obiska kraljice Elizabete II. v hotelu Maestozo v Lipici na ogled postavil kar petdeset fotografij. Lipicance fotografira še danes, vendar pogosteje pri rejcih lipicancev na Gorenjskem, ki mu je dostopnejša. Avtor razstavlja tudi na spletnih galerijah. Slednje so mu omogočile predstavitev fotografij v ukrajinski fotografski reviji Photografer (2009), reportažo v kitajski reviji za rejce konj Horsmann Sheep (2010), objavo in predstavitev v honkkongški reviji Photographer (2012), švedski publikaciji 1.x No words (2012), objavo naslovnice v angleški fotografski reviji Digital Photographer (2013), članek v švedski publikaciji Photographic Visions (2013) in 1.x Passion (2013) ter izbor fotografij v galeriji 1.x.

 

Alegorija Lipicanca

»Kulturno gledano je lipicanec konj, ki daje veljavo. Je simbol moči, vendar hkrati tudi simbol miline in ljubkosti.« Milan Malovrh v svojih fotografijah konje predstavi v svojem bistvu – nenehnem gibanju v prostoru, kjer so popolnoma svobodni. Videti ni niti ograd. Fotografije so gledalcu všečne, pritegne ga barva, na črnobelih fotografijah pa forma ali sence. Konji so arhetip svobode po kateri hrepenimo predvsem ljudje zaradi lastnega občutka omejenosti. Svoboda, kot si jo predstavljamo pa je bodisi nedosegljiva ali celo neprimerna oblika razmišljanja ali stila življenja. Torej je človek tisti, ki z gibanjem konj poveže koncept svobode v človeškem pomenu razumevanja. V sodobnem času je človek kot ujeta žival, kljub temu, da včasih živi v zlati kletki. Svoboda namreč še zdaleč ne pomeni zgolj neomejenosti gibanja, temveč je predvsem pojem, povezan z lastno zavestjo in notranjim zadovoljstvom. Konj za avtorja pooseblja eleganco, moč ter lepoto. Predvsem slednja je tisto, kar želi Malovrh pokazati drugim, hkrati pa dati še občutek, da je lipicanec naša dediščina. Priljubljenost dotičnega motiva izhaja iz njegovega otroštva, saj so doma imeli konja. Črede konj največkrat fotografira med njihovo pašo na travniku, za določene efekte pa potrebuje temnejšo ozadje gozda, dreves ali pa določeno lego sonca, zaradi katere fotografije oživijo v izredno močni svetlobi. K temu, da je avtor prišel do svojevrstnega vizualnega efekta na fotografijah, so pripomogle dolgoletne izkušnje in eksperimentiranje s fotografskim medijem. Malovrhove fotografije so posebne, ker konjev ne fotografira klasično, saj so bile konec koncev klasične fotografije konjev posnete že neštetokrat.

Fotografije dojemamo kot skupaj sestavljene presevajoče plasti. S svojim zanimanjem do eksperimentiranja in iskanja različnih možnosti, je našel povsem lastni slog, ki ga opredeljuje tehnika fotografiranja s tresljaji. S slednjimi na fotografiji ne izbriše sledove gibanja, pač pa le-te poudari.

Poudarki sicer niso močni, efekt gibanja ne izgleda oster, kot na primer pri Eadweardu J. Muybridgu ali Thomasu Eakinsu, pionirjih fotografije, ki sta se lotila taiste problematike že v 19. stoletju. Poudarki so tako nežni, da imamo občutek, da se konji spreminjajo v meglice ali zaradi kompozicije
v porozne valove, skozi katere polzi sončna svetloba. Ustvarjene sence pa včasih niso nujno temne, temveč svetle. »
Na snemanju hkrati uporablja dva fotoaparata, ki sta usmerjena v isto točko in goriščnico, z 24 - 120 mm in 70 - 200 mm objektivi in različnimi nastavitvami. Ob tem uporablja še ekscentrični tresilec. V končni obdelavi fotografije iz obeh fotoaparatov spaja skupaj, zaradi česar imamo pred seboj jasen motiv, obdan z večplastnostjo in gibanjem. Včasih je v to gibanje ujeta okolica, ki motiv sam obdaja, slednji pa je zato poudarjen. Avtor najraje fotografira, ko je sonce nizko na obzorju, torej zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Malovrh kompozicije v nekaterih fotografijah popestri s pogledom iz drugačnega zornega kota, kar pa lipicancem zaradi njihoveelegance in fotogeničnosti, prav tako pristoji.

Gledalcu te fotografije s svojo ljubkostjo in spoštovanjem do upodobljenih živali zlezejo pod kožo in zaradi zgodovinske vloge lipicanci tudi zares oddajajo nekakšen kraljevski občutek. Težko pa se je tudi opredeliti, kateri letni čas kot ozadje konjem najbolje pristaja – snežna belina ali zeleni pašniki, ki poudarijo njihove majestetične silhuete. Razstava gledalcu ponuja emotivno izkušnjo, preko katere začutimo poklon naravi, ki je s svojo raznolikostjo ustvarila toliko lepega, da v človeku vzbuja nenehno izkušnjo čudenja in nikoli naveličanega motiva. Klub temu, da se po velikosti lahko počutimo v objemu narave majhni, celo nebogljeni, pa vendar predstavlja tudi kontemplativno zatočišče, v katerem spet najdemo stik s seboj, po vseh kaotičnih dialogih s tem našim prehitro vrtečim se svetom.

 

Upodabljanje konj

Kot spremljevalci častnih mož, so konji dobili pomembno vlogo tudi v umetnosti. Upodobljene jih občudujemo ob Napoleonu, svetnikih kot sta Jurij in Martin ali v Rubensovih delih, na primer Ugrabitev Levkipovih hčera. Pomembni so bili pri vojskovanju, delu na polju ali prenašanju pošte. Kot zvestim tovarišem, so jim umetniki posvetili poseben tip spomenika – konjeniški spomenik. Leonardo da Vinci je v upodobitvi vojne pri Anghiariju uporabil svoja opazovanja teh živali, ki jih je neštetokrat narisal v svojih študijah in skicah. Zgodovina upodabljanja konjev pa sega vse do prazgodovine. Jamske poslikave v Lascauxu prikazujejo črede rjavordečih konj, neukročene in divje. Takšno je bilo
tudi prvotno razumevanje njihove narave, ki je poseglo celo v simbolični pomen upodabljanja te živali. O konjih je pisal že Aristotel; antični pisci poudarjajo njihovo plodno moč. Na drugi strani so konji predstavljali junaške živali, spremljevalce vitezov, ki s svojim jezdecem delijo pogum, pamet in bojevitost. Semiotični pomen konjev se v umetnosti spreminja glede na njihovo barvo. Bele konje, do katerih so imeli pravico le najbogatejši gospodje – cesarji, kralji, papeži in visoka aristokracija – so seveda postavili na najvišje mesto občudovanja. Kot pravi Frank Westerman, konj človeka poviša, mu daje veljavo ter moč. »Lipicanec je bil vzgojen zato, da na njegovem hrbtu sedi cesar. Ne vojvode, ampak habsburški cesar. Njegov dvor je želel posebno pasmo konja. Lipicanci so živeli v posebnem krilu palače« . Zaradi belih lipicancev je motiv konja blizu tudi slovenski umetnosti. Njihova vzreja je bila osnovana v 16. stoletju, v eri Habsburške monarhije. Tako za oblikovanje (Oskar Kogoj) kot slikarstvo (Ludwig Koch) ali fotografski navdih, so lipicanci vedno dobrodošel in prijeten motiv, ki se ga niso branili niti številni domači ali tuji pisci (Boris A. Novak, Lipicanci gredo v Strasbourg, Frank Westerman, Žival, nadžival) ter raziskovalci in zgodovinarji. Kot uradno darilo Republike Slovenije je lipicanca dobil Gadafi, na svoji inavguraciji je plešočega lipicanca želel tudi Ronald Reagan.

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com