Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Fotografiranje portreta

10.03.2005 15:06

avtor: Pavel Koltaj

Pri močnejših teleobjektivih (več kot 200mm) pa je potrebno paziti na izravnanje perspektive, ki lahko doprinese k večji neživljenjskosti fotografije.

 

Portretna fotografija je zelo širok pojem. Najpogosteje se uporablja v zvezi s fotografiranjem ljudi. Seveda podobna pravila kot za slikanje ljudi veljajo tudi za vse ostale možne motive (tudi nežive). Pri potretni fotografiji sta zanimiva vsaj dva aspekta. Eden je bolj tehnične narave, drugi pa je bolj vsebinski.

Kar se tiče tehnike omenimo, da veljajo v leica (135mm) formatu za najpopularnejše portretne objektive tisti, ki imajo goriščnico med 85 in 200mm. Marsikaj je odvisno od tega, kako blizu smo tistemu, ki ga slikamo in kakšne vrste portret želimo narediti (samo obraz, do pasu, celo postavo, skupinski,…). Z okoli 100mm objektivom lahko slikamo samo obraz človeka in smo pri tem še vedno nekaj metrov oddaljeni od njega, tako, da mu ne tiščimo fotoaparata naravnost pod nos. Pri uporabi objektivov, ki so zunaj omenjenega ranga, je potrebno paziti predvsem na perspektivo. Pri bolj širokokotnih objektivih (manj od 85mm) so pogosto linije že nekoliko bolj okrogle, kar lahko včasih deluje nekoliko moteče. Pri močnejših teleobjektivih (več kot 200mm) pa je potrebno paziti na izravnanje perspektive, ki lahko doprinese k večji neživljenjskosti fotografije.

Portretna fotografija je zelo širok pojem.

 

Temeljni tehnični elementi vsake portretne fotografije so ozadje (npr. zamegljeno, monotono,…), kadriranje (kakšen del človeka želimo na fotografiji) ter umestitev (kje na fotografiji se nahaja subjekt). Pravila glede tega so precej jasna in izpeta, zato jih ne bi posebej razdelovali, omenimo naj samo to, da je mogoče pri vsakem kar precej eksperimentirati. Še največ morda pri umestitvi. Ta je pogosto lahko kar precej nenavadna (npr. v skrajnem kotu fotografije, ali povsem na dnu), vendar to sami fotografiji prej doda na zanimivosti, kot ji vzame (če je seveda vsa stvar izvedena smiselno).

Preden zaključimo s tehniko, omenimo samo še nekaj malih trikov, ki lahko pomagajo fotografijam, da so malo bolj zanimive. Eden izmed njih je uporaba različnih tkanin. Ne preveč gosto tkanino lahko na primer namestimo neposredno pred objektiv in s tem dosežemo, da postane slika bolj mehka. Tkanino lahko uporabimo tudi tako, da jo postavimo neposredno pred objekt, ki ga slikamo. Tudi na ta način so bile posnete številne dobre fotografije. Podobne učinke lahko dosežemo z uporabo različnih filtrov (ki se namestijo na objektiv), ki pa imajo to slabo lastnost, da jih je potrebno kupiti, in da so, razen za porterete, bolj malokrat uporabni.

Slika je skoraj vedno neprimerno boljša, če je posneta v sproščenem, prijateljskem ozračju.

 

Lahko se odločimo tudi za igračkanje z objektivom. Tako na primer, da poskušamo uporabiti čim manjšo globinsko ostrino (odprta zaslonka) in dobimo na portretu oster samo nos, ali oči. Odločimo se lahko tudi za to, da sliko tik preden fotografiramo nekoliko premaknemo iz fokusa. Če smo dovolj pazljivi, bo tudi ta postopek portretiranim pričaral nekakšno mehkobo. 

Če smo zares razpoloženi, se lahko lotimo tudi dvojne ekspozicije. To je sicer precej zapleten postopek, ki pogosto ne izpade najbolje, a se ga včasih splača preizkusiti. Poteka tako, da dvakrat osvetlimo isti posnetek (večina fotoaparatov ima funkcijo, ki omogoča večkratno osvetljevanje istega posnetka). Prvič slikamo portret tako kot bi moral biti, drugič pa ga malo zameglimo, premaknemo. Pri drugem osvetljevanju posnetka je dobro uporabiti nekoliko krajši čas, kot ga priporoča merilec svetlobe. Posnetek tako nekoliko podosvetlimo in dosežemo, da prva ekspozicija pride bolj do izraza. Z malo sreče nastane zanimiva fotografija.

Slika je skoraj vedno neprimerno boljša, če je posneta v sproščenem, prijateljskem ozračju.

 

Pri vsebini portretne fotografije, se je najprej potrebno ustaviti pri problemu izbire motiva (osebe). Odločimo se lahko za znane osebe ali pa praktično za kogarkoli. Pri znanih osebah je težava pogosto v tem, da jih je težko sploh dobiti pred objektiv, če pa je temu že tako, pa smo omejeni z drugimi faktorji (izbira kraja, naglica, nesproščeno ozračje,…). Poleg tega pri fotografiranju znanih oseb obstaja tudi velika verjetnost, da naše fotografije ljudje ne bodo cenili kot take, kakršna je sama po sebi, ampak je pričakovati, da bo "kvaliteta" fotografije rasla s "slavnostjo" osebe, ki je na njej.

Slikanje kogarkoli na drugi strani tudi ni tako enostavno. Zgodi se, da je fotografija posneta na skrivaj in da ljudje ne želijo, da se kjerkoli pojavi. Ali pa morda sami težko najdemo "lepoto", ki je pri slavnih nekaj običajnega.

Zgodi se, da je fotografija posneta na skrivaj in da ljudje ne želijo, da se kjerkoli pojavi.

 

Poleg motiva je za dober portret potrebno še kar nekaj stvari. Eno smo že omenili - pravo razpoloženje. Slika je skoraj vedno neprimerno boljša, če je posneta v sproščenem, prijateljskem ozračju, zato je dobro, da si za vzpostavitev le-tega vzamemo dovolj časa. Poleg razpoloženja je pomembno tudi vzdušje. Dostikrat se zgodi, da portret slikamo le zaradi tega, ker so trenutne okoliščine take, da ustvarijo zanimiv splet svetlobe in oblik. 

Pri ohranjanju ambientalnega ozračja sta nadvse pomembna uporaba razpoložljive svetlobe (npr. mehka večerna svetloba) in pa smiselna uporaba fleša. Tega običajno uporabljamo predvsem za dosvetlitev obraza. Če je oseba npr. osvetljena od zadaj, potem so njene poteze pogosto v senci. V takem primeru nam fleš omogoča, da ohranimo obstoječo osvetlitev, hkrati pa so obrazne poteze jasne in prepoznavne.

Slika je skoraj vedno neprimerno boljša, če je posneta v sproščenem, prijateljskem ozračju.

 

Fleš pride prav tudi ko se posvetimo očem, enemu izmed najpomembnejših elementov portreta. V številnih revijah (malo boljše kvalitete) vidimo v očeh portretirancev prave slikice (kvadratke, krogce,…). Te ponavadi dosežejo prav z uporabo flešov oziroma različnih odsevnih površin. Pri tem je potrebno omeniti, da nekateri (komercialni) fotografi pogosto pretiravajo in da zato njihove fotografije ponavadi izpadejo precej preveč sterilno in neživljensko. Pogosto je namreč dovolj že samo malo svetlobe v očeh, da portreti oživijo in da oči povejo kaj o ljudeh, ki so na slikah.

Podoben učinek kot s flešem, lahko dosežemo tudi tako, da popazimo od kod prihaja svetloba. Prav neverjetno je, kako lepo se na primer vidi v človekovih očeh okno, če seveda svetloba pada pod pravim kotom. 

Za konec naj omenimo le še star fotografski rek, ki pravi, da grdih ljudi ni, so le slabi fotografi. V duhu tega je najbrž smiselno, da ljudem, ki smo jih slikali, slabih fotografij (takih, na katerih so ne-lepi) pač ne pokažemo oziroma ne izročimo, saj tako le pripomoremo k njihovim kompleksom (in našemu slabemu slovesu:). Bolje se je še malo potruditi in najti pravi kot.

Slika je skoraj vedno neprimerno boljša, če je posneta v sproščenem, prijateljskem ozračju.

 

Z okoli 100mm objektivom lahko slikamo samo obraz človeka in smo pri tem še vedno nekaj metrov oddaljeni od njega.

 

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com