Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Foto vikend na Krvavcu / Reportaža

Avtor:Matjaž Intihar
17.09.2013 16:58

Kdor se želi bolje spoznati s svojo fotokamero, motivi, tehniko fotografiranja..., je najbolje, da se za nekaj dni odklopi, uide iz rutinskega vsak dneva ter se pridruži podobno mislečim fotografskim navdušencem.

Bali, Tenerife, Namibija, Toskana in še je destinacij katere vlečejo in vas popeljemo. Vendar smo tam na FotoPOTEPu, ki nudi še krepko več kot samo fotografijo. Ideja je padla s strani hotela Raj na Krvavcu. Vedno sem mnenja, da je treba najprej poizkusiti, šele nato govoriti, bo ali ne bo to prava foto lokacija. In ker je to bila učna delavnica z možnostjo delovanja v predavalnici kot terenu, sem vedel, da se udeleženci lahko veliko naučijo. Toda ali nam Krvavec lahko ponudi tudi zanimive motive?

Bolj ko sem razmišljal, manj mi je bilo jasno. Pokrajinsko smo omejeni na planino, oziroma na pozimi bolj znane terene smučišča. Kaj pa ostali motivi?

In prišel je dan podaljšanega foto vikenda. Ob 10h smo se zbrali na parkirišču vzpenjače, ki nas bo popeljala do smučišča in bližino hotela. Čakale so nas že karte za vzpenjačo in vstop v adrenalinski park. V uvodu sem pozabil dodati. Pod hotelom Raj je adrenalinski park, kjer se lahko v krošnjah dreves poizkusite v veščinah »baje« naših prednikov. Obenem pa še nekaj novodobnih veščin na kolesih in preobrazbe v lovce z loki. Super, že vem, da bo nekaj športnih motivov. Torej, pokrajina in šport!

Ko smo izstopili iz gondole, nas je že čakala Saša. Matej, vodja hotela s katerim sem komuniciral glede delavnice, mi je dejal, da sam ne bo mogel priti. Pa me je takoj pomiril z besedami, da bo z nami Saša, alfa in omega organizacije in, da bo vse štimalo. Se nisem pritoževal. Je prav fletno delati z ženskami, ki znajo voditi in vsemu dodati piko na i.
Saša je prišla z velikim terencem. Ampak nas je bilo toliko, da smo zapolnili še velik prtljažnik. Zakaj bi se dvakrat vozila, ali kdo moral nekaj 100m peš v kar hudo strmino.
Ko smo Sašo že prej bolje spoznali bi vedeli, da 2X, 3X, gor dol z avtom, za njo ni problem.


Naša baza, Hotel Raj.

 

Pripeljemo se pred ? Koča ni, je preveliko. Na prvi pogled niti hotel ne izgleda. Saša pravi, evo tu je naša plaža. Kot na morju, a ime je najbrž primerno za zimski obisk. Ko se sonce upre med klopi in šank, je najbrž kar nekaj smučarjev, ki se raje nastavijo sončnim žarkom. Vstop v hotel je kazal, da je na novo prenovljen. Dobimo ključe, se razporedimo po res lepih sobah in s fotokamero odhitimo v predavalnico. Vreme je bilo oblačno. Kot nalašč, da smo najprej spoznali naše kamere do obisti. Fotografirali, prestavljali funkcije, izbirali različne motive v različnih svetlobnih pogojih, da smo videli kako tudi to vpliva na končno fotografijo in s katerimi nastavitvami lahko naredimo bolj uspešne in nam všečne posnetke.

 

Hotel Raj in "plaža". Poleti je bolj umirjeno glede obiskovalcev.

 

Zunaj se je začelo jasniti. Kamere smo že dovolj spoznali. Akcija, gremo ven. V planu smo imeli fotografiranje sončnega zahoda ali vzhoda. Zato smo si šli ogledat lokacijo, kje bi naslednje jutro fotografirali. Najprej v blago strmino po cesti. Kar naenkrat smo zavili v smučišče in že smo »grizli« kolena. No, ni bilo hudo, saj so se pred nami vedno kazali motivi in šli smo počasi, res počasi. Nihče se ni zadihal v strmino. Žičnica, pogled v dolino, rože na travniku, motivi so se kazali sami od sebe. Pri Domu na Krvavcu smo prišli do črede krav in kamere so še bolj oživele. Ja v mestih jih bolj poredko vidimo in malo v hecu smo rekli, da je vseeno ali slikaš medveda, jelena, ali kravo. Tu smo si izbrali prvo lokacijo za sončni vzhod. Bomo našli še kaj bolj primernega?

Naši prvi motivi.

 

Naša najmlajša udeleženka Nika je športnica. In tako veselo, sproščeno gleda proti Zvohu in me vpraša. Matjaž saj gremo do vrha ne? Dolga je dolga do gor sem opazil že na začetku, nič kaj me ni vleklo. Pa strmo tudi izgleda. Pogledam še druge sodelujoče, ki se obrnejo proti Zvohu in tako malo bolj potiho, da ohranimo vzpodbudno voljo rečem, gremo, gremo. Mislim pa si svoje, hehe.

Pogled proti vrhu. Dolga je smo si bili edini na začetku delavnice. Nismo si mislil, da bomo šli vse do vrha. Pa tako enostavno je šlo!

 

Vendar motivi so motivi. In gremo po dokaj solidni makadamski cesti v strmino naprej. Vsaj do RTV stolpa gremo, da ga fotografiramo bolj iz bližine.

Pridemo do stolpa, vmes srečamo delavca, ki pripravljata bager za ravnanje novih smučarskih površin, malo podebatiramo in pozabimo na pot. Smo že pod stolpom, ja ga gremo fotografirat še iz višine. In smo spet 100m višje na vrhu štiri sedežnice. Zagledamo lep razgled na vzhod in že gremo še 100m višje pogledat, ali bi šli zjutraj do tu čakat vzhod. Lokacija je bila res prava. Še z mobilnim telefonom preverimo kje bo vzhod, kdaj, in to je bilo to.

Ob lovu na motive sploh nismo vedeli, kdaj smo že bili pod RTV stolpom.

Tu nekje pri koncu sedežnice naj bi bil lep pogled proti vzhodu.

Vse od RTV stolpa smo na robu planote in odpira se pogled proti vzhodu.

Ob sedežnici smo našli odlično lokacijo za sončni vzhod. Toda če smo že tu. Gremo do vrha.

Vendar zdaj smo bili že blizu zadnje strmine na Zvoh. Nekako nas je kar vleklo gor. Kot bi bila na vrhu koča s kakšno prijetno ohlajeno pijačo, ležalniki. Žal je bila naša »plaža« z vse želenim krepko nižje. Cesta ob smučišču na Zvoh je celo tlakovana, da gredo po tisti strmini brez težav štirikolesniki in tudi kolesarji. Hodiš, iščeš motive, fotografiraš, hodiš in lej ga zlomka. Brez ene besede kam rinemo smo prišli na vrh. Jezero ima čisto vodo. Je za kopanje? Skakalnici za skok s smučmi sta pripravljeni. Zvemo, da se tisti, ki delajo na Krvavcu, po kakšni nočni žurki odpeljejo gor, kopat. Tudi jutranja kopanja so poznana. Mi nismo videli kopalca, niti nas ni vleklo v vodo, smo pa okolico lepo posneli.

 

 

Navzdol gre lažje pravijo. Le nič hitreje ni. Smo obrali pot kar po smučišču in šli pogledat kako bo s sončnim zahodom. Oblaki niso bili nič kaj prijazni in odločili smo se, da gremo na »plažo« in naredimo plan za naslednji dan. Malo dehidrirani smo videli razne oblike steklenic.

 

Ob 15h smo šli iz hotela, vrnili smo se ob 19h. Kar štiri ure smo porabili, za pot. Vendar smo bili samo prijetno utrujeni in celo zadovoljni z našo foto rekreacijo. Ob pijači pregledujemo fotografije in občasno pogledamo navzgor proti Zvohu. Dolga pot izgleda, vendar je bila zelo prijetna pohodna tura, z mnogo foto postanki. Pogledovali smo v nebo. Bomo imeli noč z zvezdami in jih poizkusili fotografirati? Kakšno bo jutro, bo lepo viden sončni vzhod, ali nam bodo oblaki zakrili nebo. Dobre pol ure bi v temnem jutru hodili na lokacijo nad oddajnik. Nič, povprašam Sašo, če bi nas odpeljala. Odgovor. Ni problem, kdaj se dobimo? 6.00h.

Čaka nas že večerja, nato kramljanje ob fotografijah, predstavil sem še temo kompozicije in ura je bila skoraj polnoč. Bejžmo spat. Jutri je treba zgodaj na sončni vzhod.

6.00h. Pridni, vsi smo pri avtu, gremo. Rosa je povsem pokrila avto. Naredimo majhne luknjice na šipah, gas. 10 minut v breg in smo na lokaciji. Stative ven, pogledamo proti vzhodu. Ni se še začelo daniti, začaral nas je pogled na še z reflektorji osvetljeni RTV stolp. Počasi se pokažejo prvi sončni žarki. Kje najti lep motiv, kako kompozicijsko postaviti elemnte motiva? Dolina je bila še povsem v temi in rahlo zamegljena. Bilo je hladno, vendar dobro oblečeni smo med kravjeki skakali na eno in drugo stran. 

Jutro se budi.

Sonce prihaja iza hribov, kmalu se bo za nekaj trenutkov skriv iza meglic. 

V pričakovanju jutranje zarje.

V nizki sončni svetlobi je "topla" barva svetlobe najbolj izrazite.

Na višini sončni žarki že božajo stolp.

Začelo se je danili. Bil bo lep dan.

Iskanje zanimivih motivov.

Prvi pregled jutranjih fotografij.

 

Sonce se je že krepko nad obzorjem, postalo je toplo in motivi so ostali v »klasični« dnevni svetlobi. Ker smo Sašo po prihodu na lokacijo poslali »domov« v hotel, smo šli v dolino peš. Kaj lepšega, kot ob sedmih zjutraj hoditi navzdol po pašniku in gledati svetlobno razkošje.

Paše zajtrk. Nato ob kavici na »plaži« dogovor kako naprej. Na sporedu je adrenalin, šport. Podal sem nekaj fotografskih nasvetov in peš smo odšli v adrenalinski park. Izgleda enostavno. Nekaj žic in drugih rekvizitov napetih na drevesih, malo skritih pasti in hop obvisiš na varovalnih vrveh. Gremo! Še prej nasvet, fotografirajmo se. Seveda bodo tisti na tleh fotografirali od spodaj navzgor, zato pazite na osvetlitev, predvsem na kompenzacijo osvetlitve.

S pomočjo inštruktorja si oprtamo varovalne vezi, karabine in gremo na spoznavni poligon. Kako odpreti karabin, kako se varovati, kako se spustiti po žici... Super je šlo tu meter nad tlemi, vsi smo prišli skozi in od inštruktorja dobili dovoljenje za naprej. Tu pa? Večina je kar nekako našla izgovor, da bodo raje fotografirali. Ostali smo šli iskati adrenalin. Sam poznam to plezalno, drsalno, skakalno zadevo že iz vojaških dni. Samo kaj, ko je po toliko letih tu moja lastna neaktivnost in teža. Ampak, grem ne bom nek »špilferderber«. Seveda, ne bom tisti, ki samo od spodaj svetuje kako fotografirati. Kot vodja vikend delavnice, se spodobi, da svetujem od zgoraj, pa čeprav bom trpel na teh "zviralih" in jeklenicah! Hehe.

Če gledam fotografsko. Lepo sem svetoval iz višine. Če gledam adrenalinsko, nekaj malega ga je bilo, saj se poizkusil že marsikaj več. Če gledam fizično, bilo je zame naporno in še dobro da do konca ni lestve, ki bi ti dovoljevala pot na trdna tla. Zdrži do konca!

Akcija! Na začetku smo bili vsi za.

V resno adrenalinsko izkušnjo pa smo se spustili le trije. Na koncu smo spoznali, da je težje fotografirati v to protisvetlobo, kot plezati. No, ne vem no!

Iz enega drevesa na drugega, vse do trdnih tal.

 

Nadaljevali smo z lokostrelstvom. Kaj lažjega. Napneš lok in trnnnkkk, puščica poleti iz napete vrvice. Kaj pa fotografsko. Več posnetkov v sekundi, dvigni ISO, naj bodo kratki časi osvetlitve (1/2000 ali več). Vendar na vseh fotkah smo ujeti z napetim lokom, nato pa puščice ni več videti, pa čeprav sem poizkušal s sedmimi posnetki v sekundi. Trik, fotografiraj od zadaj in lažje bo ujeta, videna izstreljena puščica.

Ujeti puščico! 7 posnetkov v sekundi in 1/8000 sekunde. Vseeno bolj sreča, pravi trenutek, kot pa rutina.

Če fotografiramo "rafalno" od zadaj, se puščica po nekaj izstreljenih metrov upočasni. Ko spustimo tetivo in ta potisne puščico naprej, pa je ulovljiva samo z veliko sreče.

 

Nadaljujemo z gumo in škkk po strmini. Spustiš se, vrtiš, hitrost narašča, toda fotograf ob progi ima čudovite motive. Kar dolgo smo se zadržali ob progi. Niko sem nahecal, da se spusti, nase usmeri kamero in snema video ob spustu. Da je uspelo nekaj kadrov je morala odpeljati več spustov. S fotokamero smo poizkušali ujeti drobne trenutke. In vsi se strinjamo, da je tak način izkoriščanja časa odličen, če ga izkoristiš s svojim otrokom. Fotke se uspele!
Starši kot otroci uživajo v spustu in obilo fotografij govori o tem. Verjemite. Doma za računalnikom ali če se gre v prisili ven na sprehod, ne boste dobili takega starševskega občutka kot v tem adrenalinu. Slike to povedo.

Šli smo še na plezalno steno, spustili smo se z malimi »gokardi«, skiroji in že se je kazal večer. Neverjetno. Zbudili smo se ob 5.30, šli na sončni vzhod in po zajtrku cel dan prebili v parku. Kako neverjetno hitro je minil poln fotografski dan.

Ko v videu posnameš svoj spust.

Enkratni motivi in družinski spomini.

Iskreno veselje in užitek na otroških obrazih.

Še v previs.

Nika gre do vrha. Fantje pa z enim očesom na iskalu!

Hitrost! Kako ostriti, časi osvetlitve, načini fotografiranja... Ob takih motivih se da marsikaj novega naučiti.

Še sprehod po prvi strmini od gondole in čaka nas »plaža«. Pregledamo fotografije, se pogovorimo o fotografijah tega dne in že je tu večerja. Po njej pa novo predavanje o fotografiji, portret, pokrajina, bodite na slikah, še nekaj o video in zopet je tu skoraj polnoč.

V nedeljo na sončni vzhod nismo šli. Dobili smo ga dan prej in prijetno utrujeni smo rabili kakšno uro več spanca. Ob 7.00 se dobimo na zajtrku. In zopet vsi s fotkamero v rokah.

Pregled fotografij v predavalnici. Spoznavanje možnosti fotografiranja portreta v različnih svetlobnih pogojih, z bliskavico, priložnostnimi odbojniki... Mladi rokometaši iz Cerkelj so nas še poprosili za skupinsko sliko. Super, pa se bomo še nekaj novega naučili. Nismo jih postavili v klasično "gasilsko" postavitev. Kar naenkrat je bila ura 12h in zaključili delavnico. Stisnejni v »džipu« smo se odpeljali do gondole in polni lepih vtisov domov. Kmalu se dobimo na pregledu in oceni fotografij.

Udeleženci so imeli raznoliko opremo. Spoznali dobro, boljšo, bolj uporabno za določeno zvrst fotografije. Objektiv s tako obrabljenim bajonetom pa vedite, da je dal že mnogo skozi in naj vam ga ne ponujajo kot skoraj novega. :)

Portert v protisvetlobo. Korektura, bliskavica, odbojnik... Vse je vredno preizkusiti!

Mladi rokometaši iz rokometnega kluba Cerklje. Postavili smo jih v bolj atraktivno okolje polno energije.

 

Video zapis

Sodobne fotokamere omogočajo tudi video zapis. Spoznali smo se tudi s to možnostjo.

S hitro povezavo si lahko video ogledate v HD ločljivosti 720 točk.
Prestavite ločljivost 360 ali 480 točk na 720HD.

 

 

Ni kaj, bila je čudovita fotografska izkušnja. Zahvala vsem v hotelu Raj in tistim v poletnem parku, ki so nam omogočili to delavnico. Ko se drugo leto konča smučarska sezona se še vrnemo!

 


 

Fotografski vikend na Krvavcu v hotelu Raj bomo ponovili spomladi leta 2014. Že meseca oktobra se nam lahko pridružite na enodnevnem FotoPOTEPu v neznano in enotedenskem na otok Tenerife.

 

 

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com