Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

e(Xotic)-FotoPOTEP / Bali april 2011

Avtor:Matjaž Intihar
26.05.2011 17:56


​FotoPOTEP Bali 2011 v VIDEO zapisu


Bali - Moj Paradiž - VIDEO

 

Pot od Ljubljane do Balija. V video zapisu pa naš celoten e-FotoPOTEP.

e-FotoPOTEPi so mi postali že rutina. Predvsem Bali je postal tista destinacija, ki vabi. Ja res neverjeten je ta Bali. Sam sem bil z različnimi skupinami v letu in pol že četrtič tam in še vedno se mi zdi, da vsepovsod na tem otoku odkrivam nekaj novega.
Ker sem iz dneva v dan v tečajih, testih fotokamer, izletih, me je šele mail udeleženke Mojce, z zapisom "samo še šestkrat spat", spomnil, da se bliža dan odhoda. Miloša in Julijano je zanimalo predvsem ali bosta lahko s seboj vzela kaj vina in salamin. Ja gremo v Indonezijo. In čeprav je Bali hindujski in ne muslimanski kot ostala Indonezija, veljajo tam le bolj stroga pravila. Pivo je poceni, ostali alkohol pa drag, zelo drag. Iz izkušenj sem hitro odpisal odgovor, da ni problema, smo že v vseh skupinah prinesli našima gostiteljema Idi in Andreju nekaj steklenic. Tudi salame za vsak slučaj, če zajtrki niso po okusu koga, so se znašle v naših popotnih kovčkih. Torej, odnesi!


Kuta, mestna plaža.

 

Še zadnja skrb in poslal sem mail vsem udeležencem glede opreme. Večer pred odhodom sem zaključil še zadnji tečaj in zbudil sem se v krasno jutro. Ja sam že vem, pot bo dolga in kar naporna. Sploh zame, ker skrbiš za skupino in prestopanje v Jakarti bo znalo biti zame malo stresno.
Toda že prvi del skupine s katero smo se dobili v Ljubljani in se odpeljali proti primorski skupini, je bil enkraten. Usedli smo se v avto in že se je razlegel odprti, srečni Mojčin smeh. Takoj sem vedel, da bo e-FotoPOTEP imel potrebno dobro voljo in udeleženko, ki bo s svojim smehom vsem dodala dobro voljo. Samo da grem, samo da grem, malo odmora od službe, je bila njena velika želja. Ustavili smo se še v Vrtojbi, kjer sem naredil prve slike in video zapis. Julija, vesela, da je tu odhod, je vsa radostna povedala, da še dan prej zaradi zdravstvenih težav ni vedela gre ali ne! Zdaj pa en sam nasmešek na njenem obrazu. Prav tako pri Milošu. Kaj ne bi! Zadnji večer, kot nekaj njih nazaj ga je žural s prijatelji. Vsi so ga želeli videti pred odhodom in mu voščiti za mladostnih 50 let, katere bo praznoval prav na Baliju. A zato tisto vino in salamin? No seveda, ne bo ostalo samo na tem, kar bo pripravil Miloš. Z Andrejem že veva, kako take obletnice dodatno popestriti in narediti take, čarobne, prave balijske.
123 in že smo bili na letališču v Benetkah. Še dobro, da imam že izkušnje. Hitro smo se čekirali, a zopet dobili prijazen odgovor, da naša prtljaga pride z nami direktno na Bali. No vedel sem, da ne bo tako in da jo bomo morali dvigniti v Jakarti. Niti jim ne dopovedujem več, da ne bo tako in da so že marsikateremu potniku naredili težave. Kako prav pridejo izkušnje.


Ob sončnem vzhodu pod vulkanom Batur.

 

Da bomo odlična skupina sem vedel že v Benetkah. Res, da sta Matevž in Vlasta letela na Bali že dan prej, ampak smo se že dobili na prvem sestanku in 12 dni bomo z nekaj dobre volje lahko brez težav zdržali skupaj.
Polet do Dubaja mi po toliko vožnjah vse hitreje mine. Tistih dobrih pet ur je zame že kot skok pod tuš v poletni vročini. So pa začeli na solidni letalski družbi Emirates šparati. Do sedaj so nam takoj po vkrcanju, dali v roke z vročo paro vpite frutiraste brisačke, ki so čudovito osvežile obraz in očistile roke. Tokrat so nas čakali klasični higijenski robčki. Ja ni kaj, tudi Emirati so začeli špar program. Hrana pa še vedno dobra, obilna. Tudi pijača je s širokim izborom. Še pri vinu lahko izbiraš med tremi francoskimi.


Jutro.

 

Bali je s časom šest ur pred nami. Da se izognemo težavam zamika vsem svetujem, da naj do Dubaja kar zatisnejo oko, kljub popoldanskim uram.
A nekdo je e-FotoPOTEP vzel zelo resno. Ja ne no, ne že sedaj, sem si mislil! Ne tako resno! Jaz vzamem e-FotoPOTEP tudi malo tako, sebi in drugim za zabavo in sprostitev. Ne samo in zgolj fotografija. Vendar Mojca, je sopotnika Sama, takoj okupirala, v roke vzela mojo knjigo Fotokamera, pred sabo postavila množico barvic (res krepko množico, kot da je pred njo polica v knjigarni) in začel se je sestavljati "sistem". Mojca bere, podčrtuje, barva, sprašuje Sama kaj je to, kaj ono in sam kot avtor knjige sem se nekaj sedežev nazaj čudil in trpel. Da nekdo tako dela z mojo knjigo! Pa saj ni otroška pobarvanka, da rabiš za njo 30 flumastrov, kemični svinčnik, barvne debele markerje. Ampak je to strokovna knjiga, za lažje razumevanje fotokamere in njenih funkcij. To je še bilo smeha na ta račun. Predvsem pa sem spoznal, da nekateri drugače berejo, razumejo in da si naredijo hitre opombe ter jim nato nekaj ključnih besed pri drugem branju pove vse. Ja, celo življenje se učiš in to od svojih tečajnikov! Tako je let z barvicami, smehom na ta račun minil še hitreje.


Ko se sin ženi! Tokrat smo se tako povsem naključno udeležili domače poroke.

 

Letališče v Dubaju je moderno, a še vedno samo letališče, kjer te pričakajo dokaj tečni varnostniki, ki ti kaj radi sezujejo tudi čevlje. Vse je bleščeče, dokaj bogato za letališča, polno je trgovin in lokalov. Toda tu so samo klasične trgovine s pijačami, nakitom, parfumi in le malo sedežev za počitek. Tečno pa je, da manjka malih vozičkov, s katerimi bi lahko vozili svoje težke nahrbtnike polne fotografske opreme.
Zanimivo. Letališče se mi zdi vsakič krajše, pa čeprav v eno stran hodiš vsaj 15 minut. Lokala z alkoholnimi pijačami in možnostjo kajenja sta samo dva. Kadilcev niti ne opazim več pri svojih skupinah, ampak kakšno pivo pa paše. Še dobro, da se lahko vzame e-FotoPOTEP tudi za dopust in brezbrižnost, saj za pivo odšteješ najmanj osem evrov.
Tu je že polet proti Jakarti. V čakalnici pa "drugačni" obrazi. Večina potnikov je iz Jave in drugih indonezijskih otokov. Velik Boeing ima kar 10 sedežev v vrsti (3, 4, 3). Žal ni bilo prostih mest, da bi si kje lahko vzel zase dva ali tri sedeže skupaj. Let do Jakarte traja dobrih sedem ur. Malo dremaš, debata, stalno te pitajo s hrano in pijačo in noč hitro mine. Nekje nad Indijo nas pričakajo prvi sončni žarki. Sopotnik Samo fotografira skozi okno in ujame čudovite igre svetlobe in barv.


Priprave za ceremony.

 

Na poti smo že 18 ur, ko se letalo dotakne piste v Jakarti. Izstop iz letala pove, da smo v drugačnem okolju. V tebe pihne vroč, vlažen zrak. Toda začuda. Tokrat se mi ni zdelo pretirano. Očitno se počasi že privajam na to, lažje mi je kot na prejšnjih treh poteh.
Toda Jakarta je zame napor. V tisti gneči držati skupino skupaj, poiskati okenca za vstopne vize, saj vedno nekaj spreminjajo, opraviti formalnosti, dobiti vizo, potem obvezno po prtljago, čeprav je v Benetkah bila čekirana do Balija. Od Jakarte do Balija je notranji let, vso prtljago dajo ven iz aviona in moraš jo prevzeti. Ne vem koliko potnikov je že dan, dva, čakalo prtljago na kakšnem drugem letališču, ker so verjeli, da bo šla prtljaga za njimi.


Mlada lepotička Eka, na plaži Jimbaran. Sončni zahod in bliskavica.

 

V Jakarti se že začne drugi svet. Dve, tri, hitre rentgenske kontrole prtljage, gužva in kopica ljudi z nekimi letališkimi značkami, ki ti prav prijazno in uslužno ponujajo svoje "uradne" usluge. Zopet mi prav pridejo izkušnje. Lokalci se prelevijo v letališke uslužbence in na vsakem koraku so ti pripravljeni pomagati. A ko te pripeljejo iz točke A na točko B, iztegnejo roko in "boss" plačati je treba. Ko pove ceno, ga debelo gledaš in lepo prepričuješ, da tako ne bo šlo, se plošča hitro obrne. Doma imam kopico otrok, za vsakega od vas pričakujem 10$. Če temu nasedeš, mu daš za 15 minut vsiljenega druženja krepko več kot njegovo mesečno plačo. Tudi če vztrajaš, da nikakor ne želiš usluge, se ga ne znebiš kljub grožnjam, da boš poklical letališko službo, dokler ne greš skozi zadnjo kontrolo. Ker mi je že vse skupaj znano, gremo samo mimo teh "uradnikov" in hvala, hvala. Hitro najdemo pot za pravi terminal in že smo ob pultu za čekiranje na poti proti Baliju.


Smeh in veselje sta doma na Baliju.

 

Vmes spet kontrole prtljage, a to je že rutina in smo kmalu v čakalnici za zadnji let. Začenja se nas lotevati utrujenost. Pozna se, da smo že skoraj 22 ur na poti. Sam pa sem končno pomirjen, še ta kratki skok in možnih težav na poti ne bo več. Vendar smeh in dobra volja, kava, voda, čokolada, malo fotografije, nas držijo dokaj vesele pokonci. Čakanje na letalo pa je vedno mučno. Mojca, ki nas je vseskozi zabavala s svojih smehom, se je kar usedla na tla in zapirala oči. Drugi smo čakali in čakali, dajmo že, gremo. In super, ni zamude, gremo. Andreju še sporočim, da smo "on time" in tista urica in pol leta iz Jakarte v Kuto na Baliju mine kot skok iz enega lokala v drugega. Da ne bo težav s spancem, ko pridemo v vile, saj bo tam lokalni čas okoli polnoči, nobenemu nisem pustil spati. Tudi meni ni bilo lahko. Vendar vem, da bomo zaradi utrujenosti le tako lahko dokaj normalno prespali prvo noč s krepkim zamikom glede na našo notranjo uro.


Wayan obsijan s svetlobo iz odbojnika. V terasastih riževih poljih Tegallang blizu mesta Ubud.

 

V Kuti vzamemo prtljago. Odvalil se mi je velik kamen, saj sem vedel, da smo tu, na pravljičnem Baliju. Zdaj bo vse lažje. Andrej bo poskrbel za namestitev, prevoze, dogovore z domačini po vaseh, jaz pa bom skrbel za svoje "fotoovčice" samo iz tehničnega, strokovnega pogleda. Ja no, moramo biti tudi sami fotografirani za spomine, zato bom poskrbel še za malo prijetne animacije.
Vročina in vlaga sta bili v Kuti še hujši kot v Jakarti. Stalnih 30 do 35 stopinj in vlaga okoli 90% te po dolgi poti sprva "ubije". Spet za čuda tokrat nisem tega niti občutil. Samo želel sem si ven iz stavbe kjer sem vedel, da nas že čakata naša gostitelja v Vilah Zala, Ida in Andrej.
V veliki, glasni, klepetavi množici smo tam nekje iz ozadja takoj spoznali veseli, brežiški naglas, ki je zaklical na ves glas Matjaž, Matjaž. Pogledam skozi množico in nekje v njeni sredini se nad njo sveti velika zelena steklenica Bintanga. Ja, Andrej je pravi prijatelj. Ve kaj me bo ob snidenju in ob veliki utrujenosti še dodatno razveselilo. Bintang (odlično indonezijsko pivo) je tam na vročem, soparnem Baliju skoraj izključna moja edina hrana. In po 24 ur dolgi poti, ko si ves prepoten, utrujen, zaspan, je hladna steklenica z grenko pijačo še kako dobrodošla. Objem z Ido in Andrejem, topel pozdrav in Bintang smo vsi družno v trenutku izpraznili, da se v tisti nočni vročini ne segreje preveč.
Že smo v kombiju ter se skozi Kuto in Denpasar peljemo po našem poznavanju prometa dokaj čudnih prometnih navadah, do naše zelo prijetne lokacije Vila Zala.


Ko se popolnoma predaš vsej tej lepoti.

 

Ko smo prispeli v Vilo Zala, najprej odprte oči nad krasnim prizorom in izbranim okusom. Spoznali smo se še z našima soudeležencema Matevžem in Vlasto, ki sta prišla že dan pred nami. Še isti trenutek občutili tisti krasni mir ob riževih poljih, posegli po sokovih iz sveže stisnjenih sadežev (a tudi po Bintangu), s pogledom poželjivo božali vodo v bazenu in utrujenost je minila. Kratek pogovor z Ido in Andrejem, razporedili smo se po sobah in vsak v svoji vili je še enkrat podoživel pot na povsem svoj način. Joj čudovito, splačalo se je, je vsa navdušena rekla Julijana Milošu in videlo se je, da ne bosta doživela samo e-FotoPOTEP, ampak ponovne medene tedne. Vsem, so v tisti topli noči polni zvezd žarele naše utrujene oči. Kot mi je že znano od prejšnjih skupin, nihče kljub utrujenosti ni šel takoj spat. Bazen je preveč vabil in ob prikriti svetlobi, ob jasnem nočnem nebu začneš res uživati. Je to sploh res, je res, da to uživam, je rekla Mojca! Povsem spontano nas je vse objela in povedala da je srečna. Kakšnemu dekletu bi se ob tem kadru filma celo utrnila solza sreče, hehe.


Tradicionalni balijski plesalki kot modelki v Vila Zala.

 

Ja ni kaj. Že doma na sestankih povem, Bali je Bali. Ima neko svojo magično moč, neko posebno energijo in vse je na njemu drugače. Še meni se začne smejati, čeprav veljam za trdega, resnega, malo komunikativnega dedca, ki je bolj vojak po duši. Ja, to je Bali!
Vendar zgornji zapis je bolj uvod, da tisti, ki so že bili z menoj na Baliju ali tisti, ki so bili samostojno pri Andreju, še enkrat podoživimo podobne trenutke in vtise iz poti in prihoda. Kot že zapisano. Štiri skupine sem že v letu in pol peljal na Bali in še vedno je tam zame že v zraku nekaj posebnega. Zato se že veselim novembra 2011 in novega odhoda na Bali.

Za vse, ki vas zanima naš Eksotični FotoPOTEP na otok Bali, naj več pove sam film. Tokrat smo sončni vzhod pričakali v čudoviti vasici pod goro, vulkanom Batur. Kot bi se vrnil 40 let nazaj. Enkratno je ob tem jezeru.
Ob raziskovanju vasi smo se vljudno povabili na hindujsko poroko. Ja kar tam v neki okrašeni vasi smo se ustavili. Andrej že ve, nekaj se dogaja in je vprašal. Še dve tri besede in že smo se lahko udeležili nečesa kar ni v nobeni popotniški ponudbi. Tudi sam tega ne nudim. Enostavno se zgodi. Kot lani, ko smo šli skozi vas in se ustavili v vaški šoli. To je bilo doživetje, saj smo mi otrokom bili atrakcija.
Ja taki so moji Eksotični FotoPOTEPI. Nekaj glavnih destinacij je obljubljenih, vendar mnogi motivi se odprejo sami od sebe. Le čutila moraš imeti vedno odprta. Sicer pa, smo fotografi ali nismo! Smo občasno tudi taki, ki radi ujamejo tudi kakšen posnetek za domači album in spomine. Oziroma kakšen dan tudi malo polenarimo, plešemo ali samo kar tako zginemo ponoči v mesto. Eksotični FotoPOTEP nudi fotografijo a tudi nekaj sprostitve in zabave. In eksotični, pravljični Bali z nasmejanimi in nič hitečimi ljudmi je z Vilo Zala, Ido in Andrejem prava destinacija za to.

 
Avtor: Matjaž Intihar

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com