Canon EOS 1D Mk. II in preizkušene kartice.

Hočem hitrost! Še več hitrosti!

Takšne so danes želje mnogih fotografov, kateri fotografijo doživljajo predvsem iz tehničnega gledišča. In seveda tudi proizvajalcev. Saj se le z novimi tehničnimi rešitvami razlikujejo od drugih in na ta način lahko postavljajo nove cenovne meje. Več milijonov točk, več posnetkov v sekundi, več minut video zapisa, prinese nove potrebe. To je več spomina in še večjo hitrost zapisa na spominsko enoto.

Digitalne kamere premorejo vse več točk in potrebno je kupovati vse bolj zmogljive spominske kartice. Tako po možni količini sprejemanja podatkov kot hitrosti zapisa. Vendar vedno se postavi vprašanje. Koliko spomina in predvsem kako hitro kartico sploh kupiti za svojo kamero in način dela. Zmogljivejše in predvsem hitrejše kartice so dražje. Če nam potrebo po količini prostora na kartici diktira naš način fotografiranja, pa nam hitrost zajema v praksi pokaže zanimive rezultate. Torej! Ali se splača kupiti novo, najhitrejšo tehniko?

Najnovejše male kompaktne kamere nam že ponujajo sedem milijonov točk. Vendar le peščica fotografov, ki si kupi tako kamero to veliko ločljivost potrebuje. Le malo lastnikov teh po mega točkah zmogljivih kamer se odloči za fotografiranje pri nižji ločljivosti. Pa fotografija sama ne bi nič izgubila na kakovosti. Sedem milijonov točk za povprečnega hobi fotografa prinaša možnost kakovostnega povečanja fotografije na vsaj 50 x 70 cm ali še več. Koliko tako velikih fotografij v resnici potrebujemo pa je drugo vprašanje. Redki, res zelo redki si bodo zaželeli tako velike povečave.

Vendar nam proizvajalci vsak dan ponujajo več točk, s tem pa nas ujamejo v nove pasti. Če nam je za fotografiranje s kamero s tri milijonskim tipalom povsem zadovoljevala spominska kartica velikosti 128MB, nam danes pri sedmih milijonih točk lahko služi samo še kot zadnja rezerva. Na njo lahko shranimo samo še cca. 30 fotografij v JPEG zapisu. Vemo pa, kaj pomeni to število za uporabnika digitalne kamere. Je skoraj enako nič.

Tehnično še bolj zahtevni fotografi pa si ne želijo samo zmogljive spominske kartice po količini spomina. Ampak je njihova nova želja hitrost zapisa. Vendar je podatek o hitrosti zapisa lahko močno zavajajoč faktor. Le zakaj potrebujemo hitre kartice, če naš način fotografiranja teh hitrosti niti ne potrebuje. V različnih zapisih na internetnih straneh lahko zasledite hitrosti zapisa v številu zapisanih MB v sekundi. V povprečju vam standardna CF spominska kartica po zapisih proizvajalcev (praktični preizkusi pokažejo drugačne vrednosti) zapisuje cca. 4MB/sek. in bere 5MB/sek. Hitre kartice, deklarirane s 60X-no hitrostjo zapisujejo cca. 8MB/sek in berejo 10MB/sek. Najnovejša in zaenkrat najhitrejša CF kartica APACER Steno PRO II. pa po zagotovilih proizvajalca zapisuje 12MB/sek in bere 15MB/sek.

Toda kaj uporabniku foto kamere povedo zgornji podatki? Veliko, če gledamo zgolj številke in njihovo teoretično vrednost in zelo malo, če kartice v praksi primerjamo med seboj. Pri hitrosti zapisa nam zgornje primerjalne številke pokažejo zelo veliko razliko. Od zapisa samo 4MB/sek. do 12MB/sek. In če uporabnik ne ve, kaj nam razlika v hitrosti pomeni, lahko hitro pride do napačnega nakupa spominske kartice. Za veliko večino uporabnikov je mnogo bolj uporabno kupiti zmogljivejšo kartico po količini zapisa, kot po hitrosti. Zakaj?

Najbolj enostaven odgovor je, »spomina je vedno premalo«. Vendar s tem odgovorom nismo odgovorili, kaj pomeni hitrost zapisa kartic.

Hitrost zapisa že proizvajalci označijo z X. Vrednost X je prenos 150KB/sek. Večja številka je pred oznako X, hitrejši naj bi bil zapis in prenos podatkov. Kartice izpred nekaj let so imele 4X-no ali 8X-no hitrost zapisa. Še marsikatera kartica v današnjih kamerah je te zmogljivosti. Pa večina uporabnikov digitalne kamere na lastnost »hitrost zapisa« kartice ne polaga veliko pozornosti. Enostavno ga še tako počasna kartica pri namenu uporabe »družinska« ali »popotniška« fotografija popolnoma zadovoljuje. Ko pa začnemo uporabljati zmogljivejše kamere po številu točk, hitrosti zajema (posnetkov v sekundi) in dolžini zajema videa, pa se že pokažejo prve težave. V teh primerih je že pametno uporabiti kartice z višjo hitrostjo zapisa.

In ker sem sam vedno skregan s številkami in opisovanje tehnike z njimi, sem zopet naredil povsem svoj, praktični preizkus. Torej, kaj nam različne hitrosti pomenijo v realnem fotografskem svetu. Še enkrat bom poudaril. Več kot 40X-no hitrost v kompaktnih kamerah ne potrebujete. Pa še to hitrost potrebujete samo tisti, ki kompaktno kamero z pet in več milijoni točk uporabljate za hitro fotografiranje večih posnetkov v seriji ali snemanje video zapisa 10 in več minut neprekinjeno.

Ker pa sem imel na preizkusu tudi najhitrejšo kartico tega trenutka me je praktično res zanimalo kaj take možne hitrosti zapisa pomenijo v praksi. Sam uporabljam že dve leti IBM MicroDrive enoto, ki jo boste še danes opazili tudi v uporabi pri reporterskih fotografih. MicroDrive je še danes zelo zanimiv, če ga pogledamo iz razmerja cena in količina spomina. Kako pa je s hitrostjo? Ga bom po preizkusu menjal za hitre kartice?

Modri dirkač / Apacer Photo STENO ProII 100X in konkurenti

Preizkusil sem pet kartic različnih proizvajalcev in hitrosti.

Med njimi je najstarejša kartica SimpleTech 256 MB. Po navodilih proizvajalca ima 10X-no hitrost zapisa. Spremlja me že nekaj let in mi tako v kompaktnih kamerah kot v EOS D60 odlično služi. Seveda pa ne fotografiram veliko fotografij v hitrih serijah.

Naslednja moja kartica, ki sem si jo pred dvemi leti kupil predvsem glede razmerja cena/količina spomina je 1GB IBM MicroDrive. Tudi ta po testih dosega cca. 10X-no hitrost zapisa. Vendar mi še danes že po več kot dveh letih uporabe odlično služi.

Tretja kartica, ki sem si jo vzel na preizkus je od podjetja HAMA. Torej od podjetja, ki za fotografa ponuja nešteto pripomočkov. Sama nalepka in napis HighSpeed me je spominjal na naslednjo sposojeno kartico zelo uveljavljenega proizvajalca SanDisk. Ena najbolj cenjenih kartic ULTRA II s 60X-no hitrostjo zapisa je reden spremljevalec reporterskih fotografov. Zadnja izmed preizkušenih kartic pa je bila Apacer Photo STENO ProII s 100x-no hitrostjo zapisa. In ob preizkusu vseh teh CF kartic sem prišel do sledečega zaključka.

Že drugi preizkusi, ki jih dobite na spletu nam dajo vedeti, da zapisi na kartici o hitrosti zapisa nimajo veliko skupnega z realno vrednostjo. Pri uporabi kartic v kompaktnih kamerah, so me zadovoljile vse. Tudi moja najstarejša in po hitrosti najpočasnejša SimpleTech. Problem te kartice se je pojavil samo pri digitalnih kamerah z zmogljivim video zapisom cca. 600x400 točk, 30 slikami v sekundi in neprekinjenim nekaj minutnim snemanjem. Za kamere s temi zmogljivostmi in seveda vaše želje po takem načinu snemanja potrebujete hitrejše kartice. Za ostale načine fotografiranja, pa vas bodo tudi počasnejše in s tem cenejše kartice povsem zadovoljile.

Pri DSLR kamerah pa se pokaže prava moč kartic in njihova zmožnost hitrosti zapisa podatkov. Pa še to bolj opazno samo v primeru, da fotografiramo v neprekinjeni seriji, 10, 20 posnetkov. V teh primerih je že priporočljivo poseči po hitrejših karticah. Drugače boste marsikateri dogodek izpustili nezapisan, ker bo kamera še veselo polnila kartico in ne bo zmožna delovati.

Za preizkus sem uporabil kamero Canon EOS 1D Mk.II, z njo posnel v seriji 8,2 posnetka v sekundi 29 posnetkov in nato še vedno držal sprožilec do zajetih 56 posnetkov. Fotografiral sem v največji ločljivosti in JPEG zapisu. In kakšni so rezultati?

Razliko med hitrostjo zapisa sem opazil. Kako pomembna pa je, pa lahko vsakdo sam oceni. Oziroma končni zapis in mojo osebno oceno bom podal po predstavljeni tabeli.

V prvi vrstici so predstavljeni tipi kartice. V drugi, kako hitro lahko s kamero EOS 1D Mk.II posnamemo 56 posnetkov. In v tretji v kakšnem času se nam vsi podatki, ki smo jih posneli v seriji 56 posnetkov tudi zapišejo. In takrat je notranji spomin kamere izpraznjen in ponovno omogoča 8,2 posnetka v sekundi do zapolnitve notranjega spomina. Takrat pa je zopet od kartice odvisno kako hitro bomo zajemali nove posnetke.

Takole izgleda v odprtem stanju MicroDrive. Nič drugega, kot pomanjšan trdi disk. Vendar zadeva deluje. Meni odlično služi že več kot dve leti. Tudi kolegi reporterji ga s pridom uporabljajo. Res pa je, vsaj po govoricah sodeč, da je treba z njimi nežno delovati.

Zaključek

Ko fotografiramo več posnetkov v nekaj sekundnih presledkih s kompaktno ali DSLR kamero, ponavadi sploh ne opazimo, da nam kartice omogočajo drugačne hitrosti glede zapisa podatkov. Šele ko želimo s kompaktno kamero posneti daljši kader video zapisa, pa se nam že lahko zatakne. Zapis se kljub pritisnjenemu prožilcu ustavi. Pri DSLR kamerah pa se nam problem prepočasnega zapisa pokaže ob zaporednem fotografiranju. Ko se notranji pomnilnik zapolni, nam hitrejša kartica omogoča njegovo hitrejše praznjenje in preje lahko naredimo nove posnetke. Kako hitre kartice pa potrebujemo za normalno delo, pa se vidi na zgornji tabeli.

Apacer je pokazal, da zna narediti najhitrejšo kartico. Torej so tehnologijo hitrega zapisa dobro dodelali in s tem pokazali, da postajajo vse bolj uveljavljen proizvajalec spominskih kartic. Kar enostavno pomeni, da če imaš vrhunsko kartico v samem vrhu, tudi tiste cenejše z ne tako hitrim zapisom pridobijo na imenu in seveda tudi vrednosti.

SanDisk ima skoraj v vseh razredih najhitrejše kartice. Že v primerjavi z njihovo Ultra II 60X in Apacer 100X opazimo, da so številke zelo relativne. Razlika pri snemanju 56 zaporednih posnetkov je samo 4 sekunde. Zapisovanje po fotografiranju pa je enako dolgo kot pri deklarirano hitrejši kartici. Tako Ultra II kot Steno PRO II zapisujeta podatke 31 sekund. Torej, če gledamo številke na karticah glede hitrosti zapisa je ta zelo očitna. Kar za številko 40X. Toda v praksi je razlika zanemarljiva. Treba pa je priznati, za vse tehnično usmerjene fotografe, da je trenutno Apacer hitrejši. SunDisk pa že pripravlja odgovor. Njihove nove kartice imajo 80X-no hitrost in prav zanimivo bo videti, če te kartice ne bodo hitrejše od tistih na katerih se bo svetil napis 100X. Tako spoznamo, da so zapisane številke proizvajalcev zelo relativne in za nevednega lahko tudi zavajajoče.

IBM MicroDrive se je kljub starosti tehnologije in predvsem odličnega razmerja količina zapisa / cena odlično obnesel. Ni čudno, da ga še danes uporablja marsikateri reporter. Hitrost MicroDrive enote, veliki večini zahtevnejših uporabnikov nikoli ni delala težav. Treba je vedeti, da le redko držimo prožilec tako dolgo, da bi v celoti zapolnili notranji spomin in da bi nam nato cca. 10 sekund počasnejšega delovanja kamere delalo preglavice. Sicer pa, preizkus sem naredil s pravo reportersko kamero in pod zahtevno obremenitvijo. Na kamerah katere imam sam ali pa sem jih preizkušal, me hitrost zapisa nikoli ni omejevala. Manj zmogljive kamere zmorejo manj posnetkov v sekundi in tudi fotograf s temi kamerami le redko potrebuje najhitrejše možne prenose podatkov na spominsko enoto. Mene osebno je hitrost in sposobnost MicroDrive enote prijetno presenetila. Še en argument govori v prid MicroDrive enote. Cena kartice SanDisk Ultra II 1GB 60X je cca. 70.000 SIT. 1GB MicroDrive enoto dobimo že za 40.000 SIT.

HAMA HighSpeed je kljub zanimivemu in obetajočemu imenu na kartici pokazala, da napisi niso vse. Res pa je, da je kartica cenejša od bolj priznanih imen. Ta kartica bo še vedno zadovoljila veliko večino uporabnikov, pa če tudi si želijo več posnetkov v seriji, kot daljši zapis videa.

SimpleTech kartica, katero uporabljam že tri leta se mi do sedaj v praksi sploh ni izkazala za počasno. Torej za delo s kompaktnimi kamerami ali pa z zmogljivo EOS 1D Mk II me povsem zadovolji. Edina težava je v tem, da daljših video kadrov s to počasno kartico ne boste mogli zajeti, oziroma kot vidite na zgornji tabeli, da boste namesto minute čakali kar tri, da se bodo podatki zapisali na kartico. Poklicni fotoreporter, bi lahko ostal tudi brez fotografij v tem času. Zato za njih počasne kartice niso primerne. Za družinske in popotniške fotografe pa tudi napis 8X, ne sme biti moteč. Razen za tiste, ki radi fotografirajo serije posnetkov. Če boste želeli posneti 30 fotografij v zamiku nekaj sekund za posnetek, bodo kmalu težave. Kamera enostavno ne bo prožila in bo čakala, da se notranji spomin izprazni.

Seveda pa se vse vrti okoli denarja. Hitrejše kartice so dražje od počasnejših. In če ne rabite foto digitalne kamere za snemanje nekajminutnih filmov in snemanja v nekaj 10 zaporednih posnetkov potem raje več zapravite za zmogljivejšo kartico po količini spomina. Vendar se razlika v ceni med recimo 256MB 8X-no in 60X-no spominsko kartico razlikuje samo še za cca. 3.000 SIT. In ker nam proizvajalci ponujajo vse zmogljivejše kamere, ki potrebujejo tudi vse hitrejše prenose ni odveč razmisliti tudi za nakup hitrejših kartic. Zavedati se je treba sledeče. Digitalna kamera ni kot klasična analogna, katero smo uporabljali 10 in več let. Digitalno kamero bo treba po petih letih že zamenjati. Toliko se spremeni v tehnologiji, da smo v zamenjavo že primorani. Zaenkrat mi najsodobnejše kamere še delujejo s najstarejšimi karticami. Kako bo v naslednjem letu pa se ne ve.

Apacer je presenetil SanDisk in Lexar z novo hitro tehnologijo. Odgovori na hitrostni izziv že prihajajo. Ni potrebe, da sedaj pod nujno kupujete hitre kartice. Te so namenjene v prvi vrsti najzahtevnejšim uporabnikom foto kamer. Dobro pa je, da smo seznanjeni, kaj nam v praksi zapisane hitrosti in različne CF (Compact Flash) kartice prinesejo. Sam osebno bom še kar nekaj časa uporabljal MicroDrive in ostale počasnejše spominske kartice. Zaenkrat me zadovoljujejo. Kaj pa bodo prinesle nove kamere pa se še ne ve. Z veliko verjetnostjo pa mi bodo kartice še vedno služile. Bistveno je predvsem to, da so dovolj zmogljive po količini spomina. Vse več uporabnikov DSLR kamer spoznava prednosti RAW zapisa. V tem načinu zapisa pa je hitro tudi 1GB premalo.

In še pripis. Preizkušene kartice so razreda CF (Compact Flash). Še vedno jih največ proizvajalcev uporablja za standard in uporabo. Med DSLR kamerami pa vsi kot prvo kartico. Predvsem med manjšimi kompakti pa je vse več manjših spominskih kartic razreda (SD/MMC, xD, Memory Stick), za katere pa zgornji rezultati ne veljajo, kljub možnim istim proizvajalcem in imenom ter napisom na karticah.

Apacer Steno PRO II je najhitrejša kartica. Toda odločajo malenkosti, katere v splošni družinski in popotniški fotografiji ne odločajo.