Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Canon PowerShot G11 – hude preizkušnje za majhno fotokamero

08.06.2010 13:08

To ne bo test fotokamere ��" tega je za Canonov G11 že pred časom na teh straneh naredil gazda Matjaž in ga pri tem tudi lepo in zasluženo pohvalil. Bolj bo razmišljanje o tem, kaj je še smiselno nositi v torbi, če si po poklicu popotni fotograf, ki prav od tega dela, povezanega z novinarstvom, vsaj občasno tudi živi.
A najprej k foto opremi, ki me običajno spremlja na mojih potovanjih. Seveda sem že pred leti klonil pred digitalnimi nebesi: eno ohišje, dva ali trije objektivi, ki pokrivajo goriščnice od 10 ��" 200 mm ter bliskavica. In občasno še dodatno ohišje v rezervi. Vsega skupaj je za dobrih pet kilogramov in s tem pokrijem več ali manj vse svoje potrebe.
Seveda obstajajo poklicni fotografi, ki niti na tržnico ne bi šli z manj kot štirikrat več ropotije. Neprimerno več pa je seveda tistih drugih, amaterskih ljubiteljev, ki jim nekako ni jasno: in čemu vse to? Saj danes pa ja dobiš tiste majhne fotkiče, ki gredo v žep, dvajsetkratni zum imajo, fleš, petnajst mega pa gotovo še vodomet in kanarčka zraven. Pa v vsakem telefonu je tudi fotoaparat, itak!
A vseeno: kaj danes, v razcvetu miniaturizacije in vedno novih tehnoloških čudes tudi v resnici rabimo za dobro fotografijo?

Priznam, velikokrat me je že mikalo, da bi tudi sam vso opremo zreduciral na eno samo kompaktno zadevo. Dokončno pa je zadeva dozorela letošnjega marca na Filipinih. Petič sem že bil na istih poteh, poleg tega pa vodnik popotniške skupine, kar gotovo tudi zahteva določeno količino dela, ki ni ravno povezano s fotografijo. S sabo sem imel Sony Alpha 700 z objektivom 16 - 105 mm ter bliskavico. A vsega skupaj v tistemu mesecu takorekoč nisem rabil. Le prekladal naokoli, bentil, ker torba ni šla v nahrbtnik in nekako na silo delal fotografije, ki sem jih že kdaj naredil boljše. Zrel sem bil: na naslednjo pot vzamem le minimalca. Še sploh, ker bo naslednja pot Namibija, kamor grem že petnajstič.

A kompromis je vseeno veljal: naj bo tisto čudo vsaj eno najboljših v svojem razredu. Čeprav mogoče ne ravno najmanjše. In Canonov Powershot G11, ki sem ga dobil na preizkus, je krasno ustrezal obema kriterijema.

 

 

Začetek je bil prav obetaven. To je bilo fotografsko potovanje, na katerem sva bila v avtu skupaj z Matjažem, z velikim šefom te revije ��" mislim, da boste v tej številki lahko prebrali tudi njegov obširen zapis o našem namibijskem potovanju. In vsaj tri ali štiri dni prav nemarno užival. Vsi so skakali naokoli z nekimi silnimi fotokamerami in delali škljoc-škljoc, jaz pa sem španciral z rokami v žepih in se počutil takorekoč vzvišenega nad vso to fotografsko rajo ustvarjalno obsedenih. Ampak ta dušni mir seveda ni trajal dolgo; še nikoli ni! In sem torej po malem začel. Krasne rdeče sipine, živopisan kuščar med skalami, kameleon na Pufovi roki, naše tri »mrhe« in prostranstvo kipeče puščave v ozadju ... lepo, luškano! Enajstka je delala kot urica. Krasna fotokamera, ne ravno majhna in za v žep že malo nerodna, zato pa polna dobrih starih gumbov, kolesc in stikal, s katerimi je mogoče brez menijev nastaviti tako rekoč vse. Kompenzacija osvetlitve, možnost ročne nastavitve občutljivosti, kup programskih nastavitev, gumb za točkovno merjenje svetlobe, optično iskalo, možnost priklopa zunanje bliskavice ��" ni da ni! Vključno z odlično sliko, ki bi jo mirne duše lahko razvlekel tudi na metrske povečave ali objavil prek dveh strani v knjigi. Milina!

A že po nekaj dneh, ko se je začetna zagretost razrasla v svojo polno strast, nekako ni bilo več isto. Ni bilo dovolj!

Ne, nič ni bilo narobe z enajstko, svojemu poslanstvu je zvesto in v polno sledila. Narobe je bilo z mano, ki sem pričakoval, da bom po desetletjih prenašanja fotografskih torb in menjavanja objektivov nenadoma odkril fotokamero, ki bo vse to zreducirala v čudežno igračo, veliko za dobro dlan. A to seveda ne gre, kompakti imajo svoje številne blagoslove, ki pa pridejo žal tudi v kompletu s kar nekaj pomanjkljivostmi.

In kaj me je predvsem motilo? Že sama lega v roki ��" nekdo, ki je vajen razkošnih oblin prave dekline, bo težko z istim občutkom poprijel koščeno manekenko. Optično iskalo je sicer pohvale vredno, a le zelo približno prikazuje realno velikost zajete slike; gledanje slike na LCD zaslonu je pa sicer krasna stvar, a nikoli zares prikladna za hitro akcijo in popolno kontrolo ostrine. Fotografiranje zaporednih posnetkov je (pre)počasno (0,7 posnetka na sekundo), premikajoči se objekt pa zaradi vmesnih črnin na zaslonu ni mogoče primerno spremljati.

Predvsem pa ... pa kaj govorim, tisti, ki že vse življenje delate z zrcalno-refleksnimi fotokamerami, boste točno razumeli: vzameš jo v roko, čutiš nekaj konkretnega in masivnega, pritisneš k očesu, s kratkim pritiskom na prožilo v trenutku in povsem vidno izostriš sliko, izbereš kompozicijo in ��" škljoc! Če je treba, še desetkrat ali dvajsetkrat škljoc, kot z mitraljezom. Že sam glas zrcala in zaklopke sta nekaj povsem drugega, kot elektronska imitacija nečesa škljocu podobnega.

In tako ��" kaj sem hotel! Naredil sem sicer nekaj sto posnetkov z enajstko, spodobi se in pravično je navsezadnje tako in prav zadovoljen sem z njimi. Priznam pa, da sem občasno zelo pogrešal kaj bolj konkretnega. Kot si komandos z malim uzijem občasno tudi gotovo zaželi konkreten ruski mitraljez: škljoc-ra-ta-ta-ta-ta!

A da ne bo pomote: kompakti so odličen izum in večina tistih, ki v fotografiji (še) niste odkrili zaresne ustvarjalne strasti ali celo svojega poklica, zaboga in zares ne rabite ničesar drugega. Pravi čudež in kinč nebeški je, kaj vse Japonci spravijo v te male škatlice.

Tisti drugi, ki vas je fotografija že bolj konkretno zastrupila ��" no ja, tisti pa razumete, kaj sem hotel povedati. Bo držalo?

Zvone Šeruga

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com