Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Barvno upravljanje v praksi / I. del

30.06.2006 16:27

Franci Müller

Nastavitev menija Color Settings

 

Beseda Color Management ali po slovensko barvno upravljanje oziroma nadzor povzroča pri večini fotografov  nelagoden občutek. ICC profili, Rendering Intent, pa konvertiranje v profil ali pripeti profil ???? Vsi ti izrazi zadostujejo za srednjo močno migreno ali silovite krče v trebuhu. Dodaten nemir povzročajo še marsikateri članki v (internacionalni) literaturi, ki so tako strokovno napisani, da jih po mojem mnenju niti sam avtor ne razume. Včasih se mi celo zdi, da je nekdo samo nekaj od nekod prepisal, brez da bi praktično to preiskusil. Prebral sem že kar nekaj knjig o „Color Managementu“, pa do danes nista bile dve enaki. Vsak avtor ima pač svoj pogled na to stvar. V osnovi se še nekako vsi strinjajo med seboj, potem pa gredo  mnenja  narazen. Danes bi vam rad predstavil moj način dela z barvnim nadzorom. Lahko se zgodi, da se kdo od vas ne bo strinjal z menoj, ker moj način ni 100 odstotno znanstvenen. Pa naj, nič ni narobe v tem. Vsak naj najde svojo pot. Mene zanima kvalitetni izpis in barve take, kot sem si jih zamislil in ne neka minimalna odstopanja, ki v praksi niso vidna.

 

V tem članku izhajam iz dejstva, da se večina bralcev ukvarja z digitalno fotografijo in želi imeti čim boljše rezultate. Njih ne zanima simulacija offset tiska (tako imenovani proofing) in v tem kontekstu naj se razume sledeči opis barvnega nadzora.

 

Moje barvno upravljanje in tudi nadzor se začne s pravilno nastavitvijo Photoshopa. Verjetno bodo v drugih programih nastavitve podobne, lahko pa govorim samo za Photoshop, ker delam skoraj vsak dan z njim. Prvo povelje je „Edit – Colorsettings“.

 

 

 

Tukaj Photoshopu povem kako naj mi prikaže barve na (kalibriranem) monitorju. Kot prvo vklopim funkcijo „Advanced Mode“. Naslednja skupina so barvni prostori. Najbolj razširjena barvna prostora sta med fotografi  sigurno sRGB ali pa Adobe RGB. O barvnih prostorih smo govorili v prejšnjem članku, tako da izbira ne bo težavna. Poleg RGB lahko nastavimo še CMYK barvni prostor. Jaz imam nastavljen Euroscale coated v2. Lahko pa nastavite tudi ameriški standard „coated (SWOP)“. Zakaj moramo nastaviti cmyk, če delamo samo v RGB? Photoshop pri zbiri barv s pickerjem ali paleto „Color“ uporabnika opozori s trikotnim znakom, če se izbrane barve ne morejo izpisati.  CMYK pa je za photoshop  barvni prostor za izpis. V bistvu lahko izhajate iz dejstva, da so tudi RGB izpisni barvni prostori približno enako veliki kot CMYK. Če se pri izboru barv zanesete na Photoshopov predlog, tudi v RGB izpisu ne bi smelo biti velikih problemov. Naslednji nastavitvi lahko preskočimo in jih prepustimo kolegom v pripravi za tisk. „Color Management Policies“ imam jaz nastavljene tako, da photoshop ohrani pripeti profil in me opozori če je datoteka brez ali drugačnim profilom, kot moj delovni barvni prostor. Samodejno konvertiranje v delovni barvni prostor mislim, da ni dobra varianta. Po nepotrebnem si tako ustvarim probleme, če imam nastavljen Adobe RGB in dobim v obdelavo sRGB sliko. Photoshop jo bo  konvertiral v Adobe RGB, kar je malo smiselno. Ko sliko odprem, hočem da mi Photoshop prikaže sliko tako, kot jo je moj predhodnik zapustil. Po lastni presoji  potem lahko kovertiram s poveljem „Convert to Profile“.

 

Naslednja skupina „Conversions Options“ ima dosti potenciala za povzročanje glavobola. Če si boste le te nastavili tako kot jaz, mislim da ne bo potrebno Aspirina. Engine naj bo nastavljen na Adobe(ACE). Da boste (ne)smisel izbora te funkcije bolje razumeli, si poglejmo kako je do tega sploh prišlo. Lab kot referenčni prostor na eni strani in  ICC profili ter RGB in CMYK delovni barvni prostori na drugi strani. Manjka samo še kakulator za preračunavanje barvnih vrednosti. K sreči ICC ljudje to niso prepustili posameznim programom. Verjetno si lahko predstavljate, da bi v Photoshopu prišlo nekaj drugega ven kot v Corelu ali Quarku. Torej je bilo potrebno zasnovati kalkulator na ravni sistema, ki bi ga potem uporabljali vsi programi. Na koncu bi imeli samo dva kalkulatorja. Color Sync za Applove računalnike in Windows icm za PC-je. Lepo bi bilo, če ne bi bili ljudje tako sebični. Vsako podjetje je mislilo, da to zna boljše kot konkurenca in da morajo nujno še imeti možnost vpisa tako imenovanih „private tags“ v profil. Ti naj bi dovolili uporabo individualnih rešitev posameznih podjetij na sedaj skupni platformi. Seveda so morali razviti vsak svoje programe ki so znali te privatne informacije brati.  Nastale so tako imenovane  „Color Matching Metode“ od firm kot so Apple, Microsoft, Agfa, Linotype, Kodak, Adobe.... Prišlo je tako kot je moralo. Če konvertiramo iz enega barvnega prostora v drugega, dobimo odvisno od uporabljene metode (V Photoshopu Engine) različne rezultate. V takem primeru ni 2 +2=4 temveč 2+2 je nekje med 3,9 in 4,1.  V Photoshopu skoraj vsi uporabljajo AdobeACE. Razlike pa ne bodo velike, če boste uporabili Microsoft icm, samo malo hecno se mi že zdi vse skupaj. Hoteli so odpraviti razlike med enotami in ustvarili nove, samo zaradi  tega, ker je poiskušal vsak malo po svoje kuhat to juhico. Poleg kakulatorja je potrebno izbrati še način preračunavanja iz enega v drug barvni prostor. Tukaj je zadeva malo bolj resna. Na izbiro so štirje načini. Za nas prideta v poštev samo dva. To sta perceptual in relative colorimetric. V mojem primeru imam nastavljen „Relative Colorimetric“, ni pa nujno, da mora biti pri vas tudi tako. Zakaj?

 

Poglejmo si najprej kaj rendering intent sploh dela. Perceptual komprimira večji barvni prostor (npr. Adobe RGB) v manjši izpisni barvni prostor. Podobno puloverju, ki se je prevroče pral, se celoten barvni prostor skrči. Bavne nijanse, ki so ležale izven izpisnega barvnega prostora, ostanejo. Dobijo pa lahko novo pozicijo v barvnem prostoru. Če vzamemo primer puloverja, je le ta še zmeraj cel samo malo stlačen in oblika ni več čisto taka kot je bila pred pranjem. Relative Colorimetric pretvori barve čisto točno. Barvnim nijansam, ki ležijo izven izpisnega barvnega prostora, ta način dodeli naslednje možne tone v izpisnem prostoru. Če ostanemo pri primeru s puloverjem, „Rlative Colorimetric“ vzame škarje in poreže vse dele, ki štrlijo proč. Ta način za konvertiranje poltonskih slik ni primeren, ker zgubimo barvne nijanse in s tem risbo. Poleg tega pride lahko še do stopničk v mehkih prelivih v sliki npr. nebu. Če pa hočem vedeti katero tako imenovano spot barvo lahko izpišem, je le ta optimalen. Kakor vidite imamo tu dve alternativi, skup stlačiti ali porezati. Obe varianti imata svoje prednosti. Življenje je polno kompromisov in tu imamo dva takšna.

 

Toda vrnimo se nazaj k nastavitvam Photoshopa. Zgoraj v tekstu sem omenil, da imam nastavljen „Relative Colorimetric“. Ta intent v tem slučaju ne uporabljam za konvertiranje slik, temveč kot že omenjeno, za pravilen izbor barv v Color Picker-ju.

 

 

 

Le ta me takoj opozori, če je izbrana barva izven barvnega prostora izpisa. Relative Colorimetric torej skrbi, da mi Photoshop takoj javi odstopanja s simbolom trikotnika. Tako že vnaprej vem, da recimo fluroscenčne zelene, ki se mi lepo smehlja v Adobe RGB prostoru, ne bo možno izpisati.

 

V primeru, da imate drugačno mnenje in aktivirate v „Color Management Policies“  Convert to working RGB, potem bi bilo priporočljivo, da si izberete Perceptual. To velja posebej, če odpirate večinoma fotografije.  Nekateri ta način imenujejo tudi fotografski. Če pa odprete namesto slike grafiko npr. logotip, bi bila boljša varianta „Relative Colorimetric“. Mislim, da se strinjate z menoj, da samodejno konvertiranje prinese več težav kot koristi. Kakorkoli že, jaz vam bi svetoval, da si nastavite „Preserve Embeddet Profiles“ in po potrebi konvertirate s poveljem „Convert to Profile“ ter si tam izberete najbolj primeren „Rendering Intent“. Kompenzacija temnih tonov(Black Point Compensation) skrbi med strokovjaki za prepir. Nekateri jo odklanjajo drugi priporočajo. Po mojem mnenju ne bo nič škodilo, če jo imate vključeno. To povelje potrebujemo samo z „Relative Colorimetric“, „Perceptual“ ima to funkcijo že standardno vgrajeno. „Dither“ skrbi za mehkejše prehode pri konvertiranju 8bitnih slik. Sicer malo poveča datoteko, vendar mislim, da ga imamo lahko pri današnjih zmogljivih računalnikih vkljopljenega.

 

Na koncu bi vam še priporočal, da vklopite in nastavite „Desaturate Monitor“. Vrednosti od monitorja do monitorja nihajo, vendar bi morala optimalna nastavitev biti nekje med 10 do 20%. (CRT)Monitorji v večini prikazujejo barve  preveč nasičene.  Prikaz na monitorju je sicer lep, samo kaj nam to pomaga, če so izpisi zanič.(Nekateri poceni LCD-monitorji imajo po drugi strani problem, da prikažejo barve premalo nasičene. V takem primeru ni pomoči.) Predlagal bi vam naslednje. Naložite si izpisno testno sliko (DQ Tool print) z moje spletne strani (www.rgb.si) in dodatno napravite še nekaj portretov,  ki jih v Photoshopu seveda popravite(testne slike seveda ne popravljat). Desaturate do sedaj še ne sme biti vključen. Nesite slike v laboratorij ali jih izpišite z domačim tiskalnikom. Sedaj primerjajte slike z monitorjem in spreminjajte „Desaturate“. Najbolj enostavno se saturacija monitorja nastavlja s primerjanjem kožnih tonov. Zadnje povelje v meniju „Blend RGB Colors Using Gamma“ pustimo izključeno, tako da Photoshop lahko uporabi gammo barvnega prostora dokumenta. Nastavitve menija „Color Settings“ si na koncu lahko shranite s klikom na „Save“. Za danes naj bo to dovolj. Sedaj lahko samo še upam, da vam po branju tega članka ne bo potrebno iti v lekarno. Pa vsem en lep pozdrav.

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com