Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Barvni prostori in druge malenkosti

10.04.2006 15:51

Franci Müller

Barvni prostori in druge malenkosti

 

Minilo je nekaj časa in spet smo skupaj. Upam, da z monitorji niste imeli težav.  Sicer me je  ravno danes klical znanec in mi povedal, da je kalibriral z Adobe Gammo, vendar točnega prikaza printa na monitorju ni mogel doseči. Malo sem ga pomiril, da je to normalno in 100%-nega prikaza itak ne moremo doseči, še posebno ne, če barvni prostor slike ni isti kot barvni prostor tiskalnika. Sedaj sem se pa lepo izvil od monitorjev k naši današnji temi.

 

Barvni prostori, kaj je sploh to? Zakaj ne morem preprosto pritisniti na gumb in slika je gotova. No ja, saj je, samo ne tako, kot si to  želimo. Spet bi vas napotil malo na mojo spletno stran (www.rgb.si). Tam sem prenovil rubriko „colormanagement“ in opisal ta pojav iz vidika normalnega uporabnika. Colormanagement ali upravljanje z barvami in njihov nadzor že zdavnaj ni več tema samo  nekaterih visoko plačanih operaterjev v pripravi za tisk, temveč se tiče vsakega izmed nas, ki uporablja malo boljše digitalne kamere. Z malo boljše mislim že take za približno 50.000,00 SIT. Vse te škatlice delajo v sRGB barvnem prostoru, zrcalno refleksne kamere pa imajo na izbiro še Adobe RGB. Pa poizkusimo najti odgovor na malo poprej zastavljeno vprašanje.

 

Dejstvo je! Vseh barv, ki jih z očesom lahko zaznamo, ne more zajeti nobena kamera ali skener, noben monitor prikazati in nobena izpisna enota izpisati. Oči (ali pa možgani) pa so po drugi strani spet sposobni sprejeti sliko kot realno, ki ima bistveno manj odtenkov, kot v resnici. Samo s tem dejstvom je fotografija kot taka sploh možna.  Najbolj idealno bi seveda bilo, če bi imeli samo en papir, ene barve, en stroj in na koncu še enega tiskarja (ki bi bil povrhu še tako trmast, da ne bi nobenega poslušal).  Dokler pa še nismo  v tem „idealnem svetu“, si moramo poiskati način kako združiti ali bolje rečeno obvladovati na tisoče različnih kamer z različnimi čipi in barvnimi interpolacijami, prav tako velikim številom monitorjev, da o poplavi različnih izpisnih enot kot so RGB osvetljevalke, ink-jeti s spet inflacijskim številom različnih papirjev in črnil niti ne govorim. Če pomislim koliko različnih naprav sodeluje v nastanku izpisa, so odstopanja zares majhna. Seveda vas to ne bo potolažilo, če boste v minilabu dobili izpise brez pravih barv, posebno ne, če ste jih posneli z drago digitalno zrcalno refleksno kamero. Največja ironija te zgodbe je v tem, da so rezultati z navadno kompaktno kamerco lahko boljši od drage zrcalno refleksne kamere. Vidim vas že, kako zmajujete z glavo in mi ne verjamete. Zato si oglejmo čisto realno situacijo, ki lahko nastane in kako jo na eleganten način rešimo.

 

Problem je v izbiri barvnega prostora. Čeprav  splošno uporaben, tega izraza preveč ne maram, mislim da je izraz barvni model bolj pravilen. Pa poglejmo kje ga lahko polomimo. Recimo, da uporabljamo kompaktno kamero nižjega cenovnega razreda. Le ta dela v tako imenovanem sRGB barvnem prostoru, kaj drugega si ne moremo izbrati. Digitalni minilabi tudi delajo v sRGB barvnem prostoru kamor nesemo naše datoteke v izdelavo. V tem primeru ni problemov. S kvaliteto smo še kar zadovoljni, sicer pa od take kamere itak ne smemo preveč pričakovati.  Nekega dne pa naredimo korak naprej.  Razbijemo porcelanasti šparovček in si privoščimo dolgo želeno drago digitalno zrcalno refleksno kamero. V strokovni literaturi smo prebrali, da je Adobe RGB „profesionalni“ barvni prostor. Pustimo torej sRGB amaterjem in slikamo na profi način z Adobe RGB-jem. Popravimo še to ali ono sliko v Photoshopu in gremo v laboratorij. Razočaranje sledi pri prevzemu slik. Barve sploh niso take kot smo jih videli na monitorju. Vse deluje nekam sprano in barve so zamolkle. No ja, saj rezultati spet niso tako slabi, se tolažimo. Ko primerjamo doma slike naše nove kamere, s slikami kompaktne, sledi naslednji šok. Slike kompaktne so v povprečju boljše, kot te zrcalne kamere. Kaj je šlo narobe? Da vam ne bom vzel vse volje in boste tu nehali brati, vam ponujam najprej rešitev. Ker minilabi delajo v sRGB barvnem prostoru, bi morali konvertirati Adobe RGB datoteke v sRGB ali pa že takoj od začetka slikati v sRGB barvnem prostoru.

Poglejmo si sliko št. 1.

 

 

 

Graf nam prikazuje vse barve, ki jih lahko zaznamo. Strokovnjak govori o Lab barvnem prostoru. Kot smo že slišali vseh vidnih barv ne moremo niti zajeti kaj šele izpisati. Lab je torej  teoretični barvni model, ki definira ali opisuje barve in ni vezan na enote zajema slike in izpisa.  Veliko ljudi meni, da to počneta RGB in CMYK, vendar je to velika zmota.  RGB in CMYK ne opisujeta barv, temveč sta fotografska procesa.  Rezultati se razlikujejo od enote do enote. Kar potrebujemo, je torej opis barv posameznih enot. Ta postopek se imenuje, kdo bi si mislil, „Color Management“ ali po slovensko barvno upravljanje oziroma barvni nadzor. V grafu sem vrisal oba RGB barvna prostora s katerima imamo največ opravka (mislim na nas povprečne fotografe). To sta „sRGB“ in „Adobe RGB“. Poleg tega samo za primerjavo še „Wide Gamut RGB“ in povprečni „CMYK“. Povprečni „CMYK“ pravim  zato, ker je cmykov malo morje. Vsaka kombinacija barv in papirja poda drugačni barvni prostor. Pustimo CMYK in si poglejmo oba  za nas najbolj važna prostora.

 

sRGB je danes vejetno najbolj razširjen  barvni prostor.  1996 leta sta si ga omislila Microsoft in HP. Le ta naj bi zagotavljal na vseh monitorjih (v večini PC-ji) enake barve. Grafika in s tem pravilne barve so bile pred tem predvsem področje , ki ga je obladoval Apple. To so bila v največji meri podjetja v pripravi za tisk. Oprema je bila draga in tako rezervirana  za profesionalce. S širitvijo interneta se je problem pravilnega opisa barv, pojavil tudi v PC svetu. „sRGB“ so izumitelji poimenovali „standard RGB“ čemur so se pri Adobe posmehovali (oni so bili pač v profesionalnem okolju) in so ga prekrstili v „small RGB“ in tukaj je tudi vzrok, zakaj boljše kamere nudijo tudi Adobe RGB. sRGB barvnemu prostoru manjkajo barve, ki jih je drugače brez problema še možno izpisati in jih tudi digitalna kamera lahko zajame.  To so nekateri modro-cyan-zeleni odtenki, ki pa v normalni amaterski fotografiji  skoraj ne igrajo nobene vloge. Če pogledate še enkrat sliko 1, vidite, da je sRGB manjši od CMYK-a. To pa pomeni, da teh barv ne moremo izpisati. Bill Gates je bil pač takrat mnenja, da mi (PC uporabniki) teh ne potrebujemo, Nikon Canon in drugi proizvajalci pa so mnenja, da mora kvalitena kamera prikazati maksimalno kvaliteto. Zato imajo vse boljše digitalne kamere možnost izbire med sRGB-jem in Adobe RGB-jem.  V grafu na sliki 1 vidimo, da z uporabo Adobe RGB barvnega prostora ne izgubimo nobenih odtenkov. sRGB bi lahko primerjali z avtom, ki je elektronsko omejen. Sicer bi lahko peljal 300km/h, ampak pri 250km/h je konec, kar je za povprečnega voznika več kot dovolj. Tisti pa, ki bo hotel peljati 300 km/h, bo šel k specialistu za tunning. V našem primeru pa bo samo preklopil na Adobe RGB.

 

Sedaj sem vam pa še dolžan razlago zakaj so barve slabše, če slikamo v Adobe RGB. Saj niso, so samo višje opisane, kot v sRGB-ju. Zato jih stroj ki dela v sRGB-ju napačno vidi. Opis v sRGB-ju je bistveno nižji in zato se  vse barve izpišejo bolj medle.  Tu moramo stroju pomagati in sliko v photoshopu  konvertirati v sRGB.  Poglejte si točno nastavitev tega povelja na sliki 2.

 

 

 

Pazite posebej na »rendering intent«. Ta mora biti na »perceptual«.  Sedaj se poraja vprašanje zakaj sploh slikati v Adobe RGB, če konvertiramo v sRGB in spet porežemo nekaj (cyan) odtenkov. Tukaj res ni smisla. Če pa izpisujemo naše datoteke na tiskalnikih, ki so krmiljeni preko RIP-a (Raster Image Processor) ali na velikoformatnih osvetljevalkah ima uporaba Adobe RGB-ja smisel. Tukaj ne konvertiramo v sRGB temveč v barvni opis stroja. Od ponudnika storitev si v tem primeru priskrbmo ICC profil. Sicer vseh barv, ki jih vidimo v Adobe RGB-ju na monitorju, tudi tu ne moremo izpisati, za to je Adobejev barvni prostor preprosto prevelik,  izkoristimo pa vse tone, ki jih je papir zmožen prikazati. Kolikor jaz vem, pri minilabih samo Fuji Frontier nudi poleg sRGB izpisa tudi izpis v tako imenovanem „no convert“ načinu. Tukaj se stroj obnaša kot velikoformatne osvetljevalke. V tem primeru potrebujemo poseben ICCprofil. Profil in podroben opis barvnega upravljanja s fuji stroji  (pdf format) si lahko naložite z njihove strani. Stran je v nemškem in angleškem jeziku. Če vas to zanima, najdete povezavo na Fujievo stran s profili na moji spletni (www.rgb.si) strani v rubriki „brezplačno“. 

 

Na nekaj bi vas še rad opozoril, preden se poslovimo do naslednje  E-Fotografije. ICC barvni opisi oziroma profili veljajo samo v mejah teh parametrov s katerimi so bili narejeni. Če si naložite zgoraj omenjeni Fuji ICC profil, vaš ponudnik pa ne dela z originalnimi kemikalijami in papirjem, vam ta profil ne pomaga nič. Nasprotno, lahko celo vidno poslabša kvaliteto. Isto velja za ICC profile znamke Agfa. Teh materialov ni več, s tem so postali ti profili, ki jih je Agfa nudila uporabnikom, neuporabni. Posvetujte z vašim laboratorijem, preden konvertirate v katerikoli izpisne barvne prostore.  V vsakem primeru si prej shranite  originale v Adobe ali sRGB barvnem prostoru. Izpisne datoteke v strojnem barvnem prostoru naj bodo samo delovne kopije za izpis na  stroju in nič več. Če pozneje potrebujete recimo še CMYK datoteko za tisk, konvertirate to iz izvornega dokumenta  shranjenega v Adobe RGB ali sRGB barvnem prostoru.

Za danes naj bo dovolj.V naslednji številki (članku) si bomo ogledali barvni nadzor v praksi. Do takrat pa lep pozdrav.

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com