Hitrost avtomatskega ostrenja (AF)

Kot že omenjeno imajo kamere DSLR bolj napreden sistem za avtomatsko ostritev (AF), kot kompaktne kamere. Natančnost, hitrost in delovanje v slabših svetlobnih pogojih so krepko na strani ostrenja s kamero DSLR. Vendar pa tudi v najboljših kamerah DSLR sistem ni popoln. Večkrat mora fotograf sam poskrbeti, da bo kamera hitro in natančno izostrila. Spoznali smo že, da AF deluje s pomočjo kontrasta. Torej moramo točko ostrenja na nek kontrast tudi usmeriti. Obenem pa je pomemben še en element, da bo ostrenje hitro in natančno. V slabših svetlobnih pogojih in uporabi manj svetlobno močnih objektivov je ta kontrast lahko tudi premajhen (na celico ne pride zadosti svetlobnih informacij). S tem pa kamera potrebuje več časa za ostrenje. Še en podatek več, da je treba spoznati tehniko ostrenja in kako se izogibati možnim napakam. Ko je svetlobe premalo, pa vam kamera niti ne more izostriti.

V slabih svetlobnih pogojih potrebuje kamera za izostritev več časa. Fotograf mora biti tisti, ki bo točko ostrenja usmeril na čim bolj kontrasten del motiva.

Ostrenje na nam želenem delu motiva, lahko zataji tudi v primeru slabega kontrasta in premikajočega se objekta. Pri izkoriščanju vseh točk za ostrenje, kamera ni upoštevala premikajoči objekt in je izostrila na statičnem delu motiva v ozadju.

Ob malo drugačnem premikanju objekta in večjem kontrastu je kamera izostrila na obrazu. Zaradi dolge goriščnice je globinsko ostrine malo. Zdaj že vemo. Kompaktne kamere nam nudijo v večini primerov zelo veliko globinske ostrine in posledično skoraj vedno zadovoljivo ostrino na sliki za naš domači foto album. Pri kamerah DSLR je treba biti bolj natančen pri ostrenju, predvsem pa kameri velikokrat pomagati, da bo izostrila na pravem (nam želenem) delu motiva. Predvsem pa je delovanje z vsemi točkami ostrenja večkrat ne prava izbira.

Če je le mogoče se pri takih motivih ne prepuščajte avtomatiki ostritve z večimi točkami. V tem primeru se je kamera odločila ostriti na desnem delu motiva. Mogoče pa si mi želimo ostrino na levi strani?

Kamere DSLR nam omogočajo izbiro želene točke za ostritev.

Izbira med širokim poljem ostrenja, dinamičnim in centralno točko. Zgornji gumb nam omogoča zaklepanje ostritve (AF-L), če določimo, da ne zaklenemo AF preko prožilca.

Preko gumbov na kameri lahko izbiramo ali naj kamera avtomatsko izbira ostritev preko vseh točk (zeleno), preko lastne izbire točke, med vsemi 11 točkami (SEL) in izbiro centralne točke. Večina kamer nam omogoča tudi lastne nastavitve delovanje AF sistema preko menija.

Nikon kamere najvišjega razreda imajo izredno sofisticiran način AF. Sami lahko izbiramo med različno izbiro delujočih AF točk, izkoriščamo 3D spremljanje motiva in celo določamo popravek izostritve.

Da bomo lahko maksimalno izkoriščali prednosti širokega polja ostritvenih točk v digitalnih SLR kamerah, že nekaj let čakam na možnost "očesnega ostrenja". Canonov sistem ostrenja je bil prvič uporabljen v kameri EOS 5, novembra 1992. Ta sistem je bil še v kamerah EOS 50e, EOS 3 in EOS30 iz leta 2000 v kateri je bil nazadnje predstavljen. Zanimivo pa je, da je "Eye Focus" še vedno skrit novodobnemu digitalnemu fotografu, torej tistemu, ki je v fotografski svet fotoopreme vstopil preko digitalne tehnike in tudi vsem tistim, ki smo ga že uporabljali.
Kako sistem deluje? V iskalu je IR dioda, ki odda žarek v naše oko. Od zadnjega dela očesa se odbije nazaj do celice, ki določi kje naj kamera ostri. (Članek, Fotografska tehnika skozi čas)

Predvsem kompaktne kamere nam že nudijo funkcijo razpoznavanje obrazov. Kamera išče ostrino na obrazih in tam bo tudi izostrila. Kamera bo našla pri ostritvi še tudi kaj drugega kot človeški obraz. Ob preizkusu te funkcije večkrat uporabim okroglo stensko uro za motiv. In kamere s funkcijo razpoznavanja obrazov, mi jo vedno razpoznajo kot obraz. Tudi za to funkcijo lahko dodam. Odlična za kompaktne kamere. Za naprednega fotografa in kamere DSLR, pa manj uporabna funkcija.