Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Avtomatsko ostrenje (AF) – Zgodovina III.del

26.01.2016 15:49

Avtor: Matjaž Intihar

1.del / 2.del / 3.del

April 1987 - evolucija, ki je revolucija in je zamajala fotografski svet

V vseh predstavljenih letih razvoja AF katerega sem opisal, se je verjelo, da bo to tehnologija prihodnosti (nič drugače ni bilo z digitalnim zajemom, ki je šel sporedno naprej z AF in rabil še desetletje do te točke). Vedno je tako, da inženirji znajo, razvijejo, tržniki pa na koncu povedo, ali je ideja že za na trg in predvsem, ali bo nosila zaslužek. Če ne, morajo inženirji nazaj v temne, skrite in močno zaklenjene sobane in v nove izzive. Pomanjšaj, pohitri, izboljšaj, oblikuj in naredi dobičkonosni izdelek. Če lastnega odličnega razvoja nimaš, moraš kupiti patent ali celo izdelek od drugih. To pa ne prinaša dobička in možnosti novega, konkurenčnega razvoja.
Prav v lastnih idejah in vpeljave njih v produkte je Canon odličen. Veliko več od velike večine vlagajo v razvoj in raziskave. Kot podjetje delujejo na celotnem področju slikovnega zajema in imajo kopico rešitev iz večih področij, katere kasneje izkoriščajo. Lahko, da pride prav rešitev iz kopirnih naprav, tiskalnikov, medicinskih skenerjev, strojev za izdelavo procesorjev ali programiranja procesorjev, tudi pri fotografskih rešitvah. To se je že pokazalo pri kameri Canon AE-1 iz leta 1976. Prva kamera, ki jo je krmilil (lastni) mikroprocesor in je nase prevzel večino do takrat mehanskih rešitev. S tem so krepko znižali ceno enote in jo z večjim dobičkom tržili. Kamera AE-1 je nudila za svojo ceno toliko dobrih lastnosti, da je bila do digitalne dobe najbolj prodajan model vseh časov. S tem tudi kamera, ki je močno pomagala k novim investicijam. Pred samo enim letom (z zapisom smo v letu 1987) so na trg dali MF kamero Canon T90, ki je s svojo mikroprocesorsko tehnologijo in tehnološkimi rešitvami osvojila tudi profesionalne fotografe. Obenem so z oblikovanjem (Luigi Colani) prešli konzervativne ravne, ostre linije in škatlasto obliko. S kamero T90 so predstavili sodobne pionirske smernice in predvsem željo imeti sodobno kamero. Ja kamera Canon T90 je bila pravi pokazatelj novih tehnologij, a žal brez AF ostrenja. Zato je bilo čakanje na tisti "pravi" Canon AF odgovor povsem oprijemljivo. V elektronskih sklopih so že vse od kamere EF in predvsem AE-1 pokazali največ.

 

Canon EOS (Electro-Optical-Sistem) ali grška boginja jutranje zarje

V začetku leta 1987 se je začelo pisati (dolga zgodba kako do informacij, saj ni bilo interneta, le malo časopisov je poročalo o fotografski tehniki), da bo Canon pokazal bolj napredno tehnologijo kot Minolta, katero so v SLR svetu kamer povzeli tudi drugi. Govorice, da bo Canon s svojim novim sistemom AF naredil revolucijo so bile vse večje. Vsak mesec sem nestrpno pričakoval nemško revijo Color Foto, ki nam je prinašala med drugim tudi opise zadnjih novosti. Če revijo danes primerjam z internetnim svetom lahko rečem, da je bila vedno hitro in dobro obveščena, oziroma marsikateri preizkus so predstavili že pred uradno prodajo.
Že nekaj let je odkar sem od Canon AE-1 (1976) prešel na Nikon FA (1983). Počasi je bilo treba v menjavo ohišja. Kamera Canon T90 (1985) je pokazala, da prihaja elektronska doba in, da, če že kupuješ, potem kupuješ zopet za deset let. Ja, včasih se kamer ni menjalo kar tako na par let. In sem čakal ter spremljal, kaj nove AF kamere prinašajo in želel sem vstopiti v to tehnologijo. Trenutno predstavljene AF kamere (niti Nikon F-501 AF) me niso prepričale, da bi šel v menjavo. Ob obisku Celovca, kamor smo hodili gledati nove modele, mi še sam AF sistem predstavljenih kamer ni dal želenih rezultatov. Treba bo počakati, tako ali tako mora Nikon dati AF sistem v ohišje, ki bo primerljivo z mojo dosedanjo kamero FA.

In prišla je marca 1987 revija, ki je že na naslovnici prikazovala dve novi Canon kameri in velik napis EOS. Torej je res, novost v svetu AF je tu. Kako močna je, oziroma ali sploh ima prednosti pred konkurenco pa? Kljub temu, da nemškega jezika ne razumem, sem fotografsko tehnični članek v celoti prebral in zaradi tehničnega jezika z lahkoto razbral bistvo. EOS je revolucija AF!
EOS (Electro-Optical-Sistem). EOS je tudi grška boginja jutranje zarje. Ime za tehnično usmerjene, kot verne! In bolj kot sem bral in prevajal, bolj sem bil tudi sam prepričan, da je to tisto pravo kar v fotosvetu pomeni novo revolucijo. Po Canon EOS imenu, sem takrat zapisal v članku za klubski zbornik "Nov vzhod fotografske tehnike"!

Revolucija ne bi bila, če bi samo zamenjali nekaj tehničnih komponent v kameri in dodali drugačen sistem AF. Canon se je odločil za popolno spremembo sistema kot celote. Za pogumno in na prvi pogled ter odzive Canon uporabnikov FD objektivov, samomorilsko potezo. Zasledili so se celo zapisi ob prvi euforiji, "nezmožnost uporabe FD objektivov, je lahko hiter konec EOS revolucije".
Nikon in drugi uporabniki, ki smo lahko v celoti ali vsaj delno izkoriščati prejšnje MF objektive na AF kameri, smo se smejali. Pri Canon so naredili do takrat nekaj nedojemljivega za vse uporabnike kamer SLR. Zamenjali so bajonet objektiva in to tako, da niti lastni FD objektivi niso šli na kamero. Nemogoče, neresnično, neumno, kaj vem kaj vse smo govorili, pisali, a bilo je preveč resnično. Še dobro, da sem že pred leti prešel na Nikon in se tako rešil velikih težav s prodajo zdaj skoraj neuporabnih objektivov. Stari FD objektivi, katere so uporabljali uporabniki širom sveta, so kar naenkrat postali stara neuporabna šara. Jeza in bes Canon uporabnikov je bila velika. Še celo uporabniki konkurenčnih sistemov so se čudili nerazumljivi potezi podjetja Canon. Dobesedno čez noč presenetiti z zamenjavo nastavka objektiva in s tem onemogočiti vsem svojim uporabnikom izkoriščati do sedaj odlične? Prehod vseh do sedanjih Canon uporabnikov v AF svet je bil na začetku evforičen nad tehnologijo, a zelo trd in s cmokov v grlu zaradi nerazumljive poteze.

Po prvih testih in mnenjih uporabnikov kamere EOS 650 in mesec za njo še bolj zmogljive EOS 620 ter vse več novih EF objektivov (8 ob predstavitvi in 5 v nekaj mesecih zatem), je prišlo do spoznanja. Kaj ti bo ohišje z AF sistemom in starimi ročnimi objektivi. To sem vedel tudi sam, saj sem bil z MF Nikon objektivi, daleč od želje, da bi kupil AF ohišje. Tudi drugi Nikon uporabnikih, ki so uporabljali nova ohišja in stare manualne objektive so spoznavali, da nekaj ne štima. Seveda je bilo leto, dve od prvih AF kamer veliko fotografov dokaj skeptičnih do sistema in se jim je še dobro zdelo, da uporabljajo manualne objektive. Ob prihodu in preizkusu EOS kamere in EF objektiva pa se je videlo, da ima Canon AF tehnologijo merjenja in motorčke, ki druge postavijo nekam krepko daleč zadaj. Ne samo, da si z MF objektivi in AF ohišjem nisi kaj dosti pomagal. Še celo AF objektivi z motorčkom v ohišju so kazali počasnost ter s tem dvom ali že vstopiti v AF.
Ko je Canon v nekaj mesecih po prihodu kamer predstavil še profesionalni 300mm f/2.8 L USM objektiv, se je videlo, da je sistem ostrenja preko motorja v objektivu v neverjetni prednosti. Obenem je bil sam sistem MM in USM motorčkov pod Canon patentom in 10 let nihče ne more do te tehnologije. Revolucija je bila končana, bitke so se končale, vojna skoraj končana, le še kapitulacijo je bilo treba podpisati. Ker pa imajo Japonci "čast" in zadaj državo, ki skrbi za odločitve v skupno dobro, harakiri pri konkurenci ni bil potreben. So pa trpeli velike poslovne izkušnje in iskali rešitve, kako ujeti EOS sistem.
Kamera EOS 650 je prava predhodnica vseh kamer tega razreda. V bistvu bi jo tako na pogled na trgovski polici še danes obravnavali kot sodobno digitalno. Prožitveni gumb, vrtljivo kolo, gumba za premik točk ostrenja in zaklenitev ekspozicije, je v bistvu nespremenjeno v lastnosti in poziciji še do danes. Luigi Colani in inženirji so naredili odlično delo, z vedenjem, kaj želijo tudi v prihodnosti.

Za takratne kamere hobi/naprednega razreda smo dobili veliko. Ohišje EOS 650 se je odlično držalo v roki, malo gumbov in upravljanje preko LCD zaslona. Vse glavne programske nastavitve M, Tv, Av, P, 1/2000sek. in sinc. 1/125sek., kovinski zaklop, 6 consko merjenje svetlobe, TTL fazni AF, lasersko brušeno medlico, zelo svetlo iskalo in v velikosti večji kot jo je imela EOS 5D MkII, glavne informacije v zaslonu kot v današnjih EOS kamerah...

Canon EOS 620 je prišla na trg dva meseca za EOS 650. Dodali so ji 1/4000sek., sinc. 1/250sek., hitrejši motor, več programskih možnosti, AEB, več ekspozicij na isto sliko, osvetljen LCD zaslon.

 

EF (Electro Focus) objektivi - prava veljava AF nadvlade​

 

Ob prihodu kamer EOS 650 in EOS 620 je bilo na voljo osem objektivov. V navodilih kamere je bilo že najavljeno, da jih bo prišlo v nekaj mesecih na trg še pet. In glede na goriščnice, svetlobne moči, kakovosti ter še ne videne novosti (USM kaj bo to?), se je vedelo, da Canon misli resno. Nobeno drugo podjetje ob novih kamerah še ni predstavilo toliko AF objektivov.
Res, da se je največ govorilo o EOS in da sta obe ohišji nudila veliko takih in drugih novosti. Od sedaj znanega v AF konkurenci pa nasploh največ. TTL fazni sistem je zaznal smer ostrenja in dejansko trenutno poslal informacije naprej motornemu prenosu leč.

Vendar tista res prava revolucija so bili novi objektivi serije EF (Electro Focus). Ime EOS (Electro-Optical-Sistem) je nakazal v čemu gre veljava celotne prednosti Canon AF sistema. Nov objektiv je prevzel mnogo lastnosti, katere so konkurenti začeli vpeljevati šele čez desetletje, oziroma nekatere še danes niso dodali v vse objektive. Že v najbolj osnovnih objektivih smo dobili hitrejše ostrenje od konkurence s pomočjo MM (Micro Motor) prenosa vgrajenega v objektivu. Canon je dodal še eno novost. Tudi sprememba zaslonke ni potekala več preko mehanskih kontaktov v kameri in objektivu. Zaslonka je bila elektronsko vodena z magnetim sistemom EMD (Electromagnetic Diaphragm).
S prehodom na novi bajonet so odprtino močno povečali, s tem omogočili dostop do novih kontaktov potrebnih za prenos podatkov in energije. Obenem je večja odprtina omogočala večjo zadnjo lečo in posledično bolj telecentrično padanje svetlobe tako na AF tipalo kot film in kasneje še bolj pomembno na tipalo, kjer preveč lomljeni stranski žarki prinašajo večje napake. Poznavalci so zapisali, da se ob vseh teh podatkih ve, da je Canon začel gradili nov, dolgorični sistem z dobro premišljeno strategijo. Vendar še ni bilo konec.

Komaj smo spoznali hitrost in uporabnost AF sistema, je na trg prišel objektiv, ki je kazal, da gre Canon z AF sistemom v profesionalni svet. Predstavili so nam "tisto" še neznano oznako USM (Ultrasonic motor). EF 300mm f/2.8 L USM, je imel pod zadnjo oznako tisto, kar se je izkazalo kot "zlata vstopnica" v PRO svet. USM (stator in rotor obroča sta dejansko vzpodbujena z ekstremno hitrimi vibracijami) je poleg nove konstrukcije in lažjih leč za ostrenje dodal "ultra sonično" hitrost, ki bo kmalu obrnila PRO zgodovino in vsem fotografom omogočila odično delovanje pri hitrem ostrenju ali primikajočih se motivih.

 

Kdo bo vodil AF svet

Akterji so bili predstavljeni, karte premešane, treba jih je bilo razdeliti in čakati kdo ima največ adutov. Spoznali smo že, kako dolga je bila zgodovina AF. V vsem tem času so inženirji razvijali na desetine modelov, rešitev, naredili so mnogo raziskav in praktičnih preizkusov, da bi prišli do najboljših idej, naprav, izdelka. Kot povsod v industriji je močno odvisno kako priti do najboljših rezultatov po najboj enostavni poti, predvsem pa, da bo sam izdelek na koncu tudi pri uporabnikih, želen, uspešen.
V letu 1988 se je po vseh predstavitvah vedelo. Bilo je premalo izkušenj, mnenj, predvsem pa tehnike za najbolj zahtevne, ki so še vedno stali ob strani in s PRO kamerami uporabljali MF tehniko. Minolta 9000 AF je bila že namenjena naprednemu fotografu, Nikon F-501 je ohranjala mehaniko, Canon EOS 650/620 sta kazali velik odmik od sedaj znanih tehničnih elementov. Minolta, Nikon, Olympus in Pentax so stavili na AF motorček v kameri, mehanski zaslonki, kompatibilnost z MF objektivi. V bistvu dobra rešitev. V času želje po večjem dobičku, že marsikdo "špara" ali bi dodal k kameri zaporko za nastavek za bliskavico, da ne mažemo kontakte. Kaj šele, da bi v vsak objektiv vgradili svoj motorček. To se je vsem zdel enorem strošek. Canon se je odločil za tak korak in začuda, cena objektivov ni preveč ali sploh ni odstopala od konkurenčnih. Obenem so morali drugi motorček dodati v vsako ohišje, v vsak objektiv pa sistem prenosa, zobnikov. Ravno tu so se kresala mnenja. Je Canon sistem na pravi poti, ali bodo drugi pokazali kako močno so se zmotili v svoji revolucionarnosti.
Skratka, AF je med nami. Zdaj nam dajte nove modele kamer v vse razrede in uporabniki sami bodo pokazali kateri sistem je tisti pravi, oziroma nam najbolj uporaben. V vsej zgodovini kamer smo spoznali še to. Vsak nov sistem šele v drugi ali tretji fazi pokaže naprednost modelov. Sistem se razvija naprej in enkrat eden, drugič drugi, potegne boljšo potezo. Le za PRO svet se je vedelo, da vedno ostanejo le drobtinice. Pogačo je že 25 let jedel Nikon.

 

1988 - Nikon F-801 in F4

Vedelo se je. Če kdo, lahko Nikon zaradi najširše baze uporabnikov razvije in predstavi kamere AF za profesionalno uporabo. Prvi model F-501 je bil poizkus vstopa na AF trg in spoznati se s konkurenco ter dobiti utrip svojih uporabnikov. Nikon je imel edini v analogni dobi vedno dve stopnici PRO kamer. Tisto najvišjo reportersko, sistemsko in s hitrim prenosom filma, ter drugo, ki je bazirala na PRO tehniki, vendar manjšem ohišju in manj sistemskih menljivih sklopov. Junija 1988 je na trg prišla AF kamera F-801, mesec kasneje še F4. Kadar je Nikon predstavil novo kamero je završalo med vsemi, ne samo "nikonaši". Kadar so predstavili novo iz najvišje stopnice so vsi pokleknili. Od leta 1959 smo v letu 1988 torej v 29 letih prišli do četrtega modela. Ja, kamere so se menjale na sedem do devet let.

Ni veliko za govoriti. Če bi obstala mehanska doba, bi bila kamera F4, kraljica kamer. Vse tisto najboljše je bilo v tej kameri. Najprej ohišje. Nikon se je sprostil in ušel iz ravnih škatlastih linij. Obenem pa naredil trdno in težko ohišje, za katerega smo govorili, da je neuničljivo in da je uporabno tudi kot hladno orožje. Ni treba naštevati tehničnih rešitev saj smo v AF članku. Vendar naj poudarim. Včasih se nismo spraševali o ISO, šumu, ločljivosti. Ampak o stvareh, ki so kameri dale veljavo ali ne. Trpežnosti, natančnosti izdelave in delovanja samih sklopov. Tu je bil Nikon najbolj precizen. Če se je testiralo zaklop, je recimo pri 20 stopinjah pri vseh delovalo približno enako. Ko se je testiralo pri 5 stopinjah ali manj, pa je Nikon 1/1000 delovala kot 1/960, pri drugih si mogoče dobil 1/800 sekunde. Imeli so najbolj natančne mehanizem za osvetlitev. Če je za iskalo pisalo 100% je to držalo. In seveda najbolj pomembno za PRO fotografijo. Nikon je imel zdaleč najširši sistem objektivov (preko 80), bliskavic, prizem, medlic in razno raznih dodatkov. To je PRO kameri dajalo največjo veljavo.

Poleti 1998 so bile letne Olimpijske igre v Seulu. Nikon je bil edini prisoten s PRO kameramo, oziroma kar dvema. Kako tudi ne. Že od 60-tih smo bili vajeni na OI in drugih velikih prireditvah videti samo njihovo znamko. Seveda je imela večina v uprabi še F3s z ročnim ostrenjem. Marsikdo si je v Nikon Press centru že izposodil F4 za preizkus AF delovanja. AF so iz prve roke spoznali tudi PRO fotografi, vendar...

Če, večni če. Če ne bi prišel AF, bi bila to kamera, katero bi si vsakdo želel še danes, če le lahko drži kilogram in pol hladne kovine v roki. Nikon F4 je bila pravi tehnični biser in pokazateljica smernic sodobnih Nikon PRO kamer. Ko si to kamero prijel v roke, je nisi več izpustil. Noben PRO fotograf je tudi ne bi, vendar profesionalno delo zahteva, da greš naprej brez sentimentalnosti in kamera je šla žal prehitro v pozabo.​

 

PRO svet spozna AF

Medtem, ko je na OI v Seulu med PRO fotografi še vedno potekalo kot na vseh OI po letu 1960, se je med njih včasih pomešal tudi kdo, ki je že na daleč bil drugačen. Na črnem ohišju, je imel bel objektiv. Na tako pomembnih dogodkih ni heca. Treba je delati in ujeti motiv, drugače bo urednik pokazal svojo pravo plat. Časopisi in revije so lačne fotografij štarta, cilja, akcije, nesrečnih in srečnih dogodkov in zadovoljstva publike. In zdaj med njih pride sem ter tja kdo, ki "barva" Nikon objektive.
In začelo se je. Canon je med volkove iste barve vrgel kost. Fotoreporterji so uporabljali super hitri F3s in novo, še ekskluzivno F4 z AF objektivi. Vendar so fotografi hitro spoznali, da je AF na sicer odlični kameri uporaben samo za bolj statične motive in predvsem nižje goriščnice. Nikon AF objektivi so samevali, ali so se uporabljali z ročno tehniko ostrenja. Hitro se je spoznalo da kamera F4 kljub vsej svoji naprednosti, v AF tehniki ne deluje zadovoljivo v teh težkih razmerah.
Pri Canon niso bili neumni in niso prišli brez nečesa dobrega med krdelo volkov. Vedeli so, da imajo super hitro AF tehnologijo, zato so fotografom dali v preizkus EOS 620 in objektiv 300mm, brez katerega se ne gre na športne prireditve. Objektiv Canon EF 300mm f/2.8 L USM je bil bel in kot tak kljub sami črnini takoj opazen in seveda zaradi barve "čuden". PRO je le domena črne barve in glej, nima obroča za zaslonko, halo. Ti od Canon se res hecajo!
Vendar, AF je bil hiter, lahko rečemo prehiter za Nikon. Obenem je bil za Nikon glasne "zzzz" objektive neslišen. USM motor je pokazal svojo moč. S tem tudi EOS sistem. Če je Canon dal misliti s hitrostjo AF, pa še ni uspel prepričati PRO svet v kamero EOS 620. Kamera Nikon F4 je bila tako močno napredno profesionalna in ročno ostrenje še toliko uporabno za takratni način fotografiranja, da Canon ni prepričal. Kako bi, saj Canon nima kaj iskati na takih dogodkih. Čeprav je Canon razglašal hitrost svojega in neuporabnost konkurenčnega AF, se je v PRO svetu zadeva potisnila navzdol. V šali so se na račun Canon zapisov kako boljše dela USM, celo pisali sledeči zapisi; "Že res, da se na F4 uporabljajo tele objetivi z ročnim ostrenjem, vendar nas je Nikon naučil ročno ostriti, kaj nam bo AF"!

Toda v fotografskih revijah in med amaterskimi fotografi je završalo. Pokazalo se je, da ima Canon pravo AF tehnologijo in osvojili so amaterski fotografski svet. Tu jim Nikon nikoli ni konkuriral, čeprav je tudi že Nikon spoznal, da je tu nova baza fotografov in dobiček. Olympus je odšel, Pentax je popuščal, Minolta je z AF v objektivih bila v ozadju. Zdaj se je samo čakalo, kaj bo kot odgovor naredil Nikon. Poiskati tehnologijo ostrenja, ki bo konkurirala patentirani USM in zamenjati F4? In dogajalo se je podobno, kot v času prihoda digitalne tehnike. Fotografi so celo dvomili v AF uspeh in mislili, da ga ne bo uporabnega še 10 let, čeprav je ta že dokazal nasprotno. Ampak, če ni naš, smo kot noji in tiščimo glavo v pesku tehnologija pa gre mimo.

Leta 1987 je Canon predstavil USM (Ultrasinic Motor) način ostrenja. Objektiv EF 300mm f/2.8L USM je prišel na OI v Seulu leta 1988 kot bela ovca v sredino črnih volkov. Zanimivo. Objektiv je pokazal svojo "nrav" in volkovi so se delali kot, da ga ne opazijo. Na naslednjih OI, so se vsi PRO fotografi počutili kot v negativne filmu. Uporabljali so bele objektive. Sem ter tja se je še kje pokazal črni z ročnim ostrenjem.

 

PRO svet postaja bel!

Če smo na OI v Seulu, v "ložah" profesionalnih fotografov videli samo črno in se nam mogoče kakšna bela pika niti v snu ni zdela objektiv, smo leta 1992 v Barceloni mislili, da smo v negativnem filmu. Samo belo in mogoče v tej profesionalni smetani reporterskih fotografov kakšna črna pika. V bistvu smo med dvema Olimpisjkima igrama v profesionalni fotografiji iz ročnega, v celoti prešli na avtomatsko ostrenje.
Canon je leta 1989 (v dveh letih od predstavitve EOS sistema) sestavil sestavljanko v celoto. Kamera T90, katero je oblikovno zastavil Colani, je dobila profesionalno osnovo in napredno tehnologijo. Kamera EOS-1 je bila toliko drugačna od drugih ter tehnološko sodobna, da je v kombinaciji z EF objektivi dobesedno čez noč spremenila delovno orodje športnih fotografov v vseh svetovnih agencijah.
To, kar si nismo mogli zamisliti niti v sanjah, se je začelo dogajati. Kamere Nikon so svetovne agencijske hiše menjale za Canon. Če povzamem zgodbo članka o zgodovini AF. Revolucija v tehnologiji lahko obrne utečene poti v fotografiji, saj je bil od leta 1959 do 1989 v sferi reporterske, kot tudi druge profesionalne fotografije v veliki večini uporabljen Nikon. Seveda so AF tehnologijo imela vsa. Toda dveh lahkih, tankih obročev USM motorja ni imel še leta nihče. Ta Canon inovacija je spremenila profesionalne smernice in vplivala tudi na amaterskega fotografa. Avtomatsko ostrenje je spremenilo tudi sam pogled na fotografiji. Najhitreje se je to spoznalo v reporterski fotografiji, ko je bilo na trgu veliko več ostrih akcijskih fotografij.

Za ponazoritev. Odgovor iz intervjuja Aleša Fevžerja (članek) našega najbolj prepoznavnega športnega fotoreporteja, na moje vprašanje; Kdaj si iz manualnega fokusiranja prešel na AF ?

Aleš Fevžer: Bil sem na Nikon opremi. Leta 1992 pridem pozimi na smučarske tekme in kar naenkrat izginejo črni objektivi, namesto njih so beli. Takrat so si lahko EOS-1 privoščile edino največje medijske hiše in bogati posamezniki. Na OI leta 1992 v Albertvillu je bil tudi CPS (Canon Professional Servis) in takrat sem lahko preizkusil delovanje AF. Ampak sem bil tako verziran, da sem lahko ročno na kakšnem slalomu kdaj naredil tudi po dva posnetka v eni seriji. Imel sem kar dober občutek za ostrenje na roke, tako, da sem si rekel: ah, ne bo potrebe. Poleg tega bodo ta vezja in elektronika odpovedala na mrazu. No pozimi leta 1993 sem že imel Canon opremo v svoji lasti. Preden sem prestopil na Canon sem bil v Miamiju in dokupil nekaj Nikon objektivov za F sistem. To pa zato, ker se je vsa Nikon oprema prodajala občutno pod ceno. Videl sem oglas, da modni fotograf prodaja celoten Nikon sistem z ogromno objektivi in dodatki za relativno ugoden denar. Ko sem kupil, sem ga vprašal zakaj menja. Odgovor, Canon je sedaj tako dober, da naročniki sprašujejo kako to, da nimate Canon, da vsi delajo na EOS sistemu. Če hočeš ostati v poslu s svojimi naročniki, moraš zamenjati sistem. No, jaz sem tiste Nikon kamere in objektive 24mm f/2, 28mm f/2, 35mm f/2 uporabljal še leto dni, potem sem bil tudi jaz primoran v zamenjavo sistema."

Canon EOS-1. Kamera, ki je nudila vse tisto, kar si je želel takratni uporabnik ob hitrih USM objektivih.

 

1991 - Minolta s prsti v marmeladi

V zgornjem zapisu o SLR kameri Minolta 7000 AF, sem že zapisal, da se zdaj ve, zakaj je lahko kot prva prišla na trg. Minolta je povzela Honeywell-ov AF in se kljub patentu naredila francoza. Zanimivo. Prav francoska vlada je bila tista, ki je leta 1838 od Daguerra odkupila patent za prvi obstojni način izdelave fotografije, ter ga dala v prosto uporabo. Minolta je leta 1991 izgubila tožbo in družbi Honeywell plačala vse patentne stroške v vezi AF sistema. V celoti preko 130 milijona dolarjev. Analitiki pravijo, da se foto oddelek Minolta kljub navezavi na Leica (izdelovali so več njenih R modelov) nikoli več ni mogel odločno postaviti v razvoju. In, če se je ob prihodu kamere 7000 AF že mislilo, da bo Minolta končno prehitela večnega rivala Canon v amaterskem razredu, prodala številčno največ kamer in objektivov na svetu ter mogoče naredila še kaj več, so na koncu izgubili prav oni.

 

"Eye-fokus" - nove AF rešitve, katere so nam žal odvzeli

Tako, po vojni so bile karte vidne. Veliki AF "zmagovalec" je bil Canon. Iz tiste vsem nerazumne odločitve glede zamenjave bajoneta je postalo jasno, da so bili vizionarji. Takojšen prehod na povsem elektronske povezave kamere in objektiva ter razvoj USM motorja, jim je dajal tako prednost, da so drugi stežka prišli do dobička in možnosti novega razvoja. Olympus je že prej zaključil razvoj. Pentax in Minolta sta počasi a opazno nazadovala. Nikon, kot edino podjetje, ki je bilo najbolj vezano na fotografijo in delovalo predvsem v profesionalnem svetu, je svoje ime vse bolj pisalo na kamere za amaterske fotografe. Odločno so šli celo med kompaktne kamere. Ko je treba, je treba! Samo, da se preživi in išče nove rešitve ter možnost obstati.
Canon je bil že pred AF dobo veliko podjetje. Sicer ne tako velik koncern kot mnogo drugih, ki so imeli pod okriljem foto oddelek. Vendar edino Canon deluje kot celota v sistemu "slike". Vse je povezano v ključno zgodbo "Photo Imaging"! Vendar je fotografska kamera v podjetju imela vedno samo 20 do 25% delež. Res, da so imeli že dolga leta največji tržni delež v amaterski fotografiji, vendar so drugi oddelki kot tiskalniki, elektronika, razvoj, prinašali še več denarja. Medsebojna simbioza posameznih oddelkov pa prinaša tudi prednosti in ideje, ter njihovo izmenjavo in implementiranje novosti.
Kot, da še ni dovolj napredka in, da se še drugim pusti pokazati inovacije, je Canon leta 1992 predstavil še eno elektronsko novost. To je očesno ostrenje. Kamera EOS 5 je imela po širini iskala postavljenih 5 ostritvenih točk. V tisto točko katero si pogledal, tam je kamera ostrila. V iskalu je bil IR oddajnik, svetloba se je odbila od našega očesa na del iskala kamor smo gledali in kamera je izostrila. Če niste bili ravno športni fotograf je sistem odlično deloval.
V naslednjih kamerah EOS 50e in EOS 3 (ostrenje s 46 točkami) so sistem še izboljšali. Če si pogledal v zgornji levi kot, je kamera vedela, da želiš predogled globinske ostrine in je zaprla zaslonko. Še danes je to domena posebnega gumba. Obe kameri sem tudi sam uporabljal, zato sem prepričan, da je sistem več kot zadovoljiv in samo upam, da nam ga bodo vrnili. Namreč po kameri EOS 3 ga niso več dodali v drugo kamero.

Canon EOS 5 je bila napredna kamera z dodanim očesnim ostrenjem.

 

Še nekaj replik, novosti, poizkusov...

1992 - Contax "come back"

Contax je že tri leta pred Minolta predstavil delujoč prototip AF kamere. Vendar, ker so bili v povezavi s Zeiss, le ta ni želel vstopiti v AF svet. Zakaj sem zapisal v zgornjem poglavju "Vzpon AF na račun kakovosti". Čeprav je bilo Contax nemško podjetje in je na začetku vstopa elektroniko zaspalo, ga je kupila Yashica. Nemške kamere še bolj pa objektivi Zeiss, katere je uporabljal Contax so na japonskem izredno cenjeni. Ko je Yashica videla, da Zeiss ne želi v AF, so se odločili Contax prodati naprej. Prevzel ga je koncern Kyocera. Contax je še vedno imel odlične inženirje in ker Zeiss ni želel v AF tehnologijo, so jo oni približali objektivom. Eno najboljših mehanskih kamer Contax RTS so predelali in ji dodali edinstven sistem AF. Ta je premikal zadnjo del kamere s filmom vred. Žal se sistem ni prijel in vse bolj je bilo vidno, da ime Contax nima pravega kompasa. Poizkušali so sicer še vstati na začetku digitalne dobe z modelom N in tipalom polnega formata. Vendar se je še enkrat več pokazalo, da je največja težava v "dragih" objektivih, kateri jih postavljajo na previsoko mesto. Tam je žal mesto samo za ime Leica.

Contax je vedno imel tehnično vrhunske kamere. Najboljša tehnika in objektivi ter legendarno ime je premalo. Prepozno so dodali več elektronike in AF.

 

1992 - Nikon AI objektivi

Nikon je delal, poizkušal, želel je ohraniti bazo profesionalnih fotografov. OI v Barceloni so bile ne hladen tuš, bil je čas, če podam karikirano, da si celotno vodstvo in inženirji naredijo harakiri. Si zamislite, da imate po celem svetu največjo vojsko profesionalnih vojakov, ki uporabljajo vrhunsko orožje in vladajo svetu, potem pa amaterji dobijo v roke tehnologijo, ki s pritiskom na gumb reče, menjaj ali izgubi.
Toda največji obstanejo in delajo. Tako je Nikon nekako dobil tehnologijo manjši motorjev za v objektiv. AI objektivi niso več potrebovali motorčka v kameri. Žal je bilo ostrenje z objektivi daljših goriščnic, kar potrebujejo športni profesionalni fotografi še vedno prepočasno. V bistvu so v objektiv dodali tehnologijo Micro Motor, katero je Canon že nehal vgrajevati v svoje "amaterske" AF objektive.
Obenem pa še tisto že zapisano. Nikon je vlekel v svojih objektivih cel balast iz leta 1959. Kar je včasih bila prednost, se je v elektronski dobi pokazalo kot največja cokla. Zakaj rabiš na objektivu obroč za zaslonko, če jo lahko upravljaš preko kamere. Zakaj rabiš mehanski prenos zaslonke, če hitreje in bolj natančno lahko to naredi elektronika. Žal sistem držanja neke na pol kompatibilnosti med kamerami v obdobju 30 let doprinese balast, ki te onemogoča stopiti odločno naprej.

 

1995 - IS (Image Stabilizer) - Zadnji udarec / Nova jutranja zarja

Ko se je konkurenca začela postavljati na noge in poizkušala Canon prevzeti napredne fotografe, je sledila stabilizacija slike (IS). Nova Canon patentirana pogruntavščina, ki je prinesla novo pomembno prednost v profesionalni fotografiji in vrednost tudi v amaterski, sicer nima zveze z AF. Vendar je v dala še dodatno prevlado enemu podjetje in zagrozila vsej konkurenci.
Zgoraj sem že zapisal, da je posredovalo japonsko ministrstvo za industrijo (kot francoska vlada v primeru Daguerre l.1838), da Canon odpre USM (leta 1998),kot čez par let še IS patente za vse. Kaj je Canon za to dobil se ne ve. Vendar pridobili smo vsi uporabniki, skoraj že umrla podjetja in seveda Japonci sami, saj nam še vedno sami diktirajo fotografsko tehniko. Ko je bila zaradi neumnosti po želji biti prvi, brez lastne tehnologje ranjena Minolta, jo je kupila Konica, nato fotoodelek Sony. Ko je danes že močno ranjeni "sovražni" korejski Samsung pred leti želel kupiti Pentax in bi tako prišel, do kar nekaj patentov, se je zganilo celotno japonsko foto gospodarstvo. Najprej je Pentax prevzela z lečami največja Hoya, potem Ricoh, ki je tudi znan iz začetka AF tehnike. Ta žal še vedno ne ve točno kaj naj z njim. Torej Japonci poskrbijo še kako dobro za svoje interese ko je treba. Nič ni bilo drugače, ko je pred leti veliki HP želel prevzeti Nikon. HP je hotel še večjo veljavo v foto industriji, saj so zelo močni v tiskalnikih in digitalnem tisku. Imajo izredno močan razvojni oddelek in patentov. Ni "šans", Japonci žele foto indudtrijo obdržati zase. HP je izstopil iz trga fotokamer. Če ste opazili, Samsung ravno v tem letu zapira svoj foto oddelek in japonci zopet ostajajo sami.
Canon USM je bil krepko nad konkurenco. Imeli so odlične kamere, razen Nikon ni nihče več kaj dosti poizkušal sodelovati v razvoju in ponudbi. Ko je bil Nikon že na poti Olympus, Minolta, Pentax, se je zganila država. Zakaj bi imeli samo enega velikega ponudnika, če imajo lahko še enega z odličnim foto imenom in tako obdržijo rivalstvo med "verniki" ter večni naboj, enkrat nekaj pokaže eden, enkrat drugi.
Tako so Canon leta 1998 ponudili poravnavo (? kakšno), da lahko tudi drugi uporabijo USM in IS tehnologijo. Japonska foto industrija je bila rešena, Nikon je bil še naprej igralec v najvišji ligi, Olympus, Panasonic, Sony,  še vedno delujejo po svojih močeh. Konkurenca ni uničena, ampak državno podprta. Hja, japonski industrijski socializem, oziroma po Canon je to nov EOS (jutranja zarja) za japonsko foto industrijo.
Pri nas temu državnemu posredovanju rečemo strateška naložba. Vendar je to naložba v eno in edino podjetje brez domače konkurence, ki še vedno lahko prispeva določenim v privat žep, kot pa predstavljeni japonski industrijski "socializem", ki še vedno po tehtnem razmisleku nudi svetovno prevlado fotografske tehnologije!

 

1996 - Nikon F5

Nikon je deloval naprej. Na račun odličnega imena iz MF dobe je žel dobre rezultate med kamerami za amaterske in družinske fotografe. V bistvu je prevzel vse tiste, kateri so se po umiku Olympus, Pentax in Minolta odločili, da ne želijo v Canon svet. Tako kot ima Nikon pripadnike med uporabniki, jih ima tudi med zaposlenimi. Niso se predali in glave in roke so delale naprej. Inženirji so hoteli pokazati, da že res, da nimajo najhitrejšega AF, znajo pa še vedno narediti najboljše ohišje, kar je predstavljena kamera Nikon F5 definitivno bila. Žal brez konkurenčnega AF in posledično širokega sistema objektivov. Z objektivi najširšega MF sistema pa se ni dalo več preživeti.
Pa vseeno. Če niso mogli konkurirati v AF, so pokazali zelo napredne novosti pri vzdržljivosti zaklopa, CCD RGB merjenju svetlobe, natančnosti delovanja, itd.

 

Nova era japonske foto prevlade

Ko je Canon umaknil patente na USM in IS je konkurenca normalno zaživela. Nikon je leta 1998 predstavil AF-S (Silent) objektive in dohitel USM. Ne samo to, vsi japonski proizvajalci so se začeli močno pripravljati na digitalno revolucijo. Ni bilo dovolj samo obvladovati tehnologijo foto kamer, to so vsi spoznali ob AF revoluciji. Z vzponom tipala so čakala na dirko ameriška (HP, Kodak)in korejska podjetja (Samsung). Japonci so jih čakali pripravljeni in po desetleju AF domačih bitk lahko zopet zavpili "tora, tora"! Iz današnjega pogleda..., ubranili so se.
Tu se vidi dolgoročna vizija in zakaj se potrebuje državo. Da pomaga uravnotežiti premočne in vsem omogočiti boj z novimi tehnologijami.

 

Za konec o "Zgodovini AF"

Od leta 1975 že spremljam fotografsko tehniko. Trgovine v Celovcu so bile včasih moj glavni vir informacij. Skoraj vsak teden sem šel z avtobusom tja in gledal kamere, dobil marsikateri prospekt, slišal za novost. Obenem kupil kakšno kamero, jo "prešvercal" in dobil denar za naslednji obisk. Hja, neki drugi časi, ko si pri nas v eni trgovini v Ljubljani lahko videl Praktico, kakšno Minolto in mogoče Canon. Zanimivo, te čase danes eni celo objokujejo.
V naših časopisih je samo starosta fotografskega odkrivanja novosti, lahko rečem kar moj takrat še nepoznani mentor Miha Podlogar, pisal pol strani dolge zapise o foto opremi v reviji Avto magazin. Neprecenljivi zapisi, ki so mi dajali vedno neko novo informacijo, znanje, idejo, za tečaje e-Fotografija v fotografskih klubih. Leta 1995 sem začel pisati za revijo Moj Hobi in bolje spoznavati svet fotografskih podjetij. Pridobil sem obilo opreme za preizkus, kontaktov z inženirji, ki ti vsak po svoje na nek način odkrije kakšno napredno novost.

Kot že rečeno. Vesel sem, da sem lahko spremljal del AF zgodovine, sploh revolucije z Minolta 7000 in drugimi in, da sem veliko večino teh kamer lahko preizkusil. Obenem, da sem imel možnost preko razgovorov z japonskimi predstavniki po Evropi, boljšega vpogleda v samo tehnologijo. Še vedno pa čakam, da se mi odkrijejo sanje in kdaj vstopim v laboratorij kakšne foto firme in mi inženirji pokažejo ideje, ki bodo mogoče med nami čez pet ali več let. Ja tako se to dela. Tudi AF ni prišel med nas kar čez noč. Podjetja imajo svoj razvoj, ideje, produkte, kateri so znani samo njim. Le redki projekti pridejo na dan in med kupce. Da se zgodi revolucija, pa je potrebno mnogo več. Malo laično, a meni zanimivo. Članek se lahko bere tudi kako s časom firme igrajo neko ruleto. In to ruleto z denarjem delničarjev kot zaposlenih. Enkrat dobiš, enkar pogoljufaš, drugič izgubiš, se prodaš...

AF revolucija je nekaj krepko večjega kot prihod digitalne fotografije v fotografijo. Digitalno sliko sem sam spoznal že leta 1976 na moji grafični poti in je bila v fotografiji samo en del normalno prisotne poti. Implementirana je bila v že obstoječe kamere. Tudi danes najnovejše Canon 1DX ali Nikon 5D nimajo kaj posebno boljši AF, v bistvu je vse skupaj evolucija od prve EOS. Še toliko manj samega motornega prenosa. USM in njegovi kloni drugih ponudnikov je tak kot je bil.

Torej, gremo v prihodnost in k novim izzivom naproti.

 

V I.delu - AF iz mehanike v elektroniko (začetki AF)
- Leica Correfot, Nikon F2 AF, Konica C35AF, Polaroid SX-70 OneStep, Canon AF 35 ML, Pentax ME-F, Contax 137 AF, Nikon F3-AF...

V II.delu - Nova AF era (začetki sodobnih in predvsem uporabnih AF sistemov)
- Minolta 7000, Nikon F 501, Olympus OM-707, Canon T-80, Pentax SFX...

V III. delu - Evolucija, ki je revolucija in je zamajala fotografski svet
- Canon EOS, Nikon F4, USM, PRO svet spozna AF, Eye-Focus, Nikon F5...

1.del / 2.del / 3.del

 
Avtor: Matjaž Intihar

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com