Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Avtomatsko ostrenje (AF) – Zgodovina II.del

25.01.2016 15:46

Avtor: Matjaž Intihar

1.del / 2.del / 3.del

Nova AF era (začetki sodobnih in predvsem uporabnih AF sistemov)

Vse do leta 1985 smo poznali različne načine, kako AF približati množicam. Sicer ni bila težava sam AF, ampak predvsem cena in nemoč narediti sistem z več objektivi. Obenem pa imeti hitrost, uporabnost in kompaktnost sistema, da objektiv ali prizma ne prinašata dodatnih zunanjih nastavkov. Nekje od leta 1980 se je AF lepo prijel med kompaktnimi kamerami. Poznali smo že nekaj delujočih kamer SLR, vendar so se odločili, da še niso primerne za trg iz takih ali drugačnih razlogov. Še vedno pa nismo imeli uporabniško dovolj zmogljivega AF, kot ga je leta 1963 s patentom prikazala Leica. Torej ideja je bila že leta med nami, narediti jo do "prave" uporabnosti in celotnega sistema SLR pa povsem nekaj drugega. Dokler razvoj ni prinesel boljših in cenejših tipal, procesorjev, motornih prenosov, AF med fotografi ni mogel uspeti.

Canon, Nikon, Pentax, Olympus (od velike peterice kjer je bila še Minolta) in ostali proizvajalci sistemskih fotokamer (SLR), so naredili predvsem preizkuse z novimi objektivi in dodatnim AF nastavkom. Nikon F3-AF, Pentax ME-F in Chinon CE-5 so že imeli AF preko objektiva (TTL), vendar samo z okornimi posebnimi AF objektivi. Canon, Olympus, Ricoh so imeli sistem AF preko zunanjih senzorjev. Vsi ti sistemi niso prinesel sadov, da bi se AF razširil. Bili so bolj razvojni poizkusi spoznati kako dobro AF sistem deluje in kako ga še izboljšati.

Vzpon AF na račun kakovosti

Še najbolj se je že leta 1982 oprijemljivi tehnologiji približal Contax, ki je bil že pod okriljem japonske Yashica (naslednje leto je Yashico kupila Kyocera). Oziroma imeli so že delujočo AF kamero na osnovi modela Contax 137 MD, z objektivom Zeiss 50mm f/1.4 in jo predstavili na sejmu Photokina. V bistvu je bil AF sistem, kot motorni kardanski prenos zelo podoben tistemu, katerega je čez tri leta kot prva dala na trg Minolta. Da ni šla kamera Contax AF v razvoju naprej in kot prva SLR z AF na trg, se je ustavilo povsem nepričakovano pri Zeiss. Če želiš narediti AF, moraš imeti zelo lahke prenose za premik leč v objektivu. Toda stari preizkušeni in natančni materiali, kot je kovina in težka struktura boljših leč so dajali preveč teže, da bi AF solidno deloval v hitrosti in manjši izgubi energije. Še posebej zelo pomemben nastavek za točnost nastavitve leč pri ostrenju (helicoid - spirala za premik), razni distančni obroči v objektivu in obroči za premik leč bi morali biti iz plastike. Tudi skupina leč za AF mora biti  manjša in iz lažjih materijalov kot so se uporabljali v ročnem ostrenju. Konkurenca je šla v to, saj so potrebovali hitrost AF. Kakovost je bila pri japonskih proizvajalcih vedno v domeni "uporabnost/cena/dobiček".
Zahteve, katere je prinašal AF se niso skladale s pravili po kakovosti, kot jih ima Zeiss. Z lažjimi materijali, ki bi zagotovili višjo hitrost in manjšo porabo AF, se vse do cenejših kompozitnih materialov, ki so prišli šele pred nekaj leti v industrijo objektivov, se ni dalo zagotoviti Zeiss kakovosti. Pika!
Starejši fotografi se spomnijo kovinskih objektivov. Težkih, zelo robustnih in z odličnim tekom obroča za ostrenje. Tudi zum objektiv ni kar tako zlezel iz najmanjše pozicije. Še po nekaj desetletjih lepo delujejo. S prihodom AF smo dobili "plastične" objektive. Danes najboljši uporabljeni objektivi, bi bili še pred tremi desetletji označeno za plastične in manj vredne. Če primerjate približno enake v goriščnicah in svetlobni moči v roki, se hitro opazi, koliko so nove objektive "oklestili", da so pridobili na nižji teži. Res pa je, da danes s sodobnimi kompozitnimi materiali in boljšimi stekli, brušenjem, dodajanjem raznih novih elementov tudi višjo kakovost ter seveda nekajkrat višjo ceno. Zeiss in Leica (Leitz), še vedno ohranjata najvišjo kakovost in predvsem natančnost ter najboljše sodobne materijale ohišja kot leč. Od tu tudi za mnoge nerazumljivo visoka cena njihov objektivov. ne samo da so optični biseri, ampak tudi zelo natančen, precizen in dolgoročno delujoč izdelek z najmanjšimi odstopanji.

Japonci pa kot Japonci, oziroma kot danes Kitajci. V 30-tih so skopirali Leica in Contax kamere, dodali slabše materijale tako za ohišja in leče ter počasi nadgrajevali tehniko. Z novimi rešitvami so Nemci zaspali in s kamero Nikon F (1959) ter sistemom dovolj dobrih objektivov se je uporabniška vrednost Leica in Contax kamer krepko znižala. Zraslo je okoli dvajset japonskih fotografskih podjetij, ki so tekmovala med seboj s kamerami SLR vse do 70-tih, ko je Canon v kamero AE-1 dodal procesor in je elektronika mnogim zaprla dostop do tehnologije. S prihodom AF in potrebo po novih tehnologijah in razvoju, je med ponudniki fotografske opreme kamer SLR ostalo samo še pet glavnih. Žal, včasih visoka tehnika in kakovost nista potrebna za vse uporabnike. Oziroma je niti ne potrebujejo in večino lahko zadovolji njim potrebna povprečna kakovost ter širina sistema. To je bila domena in vodilo japonskih proizvajalcev in z leti so prevzeli celotno fotografsko industrijo. Če je treba celo država z možnimi vzvodi poskrbi, da tako tudi ostane. (USM in IS sistema sta bila odkupljena s strani države, da so lahko do tehnologije prišli tudi ostali japonski proizvajalci kamer in objektivov ter tako obdržali konkurenco in predvsem delovna mesta).

1985 - AF v kameri SLR je na trgu

Minolta se edina od velikih pet ni spustila v boj razno raznih približkov AF sistema za kamere SLR. Njihovi inženirji so imeli drugačne ideje. Oziroma združiti najboljše že znano, poizkusiti s kompaktnostjo in svežimi pristopi. Tako je februarja 1985 prišlo do AF revolucije. Predstavili so kamero Minolta 7000 AF (japonska oznaka α 7000 AF, ameriška Maxxum 7000 AF). V moderno ohišje so dodali AF sistem, ki je deloval na podoben način kot v kameri Nikon F3-AF. Le da je bil ta TTL kontastni sistem opazno manjši in dodan v spodnji del svetlobnega jaška. Minoltini inženirji so naredili pravo potezo, ki je AF ponesla med množice s tem, da so mini motorček za AF vgradili v ohišje kamere. Temu prenosu se je podalo ime "kardanski" prenos. S tem ni bilo treba več imeti zapleteni sistem prenosa, ki ni omogočal imeti več objektivov za zmerno ceno. Minolta je težko konstrukcijo MF objektivov zamenjala s plastiko, da je motorček v kameri lažje in s tem bolj odzivno obračal vodila in leče. Da je lahko nastavek kardana bil združen z nastavkom za prenos v objektivu, so naredili povsem nov bajonet (A - alpha).

Kamera Minolta 7000 AF je postala prava revolucija v fotografiji in ni bilo fotografske revije, ki ne bi zaradi te kamere pozitivno pisala o avtomatskem ostrenju. Prav tako ni bilo fotografa, ki ne bi začel razmišljati o avtomatskem ostrenju, čeprav večina zelo skeptično. V bistvu je bilo podobno kot ob vstopu digitalne tehnike med analogne fotografe. Ročno ostrenje je bilo premočno v glavah in novost je le redko kdo že res preizkusil ter ji znal dati pravo vrednost.

Samo nekaj mesecev za 7000 AF, je Minolta predstavila model 9000 AF. AF tehnologija na bazi fazne TTL detekcije in več funkcij za napredne fotografe. Tako je Minolta poskrbela, da AF ni bil namenjen samo hobi fotografom, ampak tudi naprednim.

Minolta 7000 AF. Kamera, ki je leta 1985 prva prenesla uporaben AF sistem med napredne hobi fotografe. AF doba se je začela tudi za njih. Še zanimivost za vse današnje Sony uporabnike. Ime Alpha se ni rodil s prvo Sony DSLR kamero Alpha 100 (članek: iz predstavitve Sony Alpha 100), ampak prav z Minolto 7000 AF, ki je za japonski trg dobila še vzdevek Alpha (tako je poimenovan tudi novi bajonet). Minolta je bilo podjetje s tradicijo od leta 1933. Leta 2003 jo je kupilo podjetje Konica, zaradi obilice patentov na področju kopirnih strojev. Leta 2006 je celoten foto oddelek prevzel Sony.

 

Minolta je presenetila v popolnosti. Ne samo, da so pasivni AF sistem, ki je deloval preko objektiva (TTL), CCD tipala in motornega prenosa v ohišju že ponudili trgu, ampak je bilo moderno tudi ohišje samo. Programske rešitve, LCD zaslon, gumbi, vse je imelo namen predstaviti sodobno tehnologijo. Res, da na račun kakovosti pri objektivih. Vendar AF tehnologija v kamerah SLR je bila najprej namenjena naprednim hobi fotografom. PRO kamere so morale na "boljšo" predvsem hitrejšo in zanesljivo tehnologijo še počakati. Leta 1991 se je izvedelo zakaj je Minolta vse konkurente dobila v spancu in na MF lovorikah.
Canon je po treh mesecih (maj 1985) za Minolto predstavil svojo AF kamero. Takrat je Canon imel kamere MF serije T, z FD bajonetom. Novo AF kamero so poimenovali T80. Ponavadi je Canon bolj konzervativno podjetje, ki ima obilo svojih patentiranih rešitev (redno so med prvih pet svetovnih podjetij po številu registriranih), počakajo kaj bodo predstavili drugi, razmislijo kako delovati dolgoročno in pridejo z revolucijo na trg. Vendar s kamero T80 ni bilo tako. Ohišje je bilo sodobno, prav tako programske rešitve in piktografska izbira funkcij preko LCD zaslona. Kontrastni AF preko linearnega CCD tipala so povzeli iz lastnega razvoja in že uporabljenega v kameri Canon AL-1 (kamera s CCD kontrastnim AF tipalom, vendar se je fokus nastavljal ročno, tri diode v iskalu pokazale v katero smer ostriti in kdaj je motiv v fokusu). Predstavili so še nove AF objektive z vgrajenim motorjem, ki so bazirali na FD bajonetu. Lastni motorni pogon v vsakemu objektivu so dodali zato, ker motor v kameri še ni zagotavljal odzivnosti in hitrosti ostrenja. Kardan je imel daljšo pot, več trenja in posledično odvzem moči, zato so bili materiali v objektivu lažji in manj kakovostni, kar sem že opisal pri Contax AF rešitvah in izstopu iz AF tekme.
Toda ob prihodu kamere Minolta 7000 AF se je ideja, motorčka za prenos v objektivu kazala kot zgrešena. Odličen odziv na Minolto 7000 AF je to krepko poudaril. Kot prvo zaradi cene dodatnih objektivov, kar je pri sistemski kameri največjega pomena, saj se je porabljal samo en motorček v kameri. Drugo, z motorčkom na objektivu sta bila moteča velikost in objektiv z "nenaravnim" izgledom. Ozadja kaj prinaša ali odnaša določena tehnologija niso bila pomembna. Vse rešitve do prihoda Minolte 7000 AF so spominjale na AF ideje, kot jih je predstavil Pentax z modelom ME-F. Kamera Canon T-80 prav zaradi AF objektivov ni doživela nobenega uspeha. Kazalo je, da je Canon močno "ustrelil" mimo in, da mu bo Minolta končno prevzela primat med hobi in naprednimi kamerami.

Canon je maja 1985 predstavil moderno obliko ohišja, LCD zaslon in piktografski prikaz vseh funkcij ter sličic programov. Vendar samo futuristično ohišje in sodobne rešitve v elektroniki, za takrat še v večini klasično oblikovane ter močno mehanske kamere, ni bilo dovolj. Canon AF sistem ne, da ni deloval dobro v nasprotju z Minolta 7000 AF. Vendar imeti na voljo samo tri objektive in vedeti, da je sistem opazno dražji ni dal občutka, da je kamera T80, kot sama AF tehnologija z motorčki v objektivu na pravi poti.

 

Nikon ni želel preveč zaostajati in so pohiteli s svojo AF kamero. Toda videlo se je, da niti v domeni sodobnega ohišja kot AF sistema, nimajo novih rešitev. V tistem trenutku je bilo pomembno, da ne zaostajajo preveč. Če je imel Canon podobno ali še bolj moderno ohišje kot Minolta, vendar z do takrat zgrešenim načinom prenosa AF, je Nikon sestavil nekaj že znanih elementov. Leta 1986 so predstavili AF kamero Nikon F-501. Posodobljen kontrastni sistem AF so prenesli iz F3-AF in ga dodali v svetlobni jašek, rešitev prenosa ostrenja s kardanskim prenosom pa posneli po Minolti. V že znano ohišje in tehniko kamere F-301 so dodali AF modul ter motorček, naredili nekaj AF objektivov s kardanskim prenosom in osrečili svoje uporabnike. Nikon se je kot edini držal tradicije in ohranil trdnost ohišja in objektivov, ter ju ni obdal s plastiko. Prav tako so nastavitveni gumbi ostali klasični in novodobnih elektronskih gumbov in LCD zaslona še ni bilo na vidiku. Vendar Minolta 7000 AF je bila že leto dni na trgu in v prodajnih rezultatih je tudi Nikon AF sistem ostal v ozadju. Kamera Minolta 7000 AF tako še vedno ni imela tekmice. Nikon je tako ali tako baziral na naprednih in PRO uporabnikih in za njih AF še ni bil uporaben.
Če je Minolta zamenjala bajonet za AF sistem (Alpha), je Nikon tudi tu ohranil tradicionalno pot in F bajonet, ter s to potezo požel obilo pohval. Žal s tem za kasneje inženirjem otežil možnost lažjega in hitrejšega razvoja. Na začetku je ohranitev bajoneta za vse Nikon uporabnike izgledala kot pametna rešitev, da se je lahko na AF kamero dodalo tudi stare MF objektive (vse od leta 1959). Niti verjelo se še ni, da bo AF hitro zamenjal ročno ostrenje in bodo starejši objektivi izgubili skoraj vse uporabniške vrednosti. Večno vprašanje, kam z vsemi starimi objektivi so pri Nikon rešili kot vedno do sedaj, saj so gradili ime in profesionalnost ravno na možnosti uporabe vseh objektivov. Vendar MF in AF, ter vse hitreje prisotne sodobne elektronske rešitve so zahtevale nove pristope tudi pri objektivih. V nekaj naslednjih letih se je spoznalo, da kompatibilnost ni nekaj nujnega niti v profesionalni fotografiji, oziroma je lahko še celo slaba odločitev. Ta težava je pri Nikon še danes prisotna, saj z bajonetem vlečejo s seboj obilo "starega" balasta za kompatibilnost. Odprtina za objektiv je manjša kot pri drugih, ki so zamenjali bajonet in že razmišljali, da je potreben prostor za nove kontakte in, da je zaradi kakovosti ob uporabi digitalnih tipal (Minolta in Canon sta ob prvih digitalnih prototipih že razmišljala naprej) potreba po svetlobno bolj močnih objektivih, s čim širšo zadnjo lečo. To je tudi bil eden izmed večjih problemov za vstop Nikona med ponudnike digitalnih kamer polnega formata.
Nikon je imel po predstavitvi F-501 še nekaj časa za novosti, saj AF še ni bil zadovoljiv v PRO svetu, kjer je bil v tistem času Nikon krepko najmočnejši. Torej, čakalo se je "velik" odgovor od Nikona, kaj AF prinaša v ta njim najbolj pomemben svet, v katerem od leta 1959 (kamera F) v vseh teh "mehanskih" časih nimajo resnega tekmeca. Imeli so odlične kamere in predvsem najširši ter profesionalno namenski sistem objektivov (preko 80), bliskavic, prizem, medlic, motornih prenosov in drugih komponent.

Nikon F-501. "Staro" iz modela F-301 preneseno ohišje in nova tehnika z AF modulom. Začetek za Nikon je tu. Pravi lov za tehnološke napredne lastnosti se je začel. Še je bilo zadosti časa za pripravo tehnoloških rešitev za napredne in predvsem profesionalne uporabnike. Ti na kamere od konkurence niti pogledali niso, oziroma, v njihovem delovnem okolju jih tako ali tako ni bilo opaziti.

 

Olympus je s kamerami OM počasi popuščal. Staro slavo legendarnih kamer OM-1 in OM-2 niso mogli več obdržati in konkurenca jim je prevzela veliko uporabnikov. Kljub izredni kompaktnosti kamer in odličnosti Zuiko objektivov, se v elektronskih rešitvah niso mogli meriti s Canon, Minolto in Pentax. Kamere, sploh pa širokega sistema, ki bi bil konkurenčen Nikon v PRO svetu tako ali tako niso imeli.
Vendar je Olympus še enkrat poizkusil in vstopil v AF svet na svoj način. Leta 1986 so predstavili dokaj zmogljivo AF kamero OM-707, z vgrajeno bliskavico (brez TTL merjenja) in serijo petih AF objektivov. V sistem so dodali še zunanjo bliskavico, ki je omogočala stroboskopsko delovanje in uporabo nad časom sinhronizacije (celo 1/2000sek.), kar je bila prva bliskavica za na kamero s to možnostjo. Veliko napako so storili pri konstrukciji objektivov. Niso dodali obroča za ročno ostrenje. Ker je bilo ročno ostrenje še vedno v glavifotografov in AF še nedorečen, se je ta poteza izkazala kot velik minus že pri nakupu. Zaradi močne konkurence kamere Minolta 7000 AF in delno Nikon F-501, se kamera OM-707 nikakor ni prijela in Olympus je klub močni reklamni akciji kmalu povsem izstopil iz SLR sveta.
Zanimivo. Leta 2003 se je Olympus ponovno vrnil med ponudnike kamer SLR s kamero Olympus E-1. Seveda z digitalno tehnologijo zajema. AF sistem, kot objektive in samim ohišjem kamere so zastavili zelo resno. Z inovacijo manjšega tipala (4/3 sistem) pa... Zato sem v intervijuju z glavnim inženirjem E sistema vprašal; "g. Toshiyuki Terada, vprašal bi vas za začetek tole. Tudi danes nam predstavljate novo kamero in pet objektivov. Ali se bo s kamero E-1 zgodilo podobno kot z OM-707 in boste razočarali uporabnike s hitrim prenehanjem razvoja novega sistema? Odgovor in več o Olympus vstopu med kamere DSLR...

Olympus OM-707. Žal ni veliko za povedati, saj je AF tehnologija odnesla Olympus iz sveta kamer SLR. Osredotočili so se na AF kompaktne kamere, kjer so imeli uspešno serijo kamer IS (kompaktna mega zum kamera z zrcalom in prizmo) ter serijo mini kamer z "legendarnim" imenom mju, ki je postala vodilna med kompaktnimi kamerami.

 

Zanimivost iz leta 1986. Na trgu skoraj ni bilo več kompaktnih kamer brez AF sistema. Po letu 1980 smo počasi izgubiljali kontakt s kamerami iz "vzhodnega bloka". Prva "vzhodna" AF kamera je bila Elikon Autofocus (Эликон Автофокус) iz podjetja Vilejka MMZ (BeLomo), Belorusija. Izgleda kot kopirana prva AF kamera na trgu (1977) Konica C35AF.
Zanimivost! Vam je kaj znano podjetje BeLomo? Iz njihovih kamer izvira, LOMO, LOMOGRAFIJA...

 

Pentax je bil še vedno eden izmed velikih pet (članek: Asahi Pentax - zgodovina fotoopreme). Slava K sistema in profesionalne kamere LX sicer ni več tako močno svetila, toda imeli so še veliko hvaležnih uporabnikov s kamerami serije M. Na začetku leta 1987 se je z AF kamero model SFX in sistemom kardanskega prenosa, odzval tudi Pentax. Ker je bila kamera namenjena hobi fotografom, je bilo ohišje močno futuristično in z več elektronskimi dodatki. Obenem jim je uspelo v ohišje dodati še manjšo bliskavico, ki je omogočala celo TTL merjenje svetlobe. Pentax je ohranil stari K bajonet, tako da so se na kameri SFX lahko uporabljali vsi objektivi serije K. Novi K-AF so imeli le dodatne kontakte in kardanski prenos AF.

Pentax je z AF kamero SFX prišel na trg zadnji med veliki. Kar dve leti za Minolto. V bistvu zanimivo, da so tako pozno bili še vedno prepričani v sistem AF, kot ga je trgu dala Minolta.

 

Velikih 5 je predstavilo svoje AF znanje - Je to to?

Minili sta dve leti od tiste prave AF kamere, Minolta 7000 AF. Bilo so navdušenci in takoj skočili v AF in v večini so bili skeptiki, ki AF še niso dajali veljave. Sam sem bil med tretjimi, ki smo razmišljali, da je AF prihodnost, le da prve kamere in njihova tehnika zadostujeta le za hobi fotografijo. Po prvih preizkusih se je izkazalo, da sta tisto nekaj bolj uporabnega pokazala le Minolta in Nikon. Pentax je nudil premalo v dodatnih objektivih, Olympus pa je že kazal, da bodo končali. Vsi, ki smo bolje poznali tehniko smo se vseeno spraševali, v katero smer bo šel Canon, ki je s kamero T80 pokazal naprednost, vendar z AF ostrenjem krepko najmanj. Ali so brez rešitev v svojih tehnoloških bunkerjih in bodo s sistemom AF prenosa sledili drugim kar jim ne bi bilo podobno, ali bodo pokazali kaj novega. Še najbolj zanimivo je bilo, da se je po predstavitvi T80 več Canon uporabnikov preselilo k Minolti.
Zdaj se je čakalo, kaj bo sledilo. Nismo bili vajeni, da se modeli kamer zamenjajo prej kot v petih, nekateri še celo po osmih letih. Vendar. Nekdo bo moral pokazati, da bo AF tehnologija primerna tudi za profesionalni svet. Najbolj se je računalo na Nikon. Bil je v bistvu edini v tem svetu. Mogoče Minolta, ki je dobila krila in vse od modela XM ni imela priložnosti uspeti tudi v profesionalnem svetu. Kmalu so pokazali odlično kamero 9000 AF, ki je še več uporabnikom dala misliti za prestop k Minolti in v uporabo AF sistema. Čakati na Canon in novo kamero, ki bi bila AF model MF kamere T90 in kot ostali s kardanskim ostrenjem se ni računalo, saj bi bil to še vedno zaostanek, nič novega. Predvsem revije so pisale. Pri Canon konzervativnosti smo vajeni, da se sicer priključi tekmi, vendar pride zadnji z nekimi svojimi rešitvami. Ni nujno da so boljše, so pa primerljive ali celo da odstopajo z vizijo. Poznamo, da v tiskalnikih vsi uporabljajo piezo (Epson) tehnologijo, le Canon lastno Bubble Jet in da so med kamerami CSC zgolj udeležni, tiste prave novosti pa še čakamo.

In zgodilo se je...

 

Se nadaljuje:

V I.delu - AF iz mehanike v elektroniko (začetki AF)
- Leica Correfot, Nikon F2 AF, Konica C35AF, Polaroid SX-70 OneStep, Canon AF 35 ML, Pentax ME-F, Contax 137 AF, Nikon F3-AF...

V II.delu - Nova AF era (začetki sodobnih in predvsem uporabnih AF sistemov)
- Minolta 7000, Nikon F 501, Olympus OM-707, Canon T-80, Pentax SFX...

V III. delu - Evolucija, ki je revolucija in je zamajala fotografski svet
- Canon EOS, Nikon F4, USM, PRO svet spozna AF, Eye-Focus, Nikon F5...

1.del / 2.del / 3.del

 
Avtor: Matjaž Intihar

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com