Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Anton Okički (alias - strogozaupno) - Tedenski komentar 5

Avtor:Matjaž Intihar
24.09.2012 15:02

Komentarji fotografij iz Galerije e-Fotografija v dodatni obliki so se lepo prijeli med bralci. Kot obljubljeno pričenjamo z novim sklopom komentarjev. Tokrat je z nami zelo razpoznaven "galerist". Njegovo uporabniško ime "strogozaupno", da vedeti, da je kot fotograf zelo samosvoj. Ima svojo fotografsko razpoznavnost, svojo pot iskanja nečesa več v fotografiji. Uporabiki galerije so sprejeli njegov fotografski opus in vedno so njegove fotografije odlično komentirane.

Anton Okički (strogozaupno), pa ni samo izrazni fotograf, ki dodaja v vpogled svoje fotografije. Veliko tudi komentira in tudi to počne na svoj način. Zna biti kritičen na pozitivni način, obenem pa na fotografijo gleda širše. Prijel se ga je skrajšani vzdevek "strogi", saj je v svojih komentarjih toliko močan v predstavitvi le teh, da delujejo marsikomu kritično. Vendar z njimi avtorja vspodbudi k novemu razmišljanju in predvsem drugačnemu pogledu na fotografijo.

Prav zaradi prepoznavnosti v fotografiji, še bolj v komentarjih, sem vesel, da nam bo "strogi" podal svoj pogled na izbrane fotografije. Kot pri vseh dosedanjih komentatorjih se ve. Izbor kot komentarji so pogled avtorja zapisa in povsem na svoj lastni način in razmišljanje poda komentarje. Menim, da nam bodo tudi ti komentarji odprli kakšno novo stran v fotografskem pogledu in razmišljanju.

 


 

Avtor: pulao kley
Naziv: don't look back II

 


http://www.e-fotografija.com/galerija/gallery_bigpic.php?id=140772

 

Najprej vidim dva svetova in njuno izrazito ločenost.
V ozadju se dogaja šablonizacija. Vsi v desno, vsi zadovoljni. Vsi enaki. Ta enakost postaja vzorec in zapolnjuje cel kader, in kar je še huje, širi se tudi izven kadra, uhaja, eno-lično, ne vem vse do kod.
Oglušujoča tišina obrazov zaprtih ust. Nasmehi postajajo grozeči v tej šablonski multipliciranosti. Produkcija, proizvodnja zadovoljnih obrazov, industrija.

Tesnoba.
V prvem planu je oseba, sama, ena. Nehote mi privleče ven Munchov Krik. Tujec.
Mogoče potenciram izraz, a spremljam spačenost od groze. (Lahko bi tudi zgolj prvi neprijetni trzljaj ob občutenju tujega in neprijetnega, morda spazmo.)
Zdi se, da postaja tudi tujec sam sebi. Kader postaja neznosen v tem vakuumu, poskus dialektike se dogaja v napetosti med opcijama - ali se sam umesti v vzorec ali zapusti kader in najde svoj mir. Matrica hoče svojo nemotenost in statičnost. Tako bo lahko zahtevala tudi fokus. In ga dobila. Fotografija hoče biti fokusiran enakomerni vzorec pravokotnikov brez štrlečih elementov iz ospredja, ki bi mu prevzeli globino polja, poškodovali njegovo ploščatost in poskušali vsilit prostorsko dimenzijo.
Pravzaprav tujca nihče ne gleda. Nihče ne vidi. Vsi gledajo svoje sprednje, množica gleda samo sebe (čeprav se ne vidi), morda je njegova gonja tudi to, da ga, dokler se sam ne splosti v to ravnino pogledov, nihče ne bo zaznal, čeprav samo od zadaj, magari tilnik, kajti nihče nikogar ne gleda nikogar v obraz. Dokler so vsi v desno, nihče nikogar more pogledati v oči.

No, matrica ostane, fotograf odide.
Tujec je na robu kadra s tendenco ven, lahko da se mi tudi dozdeva, da bo kmalu ušel, čeprav v smeri, kamor gledajo njihovi pogledi (in verjetno tudi sodbe) ali pa morda ravno zato. Neoziraje, kot pravi tudi naslov, ki pa v svojem drugem pomenu seveda prinaša tudi osnovno prepoved matrice, ker pogled nazaj pomeni neizogibno srečanje z obrazom iz oči v oči.
Vzorec ob desnem robu se zaradi reza morda zazdi zaključen (za razliko od reza zgoraj in levo), zato prihaja s te smeri negotovo upanje, da obstaja dosegljiva meja, s katero se začne svoboda. Zunaj teh rešetk, ki jih navidezno in metaforično riše razmik med postavitvijo obrazov. Distanca.

 


 

Avtor: Semy
Naziv: Borderline

Do tega dogodka je moralo priti. Toliko se je nabralo. Zdaj gre zares. V soočenju je ponižna na kolenih, prošnja, ki se dogaja, je prošnja za mir identitete jaz=jaz, blaženi mir tavtologije. Jaz sem ta, ki se gledam. Identificirati se, vzpostaviti relacijo do svoje telesnosti, postati ta relacija. Položaj rok kaže, da se skuša objeti, zbližati se, na široko vase zajeti vse svoje meje in robove, vse do to tam, kjer se podoba začne zlivati s črnino negativnega prostora in uhajati vsaki percepciji. Borderline.

A zaznavam dvom in distanco. Pogled ji razkriva lastno tujost. Nezmožna je sprejeti enotnost, zavest se počuti tujec podobi telesa v ogledalu. Tuje ji je meso, tuja ji je ta figura. Ona je iz drugačne snovi, oko je ne vidi. V tem medprostoru postaja navzdržno, opciji pa se zdita samo dve, sprejemanje ali zavračanje ponujenega telesa. Ni alternative. Zavrnitev telesnega zahteva uničenje le-tega. Samomor. Borderline.

Odpre se brezno. Misterium tremendum se dogaja v tem širokem črnem prehodu do desne polovice diptiha, kjer se s kirurškim posegom dovrši radikalna odločitev za življenje, mejna črta, borderline, zareza pod očesom, izrez problematičnega organa, ki jo sicer povnanja, širi navzven v prostor v zajemanju videnega, s tem pa jo hkrati oddaljuje od sebe in širi prepad, ker ona s tem prostorom nima preseka.

Do rušilnega dogodka, srečanja z lastno podobo, mesom, ki jo skriva. Kdo je že doživel pretres, ko v nekem trenutku svojega odseva v ogledalu ni mogel povezati s samim sabo. Tuje oči, skozi katere se gledam. Moč, prenesti lastno si tujost.

"In če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v življenje, kakor da imaš obe očesi, a si vržen v peklensko dolino ognja."

 

Avtor: MojcaS
Naziv: Počasi grejo vsi...

Vidno polje je zamejeno, vinjeta mi govori, da svet zunaj vidnega zame ni dojemljiv. Horizontala se lahko ploščato in enolično nadaljuje, za levim in desnim robom si lahko zamišljam, da polju regrata ni konca, a zgoraj in spodaj mi je zaprto. S pozicije opazovalca so mi nakazane meje, vidim ozek pas, lahko panoramo, ne celotne slike, ne vidim širšega konteksta, ne neba ne podzemlja, vidim in vem za meje mojega videnja in vedenja, a sokratovsko zradikalizirano, vem, da nič ne vem.

Vidim krogotok, prizor je izredno dinamičen, os je tu svetna horizontala, silnice so naperjene iz ozadja in vlečejo kolo bližje, v prvi plan, bližje mojemu pogledu, kjer je fokus na umirajočem. Od njega odpada še zadnje seme, vinjeta mu suši glavo in rob jo dokončno poseka, da zgrne v črnino dna. Zadaj je mlajši, še v svoji zamegljenosti ali iluzijah, a je izven »dofa«, gledalcu ni tako pomemben, dogodek se vrši na prednjem. Prehod je pomembnejši. Tam pri prehodu oziroma izstopu skozi to črno zaveso se začne vedenje in ta bo kmalu nekaj videl, kar je zame še nevidno. Ampak regrat, to sem jaz, sem, kar bom.

Krog pa se vrti dalje, iz ozadja ali pa od zgoraj prav tako skozi črno zaveso vstopajo še nevidni in nerojeni, kasneje se visoko bohotijo, potem pa vse nižje in vse bližje trosijo seme, dokler še ti ne umrejo skozi spodnji rob. Fotografija se mi navidezno zvija v valj, družim zgornji rob s spodnjim, iz teme v temo, iz nepoznanega v nepoznano, vsi bomo posekani, seme mnogih bo vzklilo, da bo spet posekano.

 

 

Avtor: Ivka
Naziv: Odklop

Odklop iz omrežja. Pogled od zunaj. Mreženje kaže svojo ničnost, samo enolične črte brez obsega, neoprijemljive, vse je samo elektrika ali pa kilobajti. Vezne vertikale so redke, komunikacije v bistvu skoraj ni, vsak šiba svojo črto, vsak govori svoj jezik in to samo zase, sami idiolekti. Horizontalna neusklajenost veznih vertikal zažene zanimivo dinamiko, desna s približevanjem robu nadaljuje horizontalni tok žic izza roba, predstavljam si neskončne enolične poltrakove teh enodimenzionalnih paralel, v dojemanje pride neka silna hitrost možnega nadaljevanja, a hitrost je tu iluzija, tudi sprememb in napredka v tej enoličnosti ni. Na praznem ozadju tudi konteksta ni, tako lebdeče v zraku pa niti neke stabilnosti ne.

Človek je bil vklopljen, bil je breztelesno utelešen v te enodimenzionalne paralelne svetove, zdaj je radikalno izstopil, morda celo padel. A s tem je dobil telo. Morda mu je bolezen ali bolečina spremenila prioritete, ga potegnila iz virtualnosti in mu ozavestila telo, v taki pozi je, da si zamišljam, da mu je slabo, da bruha od vsega hudega, morda samo od overdoziranja raznih sevanj, ki se še naprej dogajajo nad njegovo glavo. Nekoliko obrnjen v nasprotno smer, proti levi, proti samemu začetku, kontrira nadaljevanju zgornjega toka, noče gledat v to smer, ne gor ne naprej, ampak nazaj in navzdol h koreninam, in v tem oziru ga tudi sam rez spodaj nasadi na trdno podlago ter mu daje možnost, da požene korenine.

Ampak lahko da se motim in ne gre samo za bruhanje, ampak gre za tendenco navzdol, zvrniti se v prepad, skozi spodnji rob v črnino, čisto izstopiti iz tako namreženega sveta, ki nikamor ne pelje, ki celo prostorsko ne obstaja.

 

 

Avtor: elfot
Naziv: shadows of power

Sicer sem pri elfotu vajen čistega slavospeva gibanju, življenju in svobodi, a pri tej vstopa v prostor moje percepcije tudi nekaj drugega. Spodnji del prehaja iz te živosti v minimalistično abstrakcijo, hladno tonirano, najprej okamenelo, še ne kaže pomena, se oddaljuje ali pa mrtvo odpada od zgornje dinamike, hkrati pa se mi približuje kot povečava in parcialnost. Zdaj vstopa nek znanstveno kognitivni moment, v teksture zre oko mikroskopa. Emocije se pretapljajo v racionalne oblike, racio ustvarja kontrast, razcep, išče in ozavešča prehod nazaj k prvemu, izvornemu, navzgor in onkraj, kateremu pa že sam po sebi pripada. Podvajanje enega, a samo zato, da ploskev postane prostor in prostor čas.

 

Avtor: skastah
Naziv: skrivnost pod streho

Pozicioniran sem v kleti hiše matere Normana Batesa (Psycho). Gledam razdeljenost prostora, kot jo je skozi Freuda razložil Žižek (glej link). Nadstropje, pritličje, klet. Superego, ego, id. Figura zgoraj mi deluje nedoločljivo, zato v njej vidim »mater«, ki se je spustila iz prvega nadstropja (superego) v pritličje (ego) in zviška zre v temno brezno greha, kamor me še bolj stlači perspektiva posnetka. Alegoričen prikaz učlovečenega zakona, beseda je meso postala, obsodba prihaja od zgoraj. Moji temni nagoni se opaženi in zasačeni ozavestijo, občutijo tesnobo prostora, kričijo. Klet ima vonj po krvi. A nisem se skril v najtemnejši kot, ampak stojim tik pod stopnicami, zato morda pričakujem soočenje, razrešitev in odrešitev, hkrati pa se bojim, da se ne bo dobro končalo.

http://www.youtube.com/watch?v=iK1DnCjlBkA  (prve tri minute)

 

 

 

Avtor: eli1
Naziv: Y

 

V opustošeni praznini svoje notranjosti, nevzdrževane in prepuščene razpadu, se tišči k steni in zavarovano krije hrbet. Okolica je že izgubila barvo, osivela, on pa je pa še vedno optimistično v barve odet, kot privid v sivem svetu. Okno je zunaj njegovega vidnega polja, pravzaprav v območju perifernega vida - ga sicer zaznava, a ga želi povsem potlačiti in izgnati. Načrtno ignorirano. Ves svet, ki mu je potreben, se kaže na ekranu spodaj, ampak tudi ta je osivel. Pozornost, ki jo vleče ta škatla, je močna, glava se nagne naprej. Pas osončenosti na tleh kot odtis ali vdor zunanjega sveta v to sivo intimo je še edina ločnica, ki preprečuje človeku, da bi kar skočil v ekran in se spojil z virom umetne svetlobe. Je kot vampir, ki se boji, da ga bo sonce ožgalo. Mogoče se mu dozdeva, da se ima pod kontrolo, dokler tako varno stoji, dokler se vzdržuje, da se ležerno ne zlekne na tla in povsem prepusti svoje moči. A senca za njim, ki jo riše svetloba ekrana, je blizu, se ga dotika, visoka in grozeča, sam je seveda tako zaslepljen ne more opaziti. Senca je njegova esenca, madež teme. Z vsakih korakom bližje žarišču bo ta še zrasla.

Kader je prestreljen z namigi, vse puščice streljajo v center, vse se združujejo v obliki "Y" iz naslova, zamolkli avtorefleksivni "why", ki začne ozaveščat, poskušat postavljat objektivno distanco in razdirat sivino, v sam center postavi okno, skuša zbuditi pozornost in preusmeriti pogled v zunanjost te odvisnosti. Ampak skozi okno gledam kable dajnovoda, ki napaja to sivino. Pravega "zunaj" ni.

 

 

 

Avtor: zagor
Naziv: she

 

Avtor: zagor
Naziv: he

Fotografiji vidim postavljeni eno ob drugo, ona levo, on desno, diptih, vezni člen je alkoholizem, pa seveda propadajoče vzdušje interierja kot njunega zakona in njune duševne integritete. Med njima se je zgodil rez, oddaljitev, prekinitev povezave, tendence obeh so zdaj vsaka v svojo smer, najprej seveda skozi obuvala, na eni strani so sandale, ki hočejo biti obute, na drugi copate, ki hočejo biti sezute. Ona hoče levo, torba kot nek simbol za "iti ven" usmerja v senco in naprej v neznano, v temačnejše sfere, hudič jo vodi, mogoče gre v kako beznico pit in se kurbat. Glede na to, da fotografije nekako beremo z leve proti desni, je njena intenca, ki jo kažejo čevlji diagonalno preko torbe, priti na začetek, pa bi rekel, da ji je žal vseh teh zavoženih let, rada bi bila spet mlada in samska. A tega ni več, zato tudi odločitev za dokončno prekinitev z njim ni več tako preprosta. Počuti se ujeto, razočarana postaja agresivna do njega, on se od pritiska splosti, spremeni format, postaja pasiven, copata. Najprej pijeta skupaj, v naslednji fazi ona beži iz zakona ven v družbo, pije, da pridobi na samozavesti, najprej da vstane iz samega doma, potem da sprosti zavore in utiša vest. Pokončna fotka ji daje neko globino oziroma objektivno distanco, med čevlji in torbo so s koraki posejani trenutki odločitve, torej, če ve, kaj dela, potem zavestno greši. Medtem on sili desno, je bližje in nižje in bolj mu je vse ravno, njegov alkoholizem se drugače manifestira, introvertirano, gre lepo ležat na toplo in svetlo stran, se pokrije in skrije tam čisto k robu, zapre se vase in posluša radio, nekako skromno zadovoljen, da je flaša ostala doma, da ima končno mir in da je agresivna baba šla zdoma, kamorkoli že, tudi če se ne vrne..

 

 

 

Avtor: Karnekaj
Naziv: conversation

 

Svet znotraj sveta. Ustavljeni trenutki sredi mimobežnosti, nek drugi čas. Sedijo v krogu, vasezaključeno, ključni moment kroga se odraža tudi v kolesih vozičkov. Konverzacija. Delujejo samozadostno in udobno v svoji stični točki. Sam se počutim precej nepovabljenega. Tudi mimoidoči so v drugem planu, raztelešajo se v svoji nepomembnosti, ostajajo samo ... noge! Nezakrite s hlačami in obuvali kričijo s svojimi stopali. Še več, črta na tleh mi prikliče hojo vrvohodcev, ki prav nesramno izzivajo z razkazovanjem gibalnih sposobnosti. Gre za noge, ki zapuščajo kader, odhajajo, ki jim ne služijo. In tu me strese, konverzacija doživi preskok, vzpostavi nove relacije in se prestavi bližje, sam s sabo se zapletam v lastne predsodke. Zakaj mi te noge tako izstopajo, zakaj se mi vsiljuje beseda invalid, ki mi je v svojem pomenu tako strašna, zakaj sem jih interpretativno podelil lasten svet in jih tako izključil iz svojega ... itd... in na koncu pridem do lastnih strahov.

 

 

 

PAREIDOLIJA (para, eidolon)

 

Gre za psihološki fenomen, ko se naključni audio ali vizualni dražljaji interpretirajo kot bistveni, opažanje smiselnih vzorcev v naključnih ali nesmiselnih podatkih. Zvonenje telefona v šumenju tuširanja, živali v oblakih. Možgani iščejo poznano v nepoznanem. Zato se nepoznano prepozna "po lastni podobi". Vložek je čisto subjektiven. Projekcija. Na tem bazira tudi Rorschackov test.

 

Prednjačijo obrazi, tudi sam bi se bolj usmeril k njim. Medijsko najbolj znani so verjetno človek na Marsu, povsod videvani Jezusovi obrazi, itd, pri nas je znana Ajdovska deklica (v muslimanskih kulturah je sicer zelo pogosto videvana tudi arabska beseda Allah ????). Sta pa dve piki in črta dovolj, da najprej vidimo obraz. Gre za prehitevanje v prepoznavanju obrazov.

 

Pareidolija kot stranski efekt, ko skušajo možgani čimhitreje prepoznat kak objekt, človeško figuro, predvsem pa obraz. Smo socialna bitja in naravnani smo na obraze. Carl Sagan zadevo razloži evolucijsko skozi naravno selekcijo in genetske prednosti tistih osebkov, ki so prej prepoznali objekt in njegove namene iz obrazne mimike (prijatelj ali sovražnik?) iz minimalnih vizualnih podatkov, na velike razdalje in v slabi vidljivosti. Prepoznavanje nevarnosti. Kar se preživetja tiče je bolje videti nevarnost, kjer je ni, kot obratno ��" ne je videti, kjer je. (Tukaj najde svoje mesto tudi Bayesov teorem.) Pred nekaj leti so locirali del možganov, ki reagira ob zapažanju obrazov. Izvedene so bile študije, obraz in njegovo čustveno stanje naj bi se prepoznalo že v subkorteksu, pod/predzavestno, še preden zavest začne procesirat informacije.

Potem naravnanost novorojenčkov k obrazom in dojenčkovo zelo zgodnje prepoznavanje izrazov, potrebujejo tudi zelo malo informacij, da vidijo obraz, zgodnja pareidolija. Sagan jo razloži tako, da je dojenček moral hitro prepoznati obraze staršev in biti odziven na izraze, če ne, se mu ni dobro obetalo ("less likely to win the hearts of the parents, and less likely to prosper").

 

En pogled na pareidolijo je tudi iz potrebe biti opažen. Gledam obraze, ki me gledajo nazaj. Elena Siegman: Pareidolija: "I see them staring back at me / They know my name / The faces in the sky are/ looking for something more / My friends have paper smiles and / laugh at me in all my trials / Their eyes are everywhere / and see everything / what do / They need me/ And I need them / See me / And I see them / Within / The lines they've been / burned in my mind /.../ They're inside me / I'm inside out / They're all around / Within without"
Obstaja pa tudi zabeležen primer zdravljenja pareidolije kot obsesivno kompulzivne motnje, 38. letna poročena ga. A, preganjale so jo čarovnice in gorile v ploščicah na tleh, ni jih mogla odmisliti, pa če se je še tako trudila, zadevo so reševali z uravnavanjem serotonina s klomipraminom.

 

Pareidolija se seveda izkorišča tudi v komercialne namene. Npr. sprednji del avtomobila je obraz, luči so oči, raziskuje se odzivnost ljudi, raziskave trga kažejo, da so jezni, agresivni in dominantni izgledi avtomobilov bolj priljubljeni. Potem ure in njihov smiley s kazalci na 10:10, v tej postavitvi večinoma vabijo potrošnike. Itd. Smajliji vsepovsod.

 

Naj še omenim nasprotni primer, prosopagnozija, težave pri prepoznavanju obrazov, imelo naj bi jo 2 do 2,5 % ljudi, torej vsaj eden na petdeset nas gledalcev ne vidi teh obrazov:

 


freddo: Teardrops (3)


freddo: Muted


Mikroorganizm: :-|


viid: Mini I


pici_mile: Nasmeh


krokodil: strogi ��" smiley=)


Katatonia: Blink


Mandala: The Envoys of Eternity

 

 

Tu pa tam: Čakanje na spremembo

Sklepam, da pred nekim slapom. Skala v smeri njunega pogleda, zato se lahko tako naslovljena zazdi cinična, ali pa čakanje na Godota, celo nekako sarkastična v dramatičnem bučanju slapa, kot da se gora trese in trese, pa nič se ne zgodi, potem pa vstopi iz ozadja v zavest vsa ta voda (ki je sicer prikrita s teksuro) in z njo erozija pa tudi rastje in z njim letni časi. Vsekakor spremembe prihajajo, samo vprašanje časa, potrpežljivosti in dolžine človekovega življenja. Kar pa se oseb tiče, pa se mi lahko zazdita kot zdolgočasen zakonski par, ki potuje naokoli s turistično agencijo in pasivno pričakuje, da se bodo nekje na teh potovanjih tudi njima zgodile neke spremembe.

 

hawkins: Izhod

Pogled navzgor mi pokaže izhod iz situacije, a ni optimalen, oblačno, hladno in mokro je. Tudi ne vidim, kaj se skriva izza tega betonskega sveta, pa me kljub vsemu vleče ven v odprto in neznano. Vendar se zdi antagonizem puščice premočan, da bi uspelo. Zaseda celi spodnji dve tretjini in močno zabija nazaj ali k tlom. Ampak to je samo barva na asfaltu, samo predsodek, da ne smem ali pa da ne zmorem. Strah pred spopadanjem z neugodno klimo zunanjega sveta. V končni fazi lenoba.

 

Uj: Life In The Bag

Skozi distinkcijo in povezavo med zunaj in znotraj se mi odpirajo različne zgodbe. Daje sebe, riba, to je ona. Sebe se daje v plastičnih vrečkah, zadeva je instantna, vrečka je prozorna, v tako praznem svetu pa ni objekta, za katerim se lahko skrije neumornim očem. Gola intima vsem na vpogled. Če je za izbrane oči, je tu že druga zgodba. Vsekakor je v dajanju sebe potrebna pazljivost, da se ne poreže in uniči to življenje v vrečki. Se mi pa z njenim izrazom na obrazu in postavitvijo ponuja tudi zgodba o abortusu...

 

skastah: Drugi pogled

Kontrasti in prehajanja pogledov. Sopostavljeni leva in desna hemisfera, analiza in sinteza, potem pa prehajanja iz ene v drugo. Medtem ko se pogled umetnika zamejuje in pretvarja v pravokotniške vzorce sopostavljenih okvirjev (ki tako izven »dofa« dobivajo oblast nad vsebino), se teodolit znotraj svoje namembnosti nekako osvobaja vzorcev in ravnih linij z okroglimi sestavnimi deli, oko pa se pomenljivo namesti ravno v prazni prostor med slikami iz ozadja.

 

 

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com