Ob branju Matjaževega članka o programu Photoshop - Uvod v njegovo spoznavanje sem se vprašal, koliko rabim in bom rabil program za obdelavo slike. Odločil sem se! Hitro in enostavno. Na spletni strani e-Fotografija.si, izstopa zavihek "tečaji". Kliknil sem z miško http://www.e-fotografija.si/tecaji.htm, izbral tečaj "Predavanje Photoshop CS3" in dopisal nekaj osnovnih osebnih podatkov. To je to. S tem je bilo konec razmišljanja o tem kako bi si sprintal "help" programskega orodja Photoshop CS3, kako bi si v knjigarni kupil knjige o delu z omenjenim programom ali si jih le sposodil v knjižnici in nato prosil zaposlene v fotokopirnici, da bi mi preslikali celotna poglavja. Baje obstajajo celo neki "tutoriali" na ploščku, preko katerih se navadiš dela s programskim orodjem.

Dobili smo se popoldne, po službi, v predavalnici Canon Adria, d.o.o.. Predavalnica je bila zasedena do zadnjega kotička. Imel sem posebno čast in nikakor si nisem predstavljal, da hodijo na tečajo tudi tako poznani ljudje, ki so izdali že ničkoliko knjig. Z Zvonetom Šerugo sva si postavila neko dodatno mizo na sredo predavalnice, za projektorjem, odkoder sva imela najboljši pregled nad predavanjem, ki se je končalo pozno ponoči, izven vseh pričakovanj. Predavanja so tekla gladko, bila so dobro pripravljena in organizirana. Predavatelj, Matjaž Intihar je sicer omenil, da se je s Photoshopom srečal prvič pred dobrimi devetnajstimi leti, in da se profesionalno ukvarja z obdelavo in pripravo grafike za tisk že trideset let. Tudi, če nam tega ne bi omenil, je bilo čutiti, da dobro ve o čem govori, da se ni zgolj naučil nekaj poglavij zgolj za predavanja, temveč, da mu je Photoshop v skoraj dveh desetletjih zlezel pod kožo in se mu pretaka v krvi. Zmedli ga nismo niti z naključno postavljenimi vprašanji. Saj ste morda že slišali za rek, da sedem pametnih ne more odgovoriti na vprašanje, ki ga zastavi samo en neumni.

Predavanje je bilo razdeljeno na dva osnovna poglavja. Pred pavzo je Matjaž bežno omenil, kako so (smo) se šli nevede "photosopa" včasih pred 20 ali 30 leti, v temnici, pa ni nihče niti pomislil na to, da pri fotografiranju nekdo nekaj goljufa, kot se to recimo zdaj včasih omenja, zlasti pri pretiranem posegu v fotografijo, prav z omenjenim programskim orodjem. Na to je nadaljeval z razlago osnovnih nastavitev pri delu s programskim orodjem. V tem poglavju je govoril o barvnem prostoru, zapisu sivine s sivim stopnjastim klinom itn. Mi, ki smo nekako samouki pri delu s Photoshopom, smo slišali tudi takšne uporabne podrobnosti kot to, da je uporabniku pri delu omogočen nadzor nad zasedenostjo računalniškega pomnilnika, da se vse operacije, ki jih izvajamo zapisujejo k datoteki itn.. Opisal je delo s krivuljami, z "levelsi" in ostalimi osnovami, ki jih je marsikdo, ki je prisostvoval predavanju že poznal. Vendar je bilo vse povezano v smiselno celoto. Osnove, ki sem jih imel v glavi, razdrobljene kot kocke v papirnati vreči, so dobile glavo in rep.

Predavanje Photoshop iz leta 2008 v video reportaži

Po pavzi, med katero smo mleli Photoshop CS3 iz zornih kotov amaterjev, smo nadaljevali s poglavji, zaradi katerih je iskreno rečeno vsakdo izmed nas dejansko izpolnil prijavnico za udeležbo na tečaju. To so bili filtri, plasti, maske ter razlaga orodij za poglobljeno delo s programskim orodjem, skratka delu kateremu je to orodje v bistvu namenjeno.

Ne morem reči, da je bil to začetni tečaj niti ni bil nadaljevalni tečaj. Bil je tečaj, ki sem ga potreboval, s katerim so mi razložili stvari, ki jih nisem razumel in na katerem sem dobil smernice za nadaljnjo samostojno amatersko delo. Po tem tečaju je mogoče šele smiselno kupiti knjigo za delo o programskem orodju, saj je vsak izmed nas dobil pregled čemu programsko orodje služi in kaj od njega lahko pričakujemo. Sploh pa si je vsakdo izmed udeležencev pri sebi lahko razčistil, ali je tako kompleksno orodje sploh primerno za amaterskega fotografa, za katerega je na spletu brezplačna Picasa ali v trgovinah precej manj kompleksen in tudi cenejši Lightroom, proizvajalca Adobe ali pa konkurenčni ACDSee.

Ne bom zanikal trditve, da je vredno le tisto znanje, ki si ga človek pridobi sam na osnovi pridobljene literature. Vendar za takšen način pridobivanja znanja potrebujemo veliko časa, ki ga pa žal za svoj "hobi" nekateri resnično nimamo. Zato so organizirani tečaji, ki sicer nekaj stanejo, vendar pa želeno znanje osvojimo v krajšem času. V vsakem primeru pa je tudi na tem področju potrebna kilometrina, z neposrednim delom s programskim orodjem.

Avtor: Franc Vrtačnik